Spoštovani g.

Dne 13. septembra 2001 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo v zvezi s pogodbenim sporom, ki ste ga imeli z Evropsko komisijo.

Pritožbo sem 2. oktobra 2001 posredoval Komisiji, da poda svoje pripombe. Komisija je 20. decembra 2001 poslala svoje mnenje o vaši pritožbi. Mnenje Komisije sem vam posredoval dne 10. januarja 2002 s pozivom, da predložite pripombe, če tako želite.

februarja 2002 ste mi poslali svoje pripombe na mnenje Komisije.

Dne 11. marca 2002 sem izvedel dodatne preiskave in Komisijo zaprosil za drugo mnenje. Z dopisom z istega dne sem vas obvestil o svoji odločitvi, da izvedem nadaljnje poizvedbe.

Komisija je 7. maja 2002 poslala prvi del svojega drugega mnenja. Komisija je 26. junija 2002 poslala drugi del mnenja.

julija 2002 sem vam posredoval celotno drugo mnenje Komisije s pozivom, da predložite pripombe, če tako želite.

julija 2002 ste mi poslali svoje pripombe na drugo mnenje Komisije.

julija 2002 sem pisal Komisiji, da bi predlagal sporazumno rešitev. O tem sem vas obvestil z dopisom z istega dne.

Komisija mi je 14. oktobra 2002 poslala svoje mnenje o mojem predlogu za sporazumno rešitev. O mnenju Komisije sem vas obvestil po elektronski pošti 24. oktobra 2002. Istega dne ste odgovorili po elektronski pošti.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Pritožba je bila vložena septembra 2001. Nanašala se je na tri pogodbe, ki jih je imelo pritožnikovo podjetje z Eurostatovim uradom Komisije v obdobju 1993–1995.

Komisija je leta 1997 izvedla revizijo pogodb. Na podlagi rezultatov revizije je Komisija izdala nalog za izterjavo denarja, ki ga je plačala pritožniku. Zdi se, da je bil nalog za izterjavo izdan, ker je Komisija menila, da je prišlo do prekrivanja pogodb in da so bila dela opravljena zunaj pogodbenih obdobij.

Pritožnik je menil, da je Komisija ravnala nepravilno. Menil je, da so pravila in postopki, ki jih Komisija uporablja v svojih odnosih z izvajalci, nedosledni in da je bil nalog Komisije za izterjavo v tem primeru neupravičen.

Stališče pritožnika v zvezi s pogodbenimi pravili in postopki Komisije je mogoče povzeti na naslednji način: Neskladje je med pravili, ki se nanašajo na uradnike, ki delajo neposredno z izvajalci, in pravili, ki se nanašajo na uradnike, odgovorne za revizijo pogodb. V praksi se zgodi, da kadar uradniki, ki delajo neposredno z izvajalci, zahtevajo spremembe opravljenega dela, uradniki, pristojni za revizijo, pozneje zavrnejo priznanje pogodbene veljavnosti teh sprememb. Pritožnik je predlagal spremembo pravil, da bi bila bolj dosledna.

V zvezi s konkretnim pogodbenim sporom pritožnika je v povzetku navedel:

V vsakem primeru je bilo delo opravljeno po navodilih uradnikov Eurostata Komisije in včasih pred pogodbenim obdobjem. V vseh primerih so ti uradniki delo sprejeli. V enem dopisu je bilo potrjeno, da je bilo delo zahtevano in opravljeno v zadovoljstvo odgovornega uradnika zunaj pogodbenega obdobja. Pritožnik je imel tudi zapisnike in preglednice sestankov o napredku s pristojnimi osebami Komisije, ki so potrjevali, da je bilo delo opravljeno pod vodstvom pristojnega uradnika pred podpisom pogodbe.

Pritožnik je dodal, da mu je Komisija večkrat zagotovila, da bodo težave z navideznim prekrivanjem pogodb odpravljene interno. Vendar je bil na koncu edini ukrep Komisije zahtevek za vračilo denarja.

Nazadnje je pritožnik navedel, da je bil izpostavljen različnim oblikam pritiska, vključno z ustnimi izjavami, da ne bi smel iti na sodišče, ali zavrnitvijo oddaje novih naročil.

Če povzamemo, pritožnik je navedel naslednje trditve:

1. Pogodbena enota Komisije in finančne storitve uporabljajo nedosledna pravila za pogodbe s tretjimi osebami.

2. Podjetje pritožnika je utrpelo to nedoslednost v zvezi s pogodbami, ki jih je imelo s Komisijo.

Pritožnik je trdil, da bi bilo treba pravila Komisije spremeniti ter da bi moralo njegovo podjetje prejeti pravično plačilo in nadomestilo.

Poizvedba

Mnenje Komisije

Pritožba je bila posredovana Komisiji, ki je predložila naslednje mnenje:

Tehnično odgovornost za zadevne dosjeje je imel Eurostat, finančno odgovornost pa nekdanji GD 23. Pogodbe sta sopodpisala Eurostat in nekdanji GD 23.

Veljavna pravila so zahtevala podpis obeh strank pred začetkom veljavnosti pogodbe in uradno pisno spremembo vseh poznejših sprememb pogojev.

Pritožnik je trdil, da je uradnik Eurostata, odgovoren za tehnični nadzor, sprejel delo, opravljeno zunaj pogodbenega obdobja, vendar ga je posebna revizijska skupina pozneje zavrnila.

Nedoslednost torej ni bila povezana s samimi pravili, temveč s tem, da je Eurostat sprejel opravljeno delo in revizijo posebne revizijske skupine, ki je ugotovila preplačila, ker so bili nekateri delovni meseci, o katerih je poročal pritožnik, zunaj pogodbenega obdobja.

Če se je pritožnik skliceval in ukrepal v zvezi s spremembami pogodbenih pogojev, ki so bile domnevno sprejete z ustnim dogovorom z osebo, odgovorno za spis, bi se lahko poznejša odločitev, da se ne dovolijo izdatki zunaj pogodbenega obdobja, štela za neskladnost med službami Komisije pri obravnavi spisov.

Zato je Komisija ne glede na formalno pravilnost naloga za izterjavo (storitve so bile opravljene zunaj pogodbenega obdobja veljavnosti) menila, da je imel pritožnik v tem posebnem primeru legitimna pričakovanja, ki izhajajo iz ustnih zavez uradnika Komisije. Te ustne zaveze je spodbudila želja, da ne bi prišlo do vrzeli med zaporednimi pogodbami, kar bi povzročilo razrešitev strokovnjakov, ki so delali na spisu, in prekinitev pretoka informacij o statistiki turizma.

Glede na zgoraj navedeno neskladnost in legitimna pričakovanja pritožnika je Komisija menila, da bi bilo treba pritožniku povrniti izterjane zneske. Vendar se obresti v tem primeru ne bi smele šteti za dolgovane, ob upoštevanju sokrivde pritožnika.

Nazadnje, Komisija ni bila seznanjena z verbalnimi grožnjami, zavrnitvijo oddaje novih naročil itd. Pritožnik je imel po ustreznem javnem razpisu še vedno več pogodb z Eurostatom.

Pripombe pritožnika

Mnenje Komisije je bilo posredovano pritožniku za pripombe.

Pritožnik je v svojih pripombah navedel, da je zadovoljen, da je bila glavna točka pritožbe sprejeta in da bo Komisija izvedla povračilo.

Vendar je pritožnik navedel tudi naslednje pripombe:

a) Komisija ni predlagala nobenega mehanizma za plačilo povračila.

b) Trditev Komisije, da je pritožnik sodeloval pri malomarnosti, je bila napačna. Komisija bi zato morala plačati tudi obresti na znesek, ki ga je treba povrniti.

c) Pritožnik je navedel tudi tri nove trditve: 1) pridobiti dostop na kraju samem do podatkovne zbirke Komisije o nezaželenih izvajalcih ("sistem zgodnjega opozarjanja"), da se preveri, ali njegovo podjetje ni več registrirano v tem sistemu; 2) pridobitev odškodnine; 3) seznaniti se s stanjem evidence luksemburške policije v zvezi z njegovim podjetjem.

Nadaljnje poizvedbe

Po skrbni preučitvi mnenja Komisije in pripomb pritožnika se je izkazalo, da so potrebne nadaljnje preiskave v zvezi s stališčem Komisije o plačilu obresti. Varuhinja človekovih pravic je zato od Komisije zahtevala, naj pojasni svoje stališče v zvezi z njenim stališčem, da je pritožnik povzročil malomarnost. Komisija je bila pozvana, naj predloži pojasnila s posebnim sklicevanjem na dejstva zadeve in pravila o sokrivdi.

Varuh človekovih pravic je v svojem dopisu Komisiji navedel tudi, da je pritožnik navedel naslednje tri trditve: 1) pridobiti dostop na kraju samem do sistema Komisije za zgodnje opozarjanje, da se preveri, ali njegovo podjetje ni več registrirano v tem sistemu; 2) pridobitev odškodnine; 3) seznaniti se s stanjem evidence luksemburške policije v zvezi z njegovim podjetjem. Varuh človekovih pravic je navedel, da je pritožnika obvestil, da sta prvi in drugi zahtevek dodatna zahtevka, ki v tej preiskavi ne bosta obravnavana. V zvezi s tretjo trditvijo je varuh človekovih pravic pritožnika obvestil, da se lahko obrne na luksemburško policijo in zahteva informacije o stanju vseh evidenc, ki se nanašajo nanj ali na njegovo podjetje. Zato Komisija v drugem mnenju ni bila pozvana, naj odgovori na te trditve.

Drugo mnenje Komisije

Komisija je v svojem odgovoru na nadaljnje preiskave varuhinje človekovih pravic odgovorila:

a) V postopku povračila je bilo zahtevano, da pritožnik pošlje uradni zahtevek za plačilo Generalnemu direktoratu za podjetništvo.

b) Kar zadeva sokrivdo, je Komisija ugotovila, da je njeno soglasje za povračilo izterjanih zneskov temeljilo na ustnih zavezah uradnika. Komisija je menila, da je pritožnik zaradi teh zavez ukrepal na podlagi sprememb pogodbe, ki niso bile formalizirane v ustreznem pisnem dodatku.

Kljub temu so bili pogoji pogodbe enako zavezujoči tudi za pritožnika. Člen 7 pogodbe določa, da morajo biti spremembe pogodbe v pisni obliki. Zato je pritožnik s sklenitvijo ustnih dogovorov prispeval k negotovemu pravnemu in finančnemu položaju. Komisija je menila, da je bilo to ravnanje pritožnika dejavnik, ki je prispeval k njeni odločitvi o izterjavi zadevnih zneskov.

Končne pripombe pritožnika

Drugo mnenje Komisije je bilo posredovano pritožniku za pripombe. Pritožnik je navedel, da bo vložil zahtevek za povračilo. Svoj zahtevek za plačilo obresti je ohranil.

UČINKOVITOSTI OMBUDŠMANA, KI JIH LAHKO PRIJATELJŠA REŠITEV

Analiza spornega vprašanja, ki jo je opravil varuh človekovih pravic: zavrnitev plačila obresti

1. Sporno vprašanje se je nanašalo na obresti na povračilo, do katerega je bila po mnenju Komisije upravičena pritožnica na podlagi legitimnega pričakovanja. Komisija je sklenila, da pritožnik ne bi smel prejeti obresti na povračilo, pri čemer se je sklicevala na sokrivdo pritožnika. Navedla je, da pogodbena pravila dovoljujejo le pisne spremembe pogodbe, vendar se je pritožnik kljub temu skliceval na ustno izjavo uradnika Komisije. Po mnenju Komisije je to prispevalo k finančni in pravni negotovosti, ki je vplivala na odločitev Komisije, da izterja denar od pritožnika.

2. Varuh človekovih pravic je ugotovil, da je pritožnik imel legitimno pričakovanje, ki je temeljilo na zavezi enega od uradnikov Komisije. Upravičeno pričakovanje je bilo, da bo Komisija plačala delo, ki ga je opravil pritožnik. Zato se je zdelo, da je bila odločitev Komisije, da od pritožnika izterja denar, primer nepravilnosti.

3. Glede na te ugotovitve varuhinja človekovih pravic ni razumela, zakaj pritožnik ne bi smel prejeti obresti na znesek, ki ga mora vrniti Komisija. Komisija priznava, da je ravnanje njenega uradnika pri pritožniku vzbudilo legitimno pričakovanje, da bo lahko ravnal tako, kot je. V teh okoliščinah je bilo logično in pošteno, da Komisija ni le vrnila zneska, ki ga je izterjala, ampak je plačala tudi obresti na ta znesek.

4. Začasna ugotovitev varuhinje človekovih pravic je bila, da bi zavrnitev Komisije, da plača obresti na izterjani znesek, lahko pomenila nepravilnost.

Možnost sporazumne rešitve

Dne 25. julija 2002 je varuh človekovih pravic Komisiji predložil predlog sporazumne rešitve. Varuh človekovih pravic je v svojem dopisu predlagal, naj Komisija razmisli o plačilu obresti na zneske, izterjane od pritožnika, izračunane od datuma izterjave.

V svojem odgovoru z dne 14. oktobra 2002 je Komisija trdila, da je pritožnik prispeval k pravni in finančni negotovosti v zvezi s pogodbo. Vendar je navedla, da bo Komisija v odgovor na zahtevo varuha človekovih pravic po sporazumni rešitvi in kot znak dobre volje plačala zadevne obresti.

Pritožnik je v svojih pripombah, poslanih 23. oktobra 2002, navedel, da je zadovoljen z izidom, in izrazil globoko hvaležnost varuhu človekovih pravic za njegovo pomoč.

ODLOČBA

1 Uporaba nedoslednih pravil za pogodbe s tretjimi osebami

1.1 Pritožnik je navedel, da revizorji Komisije pogosto zavračajo priznavanje pogodbenih sprememb med pogodbenimi izvajalci in uradniki Komisije, ki so neposredno odgovorni za pogodbe. Zato je trdil, da pogodbena enota Komisije in finančne storitve uporabljajo nedosledna pravila za pogodbe.

1.2 Komisija je pojasnila, da neskladnosti, ugotovljene v tej zadevi, niso povezane s samimi pravili. Namesto tega so se nanašali na dejstvo, da je urad Eurostata Komisije sprejel delo njegovega podjetja, medtem ko je druga enota Komisije, revizijska skupina Komisije, zavrnila priznanje pogodbene veljavnosti dela, za katerega se je štelo, da je bilo opravljeno zunaj pogodbenega obdobja.

1.3 Komisija je tako pojasnila, da se nedoslednosti, na katere se sklicuje pritožnik, nanašajo na konkretna dejstva obravnavane zadeve in ne na sama pravila. To pojasnilo se zdi pravilno, zato se zdi, da v zvezi s tem vidikom pritožbe ni nepravilnosti.

2 Oškodovanje zaradi nedoslednih pravil v tem primeru

2.1 Pritožnik je navedel, da je Komisija po reviziji leta 1997 neupravičeno izterjala denar od njegovega podjetja, pri čemer je uporabila zgoraj navedena pravila. Zato je trdil, da je bila njegova družba oškodovana zaradi nedoslednosti pravil v zvezi s pogodbami, ki jih je imela s Komisijo. Trdil je, da bi moralo njegovo podjetje prejeti pravično plačilo in odškodnino.

2.2 Komisija je menila, da je njen nalog za izterjavo formalno pravilen, vendar je priznala, da je nastalo legitimno pričakovanje, ki pritožniku daje pravico do povračila izterjanih zneskov. Vendar je Komisija najprej zavrnila plačilo obresti.

2.3 Varuh človekovih pravic je 25. julija 2002 Komisiji predložil predlog sporazumne rešitve. Varuh človekovih pravic je v svojem dopisu predlagal, naj Komisija razmisli o plačilu obresti na zneske, izterjane od pritožnika, izračunane od datuma izterjave.

2.4 Komisija je 14. oktobra 2002 obvestila varuha človekovih pravic, da se strinja z njegovim predlogom in da bo pritožniku plačala obresti.

2.5 Pritožnik je varuha človekovih pravic obvestil, da je zadovoljen z doseženim rezultatom.

2.6 Tako je iz pripomb Komisije in pripomb pritožnika razvidno, da je bila dosežena sporazumna rešitev.

3 Sklepna ugotovitev

Na podlagi preiskav evropske varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da je bila dosežena sporazumna rešitev. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropske komisije.

S spoštovanjem,

 

Jacob SÖDERMAN