1 Uvod

Veseli me, da lahko sodelujem na popoldanskem zasedanju foruma Europa Forum Speyer o „dobri upravi v Evropski uniji“, in rada bi se zahvalila profesorici Magieri in profesorju Sommermanu, da sta mi dala priložnost, da to storim.

Kot evropski varuh človekovih pravic so moja pooblastila za preiskovanje morebitnih primerov nepravilnosti omejena na institucije in organe na ravni Evropske unije. Vendar pa prejemam tudi številne pritožbe državljanov in prebivalcev Unije, ki trdijo, da uprave v državah članicah ne spoštujejo njihovih pravic po zakonodaji Skupnosti.

Čeprav takih pritožb ne morem neposredno preiskovati, tesno sodelujem z varuhi človekovih pravic in podobnimi organi v državah članicah, ki to lahko storijo.

Zato stališče evropskega varuha človekovih pravic o dobrem upravljanju ne zadeva le evropske ravni, temveč tudi države članice.

Zato se zavedam raznolikosti, ki obstaja v javni upravi in upravni kulturi v Evropski uniji. Če navedem samo en primer, ki je še posebej pomemben za varuhe človekovih pravic, nekatere nacionalne tradicije razumejo upravo predvsem kot uporabo prava, medtem ko druge poudarjajo vlogo upravne diskrecije [1].

2 Raznolikost in subsidiarnost

Spoštovanje raznolikosti nacionalnih uprav je pomembno načelo, ki ga bom zaradi prikladnosti označil kot „subsidiarnost v upravi“.

Kljub svojemu ustavnemu pomenu v vsebinskem smislu je formalni izraz tega načela zgolj izjava, priložena Amsterdamski pogodbi, v kateri je navedeno, da so za „upravno izvajanje prava Skupnosti načeloma odgovorne države članice v skladu s svojimi ustavnimi ureditvami“[2].

Eden od vidikov subsidiarnosti v upravi je, da dodelitev zakonodajne pristojnosti Skupnosti na določenem področju ne pomeni, da ustrezna upravna pristojnost spada tudi na raven Unije. Nasprotno, posredno upravljanje (tj. upravljanje s strani organov držav članic) bi moralo imeti običajno prednost pred neposrednim upravljanjem s strani institucij ali organov na ravni Unije.

Drug pomemben vidik subsidiarnosti pri upravljanju je, da je institucionalni okvir za posredno upravljanje na splošno v pristojnosti zadevne države članice in ga ne predpisuje pravo Skupnosti. Zdi se, da je osnovna predpostavka, na kateri temelji ta pristop, ta, da imajo vse države članice na splošno učinkovit sistem upravljanja (skupaj z drugimi bistvenimi institucijami države kot zakonodajalcem, sodišči, državnimi revizorji in centralno banko) in da zato ni potrebno, da pravo Skupnosti določa posebne institucionalne ureditve.

Tri kvalifikacije

Vendar je pomembno, da k temu, kar sem do zdaj povedal o subsidiarnosti v upravi, dodamo tri pridržke.

Prvič, institucionalna ločitev uprave na nacionalni ravni in na ravni EU ne preprečuje visoke ravni sodelovanja pri njihovem delovanju. V praksi upravljanje prava in politike Skupnosti vključuje stalno interakcijo med nacionalno ravnjo in ravnjo EU ter mreže, ki ju povezujejo, uspevajo na številnih področjih [3].

Drugič, Lizbonska pogodba priznava, da je učinkovito izvajanje prava Unije v državah članicah zadeva skupnega interesa, in določa, da Unija podpira prizadevanja držav članic za izboljšanje njihovih upravnih zmogljivosti za izvajanje prava Unije [4].

Tretjič, pravo Skupnosti dejansko nalaga institucionalne zahteve za upravo na določenih področjih, kot so - če navedem le nekaj primerov - varstvo podatkov [5], konkurenca [6], pravice letalskih potnikov [7] in telekomunikacije [8].

Institucionalne ureditve, ki jih morajo imeti države članice na teh področjih, vključujejo zagotavljanje pritožbenih postopkov in učinkovitih pravnih sredstev, na katera se lahko sklicujejo posamezniki, katerih pravice so bile kršene. V praksi so take pravice običajno pravice proti zasebnim akterjem, vendar se na področju varstva podatkov uporabljajo tudi za javne organe.

Evropska mreža varuhov človekovih pravic

Vendar v pravu Skupnosti ni ničesar, kar bi od držav članic zahtevalo, da imajo varuha človekovih pravic s splošno pristojnostjo za obravnavo pritožb zoper javne organe, ki ne spoštujejo pravic iz prava Skupnosti.

V praksi ima 25 od 27 držav članic varuha človekovih pravic na nacionalni ravni in v eni od izjem, Nemčiji, ima Odbor za peticije Bundestaga podobno vlogo kot varuh človekovih pravic.

Nacionalni in regionalni varuhi človekovih pravic bistveno prispevajo k zagotavljanju, da lahko državljani in prebivalci Evropske unije poznajo in uživajo svoje pravice. Njihovo sodelovanje z mano kot evropskim varuhom človekovih pravic, ki sem ga prej omenil, zdaj poteka prek evropske mreže varuhov človekovih pravic [9].

Mreža obstaja in deluje povsem prostovoljno. Oktobra 2007 so njeni člani sprejeli izjavo, da bi bolje poznali razsežnost Evropske unije pri svojem delu in pojasnili storitve, ki jih zagotavljajo ljudem, ki se pritožujejo nad zadevami s področja uporabe prava Evropske unije.

V izjavi je jasno navedeno, da se varuhi človekovih pravic odzivajo na pritožbe in si proaktivno prizadevajo za izboljšanje kakovosti javne uprave in javnih storitev. Spodbujajo dobro upravljanje in spoštovanje pravic, predlagajo ustrezne rešitve za sistemske težave, širijo najboljše prakse in spodbujajo kulturo storitvene naravnanosti.

Razlogi, na podlagi katerih lahko varuh človekovih pravic deluje, običajno vključujejo: kršitev pravic, vključno s človekovimi in temeljnimi pravicami; drugo nezakonito ravnanje, vključno z nespoštovanjem splošnih pravnih načel; in neukrepanje v skladu z načeli dobrega upravljanja.

Ta formulacija sproža nekatera ključna vprašanja za ta seminar. Kakšna so načela dobrega upravljanja? Kakšen je odnos med dobrim upravljanjem pri delu sodišč na eni strani in varuhom človekovih pravic na drugi strani? Natančneje, ali je glede na raznolikost institucionalnih ureditev za upravljanje prava Skupnosti mogoče opredeliti evropski koncept „dobrega upravljanja“?

3 V iskanju evropskega koncepta „dobre uprave“

Pogodba ES

Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti vsebuje številne določbe, ki so pomembne za dobro upravljanje na ravni Skupnosti. Člen 230 določa temeljne razloge za razveljavitev aktov Skupnosti s strani Sodišča. Člen 253 zahteva, da se v pravno zavezujočih aktih Skupnosti navedejo razlogi, na katerih temeljijo. Člen 255 določa zakonodajo za zagotavljanje preglednosti na ravni EU v obliki pravice dostopa do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije. Člen 288 določa nepogodbeno odgovornost Skupnosti.

Kar zadeva upravljanje na ravni držav članic, člen 10 določa okvir za subsidiarnost pri upravljanju, saj od držav članic zahteva, da sprejmejo vse ustrezne ukrepe za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti Skupnosti, da se olajša izpolnjevanje nalog Skupnosti, in da se vzdržijo vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili doseganje ciljev Pogodbe.

Zakonodaja Skupnosti

Ustrezna zakonodaja Skupnosti, ki se uporablja na ravni EU, vključuje uredbi o dostopu javnosti do dokumentov in o varstvu osebnih podatkov [10]. Kot sem že omenil, obstaja tudi direktiva za države članice o varstvu podatkov. Vendar pravo Skupnosti državljanom ne podeljuje nobene splošne pravice dostopa do dokumentov ali informacij, ki jih imajo države članice o zadevah, povezanih z EU. Take pravice prava Skupnosti, kot obstajajo, so omejene na posebna področja, zlasti na okolje [11]. Pred kratkim je bila določena tudi opredelitev upravičencev do kmetijskih subvencij Skupnosti [12].

Direktive o javnih naročilih je treba omeniti tudi kot pomemben pravni akt, ki ima v državah članicah precejšnje učinke.

Vendar ni splošne zakonodaje, ki bi se lahko imenovala „upravno pravo“ Skupnosti ali „zakon o upravnem postopku“ Skupnosti, kakršna obstaja v številnih državah članicah kot del nacionalnega pravnega reda.

Sodna praksa Sodišča

Namesto tega so upoštevno pravo Skupnosti večinoma oblikovali sodniki. V zvezi s tem sta pomembni dve vrsti sodne prakse. Prvi vzpostavlja dobro znana načela prevlade in neposrednega učinka. Druga je tista, v kateri je Sodišče razvilo splošna načela prava Skupnosti, kot so sorazmernost, pravica do obrambe, enakost, legitimna pričakovanja in temeljne pravice [13].

Sodna praksa Sodišča, zlasti tista, ki se nanaša na splošna pravna načela, je temeljni vir pravnih načel v zvezi z „dobro upravo“.

Zaradi prevlade in neposrednega učinka se ne uporablja le na ravni Unije, ampak ureja tudi uporabo prava Skupnosti s strani upravnih organov držav članic.

Sodišče je namreč izrecno navedlo, da morajo vsi organi države članice v okviru svojih pristojnosti zagotoviti spoštovanje pravil prava Skupnosti in da obveznost neuporabe nacionalne zakonodaje, ki je v nasprotju s pravom Skupnosti, ne velja le za nacionalna sodišča, ampak za vse državne organe, vključno z upravnimi organi [14].

Evropski kodeks dobrega ravnanja javnih uslužbencev

Vendar se iz razumljivih razlogov večina sodne prakse o prevladi in neposrednem učinku ter večina komentarjev k tej sodni praksi osredotoča na vlogo nacionalnih sodišč.

Neposredne posledice sodne prakse Sodišča za nacionalne in regionalne uprave so zato redko poudarjene in še vedno niso dovolj znane mnogim, ki bi morali uporabljati ustrezna načela.

Eden glavnih ciljev Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev, ki ga je pripravil evropski varuh človekovih pravic in nato odobril Evropski parlament, je bil olajšati dostop do nekaterih splošnih načel, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča, kot so pravica do izjave, sorazmernost, nediskriminacija in varstvo legitimnih pričakovanj. Kodeks vsebuje tudi druge elemente, ki izhajajo iz različnih virov, vključno z nacionalno zakonodajo, priporočili Sveta Evrope in „najboljšo prakso“ v državah članicah in na ravni EU.

Čeprav kodeks ni pravno zavezujoč, se je izkazal za koristnega kot vir navdiha za nacionalne zakonodajalce, uprave in varuhe človekovih pravic v Evropski uniji in zunaj nje ter je bil uporabljen kot podlaga za priporočilo Sveta Evrope o dobrem upravljanju [15]. Poleg tega evropski varuh človekovih pravic na zahtevo Evropskega parlamenta pri preverjanju nepravilnosti v institucijah in organih Skupnosti uporablja načela iz kodeksa. Vendar kodeks ni dokončna izjava o evropskem konceptu „dobrega upravljanja“, ki bi se uporabljal na vseh ravneh Unije. Ni bilo na primer nobenega predloga, da bi jo omenili v izjavi, ki so jo sprejeli člani evropske mreže varuhov človekovih pravic oktobra 2007.

4 Listina Evropske unije o temeljnih pravicah

Vendar se izjava sklicuje na splošna načela prava Skupnosti in navaja, da je Listina Evropske unije o temeljnih pravicah [16] lahko „koristna oporna točka v zvezi s tem“.

Člen 41 Listine je naslovljen „Pravica do dobrega upravljanja“[17]. V skladu z objavljenimi pojasnili v zvezi z Listino njena vsebina temelji na „obstoju Skupnosti, za katero velja načelo pravne države in katere značilnosti so se razvile v sodni praksi, ki je med drugim dobro upravljanje opredelila kot splošno pravno načelo“.

Besedilo prvih dveh odstavkov člena 41 temelji tudi na sodni praksi sodišč Skupnosti [18]. V teh odstavkih je navedeno, da ima vsakdo pravico, da institucije in organi Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku, ter da ta pravica vključuje: pravico, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki bi imel zanj negativne posledice; pravico do vpogleda v spis in obveznost uprave, da svoje odločitve obrazloži.

Področje uporabe člena 41 je omejeno na institucije in organe Unije. Poleg tega ne bo postala pravno zavezujoča do začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe. Če pa dobro upravljanje (a) vključuje temeljne pravice, ki jih varuje pravo Skupnosti, in (b) je samo po sebi splošno načelo prava Skupnosti, je „dobro upravljanje“ že pravno zavezujoča zahteva ne le na ravni EU, ampak tudi za vse javne organe držav članic, kadar delujejo v okviru prava Skupnosti.

Razlaga člena 41 je zato pomembna za izvajanje prava Skupnosti na vseh ravneh, ne le na ravni Unije.

Vendar je treba priznati, da člen 41 ne opredeljuje izčrpno „dobrega upravljanja“. Namesto tega pušča prostor za nadaljnji razvoj koncepta, tako s strani sodišč kot s strani varuha človekovih pravic.

Kar zadeva sodišča, je obstoječa sodna praksa o „dobrem upravljanju“ kot ločenem splošnem načelu prava Skupnosti razmeroma redka, člen 41 pa lahko zagotovi priložnost za njen nadaljnji razvoj.

Omeniti je treba tudi, da se obstoječa sodna praksa o „dobrem upravljanju“ pogosto nanaša na javni interes za upravno pravilnost, učinkovitost in uspešnost, ki lahko včasih, vendar ne vedno, ustvarja individualne pravne pravice [19].

To me pripelje do institucije varuha človekovih pravic, ki deluje v imenu javnega interesa in zagotavlja alternativno pravno sredstvo za posameznike, da zaščitijo svoje pravice. Varuh človekovih pravic ima v obeh vlogah drugačne značilnosti in postopke kot Sodišče.

Kar zadeva razsežnost javnega interesa, varuh človekovih pravic uporablja proaktiven in sistemski pristop, da bi spodbujal dobro upravljanje in s tem preprečil primere nepravilnosti.

Kar zadeva pravna sredstva, se lahko fizične in pravne osebe pritožijo varuhu človekovih pravic v številnih primerih, ko zadeve niso mogle predložiti Sodišču. Poleg tega varuh človekovih pravic uporablja širše merilo za pregled, ki med drugim vključuje vprašanja zakonitosti.

Naj na kratko navedem le en primer, ki se je nanašal na to, da je Komisija objavila informacije o novih pravicah letalskih potnikov v primeru zavrnitve vkrcanja, odpovedi letov ali velikih zamud. Nove pravice so bile določene z uredbo [20], ki je začela veljati februarja 2005. Komisija je objavila letake in plakate za obveščanje potnikov o njihovih novih pravicah. Aprila 2005 sta dve poklicni združenji, ki zastopata nekatere letalske prevoznike, varuhu človekovih pravic očitali, da so publikacije Komisije vsebovale več netočnih in zavajajočih izjav ter da jih Komisija ni hotela popraviti. Varuhinja človekovih pravic je po preiskavi ugotovila, da je bilo gradivo, ki ga je objavila Komisija, v nekaterih pogledih dejansko napačno, in priporočila, naj se popravi. Komisija je to priporočilo sprejela [21].

Podlaga za ugotovitev nepravilnosti je bila, da je dobra upravna praksa, da institucije in organi EU poskrbijo, da so njihove izjave točne in nezavajajoče, ter da nemudoma popravijo morebitne napake.

V sklepu varuha človekovih pravic ni bilo in ni bilo treba razpravljati o tem, ali je Komisija ravnala nezakonito. Vendar se to ne zdi verjetno in pritožniki vsekakor ne bi mogli dobiti pravnega sredstva.

Širši obseg pravnega sredstva varuha človekovih pravic omogoča dejstvo, da varuh človekovih pravic v nasprotju s Sodiščem nima pristojnosti, da bi razveljavil pravno zavezujoč akt ali odredil plačilo odškodnine. Poleg tega ugotovitve varuha človekovih pravic o nepravilnostih ne pomenijo samodejno, da gre za nezakonito ravnanje [22], niti niso zavezujoče za Sodišče [23].

Del funkcije varuha človekovih pravic v sodobni demokraciji je pomagati zagotoviti, da je javna uprava usmerjena v služenje državljanom in poskuša izpolniti njihova vse večja pričakovanja, čeprav se vsa ta pričakovanja ne odražajo v pravno izvršljivih obveznostih.

V Evropski uniji so ta prizadevanja za kulturo storitev poimenovana različno: storitveno naravnanost, prijaznost do državljanov, osredotočenost na stranke, ustrezno upravljanje ali celo „dobro upravljanje“. Njegovo področje uporabe je predmet razprave med varuhi človekovih pravic v Evropi, vendar bi vsaj naslednje zagotovo pridobilo široko podporo kot ključni elementi:

• pošteno in razumno ravnanje;
• skrbno delovanje;
• dosledno in v skladu z uveljavljenimi politikami;
• upoštevanje in uravnoteženje vseh vpletenih interesov;
• izogibanje nepotrebnim zamudam;
• biti vljuden in koristen ter občutljiv na individualne okoliščine, potrebe in želje;
• priznavanje napak in ukrepanje, da se zadeva popravi;
• odprtost in preglednost;
• Nenehno si prizadevamo za izboljšave.

Popolnoma mogoče je, da taki standardi postanejo pravno zavezujoči, bodisi z zakonodajo bodisi s sodno prakso. To pa je v pristojnosti zakonodajalca in sodišč, ki jih odločitve in ugotovitve varuha človekovih pravic ne zavezujejo (vendar jih seveda lahko uporabijo kot vir).

Vendar dodajam, da ni očitno, da je uvedba pravnih obveznosti vedno najprimernejši način za spodbujanje kulture storitev ali za zagotovitev pravnih sredstev za upravne napake.

Ne glede na to, kako obsežne so lahko pravne obveznosti uprave, mora kultura storitev za državljane v vsakem primeru temeljiti na več kot le izogibanju nezakonitosti. Ali, kot bi rad povedal, obstaja „življenje, ki presega zakonitost“. Če zadevo postavimo bolj formalno, je zakonitost nujen, vendar ne zadosten pogoj za dobro upravljanje.

Način, kako se dobro upravljanje opredeli kot „več kot“ zgolj preprečevanje nezakonitosti in kako se izvaja, bo odvisen od širšega ustavnega, političnega in pravnega okolja. To me seveda pripelje nazaj k moji izhodiščni točki, ki je bila potreba po priznavanju raznolikosti nacionalnih uprav.

5 Sklepna ugotovitev

Na podlagi zgornjih razmislekov sklepam, da „dobra uprava v Evropski uniji“ ni fiksen ali enoten pojem, ki bi bil lahko predmet dokončne pravne razlage, kakršna bi bila v učbeniku. Namesto tega „dobro upravljanje“ pomeni kontinuiteto od fiksnih pravil in načel do širših prizadevanj za opolnomočenje državljanov in omogočanje, da v celoti uživajo svoje pravice. Dobro upravljanje tako instituciji varuha človekovih pravic omogoča, da ima vlogo, ki je ločena od vloge Sodišča in jo dopolnjuje pri prispevanju k razvijajočemu se evropskemu pravnemu redu, ki temelji na pravni državi in demokraciji.

---

[1] Glej Diamandouros, P. N., „Legality and good administration: ali obstaja razlika?“ v J-P. Delevoye in P. N. Diamandouros (ur.), Rethinking good administration in the European Union (Ponovni razmislek o dobrem upravljanju v Evropski uniji), Luxembourg: Urad za uradne publikacije Evropskih skupnosti (v pripravi, 2008).

[2] Izjava o Protokolu o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, priložena Amsterdamski pogodbi (Izjava 43: 1997, UL C 340, str. 140). V sklepih Evropskega sveta v Essnu (decembra 1994) so bile uporabljene nekoliko strožje besede, pri čemer je bilo poudarjeno, da „mora upravno izvajanje zakonodaje Skupnosti načeloma ostati v pristojnosti držav članic“.

[3] Posledice te točke za preglednost so bile poudarjene v odgovoru Evropskega varuha človekovih pravic (z dne 11. julija 2007) na zeleno knjigo Komisije „Dostop javnosti do dokumentov, ki jih hranijo institucije Evropske skupnosti: pregled“. Glej http://ombudsman.europa.eu/letters/en/20070711-1.htm.

[4] Glej novi člen 197 (kar bi postalo) Pogodbe o delovanju Unije.

[5] Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 281, str. 31).

[6] Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (Besedilo velja za EGP) (UL L 001, str. 1).

[7] Uredba (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 (UL L 46, str. 1).

[8] Direktiva 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (Okvirna direktiva 0J 2002 L 108 str. 33).

[9] Mreža vključuje tudi nacionalne varuhe človekovih pravic iz držav kandidatk, Islandije in Norveške ter Odbor za peticije Evropskega parlamenta.

[10] Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL L 145, str. 43); Uredba (ES) št. 45/2001 z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov, UL 2001, L 8, str. 1.

[11] Glej zlasti Direktivo 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS (UL L 41, str. 26).

[12] Uredba Sveta (ES) št. 1437/2007 z dne 26. novembra 2007 o spremembi Uredbe (ES) št. 1290/2005 o financiranju skupne kmetijske politike, UL L 322, str. 1.

[13] Glej na splošno Takis Tridimas, The General Principles of EU Law (2. izdaja), Oxford, Oxford University Press, 2006.

[14] Rosas, A., 2008 „Zagotavljanje enotne uporabe prava EU v Uniji 27 držav članic: vloga nacionalnih sodišč in organov“, J-P. Delevoye in P. N. Diamandouros (ur.), Rethinking good administration in the European Union (Ponovni razmislek o dobrem upravljanju v Evropski uniji), Luxembourg: Urad za uradne publikacije Evropskih skupnosti (v pripravi, 2008).

[15] Priporočilo CM/Rec(2007)7 Odbora ministrov državam članicam o dobrem upravljanju, ki ga je Odbor ministrov sprejel 20. junija 2007.

[16] Listina Evropske unije o temeljnih pravicah je bila ponovno razglašena 12. decembra 2007, pred podpisom Lizbonske pogodbe 13. decembra 2007, in je objavljena v Uradnem listu (UL 2007, C 303, str. 1), skupaj s pojasnili k njenim določbam (UL 2007, C 303, str. 17).

[17] 1. Vsakdo ima pravico, da institucije in organi Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku.

2. Ta pravica vključuje:

– pravica vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene;

– pravico vsake osebe do vpogleda v svoj spis ob spoštovanju legitimnih interesov zaupnosti ter poklicne in poslovne tajnosti;

– obveznost uprave, da svoje odločitve obrazloži.

3. Vsakdo ima pravico, da mu Skupnost v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti.

4. Vsakdo se lahko na institucije Unije obrne v enem od jezikov Pogodb in mora prejeti odgovor v istem jeziku.“

[18] Sodna praksa, navedena v pojasnilih glede splošnega načela dobrega upravljanja in prvih dveh odstavkih člena 41, je: Zadeva 222/86, Heylens, Recueil 1987, str. 4097; Zadeva 374/87, Orkem, Recueil 1989, str. 3283; Zadeva C-255/90 P, Burban, Recueil 1992, str. I-2253; Zadeva C-269/90, TU München, Recueil 1991, str. I-546; Zadeva T-450/93, Lisrestal, Recueil 1994, str. II-1177; Zadeva T-167/94, Nölle, Recueil 1995, str. II-2589; Zadeva T-231/97, New Europe Consulting in drugi, Recueil 1999, str. II-2403. Zdaj bi lahko dodali na primer zadevo T-211/02, Tideland Signal proti Komisiji, Recueil 2002, str. II-3781; Zadeva T-2/03, V erein für Konsumenteninformation proti Komisiji, ZOdl. 2005, str. II-1121, in združeni zadevi C-154/04 in C-155/04, Alliance for Natural Health in Nutri-Link proti Secretary of State for Health, ZOdl. 2005, str. I-6451.

[19] Zadeva T-196/99, Area Cova in drugi proti Komisiji, točka 43. Glej tudi zadevo T-193/04, Hans-Martin Tillack proti Komisiji, 2006, ZOdl., str. II-03995, v kateri je Sodišče pristop v sodbi Area Cova opredelilo tako, da je navedlo, da načelo dobrega upravljanja samo po sebi posameznikom ne podeljuje pravic, razen če je izraz posebnih pravic v smislu člena 41 Listine.

[20] Uredba (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 8, str. 10).

[21] Zadeva 1475/2005/(IP)GG. Glej http://www.ombudsman.europa.eu/decision/en/051475.htm.

[22] Glej sodbe Sodišča prve stopnje v združenih zadevah T-219/02 in T-337/02, Herrera proti Komisiji, ZOdl. JU, str. in z dne 4. oktobra 2006 v zadevi T-193/04 R, Hans-Martin Tillack proti Komisiji, točka 128.

[23] Glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 11. aprila 2006 v zadevi T-394/03, Flavia Angeletti proti Komisiji, točka 157.