1 Uvodni nagovor

Dober večer vsem. V veliko zadovoljstvo mi je, da sem tukaj med prijatelji in kolegi, starimi in novimi, na prvem srečanju vseh nacionalnih varuhov človekovih pravic držav članic EU po največji širitvi Unije doslej.

V začetku tega leta sem se udeležil letne konference britanskega in irskega združenja varuhov človekovih pravic (BIOA). Tam sem prisluhnil odličnemu govoru parlamentarne varuhinje človekovih pravic Združenega kraljestva Ann Abraham po večerji. Vstala je in rekla: „Konference BIOA tradicionalno nimajo govorov po večerji, zato nameravam slediti tej tradiciji.“ Potem je sedla na grom in – prepričan sem, da – iskreno ploskala.

Ne morem biti tako kratka, kot je bila Ann ob tej priložnosti, ker naš urnik zahteva, da pripravim pot za razpravo jutri zjutraj. Vendar se bom zavedal, da je jedrnatost najpomembnejša kakovost vsakega govora med večerjo ali po njej, morda še posebej, če se govor ukvarja s poslovnimi zadevami.

2 Deset let Evropskega varuha človekovih pravic

Moje izhodišče je, da je individualno vodenje temeljnega pomena pri oblikovanju razvoja institucij. Menim, da je to tako politolog, usposobljen za analizo odnosa med družbenimi strukturami in družbenimi akterji, kot tudi varuh človekovih pravic.

Že samo dejstvo, da smo danes tukaj, je primer, kako ima lahko strateška odločitev posameznika odločilne in dolgotrajne institucionalne učinke. Naše srečanje poteka točno devet let po prvem seminarju nacionalnih varuhov človekovih pravic držav članic EU ,, ki ga je 12. in 13. septembra 1996 v Strasbourgu organiziral Jacob Söderman.

Leto prej, julija 1995, je Evropski parlament za prvega evropskega varuha človekovih pravic izvolil Jakoba, ki je delo začel septembra istega leta. Zato to jesen praznujemo 10. obletnico Evropskega varuha človekovih pravic.

Vesel sem, da je Jakob danes zvečer z nami in ves čas seminarja. Še posebej so naju ganile tople želje in spodbudne besede kolegov varuhov človekovih pravic na včerajšnji slavnostni večerji ob 10. obletnici.

Urad evropskega varuha človekovih pravic je bil uradno ustanovljen z Maastrichtsko pogodbo v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Takrat so nacionalni varuhi človekovih pravic obstajali le z golo večino (7 od 12) držav članic.

S širitvijo 1. januarja 1995 so v Unijo vstopile tri nove države članice z nacionalnimi varuhi človekovih pravic. Med njimi so bile najstarejše in druge najstarejše institucije na svetu: Švedska in Finska.

Vsi vemo, da je varuh človekovih pravic od takrat osvojil svet, vendar je bilo število ustanovljenih novih uradov v Evropi v zadnjih 10 do 15 letih še posebej visoko.

Svet Evrope je imel pomembno vlogo pri spodbujanju in podpiranju ustanavljanja varuhov človekovih pravic, zlasti v novih demokracijah srednje in vzhodne Evrope.

Poleg tega se je veliko starejših demokracij, ki prej niso imele varuhov človekovih pravic, odločilo, da bodo v tem obdobju ustanovile urade.

Tako je do lanske širitve vseh 10 novih držav članic imelo nacionalnega varuha človekovih pravic ali podoben organ, tri stare države članice (Belgija, Grčija, Luksemburg) pa so takega varuha človekovih pravic ustanovile od širitve leta 1995.

Rezultat tega je, da ima danes 23 od 25 držav članic nacionalnega varuha človekovih pravic, vse štiri države kandidatke pa so takšnega varuha človekovih pravic ustanovile ali pa so napovedale, da ga nameravajo ustanoviti.

Enako pomembno kot število varuhov človekovih pravic je tudi vse večje priznavanje med oblikovalci politik na vseh ravneh v EU, da ima institucija ključno vlogo pri zagotavljanju dobrih odnosov med posamezniki in javnimi organi.

Prihodnje možnosti ustave za Evropo so zdaj negotove: To je zadeva, h kateri se bom vrnil kasneje. Kljub temu me zelo spodbuja dejstvo, da ima evropski varuh človekovih pravic v ustavi pomembno mesto v zvezi s temeljnimi pravicami in demokratičnimi težnjami Unije.

Menim, da je to več kot le potrditev uspešnega prvega desetletja za institucijo, za katero imam zdaj privilegij, da jo vodim. Dejstvo, da so vsi voditelji držav in vlad EU oktobra 2004 podpisali te določbe, je po mojem mnenju tudi splošnejša podpora varuhu človekovih pravic, ki odraža visoko stopnjo verodostojnosti, ki so jo varuhi človekovih pravic v državah članicah dosegli z učinkovitim spodbujanjem pravne države, načel dobrega upravljanja in človekovih pravic.

3 Evropska mreža varuhov človekovih pravic

Ko se je Jacob Söderman odločil, da bo dal veliko prednost sodelovanju z nacionalnimi varuhi človekovih pravic in da bo vložil sredstva, potrebna za organizacijo prvega seminarja, v času, ko je bilo veliko drugih zahtev za novo pisarno ., je bilo to sagacious dejanje vodenja.

Eden od rezultatov seminarja v Strasbourgu leta 1996 je bil dogovor o vzpostavitvi prožne oblike prostovoljnega sodelovanja pod enakimi pogoji, da bi spodbudili pretok informacij o pravu Skupnosti in njegovem izvajanju ter prenos pritožb na organ, ki jih lahko najbolje obravnava.

Prvi konkretni korak je bila vzpostavitev mreže uradnikov za zvezo, ki bi delovali kot prva kontaktna točka v uradu varuha človekovih pravic za druge člane mreže.

Vzpostavljen je bil vzorec za organizacijo seminarjev nacionalnih varuhov človekovih pravic, načeloma vsaki dve leti, in rednih sestankov uradnikov za zvezo. Doslej smo razvili učinkovita komunikacijska sredstva z živahno spletno stranjo in internetnim vrhom, elektronsko dnevno novico in polletnim glasilom.

Rezultat tega je, da lahko zdaj resnično govorimo o evropski mreži varuhov človekovih pravic, ki sistematično sodeluje pri izmenjavi informacij o pravu EU in najboljših praksah ter zagotavlja učinkovit prenos pritožb.

Mreža zdaj obsega približno 90 pisarn v 29 državah po vsej Evropi.

Islandija in Norveška sta bili že od samega začetka vključeni kot državi, ki pripadata schengenskemu območju in Evropskemu gospodarskemu prostoru ter imata zato pomembne pomisleke glede pravic posameznikov v zvezi s prostim gibanjem.

Mreža se je nato razširila še na dva načina:

• Regionalni varuhi človekovih pravic so bili povabljeni k sodelovanju zaradi pomena regionalne ravni upravljanja v nekaterih državah članicah, kar pomeni, da so regionalne oblasti teh držav v praksi odgovorne za izvajanje številnih vidikov prava EU.
• Poleg tega je bilo sklenjeno, da se k sodelovanju v mreži povabijo države kandidatke za članstvo v EU. Na zadnjem seminarju aprila 2003 v Atenah je bilo deset držav pristopnic povabljenih, da imenujejo uradnike za zvezo.

Sedanji peti seminar nacionalnih varuhov človekovih pravic tako ne združuje le vseh 25 držav članic Evropske unije, temveč tudi dve od štirih držav kandidatk ter Norveško in Islandijo.

Odbor Evropskega parlamenta za peticije je bil povabljen tudi na vse seminarje nacionalnih varuhov človekovih pravic in sestanke uradnikov za zvezo.

Razlog za obstoj omrežja

Osrednji namen našega sodelovanja v mreži ostaja danes enako veljaven in pomemben, kot je bil na začetku: tj. uresničevanje pravic državljanov in prebivalcev v skladu s pravom EU.

Za izvajanje prava EU so v veliki meri odgovorne uprave v državah članicah. V praksi je torej spoštovanje pravic v veliki meri odvisno od kakovosti njihovega vsakodnevnega dela in od tega, v kolikšni meri nadzorni organi, vključno z varuhi človekovih pravic, uspešno spodbujajo visokokakovostno upravo in po potrebi zagotavljajo učinkovita pravna sredstva.

Poleg tega se je sodelovanje med upravami različnih držav članic in institucijami EU še naprej krepilo. Kar zadeva seznam 41 organov in institucij EU, ki jih nameravamo pozneje letos povabiti na enega od dogodkov ob deseti obletnici, sem bil navdušen nad tem, koliko od njih (15) je bilo ustanovljenih v zadnjih petih letih.

Organi, kot so Evropska policijska akademija, Agencija EU za meje, Evropska agencija za varnost omrežij in informacij, Eurojust in Evropska agencija za varnost v letalstvu, so močno zastopani na nacionalni ravni. Mreženje je bistvenega pomena za njihovo delovanje. Predstavljajo viden namig EU o vse intenzivnejšem sodelovanju med upravami na vseh ravneh Evropske unije.

Takšno sodelovanje se razširi celo na storitve za reševanje težav za državljane, kot je SOLVIT.

Da bi zaščitili pravice državljanov in prebivalcev ter jim zagotovili učinkovita pravna sredstva, je treba sodelovanje med upravami dopolniti s sodelovanjem med varuhi človekovih pravic.

Atenska resolucija in Ustava za Evropo

Na seminarju v Atenah smo sklenili ohraniti in okrepiti naše sodelovanje. Evropsko konvencijo, ki je bila takrat zadolžena za pripravo ustave za Evropo, smo tudi pozvali, naj v prihodnji ustavi spodbuja določbe, ki bi zagotovile jasen in celovit sistem sodnih in izvensodnih pravnih sredstev za varstvo pravic posameznikov po pravu EU.

Atensko resolucijo sem 28. aprila 2003 posredoval Evropski konvenciji. Čeprav so avtorji ustave dejansko priznali pomen varuha človekovih pravic, kot sem že omenil, se niso posebej sklicevali na izvensodna sredstva v državah članicah.

Kot vsi vemo, se je Evropski svet strinjal, da bi moralo pred sprejetjem kakršne koli odločitve o posledicah francoskega in nizozemskega referenduma o ratifikaciji ustavne pogodbe obstajati „obdobje za razmislek“.

Zagotavljanje in spodbujanje vloge varuhov človekovih pravic v Evropski uniji

Ni mogoče zanikati, da smo na kritičnem razpotju v razvoju Evrope državljanov.

Ne glede na to naj poudarim dve pomembni točki za nas varuhe človekovih pravic: prvič, ne glede na morebitno usodo ustave se bosta obseg in intenzivnost sodelovanja med nacionalnimi upravami ter institucijami in organi EU zagotovo še naprej povečevala; in drugič, takšen razvoj mora spremljati sodelovanje med varuhi človekovih pravic, da se zaščitijo pravice in interesi državljanov.

Zato predlagam, da nam, ker naše sodelovanje ni odvisno od ustave, ni treba čakati na izid obdobja razmisleka, preden okrepimo to sodelovanje, kot smo se odločili v Atenah.

Moji obiski v vseh državah članicah EU in državah kandidatkah so mi pustili močan vtis, da se v veliki meri strinjamo s skupnim razumevanjem, kaj bi varuh človekovih pravic moral biti in kaj storiti.

Dovolite mi, da na kratko orišem osnovne obrise tega skupnega razumevanja:

• osebno razsežnost funkcije z javno priznanim nosilcem funkcije;
• neodvisnost;
• brezplačen in enostaven dostop za državljane;
• glavni poudarek na obravnavi pritožb, pri čemer se lahko priporočijo ne le pravna sredstva za posameznike, temveč tudi širše spremembe zakonov in upravnih praks;
• uporaba proaktivnih sredstev, kot so preiskave na lastno pobudo in zagotavljanje smernic uradnikom o tem, kako izboljšati odnose z javnostjo;
• učinkovitost, ki temelji na moralni avtoriteti, prepričljivosti sklepanja in sposobnosti prepričevanja javnega mnenja, ne pa na pooblastilu za sprejemanje zavezujočih odločitev;
• Široka funkcija pregleda, ki lahko zajema pravna pravila in načela, načela dobrega upravljanja in človekove pravice. Dejansko se ti elementi v veliki meri prekrivajo, ker so človekove pravice zakonite pravice in ker je dobro upravljanje s strani javnih organov bistveno, če naj državljani svoje pravice uživajo v praksi.

Seveda je veliko raznolikosti v tem, kako so naši različni uradi organizirani, kako delujejo in v zadevah, kot je na primer delitev dela med varuhi človekovih pravic in sodišči.

Ta raznolikost izhaja iz enega od ključev do uspeha institucije varuha človekovih pravic - njene fleksibilnosti - ki ji in nam omogoča, da se preudarno prilagajamo različnim ustavnim, pravnim, kulturnim in političnim okoljem.

Raznolikost ni ovirala varuhov človekovih pravic pri doseganju, kot sem omenil, visoke stopnje verodostojnosti v Evropski uniji. Prav tako nam ne preprečuje, da bi se učili drug od drugega: stalen proces, ki je bil vedno eden od ciljev našega sodelovanja in ga je obogatila zadnja širitev Unije.

Vendar menim, da obstajata priložnost in potreba po nadaljnjem zagotavljanju in spodbujanju vloge varuhov človekovih pravic v razvijajoči se evropski pravni in politični kulturi.

Da bi to dosegli, moramo poskrbeti, da bo dodana vrednost, ki jo imajo državljani zaradi našega sodelovanja, bolj vidna tako državljanom kot oblikovalcem politik na vseh ravneh v Uniji.

V zvezi s slednjim je treba še veliko postoriti. Še vedno moramo prepričljivo dokazati, da raznolikost ne bi smela preprečiti, da se varuhi človekovih pravic v celoti upoštevajo pri številnih novih spremembah evropske politike, ki jih še naprej pripravljajo organi držav članic ter institucije in organi EU.

Omrežje je bolj vidno

Kot prispevek k oblikovanju jasnejše javne identitete za naše sodelovanje predlagam, da se izraz „Evropska mreža varuhov človekovih pravic“ sistematično uporablja v prihodnjih govorih in publikacijah – seveda brez prizadevanj za kakršno koli spremembo neformalne in prostovoljne narave našega sodelovanja.

Poleg tega nameravam vlagati sredstva v nadaljnji razvoj naše uporabe interneta za komuniciranje z javnostjo in med nami.

V prihodnjem letu bo spletno mesto evropskega varuha človekovih pravic temeljito preoblikovano tako s tehničnega kot vsebinskega vidika. V okviru tega bo oddelek, ki javnosti zagotavlja informacije o varuhih človekovih pravic v državah članicah, preoblikovan in razvit na temo „Evropska mreža varuhov človekovih pravic“. Strokovna skupina bi lahko poleg zagotavljanja več informacij o članih, strukturi in dejavnostih mreže objavljala tudi polletno glasilo. To zagotavlja odličen pregled ne le sodelovanja prek mreže, temveč tudi razvoja širšega članstva IOI-Europe.

Druga možnost, ki jo želim raziskati, je vključitev interaktivnega vodnika „Kdo mi lahko pomaga?“ na spletno stran evropskega varuha človekovih pravic, da bi državljane usmerili k ustreznemu varuhu človekovih pravic na evropski, nacionalni ali regionalni ravni.

Kar zadeva komunikacijo med nami, seveda vedno stremimo k nenehnemu izboljševanju naših internetnih storitev, vključno z vrhom in dnevnimi novicami varuha človekovih pravic. Srednjeročno načrtujem prenos celotne vsebine spletne strani EUOMB na vrh in s tem vzpostavitev enotnega portala za vse naše skupne informacije. Zelo bi bili veseli vaših povratnih informacij v zvezi z razvojem vrha, bodisi v razpravi jutri bodisi na dvostranski ravni kadar koli.

Predlagam tudi, da forum za razpravo uporabimo za doseganje skupnega cilja, ki bi po mojem mnenju bolj kot karkoli drugega zagotovil jasno javno identiteto mreže.

Ta cilj bi bil v naslednjih dveh letih razviti izjavo, ki bi državljanom pojasnila, kaj lahko pričakujejo, če se obrnejo na varuhe človekovih pravic v mreži. Lahko bi razmislili o sprejetju izjave na našem šestem seminarju, ki bi ga bil pripravljen gostiti v Strasbourgu leta 2007.

Seveda se popolnoma zavedam, kako skrbno bi bilo treba pripraviti takšno izjavo.

Ne sme biti le v skladu z načelom subsidiarnosti, temveč mora upoštevati tudi prožnost institucije varuha človekovih pravic in različne načine, na katere je bila prilagojena lokalnim institucijam in kulturam, vključno z različnimi načini govora o naših dejavnostih in njihovega predstavljanja.

 

Spoštovanje subsidiarnosti in raznolikosti vključuje tudi upoštevanje pomena regionalne razsežnosti varuhov človekovih pravic v nekaterih državah članicah. Zato je pomembno zagotoviti, da so stališča regionalnih varuhov človekovih pravic ustrezno zastopana v razpravi o izjavi državljanom.

Da bi to dosegli, predlagam, da se povabi regionalne kolege v vsaki državi članici, v kateri obstajajo, da poleg ustreznega nacionalnega varuha človekovih pravic imenujejo po enega predstavnika, ki se bo udeležil seminarja v Strasbourgu leta 2007.

Vendar menim, da posebni pomisleki naših regionalnih kolegov v celoti upravičujejo, da se še naprej sestajajo ločeno, in z njimi se nameravam sestajati vsaki dve leti, v izmeničnih letih od srečanj nacionalnih varuhov človekovih pravic.

Te ureditve bi lahko imele tudi dolgoročnejšo vrednost, saj bi nam omogočile, da dosežemo tri medsebojno okrepljene cilje:

1. Omogočanje formalnega zastopanja regionalnih kolegov na seminarjih nacionalnih varuhov človekovih pravic
2. Institucionalizacija dvoletnih srečanj evropskega varuha človekovih pravic s celotno skupnostjo regionalnih varuhov človekovih pravic v EU
3. Izogibanje organizacijskim, logističnim in finančnim težavam, povezanim z zelo velikimi srečanji, ki bi lahko manjše države izključile iz soorganiziranja prihodnjih seminarjev.

Kar zadeva izjavo za državljane, sem prepričan, da je naše skupno razumevanje tega, kaj bi varuh človekovih pravic moral biti in kaj mora storiti, dovolj močno, da je njegova priprava realističen cilj v časovnem okviru, ki sem ga predlagal.

Menim tudi, da bi bila takšna izjava dragocena ne le za državljane, ki morda potrebujejo storitve varuha človekovih pravic zunaj svoje države članice, temveč bi bila tudi ključna referenčna točka v naših odnosih z oblikovalci politik, tako kolektivno kot posamično.

Sam postopek priprave bi zagotovo tudi spodbudil in poglobil naše možnosti za vzajemno učenje in bi bil tako dragocen sam po sebi.

Takšna vaja bi tako lahko le okrepila do zdaj razvito sodelovanje, ki je ključnega pomena za naše delo v službi državljanov. Prepričan sem tudi, da bi evropska mreža varuhov človekovih pravic postala še pomembnejša in trajnejša značilnost družine varuhov človekovih pravic v Evropi.

5 Sklepne ugotovitve

Na koncu bi se rad na kratko vrnil k svoji izhodiščni točki, ki je bila vloga individualnega vodstva in njegov temeljni pomen pri oblikovanju razvoja institucij.

Rad bi se zahvalil sogostitelju tega seminarja Roelu Fernhoutu, nizozemskemu varuhu človekovih pravic od 1. oktobra 1999, ki je konec tega meseca odstopil.

Roel je postal varuh človekovih pravic po ugledni akademski karieri (bil je profesor evropskega prava na Univerzi v Nijmegenu) ter po dolgi zgodovini prostovoljne in javne službe.

Z osebnim in institucionalnim zgledom ter učinkovitim in pravočasnim svetovanjem je bil dober ambasador evropskega modela varuhinje človekovih pravic. Prepričan sem, da mu vsi želimo vso srečo in uspeh pri njegovih prihodnjih dejavnostih.

Njegov naslednik, profesor Alex Brenninkmeijer, je še en ugleden odvetnik in akademik ter strokovnjak za mediacijo. Vesel sem, da je lahko z nami na seminarju. Prepričan sem, da govorim v imenu vseh in pravim, da se veselimo tesnega sodelovanja z vami v mreži.

Spoštovani kolegi in kolegice, hvala za vašo pozornost! Veselim se vaših komentarjev in odzivov jutri.