Spoštovani gospod W.,
29. junija 1996 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo v zvezi z uporabo starostnih omejitev na natečajih, ki jih organizira Evropski parlament.
Pritožbo sem 11. julija 1996 posredoval predsedniku Evropskega parlamenta. Parlament je svoje mnenje poslal 3. oktobra 1996, jaz pa sem vam ga posredoval s pozivom, da izrazite svoje mnenje, če tako želite. novembra 1996 sem prejel vaše pripombe na mnenje Parlamenta.
Varuh človekovih pravic je med preiskavo vaše pritožbe prejel številne pritožbe nezadovoljnih sindikalnih državljanov, ki so se pritožili zaradi starostnih omejitev. Zato sem se 14. julija 1997 odločil, da na lastno pobudo začnem preiskavo 626/97/BB o uporabi starostnih omejitev za zaposlitev v evropskih institucijah. 4. novembra 1998 sem zaključil preiskavo na lastno pobudo.
Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene. Opravičujem se za čas, ki je bil potreben za obravnavo vaše pritožbe zaradi potrebe po sprožitvi preiskave na lastno pobudo o uporabi starostnih omejitev za zaposlovanje v institucijah Skupnosti.

PRITOŽBA

Pritožnik je v pritožbi pojasnil, da je pisal Evropskemu parlamentu, da bi poiskal zaposlitev v upravi institucij Skupnosti. Vodja oddelka za natečaje je 8. marca 1996 odgovoril na njegov dopis in navedel, da je bila starostna meja za sodelovanje na natečajih določena na 35 let, z nekaj izjemami.
Pritožnik je bil s tem odgovorom razočaran in je zato pisal svoji poslanki Carole TONGUE, ki mu je predlagala, naj se obrne na evropskega varuha človekovih pravic. Pritožnik je v pismu evropskemu varuhu človekovih pravic trdil, da je diskriminacija na podlagi starosti nepravična in nepravična. Poleg tega je vprašal o pravni podlagi, ki jo Evropska unija uporablja za določitev sedanjih starostnih omejitev, in zahteval, da varuh človekovih pravic posreduje v njegovem imenu, da bi mu omogočil, da se prijavi na delovno mesto v evropskih institucijah.

Poizvedba

Parlament je v svojem
mnenju navedel, da kljub temu, da se zaveda vprašanja starostne meje, daje prednost medinstitucionalnim natečajem, za organizacijo katerih je potreben sporazum med institucijami o pogojih za vstop.
Poleg tega je Parlament v povzetku predstavil naslednje razloge za uporabo starostnih omejitev: karierna struktura evropske javne uprave; težave pri prilagajanju, povezane z večkulturnim in večjezičnim delovnim okoljem; zaposlovanje na najširšem možnem geografskem območju; zaposlovanje mlajših kandidatov olajša doseganje bolj uravnotežene zastopanosti spolov.
Pritožnik je v svojih
pripombah navedel, da se pripombe Parlamenta nanašajo na diplomante javne uprave. Navedel je, da ni diplomant in da se ne želi prijaviti na podiplomski študij, temveč na ročno delovno mesto. Poleg tega pritožnik ni menil, da bi pogoji in okoliščine, opisani v pripombah Parlamenta, veljali za ročni sektor.

ODLOČBA

1 Preiskava na lastno pobudo 626/97/BB o uporabi starostnih omejitev za zaposlovanje v institucijah Skupnosti
1.1 Odločitev varuha človekovih pravic z dne 14. julija 1997 o začetku preiskave na lastno pobudo 626/97/BB o uporabi starostnih omejitev za zaposlovanje v evropskih institucijah je bila utemeljena s številnimi pritožbami, vključno s pritožbo pritožnika. Na podlagi člena 138e Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti je varuh človekovih pravic pooblaščen za izvedbo preiskave v zvezi z morebitnimi nepravilnostmi pri dejavnostih institucij in organov Skupnosti.
1.2 Pred začetkom preiskave na lastno pobudo je varuh človekovih pravic opravil primerjalno raziskavo o uporabi starostnih omejitev v različnih državah članicah. Ta raziskava je pokazala, da trenutno ne obstaja skupno pravno ali ustavno načelo, ki bi dovoljevalo ali prepovedovalo diskriminacijo na podlagi starosti v javnem sektorju. Države članice uporabljajo starostno mejo, ki je na splošno višja od 35 let. Vendar je bila v nekaterih državah članicah očitna težnja k prepovedi starostnih omejitev kot diskriminatornih.
1.3 Preiskava na lastno pobudo varuha človekovih pravic in njegove preiskave posameznih pritožb so pokazale, da se starostne meje, ki jih uporabljajo institucije Skupnosti, gibljejo od 35, 40 in od 45 do 55 let. Razlogi za njihovo uporabo so bili pojasnjeni na primer za uravnoteženo upravljanje v karierni strukturi, geografsko uravnoteženost, dobro razmerje med zaposlenimi moškimi in ženskami, težave, ki se s starostjo povečujejo pri prilagajanju na večkulturno in večjezično okolje, možnost zmanjšanja mobilnosti s starostjo, brezposelnost mladih in možnost omejitve števila kandidatov.
1.4 V zvezi z določbami o nediskriminaciji na področju človekovih pravic je preiskava na lastno pobudo pokazala, da ni mogoče izključiti, da bi področje uporabe Evropske konvencije o človekovih pravicah lahko zajemalo tudi diskriminacijo na podlagi starosti v primerih, ko ni objektivne in razumne utemeljitve za takšno diskriminacijo.
1.5 Varuh človekovih pravic je ugotovil, da je starost možen vzrok diskriminacije. Kar zadeva Evropsko unijo, je bilo to posebej pojasnjeno z Amsterdamsko pogodbo, zato bo potreba po boju proti diskriminaciji na podlagi starosti dosegla vrhunec šele z začetkom njene veljavnosti.
1.6 Varuh človekovih pravic na podlagi preiskave na lastno pobudo meni, da bi moral imeti vsak državljan Unije možnost iskanja zaposlitve v upravi Evropske unije. Če se zdi primerno omejiti to možnost, je treba to izvesti z zadostno utemeljitvijo, da se v postopkih zaposlovanja preprečijo elementi, ki bi se lahko šteli za diskriminatorne ali samovoljne.
2 Pravna podlaga za uporabo starostnih omejitev
2.1 Varuh človekovih pravic razume, da lahko Evropski parlament in druge institucije Skupnosti na podlagi člena 1(1)(g) Priloge III h Kadrovskim predpisom v obvestilih o natečajih določijo starostno mejo. Vendar varuh človekovih pravic meni, da sedanja praksa v institucijah Skupnosti, ki določa različne starostne meje z različnimi razlogi in brez zadostne utemeljitve, ne more veljati za pravilno uporabo starostnih omejitev.
2.2 Zdi se, da preiskave varuha človekovih pravic kažejo, da bi institucije Skupnosti lahko predvidele določitev skupne starostne meje z ustrezno utemeljitvijo in zadostno utemeljitvijo. Če institucije Skupnosti ne morejo opustiti uporabe starostnih omejitev, bi bilo bolje pojasniti ustrezne določbe Kadrovskih predpisov, da se zagotovi, da se starostne omejitve ne uporabljajo diskriminatorno ali samovoljno.
3 Načelo politike o opustitvi uporabe starostnih omejitev
3.1 Evropski parlament je 20. oktobra 1997 sklenil zvišati starostno mejo na 45 let za prihajajoče natečaje za začetne razrede s pregledom po dveh letih na podlagi poročila, ki ga mora kadrovska služba predložiti generalnemu sekretarju Parlamenta.
3.2 Poleg tega je Evropska komisija 21. januarja 1998 sprejela politično načelo o opustitvi starostnih omejitev v svoji politiki zaposlovanja. Komisija je v svojih pripombah na preiskavo varuhinje človekovih pravic na lastno pobudo menila, da je treba njeno odločitev prenesti v prakso v soglasju z drugimi institucijami in da bo Komisija medtem uporabila starostno mejo 45 let.
3.3 Glede na zgoraj navedeno varuhinja človekovih pravic priznava, da dejansko obstaja potreba po skupnem medinstitucionalnem sporazumu. Na podlagi preiskav Evropskega varuha človekovih pravic na lastno pobudo in ob upoštevanju napovedi Evropske komisije o načelu politike o opustitvi uporabe starostnih omejitev z morebitnim medinstitucionalnim sporazumom varuh človekovih pravic ni našel razlogov za nadaljevanje preiskave na lastno pobudo o uporabi starostnih omejitev.
Zaključek
Preiskava evropske varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo ni razkrila nepravilnosti Evropskega parlamenta, zato se je odločila, da zadevo zaključi.

NADALJNJE OPOZORILO

Varuh človekovih pravic je Evropsko komisijo pozval, naj ga obvešča o ukrepih, sprejetih za dosego takšnega skupnega medinstitucionalnega sporazuma o odpravi starostnih omejitev.
O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropskega parlamenta.
S spoštovanjem,
Jacob SÖDERMAN