Hvala, Shada.

Dobro jutro vsem iz Strasbourga in velika zahvala vsem, ki ste se nam pridružili iz štirih koncev Evrope, da bi nam pomagali praznovati velik dan v življenju evropskega varuha človekovih pravic. 

Petindvajseta obletnica je čas za praznovanje, še pomembneje pa je, da razmislimo o preteklosti in pridobljene izkušnje uporabimo za načrtovanje tečaja za naslednji veliki mejnik. Veselim se vaših zamisli in misli o tem, kako bi ta tečaj lahko izgledal.

Najprej bi rad priznal vlogo, ki sta jo pri razvoju urada imela moj predhodnik gospod Soderman in profesor Diamandouros.  Oba sta prinesla svoj edinstven pristop k delu in pustila trdne temelje, na katerih smo s kolegi še naprej gradili. 

Prav tako želim priznati vlogo Evropskega parlamenta pri uspehu urada in zlasti Odbora za peticije in počaščeni smo, da se nam je danes pridružila sedanja predsednica tega odbora, gospa Montserrat. Že od samega začetka svojega prvega mandata sem poudarjal ključni pomen te povezave med varuhom človekovih pravic in Parlamentom, njena moč pa je bila temelj uspeha tega urada v zadnjih 25 letih.

Pomemben del dela je bilo tudi sodelovanje z evropsko mrežo varuhov človekovih pravic, današnji dogodek pa je tudi naša letna konferenca. V zadnjih letih je ta letna konferenca potekala v Bruslju, danes pa je prvič 100-odstotno digitalna.  Kot irski varuh človekovih pravic sem deset let in zdaj kot evropski varuh človekovih pravic zadnjih sedem let vedno cenil prijateljstvo in solidarnost. Z veseljem sem gradil na tej solidarnosti z začetkom skupnih preiskav med mojim uradom ter nacionalnimi in regionalnimi uradi, kar je praksa, na kateri upam, da bom gradil tudi v prihodnjih letih. Zato sem zelo vesel, da se nam je danes pridružil tudi sedanji predsednik Mednarodnega inštituta varuha človekovih pravic, gospod Peter Tyndall.

Ključni akter za uspeh urada je bila tudi civilna družba.  V nasprotju z nacionalnimi in regionalnimi varuhi človekovih pravic naše povezave z državljani niso vedno tako neposredne, pritožbe, ki jih obravnavamo, pa ne izhajajo vedno iz njihovih vsakodnevnih skrbi, kot so socialno varstvo, zdravje in stanovanja.  Vendar je civilna družba zagotovila ta ključni most, ki nas pogosto opozarja na vprašanja, ki lahko, če so rešena, pozitivno vplivajo na državljane EU.  

Včasih imamo različne poglede, vendar menim, da si vsi prizadevamo, da bi se uprava bolje odzivala na potrebe državljanov in da bi bila pri tem čim bolj odprta in pregledna. Še enkrat, zelo sem vesel, da sta danes prisotna dva voditelja civilne družbe EU – Michiel van Hulten iz organizacije Transparency International in profesor Alberto Alemanno iz visokega ekonomskega sveta v Parizu.

Toda urad ni uspešen zaradi dela ene osebe, ampak mnogih, in ponosen sem, da vodim urad angažiranih in predanih javnih uslužbencev, ki so tako dobro podprli moje delo in delo mojih predhodnikov.  Prinašajo strokovno znanje in vpogled, brez katerih urad ne bi mogel delovati tako učinkovito, kot deluje. Vse to temelji na njihovi poklicni in osebni zavezanosti najvišjim vrednotam Unije. Zahvaljujem se jim za njihovo delo in podporo.

Naša dopoldanska razprava naj bi se osredotočila na prihodnost tega urada in ko se ozrem na naslednja štiri leta svojega mandata, je to zame ključna razprava.

Ko sem leta 2013 prišel na funkcijo, sem imel zelo jasno strategijo.  Ne bom ga imenoval ambicioznega, ker sem po mojem mnenju nameraval storiti le to, kar bi moral storiti angažirani in predani evropski varuh človekovih pravic, in to preprosto zato, da bi ravnal v skladu s tem, kar mu nalagajo Pogodbe in Listina o temeljnih pravicah – da bi zagotovil, da uprava EU državljane EU obravnava pravično ter da se spoštujeta pravici do dobrega upravljanja in odprtosti.

Če sem bil ambiciozen, je bil moj namen, da ne sedim in pasivno čakam, da pritožbe pridejo na moja vrata. Velik del uprave EU je za državljane EU geografsko in psihološko oddaljen in ta majhen urad ni nobena izjema. Da bi čim bolj povečala svoj potencial in uresničila svojo predvideno vlogo, sem morala biti pri tej nalogi proaktivna. V ta namen sem vedel, da je pooblastilo za preiskavo na lastno pobudo, ki ga podeljujejo pogodbe, ključnega pomena, do zdaj pa je okrepitev strateških preiskav na lastno pobudo s strani tega urada igrala zelo pomembno vlogo pri povečanju njegove prepoznavnosti, ustreznosti in učinka.

Pripomogel je k večji pozornosti na naše delo, k velikemu povečanju števila pritožb velikega širšega javnega interesa in tudi k reševanju sistemskih vprašanj, ki jih že več let ni bilo mogoče rešiti.

Vzporedno s tem delom smo si prizadevali za izboljšanje naših postopkov obravnavanja pritožb, da bi bili učinkovitejši, na ključnem področju dostopa do dokumentov pa smo uvedli hitri postopek za čim hitrejše dokončanje zadev. Posledično se je storitev, ki jo zagotavljamo posameznim pritožnikom, izboljšala, zato nameravam v naslednjih štirih letih uvesti nadaljnje izboljšave.

Če se ozrem nazaj na strateško delo, zlasti v zadnjih sedmih letih, vidim, da se skupna tema nanaša na odgovornost v postopku odločanja EU.  Številni voditelji EU obžalujejo včasih šibke povezave med institucijami EU in ljudmi, vendar ne vidijo, da se ta problem še stopnjuje zaradi pomanjkanja odprtosti glede tega, kaj počnejo. Ljudi dejansko slepo prosijo, naj jim zaupajo, in prosijo za sprejetje zakonov in ukrepov, ki so bili takrat pogosto dogovorjeni brez njihovega prispevka, kljub pravici državljanov iz Pogodbe, da sodelujejo v demokratičnem življenju Unije.

Naše delo je zato med drugim vključevalo preglednost tako imenovanih tristranskih pogajanj med Komisijo, Parlamentom in Svetom o osnutkih zakonov EU, preglednost zakonodajnega postopka v samem Svetu in preglednost Euroskupine, način, kako so interesi strokovnih skupin, ki svetujejo Komisiji, uravnoteženi in upravljani, zahtevno vprašanje „vrtljivih vrat“ pri selitvi osebja med institucijami in zasebnim sektorjem, preglednost institucionalnega lobiranja, preglednost trgovinskih pogajanj EU. Vse to se vrti okoli ključnih vprašanj zagotavljanja, da so državljani EU čim bolj seznanjeni s tem, kako se sprejemajo zakoni, ki vplivajo nanje, in kdo ali kaj vpliva na pripravo teh zakonov. 

To je proces evolucije, ne revolucije, vendar smo že videli nekaj pomembnih sprememb. Nemško predsedstvo je doseglo dogovor o nekaterih pozitivnih spremembah v zvezi s preglednostjo Sveta, komisarji in višji uslužbenci Komisije zdaj objavljajo svoja lobistična srečanja, javnost ima večji nadzor nad premiki med upravo EU in zasebnim sektorjem, trgovinska pogajanja pa zdaj vključujejo preglednost kot ključno načelo - vsaj na strani EU.

Torej, ko dosežemo to 25-letno točko ločitve, z veliko doseženega, a še veliko dela, se veselim vaših misli o naši prihodnosti. Tako kot vsi drugi uradi se soočamo z izzivi, kako poskrbeti, da bo naše delo prepoznavno za državljane, ki nas potrebujejo, in spodbujati upravo, naj sprejme naša priporočila, tudi če jim niso všeč, vendar so kljub temu dobro utemeljena na dejstvih in prepričljivi analizi.

Vse bolj živimo v dobi, ko se neodvisni nadzor zmanjšuje ali ignorira, državljani pa ne morejo vedeti, komu zaupati ali verjeti.  Kako lahko jaz in moji kolegi usmerjamo to majhno pisarno v smeri večjega pozitivnega učinka? Trenutno se zakonodajalci dejansko pogajajo o reviziji našega statuta, ki je pravna podlaga našega urada. In zdaj je čas, da se vprašamo, ali je treba urad na nek način preoblikovati, saj se je v zadnjih 25 letih izkazal. Če bi bil ta urad ustanovljen leta 2021, kakšen bi bil in bi moral biti?

Prva oseba, ki je danes zjutraj obravnavala ta vprašanja, je nekdo, s katerim sem se srečal kot evropski varuh človekovih pravic leta 2013, le nekaj tednov po začetku mojega mandata, ko je bil podpredsednik Evropske komisije, danes pa je še vedno podpredsednik Evropske komisije, zadolžen za pomemben resor medinstitucionalnih odnosov in predvidevanja. Slednja odgovornost je še posebej pomembna za naše današnje razprave.

V čast mi je, da vam ga lahko predstavim kot našega glavnega govornika, gospoda Maroša Šefčoviča....