Vaša ekscelenca rektor,
vaša ekscelenca Valedor,
spoštovani gostje,
gospe in gospodje,

To je razlog za veliko osebno zadovoljstvo, da ste prisotni v tako zgodovinskem mestu, kot je Santiago, v tem, kar je zame poseben jubilej, z nečim, čeprav z zamudo.
Pišem vam, da vam pojasnim, kako je bila oblikovana in razvita podoba evropskega varuha človekovih pravic ter dosedanje delo. In zlasti, kako si je institucija prizadevala, da bi bile evropske institucije sposobne zagotoviti bolj demokratično in pregledno upravo v službi vseh državljanov.

1 UVOD

Naj začnem z zgodovinskim zapisom. Institucija je bila ustanovljena z Maastrichtsko pogodbo leta 1992, čeprav so bile prve volitve evropskega varuha človekovih pravic izvedene šele sredi leta 1995. Septembra istega leta sem prisegel pred Sodiščem. Po prvem mandatu me je oktobra 1999 Evropski parlament ponovno izvolil za nadaljnjih pet let.
V tem času sem opravil svojo nalogo s sedeža institucije v Strasbourgu. Tako kot druge sestrske institucije ima tudi Evropski varuh človekovih pravic nalogo zagotoviti, da vse institucije in organi Evropske unije spoštujejo pravice državljanov. Pri tej nalogi branilec ni sam. Obstajajo tudi druge institucije, na katere se lahko državljani obrnejo, kadar akt institucij Skupnosti krši njihove pravice. Preden začnem opravljati svoje dolžnosti, vam bom na kratko opisal ta druga pravna sredstva.

2 LASTNIK EVROPSKEGA LJUDSTVA JE ZAGOTAVLJANJE V SISTMU SKUPNOSTI ZA ODGOVORIANJE PRAVIC DRŽAVLJANOV

Če je načelo zakonitosti, tako imenovana "pravna država" v angleškem pravu, eden od osnovnih sestavnih delov delovanja vsake demokratične države, ni nič manj tako v shemi Evropske unije. Vse institucije in organi Skupnosti morajo spoštovati to temeljno pravilo. Tako so vse pristojnosti in delovanje Skupnosti jasno razmejeni v pravnem sistemu Skupnosti.
Končni porok načela zakonitosti so sodišča, bodisi Sodišče Evropskih skupnosti pri uporabi ali razlagi akta Skupnosti bodisi nacionalna sodišča v primeru razvoja zakonodaje s strani držav članic. Vendar to drugim institucijam in organom, vključno z evropskim varuhom človekovih pravic, ne preprečuje sodelovanja pri tej nalogi spremljanja.
Kakšna so pravna sredstva za državljane zoper akt Skupnosti, ki krši njihove pravice?

2.1 Sodišče Evropskih skupnosti

Glede na nezakonitost akta Skupnosti lahko državljan najprej predlaga razglasitev njegove ničnosti pred sodiščem Skupnosti v Luksemburgu. Člen 230 Amsterdamske pogodbe posameznikom omogoča, da sprožijo sodni postopek zoper akte, ki jih sprejmejo institucije Skupnosti. Če se akti splošno uporabljajo – uredbe in direktive – je to mogoče le pod težkim pogojem, da se izpodbijani akt na tožečo stranko „neposredno in posamično“ nanaša. Vendar lahko pritožnik v primeru posameznega sklepa o izvajanju splošnega pravila zahteva, da se splošno pravilo ne uporablja.

2.2 Nacionalna sodišča v sodelovanju s pristojnostjo Skupnosti

Kadar je uporaba splošnih aktov Skupnosti v pristojnosti nacionalnih organov, lahko ti državljani pri nacionalnem sodišču vložijo pritožbo zoper nacionalni izvedbeni ukrep. V tem okviru bi bilo treba preučiti nezakonitost akta Skupnosti, na podlagi katerega je bilo sprejeto nacionalno pravilo. V ta namen lahko oziroma mora nacionalno sodišče uporabiti postopek posvetovanja, določen v Pogodbi, in Sodišču v Luxembourgu predložiti vprašanje za predhodno odločanje.

2.3 Nacionalni organi

Če posameznik meni, da je ukrepanje katerega koli organa države članice odgovorno za nespoštovanje pravic, ki mu jih podeljuje pravo Skupnosti, bi moral te pravice zagotoviti bodisi prek nacionalnega sodišča bodisi prek svojega nacionalnega ali regionalnega varuha človekovih pravic.
Nacionalni organi morajo uporabljati jasna, natančna in brezpogojna pravila Skupnosti. Prav tako morajo nacionalno pravo razlagati v skladu z merili prava Skupnosti. Po potrebi nadomestilo za škodo, povzročeno zaradi neprenosa direktiv Skupnosti.

2.4 Evropska komisija

Državljani imajo tudi možnost, da branijo svoje interese v okviru Skupnosti in vložijo pritožbo pri Evropski komisiji. Kot varuh pogodb mora zagotavljati pravilno uporabo prava Skupnosti. Da bi olajšala vlaganje pritožb, je Komisija objavila standardni obrazec. Dejansko so pritožbe posameznikov najpogostejše sredstvo, s katerim se Komisija zaveda neskladnosti držav članic.
Komisija je pooblaščena, da začne postopek, predviden v členu 226 Pogodbe, ki bi privedel do vložitve tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti proti odgovorni državi članici pri Sodišču. Komisija je trdila, da so ti očitki le spodbuda za njeno ukrepanje, ne da bi bila institucija dolžna sprejeti poseben pristop. Res je, da je Sodišče vzpostavilo jasno sodno prakso v zvezi z diskrecijsko pravico Komisije na tem področju. Vendar je treba pritožbe obravnavati v skladu z načeli dobrega upravljanja. Dejstvo, da Komisija lahko vloži tožbo v zadevi , ali ne, je ne odvezuje obveznosti, da preuči vložene pritožbe in o njih sprejme obrazložen sklep. Glede na pomembnost tega vprašanja sem po uradni dolžnosti sprožil preiskavo spoštovanja, o kateri se bom kasneje pogovoril z vami.

2.5 Evropski parlament: Odbor za peticije

Evropski parlament je še en organ Skupnosti, na katerega se lahko posameznik obrne, da bi s peticijo zahteval spoštovanje svojih pravic. Maastrichtska pogodba je kot pomemben del koncepta evropskega državljanstva določila pravico vsakega državljana, da vloži peticijo pri Evropskem parlamentu.
Te peticije obravnava eden od stalnih parlamentarnih odborov Parlamenta, ki od Evropske komisije pogosto zahteva, da razišče številna vprašanja, ki jih obravnava. V primeru neizpolnjevanja obveznosti s strani države članice ima lahko posameznik interes, da se obrne neposredno na Evropski parlament, medtem ko lahko Evropski parlament izvaja neposreden politični nadzor nad Komisijo, da bi izvajal pritisk na odgovorno državo članico.

2.6 Evropski varuh človekovih pravic

In na tej dolgi poti pridemo do institucije, ki sem jo počaščen zastopati. Ustanovitev institucije evropskega varuha človekovih pravic je bila eden največjih dosežkov Maastrichtske pogodbe v zvezi z državljanstvom Unije. Možnost vzpostavitve stika z varuhom človekovih pravic je ena od pravic, ki izhajajo iz takega državljanstva in jih zagotavlja pravo Skupnosti.
Najpomembnejša naloga Evropskega varuha človekovih pravic je obravnavati nepravilnosti pri delovanju institucij in organov Skupnosti, razen Sodišča Evropskih skupnosti in Sodišča prve stopnje pri izvajanju njunih sodnih funkcij. Varuh človekovih pravic obravnava domnevne primere nepravilnosti predvsem s pritožbami, ki jih vložijo evropski državljani. Varuh človekovih pravic lahko preiskave izvaja tudi na lastno pobudo. Evropski državljani in državljani tretjih držav, ki prebivajo v eni od držav članic, lahko vložijo pritožbo pri varuhu človekovih pravic. Pritožbe lahko vložijo tudi podjetja, združenja ali drugi organi z registriranim sedežem na ozemlju Unije. Pritožbe se lahko varuhu človekovih pravic predložijo neposredno ali prek poslanca Evropskega parlamenta. Obravnava pritožb, predloženih varuhu človekovih pravic, je javna, razen če pritožnik zahteva njihovo zaupnost.
Pomembno je, da varuh človekovih pravic deluje čim bolj odprto in pregledno ter daje zgled drugim, evropskim državljanom pa omogoča, da spremljajo in razumejo njegovo delo. Državljan, ki meni, da institucija ali organ Skupnosti ni spoštoval njegovih pravic, lahko zadevo predloži Evropskemu varuhu človekovih pravic. Ta možnost pred Maastrichtsko pogodbo ni obstajala in je tudi eden od sestavnih delov pojma evropskega državljanstva.
Vidite, da je vloga varuha človekovih pravic pri spremljanju pravilne uporabe prava Skupnosti zelo omejena. Ukrepanje nacionalnih organov je izključeno iz obsega njihovih pristojnosti. To je zelo pomembno glede na pomembno vlogo, ki jo imajo nacionalni organi pri prenosu ali uporabi zakonodaje Skupnosti. Nadzor nad temi organi, kadar delujejo v zvezi s pravili Skupnosti, lahko na nacionalni ravni izvajajo le druge institucije, kot so nacionalni varuhi človekovih pravic ali po potrebi avtonomne skupnosti.
To poudarja potrebo po večjem sodelovanju med evropskim varuhom človekovih pravic ter njegovimi nacionalnimi in regionalnimi kolegi. Zato sem razvil sodelovanje z nacionalnimi in regionalnimi varuhi človekovih pravic. Večina držav članic ima enega ali več varuhov človekovih pravic. V Luksemburgu in Nemčiji je bil zato ustanovljen parlamentarni odbor za peticije; Belgija ima dva varuha človekovih pravic na zvezni ravni; v Italiji obstajajo regionalni varuhi človekovih pravic, čeprav se načrtuje njihova ustanovitev na nacionalni ravni; Grčija je pred kratkim izvolila svojega prvega varuha človekovih pravic.
Za spodbujanje tega sodelovanja je bilo organiziranih že več seminarjev z nacionalnimi in regionalnimi varuhi človekovih pravic. Zadnji dogodek z regionalnimi zagovorniki človekovih pravic je potekal novembra letos v Firencah. Namen teh srečanj je vzpostaviti tesnejše odnose z namenom spodbujanja pravilne uporabe prava Skupnosti v korist evropskih državljanov. Poudariti moram, da je bil ta proces izveden v razmerah enakosti vseh udeležencev in s popolno prožnostjo. Njen končni cilj je omogočiti, da se državljan čim prej obrne na pristojni organ, ki bo obravnaval njegov problem.

3 Delo, ki ga je opravil Evropski varuh človekovih pravic

3.1 Statistični podatki

Omejena pooblastila evropskega varuha človekovih pravic, na katera smo se pravkar sklicevali, pojasnjujejo veliko število nedopustnih pritožb, ki sem jih prejel. Zdi se, da so številni državljani napačno razumeli to omejitev in se obrnejo na evropskega varuha človekovih pravic, ko se soočajo s problemom Skupnosti, za katerega so odgovorne nacionalne ali regionalne uprave. Za izboljšanje tega stanja je bila ena od mojih prednostnih nalog obveščanje javnosti o novi instituciji in njenem področju pristojnosti.
Da bi vas dolgočasil, naj omenim nekaj številk. Leta 1999 je bilo prejetih 1 577 pritožb (200 več kot leta 1998), začetih je bilo 205 preiskav morebitnih primerov nepravilnosti in 5 preiskav po uradni dolžnosti. Z nekaj izjemami smo uspeli potrditi prejem pritožb v enem tednu in v enem mesecu odločiti o njihovi dopustnosti. Od pritožb, ki so privedle do preiskave, jih je bilo 27 vloženih s kritično pripombo zadevni instituciji ali organu, ena je dosegla sporazumno rešitev, 10 osnutkov priporočil pa je bilo predloženih v primerih nepravilnosti.
Opozoriti je treba, da so institucije in organi Skupnosti sami rešili 62 pritožb v korist pritožnika, kar je zanje še posebej pomembno, saj jim prihrani dragoceni čas in kaže na dobro voljo uprave.
Najpogostejši vzroki za pritožbe so obravnavanje primerov, zavrnitev institucij Skupnosti, da posredujejo informacije, nepravilnosti pri zaposlovanju v evropske javne uslužbence in postopek, ki ga uporablja Komisija v svoji vlogi varuhinje pogodb. Španija je glede na število prebivalcev ena od držav, iz katerih prihaja največ prejetih pritožb.

3.2 Preiskave po uradni dolžnosti

Pogodba določa, da lahko varuh človekovih pravic izvaja preiskave na lastno pobudo. Nekateri od njih vam lahko dajo idejo o liniji mojega dela v zadnjih letih: preglednost, postopki zaposlovanja v Skupnosti, vloga Komisije pri nadzoru držav članic, zamude pri plačilih ali oblikovanje kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev.

Preglednost:

Za varuha človekovih pravic je to pomembno vprašanje, saj so pomanjkanje informacij in nepravilne informacije najpogostejše trditve v pritožbah (23 %).
Pomen načela preglednosti in dostopa do dokumentov na ravni Skupnosti je bil poudarjen v izjavi št. 17, priloženi Pogodbi, s katero so se vse države članice zavezale k spodbujanju tega načela. Svet in Komisija sta od leta 1993 sprejela kodeks ravnanja, ki ureja dostop javnosti do njunih dokumentov. Vendar druge institucije in organi Skupnosti niso sledili tej poti. Da bi odpravil to pomanjkljivost, sem junija 1996 po uradni dolžnosti začel preiskavo zadeve. Zato je večina institucij in organov že sprejela pravila na tem področju.

Po Amsterdamski pogodbi bi morala Komisija predlagati uredbo na to temo. Kot sem javno navedel, se zdi, da je prvi osnutek bolj osredotočen na zagotavljanje diskrecijske pravice uprave kot na pravice državljanov.
Izkušnje kažejo, da se zdi odprta uprava, kakršna obstaja v številnih državah članicah, učinkovito orodje proti goljufijam in korupciji, medtem ko jim zaprta in zaupna obravnava javnih zadev ponuja priložnosti. Skrbi me, da tisti, ki nasprotujejo vedno večjim zahtevam po odprtosti, spregledajo to zelo bistveno vprašanje. Ne glede na njene argumente in razloge je dejstvo, da njeno trdovratno nasprotovanje potrebni in sodobni odprtosti uprave Unije zakriva na primer podrobnosti financiranja Skupnosti, ki je eno od vprašanj, zaradi katerega je Evropska unija najbolj kritizirana.

Postopki zaposlovanja:

Pomanjkanje preglednosti v postopku zaposlovanja uradnikov Skupnosti je za večino kandidatov težko razumljivo. Po številnih pritožbah na to temo sem se odločil začeti preiskavo po uradni dolžnosti.
Zavrnjeni kandidati pogosto ne prejmejo nobenega pojasnila o razlogih za takšno odločitev. Ta tajnost naj bi upravičevala neodvisnost žirij, ki so bile pozvane k izboru. Vendar menim, da ni treba, da taka neodvisnost nasprotuje pravilni in pregledni upravi, kot sem v zvezi s tem predlagal na lastno pobudo.
Kot rezultat te preiskave sem konec lanskega oktobra poslal posebno poročilo Evropskemu parlamentu, ki je vztrajal pri priporočilu, da bi morala institucija v prihodnjih natečajih, ki jih bo sklicala Evropska komisija, najpozneje pa od 1. julija letos, kandidatom, ki to zahtevajo, omogočiti dostop do lastnih popravljenih testov. Predsednik Evropske komisije se je v nedavnem pismu zavezal, da bo upošteval to priporočilo.

Postopki za ugotavljanje kršitev:

Ta preiskava zadeva pritožnikovo pravico v postopkih, ki jih je Komisija sprožila proti državam članicam zaradi kršitve prava Skupnosti. V večini primerov je ta postopek posledica predhodne pritožbe državljanov. Preiskave, ki sem jih opravil v številnih pritožbah, so mi razkrile veliko nezadovoljstvo javnosti, ki meni, da je postopek počasen in brez potrebnih jamstev za preglednost.
V svojem dopisu Komisiji sem predlagal, da bi morala institucija, preden sprejme odločitev o zaključku pritožbe, stopiti v stik s pritožnikom in ga zaprositi za mnenje. Ta predlog je bil sprejet. Čeprav bi bilo treba stališče institucije obravnavati kot zelo pozitivno, so nekatera vprašanja še vedno restriktivna, kot je neupoštevanje pritožnikov kot strank v tem postopku. Menim, da bi bilo zaželeno, da bi Komisija ustrezneje razvila ta postopek in pritožnikom ponudila številne procesne pravice. To bi spodbujalo načelo zakonitosti in izboljšalo poznavanje dejavnosti Skupnosti med državljani.

Zamude pri plačilih Komisije:

Od začetka svojega prvega mandata evropskega varuha človekovih pravic sem od Komisije prejemal pritožbe o zamudah pri plačilih. Terjatve se ne nanašajo le na pristojbine in stroške, temveč tudi na druga pogodbena plačila ter na nepovratna sredstva in subvencije. Število pritožb in drugih primerov, ki so mi jih predložili poslanci Evropskega parlamenta, kaže, da obstaja splošen vtis, da Komisija zamuja s plačili. Od konca leta 1997 je Komisija naklonjena plačilu obresti upnikom, če je bil 60-dnevni rok prekoračen. Ta ukrep zagotovo blaži posledice zamud pri plačilih za številne izvajalce.
Vendar nekatera mala podjetja morda ne bodo mogla preživeti likvidnostnih težav, ki jih povzročajo zamude pri plačilih, druga pa bodo to lahko rešila le z zadolževanjem po višji obrestni meri, kot jo je plačala Komisija. Poleg tega plačilo obresti prenaša finančno breme s pogodbenikov na proračun Skupnosti in s tem na davkoplačevalce. Zato ni tako očitno, da je plačilo obresti spodbuda za različne službe Komisije, da plačajo pravočasno.

4 KODA DOBRE UPRAVNE POGODBE

Dovolite mi, da se po uradni dolžnosti posvetim tej pobudi, ki je po mojem mnenju temeljnega reda. Če se mandat evropskega varuha človekovih pravic osredotoča na preprečevanje nepravilnosti v institucijah in organih Skupnosti, je bistveno, da državljani in evropski uradniki vedo, kaj pomeni dobro upravljanje.
V svojem letnem poročilu za leto 1997 sem predstavil opredelitev pojma „slaba uprava“, ki jo je Parlament soglasno sprejel:

Do nepravilnosti pride, kadar javni organ ne ravna v skladu s pravili ali načeli, ki jih je dolžan spoštovati.

Ker pa ni natančnejših meril, je to opredelitev težko zadržati. Zato sem julija 1999 predložila predlog kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev. Tak kodeks bi evropskim državljanom dal zamisel o storitveno usmerjeni upravi. To bi izboljšalo ugled Unije v vseh državah članicah. Evropski državljani bi dobili tudi jasne informacije o storitvah, ki jih lahko pričakujejo, in svetovali uradnikom o tem, kaj se pričakuje od njihovega dela.
Komisija je svojo različico kodeksa pripravljala od leta 1997, vendar je bila marca 1999, po njenem skupnem odstopu, zadeva parkirana. Sekretariat varuha človekovih pravic se je nato odločil, da sprejme izziv objave kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev in začne preiskavo na lastno pobudo o obstoju takih kodeksov v vseh evropskih institucijah.
Kodeks varuha človekovih pravic ne obravnava odnosov med upravo in njenimi uradniki, temveč odnose med upravo in državljani, da bi opredelil storitve, ki jih imajo evropski državljani pravico zahtevati od evropske uprave.
Na splošno je bil odnos institucij in organov Skupnosti pozitiven. Nekateri od njih so nam sporočili, da so sprejeli tak kodeks. Eden od teh organov, Evropska agencija za vrednotenje zdravil s sedežem v Londonu, je z nekaterimi izboljšavami sprejel naš predlog, drugi pa so začeli razvijati lastne projekte. Komisija je napovedala, da namerava sprejeti kodeks, čeprav še vedno ni jasno, kako ga bo uresničila.
Preiskava po uradni dolžnosti je še vedno odprta, vendar bi bilo po mojem mnenju in glede na širok razpon že prejetih odgovorov primerneje razmisliti o pravni pobudi za oblikovanje evropskega upravnega prava o dobri upravni praksi.
V zadnjih letih so države članice in mednarodne organizacije običajno vzpostavile kodekse in kontrolne sezname dobrega upravnega ravnanja. V Španiji se na primer zavedam obstoja zakona o upravnem postopku, ki ima korenine v prejšnjem stoletju in ki običajno ureja pravna razmerja med vsemi upravami in upravnimi organi. Vendar se mora uprava po mojem mnenju zavezati, da bo spoštovala vrsto splošnih smernic ravnanja, ki se uporabljajo ne le za tiste, ki so z njo v pravnem razmerju (ki ga upravljajo), ampak tudi za vse državljane.
Za državljane bi sprejetje takega kodeksa pomenilo, da bi imela Unija sodobno, storitveno usmerjeno upravo, ki bi bila pripravljena delati za državljane in se ne bi uporabljala kot izgovor za vse težave Evrope.

5 KONČNI ODGOVORI

Najpomembnejši cilj mojega dela v zadnjih letih je bila bolj predana evropska uprava v službi državljanov. Zato se mi zdi vzpostavitev kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev tako izjemna.
Ta razvoj pa je treba podpreti tudi na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Zavedam se, da spoštovanje pravic vsakega evropskega državljana zahteva sodelovanje na vseh teh ravneh. S svojega skromnega stališča sem si prizadeval za napredek v tej smeri in si po najboljših močeh prizadeval za izboljšanje sodelovanja s kolegi, nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi varuhi človekovih pravic, pa tudi z različnimi odbori za peticije držav članic. Menim, da moramo biti skupaj sposobni oblikovati prožne in učinkovite mehanizme, da bi državljanom zagotovili pomoč, ki jo potrebujejo za zaščito svojih pravic.
V tem prizadevanju za Evropo, ki je bliže državljanom, bolj socialno in humano Evropo, verjamem, da tudi vsakodnevno delo evropskega varuha človekovih pravic, ki obravnava pritožbe in izvaja preiskave na lastno pobudo, prispeva majhen delež.
Hvala za vašo pozornost.