Dejstva in ozadje

Danski parlamentarni varuh človekovih pravic je obravnaval primer, v katerem je državljan zaprosil za dostop javnosti do nekaterih dokumentov, povezanih s podaljšanjem predhodno podeljene licence za strežbo alkohola v gostilni v Københavnu. Pristojni odbor za pritožbe je zahtevo državljana delno zavrnil. Dokumenta, do katerih je bil dostop delno zavrnjen, sta referenčna dokumenta, na katerih je temeljila dejanska odločitev o podaljšanju licence ^[1].

Lokalni organi so zahtevo obravnavali v skladu z danskim zakonom o preglednosti („offentlighedsloven“).

Državljan se je nato pritožil organu, ki nadzoruje, da danske občine spoštujejo zakonodajo, ki se uporablja za javne organe (v nadaljevanju: Ankestyrelsen). Državljan je v svoji pritožbi navedel, da so bile po njegovem mnenju informacije, ki jih je zahteval, informacije o okolju. Zato bi bilo treba njegovo zahtevo obravnavati na podlagi pravil iz zakona o okoljskih informacijah („miljøoplysningsloven“). Ankestyrelsen je nato potrdilo prejšnjo odločbo in ugotovilo, da zadevne informacije niso informacije o okolju. Državljan se je nato obrnil na danskega varuha človekovih pravic.

Državljan je v pritožbi danskemu varuhu človekovih pravic navedel, da je odločba neposredno vplivala tudi na (druge) prebivalce nepremičnine, v kateri je gostilna, saj so bili drugi prebivalci izpostavljeni „velikim težavam s hrupom in vonjavam zaradi vsiljivega tobačnega dima iz gostilne“.

Danski varuh človekovih pravic je odbor za pritožbe zaprosil za dodatne informacije o tem, zakaj zahtevanih informacij ni mogoče opredeliti kot informacije o okolju, slednji pa je odgovoril, da sta dokumenta interna dokumenta, ki vsebujeta osebne in poslovne podatke. Ankestyrelsen je tudi ugotovil, da je pravna podlaga, na kateri je bil primer ocenjen (zakon o preglednosti), pravilna.

Danska varuhinja človekovih pravic je pisala evropskemu varuhu človekovih pravic in ga prosila za pomoč pri ugotavljanju, ali so zadevne informacije zajete v opredelitvi okoljskih informacij. Dejansko v skladu s členom 3 Direktive 2003/4/ES ^[2] države članice „zagotovijo, da morajo organi oblasti v skladu z določbami te direktive dati na voljo informacije o okolju, ki jih hranijo ali se hranijo zanje, vsakemu prosilcu na njegovo zahtevo in brez navedbe interesa“. V členu 2(1) iste direktive so informacije o okolju opredeljene kot „vsak[e] informacij[e] v pisni, vizualni, zvočni, elektronski ali kateri koli drugi materialni obliki“. To v skladu s točko (c) navedenega člena vključuje „ukrepe (vključno z upravnimi ukrepi), kot so politike, zakonodaja, načrti, programi, okoljski sporazumi in dejavnosti, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na elemente in dejavnike iz točk (a) in (b), ter ukrepe ali dejavnosti za zaščito teh elementov“.

Danska varuhinja človekovih pravic je nadalje ugotovila, da je Sodišče Evropske unije v svoji sodni praksi sprejelo zelo široko razlago pojma „informacije o okolju“. Sodišče je na primer v sodbi v zadevi Mecklenburg ^[3] odločilo, da izraz vključuje „vse oblike upravne dejavnosti“.

Poizvedba

Evropska varuhinja človekovih pravic je 27. aprila 2018 Komisijo pozvala, naj odgovori na naslednja vprašanja:

(i) ali je treba Direktivo 2003/4/ES o dostopu javnosti do informacij o okolju razlagati tako, da je treba informacije v primeru podaljšanja dovoljenja za strežbo alkohola v gostilni – vključno z informacijami o tem, ali so bili izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja in katere informacije so se v tem okviru štele za pomembne – šteti za zajete v opredelitvi informacij o okolju iz Direktive?

(ii) Ali je za odgovor na prvo vprašanje pomembno, da so hrup, tobačni dim in druge oblike emisij, ki prihajajo iz prostorov gostilne in njenih zunanjih površin, omejeni na območje okoli gostilne?

Odgovor Komisije

Komisija je v odgovoru z dne 5. junija 2018 opisala, kako je v členu 2(1) Direktive 2003/4/ES opredeljen pojem „informacije o okolju“. Navedla je tudi Navodilo za izvajanje Aarhuške konvencije (2. izdaja, 2014, Združeni narodi), v katerem je poudarjeno, da člen 2(3) ne poskuša opredeliti „informacij o okolju“, temveč je njegovo področje uporabe razdeljeno na tri kategorije. Vendar ponazoritveni seznami teh kategorij niso izčrpni in „zahtevajo določeno stopnjo razlage s strani organov v danem primeru. Vendar je bil jasen namen avtorjev oblikovati opredelitev, ki bi imela čim širši obseg, kar bi bilo treba upoštevati pri njeni razlagi“.

Glede na opredelitev in smernice je Komisija navedla, da zadevni primer ne more spadati na področje uporabe Direktive 2003/4/ES, saj se mora zadevni ukrep ali dejavnost nanašati bodisi na stanje elementov okolja, vključno z emisijami, iz člena 2(1)(a) Direktive bodisi na dejavnike, ki vplivajo ali bi lahko vplivali na okoljske elemente iz te določbe. Po mnenju Komisije v zadevi, ki jo je vložil danski varuh človekovih pravic, ni niti nakazana morebitna povezava med dovoljenjem za strežbo alkohola v gostilni in elementi ali dejavniki, navedenimi v točkah (a) in (b) člena 2(1) Direktive. Poleg tega Komisija meni, da na splošno ni mogoče ugotoviti nobene morebitne povezave med okoliščinami obravnavane zadeve in morebitnimi „okoljskimi zadevami“, kot je navedeno v Aarhuški konvenciji.

Nazadnje je Komisija navedla, da ni bilo dokazano, da se z okoljskega vidika dovoljenje za strežbo alkohola razlikuje od dovoljenja za strežbo brezalkoholnih pijač in hrane v gostilni. Trdila je, da se lahko hrup, tobak, dim in druge oblike emisij pojavljajo s podobno intenzivnostjo v številnih različnih okoliščinah, ne da bi nujno vplivali na okolje.

Povratne informacije

Urad danskega varuha človekovih pravic ni bil zadovoljen z odgovorom Komisije ^[4], saj dejansko obstaja možna povezava med dovoljenjem za strežbo alkohola v gostilni in elementi iz točk (a) in (b) člena 2 ter povezava med obravnavano zadevo in „okoljskimi zadevami“.

Na podlagi pripomb danskega varuha človekovih pravic je Evropski varuh človekovih pravic od Komisije zahteval, naj svoj odgovor ustrezno dopolni.

Komisija je 30. julija 2018 potrdila svoje prejšnje stališče in navedla, da bi drugačen sklep razširil pojem informacij o okolju na položaj, ki ga zakonodajalca EU nista nameravala zajeti.

Komisija je nadalje trdila, da je njeno stališče skladno s stališčem Sodišča Evropske unije v zadevi C-442/14, Bayer Cropscience. Ta sodba obravnava pojem emisij v okolje v smislu Direktive 2003/4/ES in je poučna glede preskusa, ki ga morajo opraviti organi oblasti na zahtevo za dostop do informacij o okolju. Sodišče je poudarilo, da „[...] ‚emisije v okolje‘ zajemajo [...] emisije, ki se dejansko sproščajo v okolje ob uporabi zadevnega proizvoda ali snovi, in predvidljive emisije iz tega proizvoda ali snovi v okolje v običajnih ali realnih pogojih uporabe tega proizvoda ali snovi, ki ustrezajo tistim, na podlagi katerih je bilo izdano dovoljenje za dajanje zadevnega proizvoda v promet, in ki prevladujejo na območju, na katerem je ta proizvod namenjen uporabi“ (točka 79 - poudarek, ki ga je dodala Komisija).

Zato je Komisija menila, da to potrjuje, da mora imeti pojem informacij o okolju dejansko ali predvidljivo (določeno v realnih pogojih in ne teoretično) povezavo z okoljem.

Drugi odgovor Komisije je bil 10. avgusta 2018 posredovan danskemu varuhu človekovih pravic za morebitne pripombe. Urad danskega varuha človekovih pravic se je 16. avgusta 2018 zahvalil evropskemu varuhu človekovih pravic in Komisiji za prejeta pojasnila.

Zaključni postopek

Glede na vsebino odgovorov Komisije je bilo ugotovljeno, da je bilo vprašanje, izpostavljeno v poizvedbi, ustrezno obravnavano. Zato je urad evropskega varuha človekovih pravic sklenil, da je bila poizvedba uspešno zaključena.

Urad evropskega varuha človekovih pravic se je zahvalil Komisiji za odlično sodelovanje v tem postopku poizvedbe in za njena prizadevanja, da v kratkem času pošlje odgovor.

[1] Dokumenti se nanašajo na predlog, ki ga je sekretariat odbora za pritožbe predložil odboru za pritožbe.

[2] Direktiva 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS (UL L 41, str. 26).

[3] Sodba v zadevi C-321/96, Mecklenburg proti Kreis Pinneberg – Der Landrat, ECLI:EU:C:1998:300, točka 20.

[4] Ta stališča so bila izražena po telefonu.