v skladu s členom 4(1) Statuta Evropskega varuha človekovih pravic ^[1]

Ozadje pritožbe

1. Maja 2024 je začel veljati zakon o kritičnih surovinah [2]. Cilj te uredbe EU je zagotoviti dostop do varne in trajnostne oskrbe z bistvenimi minerali in materiali z velikim gospodarskim pomenom in znatnim tveganjem za oskrbo, ki so ključni za digitalne, zelene in obrambne tehnologije.

2. V skladu z aktom o kritičnih surovinah se lahko nekateri projekti rudarjenja, predelave in recikliranja priznajo kot „strateški projekt“[3], kar pomeni, da ti projekti pridobijo prednostni status, ki od nacionalnih organov in sodišč zahteva, da čim prej izvedejo vse upravne ali sodne postopke v zvezi z izdajo dovoljenj za navedene projekte. 

3. Projekti na področju kritičnih surovin morajo na primer (i) pomembno prispevati k zanesljivosti oskrbe EU s strateškimi surovinami, (ii) postati izvedljivi v razumnem časovnem okviru in (iii) se izvajati trajnostno, kar pomeni, da morajo predlagatelji projektov spremljati, preprečevati in čim bolj zmanjšati morebitne škodljive vplive svojega projekta na okolje ali družbo.

4. Odločitve o določitvi statusa strateškega projekta sprejme Evropska komisija po posvetovanju z „Odborom za kritične surovine“, ki ga sestavljajo strokovnjaki iz držav članic.

5. Komisija je maja 2024 objavila prvi razpis za zbiranje prijav za priznanje projektov na področju kritičnih surovin kot strateških projektov v okviru akta o kritičnih surovinah.[5] Marca 2025 je kot strateške projekte v EU določila 47 projektov.[6] Junija 2025 je kot strateške projekte določila 13 projektov v državah zunaj EU, vključno s projektom pridobivanja litija v dolini Jadar v Srbiji.[7]

6. Pritožniki so julija oziroma septembra 2025 pri Komisiji vložili dve zahtevi [8] za dostop javnosti do dokumentov, neodvisno druga od druge, v katerih so zaprosili za dostop do aplikacije „projekta Jadar“, da bi se jim dodelil strateški status v okviru akta o kritičnih surovinah.

7. Komisija je opredelila sedem dokumentov, in sicer obrazec vloge in šest spremnih dokumentov [9], ki ji jih je predložila zadevna družba (v nadaljnjem besedilu: predlagatelj projekta). Komisija je zavrnila dostop javnosti do dokumentov v celoti, pri čemer se je sklicevala na potrebo po zaščiti javnega interesa v zvezi z obrambnimi in vojaškimi zadevami ter finančno in gospodarsko politiko EU [10] ter potrebo po zaščiti poslovnih interesov [11], pri čemer se je sklicevala na splošno domnevo nerazkritja.

8. Pritožniki so septembra oziroma novembra 2025 Komisijo pozvali, naj pregleda svoje odločitve (s „potrdilnimi prošnjami“), pri čemer so podvomili v občutljivost informacij v dokumentih in trdili, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje.

9. Natančneje, pritožnik v zadevi 3164/2025/PVV(MIG) je menil, da glede na to, da se strateški projekti financirajo iz javnih sredstev, se izvajajo po hitrem postopku in se jim dodelijo regulativni privilegiji, obstaja javni interes, da se ve, kako se ocenjujejo in izbirajo.

10. Poleg tega je pritožnik menil, da bodo dokumenti verjetno vsebovali okoljske informacije, vključno z informacijami o emisijah, pri katerih bi moral imeti javni interes prednost pred poslovno zaupnostjo. V zvezi s tem je pritožnik trdil tudi, da je bil projekt razdeljen na več „neodvisnih enot“, zato je bil njegov skupni učinek težko razumljiv in je bil morda premalo zastopan v vlogi za projekt. Poleg tega je pritožnik trdil, da so bile izvedene raziskovalne in testne vaje za projekt, ki niso bile v skladu z veljavnim nacionalnim pravom. Nazadnje je pritožnik navedel, da obstaja „podnebje ustrahovanja“ za osebe, ki želijo protestirati proti rudarjenju litija v Srbiji, pri čemer se je skliceval na poročilo Komisije iz leta 2024, v katerem je bilo ugotovljeno, da so se protestniki soočali z aretacijami, hišnimi preiskavami, kampanjami blatenja in strateškimi tožbami za onemogočanje udeležbe javnosti (tožbe SLAPP)[12].

11. Pritožnik je trdil tudi, da Komisija ni zadostno pojasnila razlogov za svojo odločitev, da zadevni projekt opredeli kot strateški projekt v okviru akta o kritičnih surovinah. Trdil je, da to ogroža dostop do pravnega varstva, vključno s pravico organizacij civilne družbe, da izpodbijajo upravne odločbe v okoljskih zadevah v skladu z Aarhuškim okvirom [13].

12. Podobno je pritožnik v zadevi 243/2026/NH opozoril, da je bil zadevni nosilec projekta predmet pregleda v zvezi z vplivom različnih projektov po vsem svetu na okolje. Izrazil je zaskrbljenost, da bi v primeru nesreče v dolini Jadar morebitna onesnaženost vode lahko prizadela sosednje države, in sicer Hrvaško, Romunijo in Bolgarijo. Skliceval se je tudi na nasprotovanje lokalne skupnosti „projektu Jadar“ in poudaril, kako pomembno je zagotoviti, da so cilji projekta skladni s cilji memoranduma o soglasju o strateškem partnerstvu med EU in Srbijo na področju trajnostnih surovin, vrednostnih verig baterij in električnih vozil.[14] Po navedbah pritožnika je nosilec projekta tudi izvoznik vojaškega blaga iz Srbije, uporaba litija za vojaške namene EU pa bi po njegovem mnenju ogrozila nevtralnost Srbije.

13. Ko pritožniki od Komisije niso prejeli potrdilnega odgovora v predpisanem roku (kar se šteje za impliciten negativen odgovor [15]), so se obrnili na varuhinjo človekovih pravic in izrazili pomisleke glede zamude, ki jo je imela Komisija pri obravnavi njihovih zahtev za dostop, in glede zavrnitve razkritja spornih dokumentov.

Preiskava

14. Varuhinja človekovih pravic je začela dve preiskavi v zvezi z implicitno zavrnitvijo dostopa javnosti s strani Komisije v skladu z Uredbo 1049/2001.

15. Varuhinja človekovih pravic je v okviru strateške preiskave ^[16] že ugotovila, da sistemske zamude Komisije pri obravnavi zahtev za dostop javnosti pomenijo nepravilnosti.^[17] Varuhinja človekovih pravic je sicer obžalovala zamudo Komisije pri odgovorih na potrdilne prošnje pritožnikov, vendar ni začela preiskave o razlogih za zamudo v teh posebnih primerih. Vendar se varuhinja človekovih pravic zaveda, da Komisija še naprej zamuja pri obravnavi zahtev za dostop javnosti, in pozorno spremlja zadevo na podlagi pritožb, ki so ji bile predložene.

16. Kot prvi korak v preiskavah je varuhinja človekovih pravic Komisijo pozvala, naj v vsakem primeru izda izrecno potrdilno odločbo.

17. Ko se je zamuda nadaljevala, je preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic pregledala sporne dokumente.

18. Komisija je marca oziroma aprila 2026 v obeh primerih izdala potrditveni sklep. Vztrajala je pri svojem stališču, da je treba dostop do upoštevnih dokumentov v celoti zavrniti, pri čemer se je sklicevala na potrebo po varstvu poslovnih interesov zadevnega predlagatelja projekta in trdila, da se uporablja splošna domneva nerazkritja.

19. Komisija se ni več opirala na izjeme za zaščito javnega interesa v zvezi z obrambnimi in vojaškimi zadevami ter finančnimi in gospodarskimi politikami EU.

20. Pritožniki so bili še vedno nezadovoljni z odobrenim dostopom. Preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic je zato nadaljevala pregled dokumentov.

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

21. Komisija je v potrdilnih sklepih navedla, da so dokumenti del uspešne vloge za priznanje projekta na področju kritičnih surovin kot strateškega projekta v okviru akta o kritičnih surovinah. Pojasnila je, da mora pri odločanju o podelitvi tega statusa oceniti, ali zadevni projekt izpolnjuje ustrezna merila za priznanje, ki so tehnične narave in zadevajo na primer zmožnost projekta, da pomembno prispeva k oskrbi s strateškimi surovinami v EU, njegovo tehnično izvedljivost, pričakovani obseg proizvodnje ter trajnost in vpliv na okolje. To pomeni, da morajo projektne vloge vsebovati obsežne tehnične informacije, vključno z dokazili v zvezi z izpolnjevanjem vsakega merila za priznanje, časovnim razporedom za izvajanje projekta in poslovnim načrtom, v katerem je ocenjena finančna izvedljivost projekta.

22. Glede na navedeno je Komisija menila, da se po analogiji uporablja splošna domneva nerazkritja, ki so jo sodišča EU priznala v zvezi z dokumenti, ki so del ponudb (ki običajno vključujejo tehnično, ekonomsko in finančno ponudbo), predloženih v okviru javnih naročil EU.

23. Natančneje, Komisija je navedla, da je razlog za to splošno domnevo potreba po ohranitvi neizkrivljene konkurence in legitimnih interesov gospodarskih subjektov, ki sodelujejo v postopkih javnega naročanja, ter da se podobni premisleki lahko uporabijo za vloge za status strateškega projekta. Trdila je, da ta status pomeni privilegiran položaj na trgu in da morajo prijavitelji „dokazati svoje specifično strokovno znanje in individualno privlačnost, ki sta v poslovnem okviru konkurenčna, ne glede na to, da se lahko status dodeli nedoločenemu številu prijaviteljev v okviru enega samega razpisa“. Komisija je tudi navedla, da take vloge vsebujejo informacije o sektorskem strokovnem znanju zadevnega predlagatelja projekta, poslovnih odnosih in inovativnem pristopu, uporabljenem pri razvoju njegovega projekta, ter da bi razkritje razkrilo metodologijo, ki jo je predlagatelj projekta uporabil pri strukturiranju svoje vloge, in vse morebitne razlikovalne dejavnike/edinstvenost, ki bi lahko pomenili konkurenčno prednost.

24. Komisija je trdila, da so take informacije občutljive narave in imajo znatno tržno vrednost, saj bi jih konkurenti lahko uporabili v svojo korist, tako v zvezi s svojimi poslovnimi dejavnostmi na splošno kot v okviru vloge za status strateškega projekta na podlagi akta o kritičnih surovinah. Komisija je dodala, da sta za trg kritičnih surovin značilni visoka koncentracija in velika nestanovitnost, tako da lahko objava kakršnih koli informacij o tehničnem strokovnem znanju in poslovni strategiji nosilca projekta povzroči veliko škodo njegovim poslovnim interesom.

25. Kar zadeva obstoj prevladujočega javnega interesa, je Komisija zavrnila trditev, da bi razkritje zagotovilo preglednost in demokratični nadzor nad tem, kako se strateški projekti ocenjujejo in izbirajo kot preveč splošni.

26. Kar zadeva informacije o okolju, je Komisija menila, da dokumenti ne vsebujejo nobenih informacij, ki bi jih bilo mogoče razumno šteti za „informacije v zvezi z emisijami v okolje“, saj zadevne informacije niso bile „določene – in zato niso hipotetične – v smislu vrste, trajanja ali količine takih potencialnih emisij“. Čeprav Komisija pri ocenjevanju vloge na podlagi akta o kritičnih surovinah opravi splošno oceno, ali bi se projekt izvajal trajnostno, je konkretno trajnostno izvajanje projekta odvisno od ocene njegovih vplivov na okolje, ki jo izvedejo pristojni nacionalni organi, saj lahko le nacionalni postopek izdaje dovoljenj zagotovi, da so projekti na področju kritičnih surovin varni, zaščiteni in skladni z okoljskimi zahtevami. V skladu s tem priznanje projekta kot strateškega projekta v okviru akta o kritičnih surovinah ne vpliva na zahteve, ki se uporabljajo v skladu s pravom EU, nacionalnim ali mednarodnim pravom [18].

27. Komisija je v zvezi z zadevnim projektom navedla, da ob vložitvi njene prošnje za strateški status različna okoljska dovoljenja še niso bila izdana. Zato se nobeno sklicevanje na morebitne emisije, ki jih lahko vsebujejo dokumenti, ne more šteti za „dejansko ali predvidljivo“. Komisija je tudi menila, da podobni premisleki veljajo za informacije o okolju, ki niso informacije o emisijah, ki bi jih dokumenti lahko vsebovali. Ugotovila je, da dostop javnosti do takih informacij ne bi bil namenjen podpiranju trditev pritožnikov v njihovih potrdilnih prošnjah. Ta namen tudi ne bi prevladal nad potrebo po zaščiti poslovnih interesov nosilca projekta.

28. Nazadnje, Komisija je v zvezi z javnim interesom za dostop do pravnega varstva trdila, da je interes organizacije civilne družbe za razkritje dokumenta za vložitev zahteve za notranjo revizijo v skladu z Aarhuškim okvirom zasebni in ne javni interes. Komisija je dodala, da se je rok za vložitev take zahteve (v zvezi z določitvijo zadevnega projekta kot strateškega projekta) že iztekel.

29. Pritožnik v zadevi 3164/2025/PVV(MIG) je v pripombah k potrdilnemu sklepu Komisije o njegovi prošnji za dostop trdil, da je uporaba splošne domneve o nerazkritju neupravičena zaradi drugačnega postopkovnega okvira postopka javnega naročanja in postopka za priznanje projektov na področju kritičnih surovin kot strateških projektov na podlagi akta o kritičnih surovinah. Natančneje, pritožnik je trdil, da prvi vključuje poslovno kontradiktorno okolje, medtem ko je drugi namenjen potrjevanju, da projekti izpolnjujejo regulativne zahteve, tako da je tveganje razkritja bistveno drugačno.

30. Poleg tega je pritožnik trdil, da nekatere informacije v dokumentih očitno niso poslovno občutljive, kot so časovni razpored izvajanja projekta, splošne zaveze glede trajnostnosti ter dejanski opisi lokacije, obsega in regulativnega okvira projekta. Po njegovih besedah se tovrstne informacije rutinsko razkrivajo, na primer v postopkih izdaje dovoljenj in presojah vplivov na okolje.

31. Pritožnik je tudi trdil, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje. Ob ugotovitvi, da imajo projekti, ki so v okviru akta o kritičnih surovinah opredeljeni kot strateški projekti, pomembno gospodarsko prednost, vključno z dostopom do javnega financiranja, je ponovil, da ima javnost pravico vedeti, na kakšni podlagi se dodeljujejo koristi, privilegiji in sredstva. Dodal je, da zadevni projekt neposredno vpliva na lokalne skupnosti, ki imajo legitimno in pravno varovano pravico, da poznajo časovnico dejavnosti, ki lahko vplivajo na njihovo okolje, premoženje in možnosti preživljanja. Poleg tega je pritožnik trdil, da je projekt izjemno sporen za javnost, saj je povzročil spore, proteste, parlamentarni nadzor in diplomatsko sodelovanje na najvišjih ravneh, ter da ni tveganja škode, saj je trenutno začasno ustavljen.

32. V zvezi z dostopom do informacij o okolju je pritožnik menil, da je utemeljitev Komisije protislovna. Konkretno je opozoril, da merila za priznanje na podlagi akta o kritičnih surovinah izrecno vključujejo trajnostnost in obravnavanje vplivov na okolje, ter trdil, da morajo biti ustrezne informacije, če niso dovolj prepričljive za razkritje, prav tako premalo prepričljive, da bi jih bilo mogoče uporabiti za podelitev statusa strateškega projekta. V tem primeru bi morala Komisija pojasniti, na kateri dokazni podlagi je priznala ta status. Če Komisija dvomi o točnosti ali popolnosti okoljskih informacij, ki jih vsebujejo dokumenti, bi bilo to dejansko razlog za zaskrbljenost glede zanesljivosti njene ocene na podlagi akta o kritičnih surovinah in s tem velikega javnega interesa za razkritje.

33. V zvezi z dostopom do pravnega varstva v okoljskih zadevah je pritožnik navedel, da bi lahko bili dokumenti pomembni v zvezi s pravnimi sredstvi, ki niso zahteva za notranjo revizijo v skladu z Aarhuškim okvirom, vključno s tožbami pred nacionalnimi sodišči, postopki v skladu z okoljskim pravom EU in izpodbijanjem odločb o izdaji dovoljenja. Pritožnik je zavrnil tudi stališče Komisije, da ta trditev ponazarja zasebni interes, pri čemer je navedel, da je dostop do pravnega varstva na področju okolja priznan kot javni interes.

34. Pritožnik je v zadevi 243/2026/NH navedel, da lahko kompleksen rudarski projekt, kot je zadevni, vpliva na okolje, upravljanje voda, biotsko raznovrstnost, dediščino in lokalno skupnost. Menil je, da Komisija teh pomislekov ni dovolj upoštevala pri opredelitvi projekta kot strateškega projekta v okviru akta o kritičnih surovinah, in ponovil, da se za zadevnega predlagatelja projekta že izvaja pregled njegovega vpliva na okolje v različnih projektih po svetu. Poleg tega je pritožnik trdil, da bi razkritje vloge za projekt v okviru akta o kritičnih surovinah javnosti omogočilo, da oceni naravo projekta in odpravi vse morebitne sume korupcije.

35. Pritožnika sta v obeh primerih zavrnila stališče Komisije, da se izjema uporablja za vse dokumente in da delni dostop ni mogoč.

Ocena varuhinje človekovih pravic, ki je privedla do priporočila

36. Zaradi prekrivanja vsebine se je varuhinja človekovih pravic odločila, da bo te pritožbe obravnavala skupaj in izdala enotno priporočilo.

37. Institucije EU lahko zavrnejo dostop javnosti do dokumenta, zahtevanega na podlagi Uredbe 1049/2001, če obstaja razumno predvidljivo in nehipotetično tveganje, da bi njegovo razkritje oslabilo poslovne interese fizične ali pravne osebe. Vendar se institucije EU ne morejo sklicevati na potrebo po zaščiti poslovnih interesov zgolj zato, ker se informacije nanašajo na podjetje ali njegove poslovne odnose. Izjema je namenjena varstvu poslovno občutljivih informacij, kot so informacije v zvezi s poslovno strategijo ali posebnim strokovnim znanjem in izkušnjami podjetja.[19] Zato morajo institucije EU pri sklicevanju na to izjemo pojasniti, kako bi razkritje lahko konkretno in dejansko ogrozilo zadevne legitimne poslovne interese.[20]

38. V obravnavani zadevi se je Komisija oprla na potrebo po varstvu poslovnih interesov zadevnega predlagatelja projekta, pri čemer je trdila, da je mogoče za sporne dokumente uporabiti splošno domnevo nerazkritja. V takem primeru zadevni instituciji Unije ni treba posamično preučiti spornih dokumentov niti pojasniti konkretne škode, ki bi jo povzročilo razkritje njihove vsebine. Namesto tega lahko domneva, da morajo dokumenti, ker so del določenega spisa ali kategorije dokumentov, v celoti ostati zaupni.

O splošni domnevi nerazkritja

39. Komisija je menila, da je mogoče splošno domnevo, da bi razkritje ponudb ponudnikov v postopkih javnega naročanja škodovalo poslovnim interesom zadevnih ponudnikov, kot jo priznavajo sodišča Unije, po analogiji uporabiti za dokumente v zvezi z opredelitvijo projektov na področju kritičnih surovin kot „strateških projektov“ na podlagi akta o kritičnih surovinah.

40. Komisija je v bistvu trdila, da se lahko šteje, da vloga za status strateškega projekta vsebuje občutljive poslovne informacije, ki bi jih konkurenti lahko uporabili v okviru svojih vlog za projekte, s čimer se izkrivlja konkurenca v poznejših postopkih in spodkopavajo legitimna pričakovanja predlagatelja projekta, ki se je prijavil.

41. Stališče Komisije ni prepričljivo. Zlasti je postopek javnega naročanja drugačne narave kot postopek za določitev, ali bi bilo treba projektu na področju kritičnih surovin podeliti status strateškega projekta v okviru akta o kritičnih surovinah ali ne. Postopek javnega naročanja je primerjalni izbirni postopek, ki od zadevne institucije zahteva, da primerja različne komercialne ponudbe različnih ponudnikov za isto storitev, da bi izbrala najboljšo. Naročilo storitev bo oddano samo uspešnemu ponudniku. Postopek javnega naročanja je torej konkurenčen.

42. Nasprotno pa postopek za določitev projektov na področju kritičnih surovin kot strateških projektov ne temelji na ponudbah, stroških ali konkurenci med udeleženci na trgu, temveč na merilih javnega interesa. Komisija mora pri ocenjevanju vlog za status strateškega projekta ugotoviti, ali zadevni projekt izpolnjuje zakonske zahteve iz akta o kritičnih surovinah, pri čemer izvaja upravno diskrecijsko pravico. Če Komisija meni, da projekt izpolnjuje ta merila, bo priznan kot strateški projekt. Ta odločitev se sprejme ne glede na vsebino drugih projektnih vlog. Z drugimi besedami, teoretično so lahko vsi projekti, ki se prijavijo za status strateškega projekta v določenem razpisu, uspešni.

43. Poleg tega se zdi nerazumno domnevati, da projektne vloge, kakršna je ta v obravnavani zadevi, v celoti vsebujejo poslovno občutljive informacije. Zadevni predlagatelji projektov so predložili dokumente, da bi ponazorili, ali njihov projekt izpolnjuje ustrezne zahteve iz akta o kritičnih surovinah in kako. [21] To na primer vključuje, kako bi se projekt izvajal trajnostno, tj. kako bi predlagatelj projekta preprečil in čim bolj zmanjšal negativne vplive na okolje in družbo.

44. Te informacije bodo običajno tudi del obvezne presoje vplivov na okolje, ki jo morajo nosilci projektov izvesti v skladu z nacionalnim regulativnim okvirom, ki se zanje uporablja, in/ali presoj vplivov na okolje in družbo, ki jih lahko nosilci projektov izvedejo prostovoljno ali v okviru izpolnjevanja zahtev glede financiranja. Bistvena značilnost takih ocen je običajno, da naj bi bile javno dostopne. Poleg tega nosilci projektov glede na velikost in znaten vpliv projektov na področju kritičnih surovin običajno sodelujejo s širokim naborom deležnikov, da bi izboljšali javno dojemanje svojega projekta in pridobili podporo zanj, ali ker to zahtevajo veljavna pravila. V zvezi s tem informacije, ki jih morajo nosilci projektov predložiti Komisiji v okviru akta o kritičnih surovinah, da dokažejo skladnost z zahtevo po smiselnem sodelovanju z vključenimi lokalnimi skupnostmi, ko zaprosijo za status strateškega projekta, postanejo javne.

45. Varuh človekovih pravic na podlagi pregleda dokumentov v tej preiskavi in vzporedne [22] preiskave ni prepričan, da zadevni dokumenti vsebujejo izključno informacije, ki bi odražale posebno strokovno znanje, strokovno znanje ali poslovne skrivnosti nosilca projekta ali bi se lahko štele za občutljive iz drugih razlogov. Namesto tega je večina informacij, ki jih vsebuje, precej splošne narave. Predlagatelj projekta v prijavnem obrazcu na primer opiše, kateri nacionalni zakoni se uporabljajo za njegov projekt, katere prostovoljne okvire upošteva in kje pridobiva potrebna dovoljenja za izvedbo projekta. Kar zadeva posebne ukrepe, s katerimi namerava nosilec projekta ublažiti okoljske in socialne učinke svojega projekta, informacije v prijavnem obrazcu pogosto niso zelo podrobne, vendar predstavljajo povzetek informacij, ki so že bile zakonito objavljene drugje.

46. Zadevni nosilec projekta je na primer vzpostavil spletno stran projekta, na kateri je objavil osnutek presoje vplivov projekta na okolje. Čeprav ta dokument ni več na voljo na spletišču projekta, dejstvo, da ga je nosilec projekta sam objavil, ponazarja, da po njegovem mnenju njegova vsebina ni poslovno občutljiva. Poleg tega so civilna družba in akademski akterji obširno komentirali dokument, ki je bil podlaga za predhodno odločitev pristojnih nacionalnih organov v zvezi s presojo vplivov na okolje, ki jo je treba izvesti. Poleg tega je pregled pokazal, da je vsaj eden od zadevnih spremnih dokumentov javno dostopen.

47. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja tudi, da je metodologija, ki jo je nosilec projekta uporabil pri oblikovanju in strukturiranju svoje vloge, določena v smernicah [23], ki jih je predložila Komisija, in v ustreznem prijavnem obrazcu. V skladu s tem je vrsta informacij, vključenih v obrazec vloge, po naravi zelo podobna informacijam, vključenim v vloge drugih nosilcev projektov, enaka pa so tudi dokazila, ki so jih predložili različni nosilci projektov. Poleg tega struktura „dokumentacije o trajnostnosti“, ki se predloži Komisiji, upošteva veljavno nacionalno zakonodajo in/ali smernice nacionalnih organov. Zato ni verjetno, da bi njihovo razkritje v vseh okoliščinah drugim nosilcem projektov dalo neupravičeno prednost v smislu posnemanja pristopa drug drugega.

48. Poleg tega se projektne vloge, ki jih Komisija pregleda v zvezi z določenim krogom razpisa, ne nanašajo na iste ali celo podobne projekte. Projekti na področju kritičnih surovin so običajno edinstveni zaradi svoje geografske lege, surovin, ki se pridobivajo ali predelujejo, nacionalnega regulativnega okvira, ki se zanje uporablja, okoljskih dejavnikov, ki bi lahko bili prizadeti, in potreb zadevne lokalne skupnosti. V skladu s tem sta edinstvena tudi vpliv, ki ga lahko ima vsak projekt, in način, kako ga najbolje obravnavati.

49. Nazadnje je treba opozoriti, da je Komisija sama objavila nekatere informacije iz podobnih projektnih vlog, in sicer v svojem odgovoru na „zahtevo za notranjo revizijo“[24], ki jo je vložil konzorcij organizacij civilne družbe in je bila izdana pred sprejetjem potrdilne odločbe v tej zadevi [25].

50. Glede na vse to Varuh človekovih pravic meni, da je bilo nerazumno, da je Komisija domnevala, da bodo zadevni dokumenti v celoti vsebovali občutljive informacije, in da bi se zato zanje lahko uporabila splošna domneva nerazkritja. Zato bi morala Komisija opraviti posamično presojo projektne vloge, da bi odobrila širok delni dostop.

Obstoj prevladujočega javnega interesa

51. Če institucija EU ugotovi, da bi odobritev dostopa javnosti do dokumentov razumno oslabila varstvo poslovnih interesov, mora dostop zavrniti, razen če ne prevlada javni interes za razkritje [26].

52. V zvezi s tem so pritožniki, tudi s sklicevanjem na Aarhuško uredbo [27], trdili, da bodo dokumenti verjetno vsebovali informacije o okolju, ki vključujejo „informacije v zvezi z emisijami v okolje“[28], in da bi bilo treba take informacije razkriti ne glede na njihovo poslovno občutljivost.

53. Namen Aarhuške uredbe je zagotoviti postopen dostop javnosti do „informacij o okolju“ in njihovo razširjanje.[29] Namen dostopa do teh informacij je spodbujati udeležbo javnosti v povezanem postopku odločanja, s čimer se povečuje odgovornost javnosti ter prispeva k njeni ozaveščenosti o sprejetih odločitvah in podpori zanje. Šteje se, da obstaja javni interes za dostop do „okoljskih informacij“, zato bi morale institucije EU to upoštevati pri ocenjevanju zahtev za dostop javnosti [30].

54. Vendar javni interes za dostop do „informacij o okolju“ne prevlada samodejno nad interesom, ki ga je treba zaščititi z nerazkritjem zahtevanih dokumentov. Namesto tega ga je treba presojati na podlagi posamične preučitve dokumentov in njihovega konteksta.[31] Drugače je, kadar gre za posebno vrsto „informacij o okolju“, to je informacij, ki se „nanašajo na emisije v okolje“. Za to posebno vrsto informacij o okolju se domneva, da obstaja prevladujoč javni interes, ko gre za zaščito poslovnih interesov [32].

55. Pojem „informacije v zvezi z emisijami v okolje“ ni omejen na informacije o „dejanskih emisijah“. Vsebuje tudi informacije, ki javnosti omogočajo, da ve, „kaj se bo predvidoma sprostilo v okolje (...)“[33], in informacije v zvezi z učinki teh emisij [34].

56. V obravnavani zadevi je Komisija v zadevnih potrdilnih sklepih menila, da zahtevani dokumenti ne vsebujejo nobenih informacij, ki bi jih bilo mogoče razumno šteti za „informacije v zvezi z emisijami v okolje“, ker okoljska dovoljenja za projekt v času njegove vloge na podlagi akta o kritičnih surovinah še niso bila izdana. Zato je Komisija menila, da je treba vse informacije o emisijah v okolje, ki bi jih lahko vsebovala projektna vloga, obravnavati kot povsem hipotetične in ne kot dejanske ali predvidljive.

57. Varuhu človekovih pravic se to stališče ne zdi prepričljivo.

58. V skladu z aktom o kritičnih surovinah Komisiji ni treba izvesti celovite presoje vplivov projekta, ki zaprosi za status strateškega projekta, na okolje. Namesto tega morajo pristojni nacionalni organi opraviti celovito in podrobno okoljsko presojo, ko projekti zaprosijo za zahtevano okoljsko dovoljenje. Vendar mora Komisija za preverjanje, ali bi se projekt na področju kritičnih surovin izvajal trajnostno, „upoštevati splošno oceno skladnosti projekta z ustreznim pravom Unije ali nacionalnim pravom ter ustrezne dodatne dokaze, pri čemer upošteva lokacijo projekta“.[35] To pomeni, da morajo predlagatelji projektov Komisiji predložiti obsežne okoljske informacije, da lahko oceni, ali bi se vplivi njihovega projekta na okolje ustrezno spremljali, preprečevali in čim bolj zmanjšali.

59. Kot je bilo razvidno iz inšpekcijskega pregleda, dokumentacija dejansko vsebuje podrobne informacije, ki se v skladu z Aarhuško uredbo štejejo za „informacije o okolju“, vključno z informacijami o pričakovanih prihodnjih emisijah projekta in vplivu teh emisij na okolje. Zdi se, da te informacije temeljijo na oceni neodvisnih strokovnjakov in laboratorijskem testiranju. Poleg tega so bile te informacije predložene tudi javnim organom, da bi se ponazorilo, da projekt izpolnjuje ustrezne zakonske zahteve za status strateškega projekta in/ali v okviru nacionalnih okoljskih postopkov.

60. Kot je navedeno zgoraj, pojem „informacije v zvezi z emisijami v okolje“ zajema „informacije o predvidljivih emisijah v okolje“. [36] Varuhinja človekovih pravic razume, da se bodo informacije o emisijah štele za predvidljive, če bodo temeljile na konkretni oceni objektivnih podatkov. Nasprotno pa se bodo informacije o emisijah štele za povsem hipotetične, če ne bodo temeljile na konkretni oceni objektivnih podatkov, temveč na domnevah.

61. Varuhinja človekovih pravic na podlagi pregleda ustreznih dokumentov meni, da informacije v zvezi z ocenjenimi prihodnjimi emisijami projekta, ki jih vsebujejo, temeljijo na konkretni oceni objektivnih podatkov, zato je verjetno, da bodo te emisije nastale glede na naravo in obseg predvidenih del. Čeprav ni nemogoče, da bi se načrtovanje projekta še vedno nekoliko spremenilo (ali da se na koncu morda ne bi izvajalo), bi bilo treba informacije o emisijah, ki so bile Komisiji predložene na podlagi akta o kritičnih surovinah, šteti vsaj za „predvidljive“in bi zato morale biti zajete s pojmom „informacije, ki se nanašajo na emisije v okolje“v smislu uredbe EU o Aarhuški konvenciji. Komisija ga je namreč sprejela kot podlago za svojo presojo trajnosti zadevnih projektov.

62. Poleg tega je jasno, da bo imel zadevni projekt na področju kritičnih surovin velik vpliv na okolje in življenje ljudi na razširjenih območjih države, v kateri se nahaja, in morda tudi zunaj nje. Glede na to, da je Komisija projekt priznala kot strateški projekt, bi zato morala biti zmožna javnosti pojasniti, zakaj meni, da bi se njegovi vplivi na okolje ustrezno spremljali in obravnavali. To, da lahko javnost nadzira odločitev Komisije, da projekt opredeli kot strateški projekt, in zahteva odgovornost Komisije, se zdi še posebej nujno, kadar je za projekt značilna polemika [37].

63. Glede na vse navedeno varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je zavrnitev Komisije, da široki javnosti odobri dostop do spornih dokumentov, pomenila nepravilnost. Zato v nadaljevanju podaja ustrezno priporočilo.

Priporočilo

Varuhinja človekovih pravic na podlagi preiskave te pritožbe Komisiji priporoča naslednje:

Evropska komisija bi morala ob upoštevanju zgornjih ugotovitev ponovno preučiti svoje stališče o zahtevah za dostop javnosti, da bi omogočila dostop širše javnosti. Komisija bi se morala po potrebi posvetovati z zadevnim predlagateljem projekta.

Komisija in pritožniki bodo obveščeni o tem priporočilu. V skladu s členom 4(2) Statuta evropskega varuha človekovih pravic Komisija do 5. februarja 2027 pošlje podrobno mnenje.

Teresa Anjinho
Evropska varuhinja človekovih pravic 

Strasbourg, 5. 2020 

 

[1] Na voljo na: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=uriserv%3AOJ.L_.2021.253.01.0001.01.ENG&toc=OJ%3AL%3A2021%3A253%3ATOC.

[2] Uredba 2024/1252 z dne 11. aprila 2024 o vzpostavitvi okvira za zagotavljanje zanesljive in trajnostne oskrbe s kritičnimi surovinami: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX%3A02024R1252-20240503.

[3] Glej zlasti člene 6(1), 7 in 10 akta o kritičnih surovinah.

[4] V skladu s členom 6(1) akta o kritičnih surovinah.

[5] Na voljo na: https://single-market-economy.ec.europa.eu/calls-expression-interest/call-applications-strategic-projects-under-critical-raw-materials-act_en.

[6] Sklep Komisije, v katerem so navedeni vsi projekti v EU, ki so bili določeni kot strateški projekti, je na voljo na: https://webgate.ec.europa.eu/circabc-ewpp/d/d/workspace/SpacesStore/1958718b-21e9-40f4-9c9f-42a58dc4c5a3/download.

[7] Sklep Komisije, v katerem so navedeni vsi projekti zunaj EU, ki so bili določeni kot strateški projekti, je na voljo na: https://single-market-economy.ec.europa.eu/document/download/808502c2-21c7-4ca8-855f-ff0b528f91c4_en?filename=C_2025_3491_1_EN_ACT_part1_v4.pdf.

[8] V skladu z Uredbo 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Komisije in Sveta: http://data.europa.eu/eli/reg/2001/1049/oj.

[9] Konceptualni načrt zaključevanja projekta, poslovni načrt, dokazila o shemah certificiranja, operativno načrtovanje, dokumentacija o trajnostnosti in študija tehnične izvedljivosti.

[10] V skladu s členom 4(1)(a) Uredbe 1049/2001.

[11] V skladu s prvo alineo člena 4(2) Uredbe 1049/2001.

[12] Pritožnik se je skliceval na poročilo Komisije o Srbiji za leto 2024: https://enlargement.ec.europa.eu/document/download/3c8c2d7f-bff7-44eb-b868-414730cc5902_en?filename=Srbia%20Report%202024.pdf.

[13] Člen 10 Uredbe 1367/2006 o uporabi določb Aarhuške konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah v institucijah in organih Skupnosti (Aarhuška uredba): https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX%3A02006R1367-20230429.

[14] Memorandum o soglasju je na voljo na: https://single-market-economy.ec.europa.eu/document/6fe0e605-9299-45c3-b846-2efb85585251_en.

[15] V skladu s členom 8(3) Uredbe št. 1049/2001.

[16] Strateška preiskava OI/2/2022/OAM o času, ki ga Evropska komisija potrebuje za obravnavo zahtev za dostop javnosti do dokumentov: https://www.ombudsman.europa.eu/en/case/en/60766.

[17] Sklep v navedeni strateški preiskavi OI/2/2022/OAM: https://www.ombudsman.europa.eu/en/decision/en/175321.

[18] V skladu z uvodno izjavo 25 in členom 6(3) akta o kritičnih surovinah.

[19] Glej na primer sodbo Splošnega sodišča z dne 7. februarja 2018, PTC/EMA, T-718/15: https://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=199044&pageIndex=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=13039858.

[20] Glej na primer sodbo Sodišča z dne 4. septembra 2018, ClientEarth/Komisija, C‐57/16 P, točka 51: https://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=205322&pageIndex=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=19039430.

[21] Člen 6(1) akta o kritičnih surovinah.

[22] Zadeva 1855/2025/PVV(MIG) o tem, kako je Evropska komisija obravnavala zahtevo za dostop javnosti do dokumentov v zvezi s projekti, ki so bili v skladu z aktom o kritičnih surovinah priznani kot „strateški projekti“: https://www.ombudsman.europa.eu/en/case/en/69726.

[23] Najnovejša različica tega vodnika za prijavitelje je na voljo na: https://single-market-economy.ec.europa.eu/sectors/raw-materials/areas-specific-interest/critical-raw-materials/strategic-projects-under-crma/guide-applicants_en.

[24] V skladu s členom 10 Aarhuške uredbe.

[25] Glej podrobno oceno Komisije, priloženo njenemu odgovoru z dne 8. januarja 2026: https://circabc.europa.eu/ui/group/3b48eff1-b955-423f-9086-0d85ad1c5879/library/74edffdc-0eb5-4658-bb6c-a5674127feb1/details.

[26] V skladu s členom 4(2) Uredbe 1049/2001.

[27] Uredba (ES) št. 1367/2006, glej opombo 13 zgoraj.

[28] Člen 2(1)(d) Aarhuške uredbe.

[29] Člen 1(1) Aarhuške uredbe.

[30] Glej tudi sklep varuha človekovih pravic v zadevah 1132/2022/OAM in 1374/2022/OAM (https://www.ombudsman.europa.eu/en/decision/en/168684), odstavek 34.

[31] Glej tudi sklep varuhinje človekovih pravic v zadevah 1132/2022/OAM in 1374/2022/OAM, odstavek 35.

[32] V skladu s členom 6(1) Aarhuške uredbe.

[33] Sodba Splošnega sodišča z dne 11. julija 2018, Rogesa Roheisengesellschaft Saar mbH/Komisija, T-643/13: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX:62013TJ0643.

[34] Glej na primer sodbo Splošnega sodišča z dne 13. novembra 2024, PAN Europe/Komisija, T-104/23, točka 66: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX:62023TJ0104.

[35] V skladu z odstavkom 5 Priloge III k aktu o kritičnih surovinah.

[36] Glej tudi sodbo Sodišča z dne 23. novembra 2016 v zadevi Evropska komisija proti Stichting Greenpeace Nederland in Pesticide Action Network Europe (PAN Europe), C-673/13 P, točka 74: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX%3A62013CJ0673.

[37] Glej na primer: https://www.euronews.com/2024/08/09/we-are-not-interested-in-their-profits-farmers-protest-against-giant-lithium-mine-in-serbi; https://www.reuters.com/markets/commodities/serbia-wants-talks-with-rio-tinto-over-jadar-lithium-project-2024-01-17/; https://www.politico.eu/article/serbia-lithium-reserve-eu-mining-colony-electric-vehicles/.