Izmenjava izkušenj, najboljših praks in razmislekov je temeljni del filozofije varuha človekovih pravic in vesel sem, da lahko danes z vami izmenjam mnenja.

Kot lahko preberete v našem pravkar objavljenem letnem poročilu za leto 2020, je moja ekipa lani obravnavala približno 2150 pritožb, od katerih smo začeli 370 preiskav. 210 od teh preiskav se je nanašalo na Evropsko komisijo. Pritožbe, ki jih prejemam, izražajo konkretne pomisleke državljanov v Evropi ter podjetij in organizacij civilne družbe.

Kot veste, se evropski varuh človekovih pravic ukvarja samo z upravljanjem institucij EU. Moja pooblastila se ne nanašajo na ukrepe nacionalnih uprav, moja interakcija s Komisijo pa se zelo redko dotika takih zadev.

Naše delo s Komisijo je ohlapno razdeljeno v tri kategorije: opomnike, debirokratizacijo in spodbude.

V zvezi z opomniki mislim na dejstvo, da je treba vodstvo Komisije včasih opozoriti na dobre upravne standarde in smernice, ki si jih je zastavilo, ter na vedno večja pričakovanja javnosti glede visokih standardov uspešnosti, integritete in izvajanja.

Nedavni primer je strateška preiskava, ki sem jo začel prejšnji teden, o tem, kako Komisija upravlja problem „vrtljivih vrat“, pri čemer se uslužbenci Komisije selijo v zasebni sektor.

Moja ekipa bo v okviru te preiskave pregledala 100 dosjejev iz številnih generalnih direktoratov. Namen je podpreti etično zavezanost Komisije z opredelitvijo področij, na katerih so mogoče izboljšave pri upravljanju tega vprašanja.

V prejšnji preiskavi sem Komisijo spomnil, da bi lahko uporabila trdnejši pristop, kot je določen v obstoječih kadrovskih predpisih.

*********

Zapletena uprava, kot je Komisija, lahko postane preveč birokratska, saj se nenehno osredotoča na pravila, ne pa na državljane in njihove zelo človeške skrbi.

Državljani odgovarjajo na vprašanja in skrbi, pogosto v dobri veri, vendar z izjavami in razlagami, ki so prestale toliko faz političnega uokvirjanja in pravnega razdeljevanja ter pogosto prevajanja, da je bilo sporočilo v bistvu izgubljeno. Zavedam se, da se to lahko zgodi tudi, ko se od Komisije zahteva, da odgovori poslancem Evropskega parlamenta in zlasti Odboru za peticije.

********

Občasno prihaja do napak, Komisija pa ima koristi od zunanjega nadzora in naše močne spodbude, da bo naslednjič naredila bolje. Naša vloga je, da vedno iščemo rešitve in ne kažemo s prstom na noben dober učinek.

To storimo vsakič, ko podamo priporočila v preiskavi. Nedavno sem na primer izdal priporočilo v zvezi s pomisleki glede preglednosti in tveganja nasprotja interesov s člani strokovne skupine na visoki ravni za unijo kapitalskih trgov EU.

V tem primeru je Komisija uporabila splošne ukrepe za zmanjšanje tveganja navzkrižja interesov, namesto da bi upoštevala pravila, ki si jih je sama določila. Zadeva še poteka in upam, da bom v naslednjih tednih prejel pozitiven odgovor Komisije.

Resnično dobro sodelovanje je pričakovana norma med institucijami EU in celo občasno „vojno“ med njimi je mogoče razumeti kot znak zdravega demokratičnega sistema, v katerem so stališča začrtana ter se o njih svobodno in odprto razpravlja.

Vi, izvoljeni poslanci Evropskega parlamenta, ste politično odgovorni za izvršno vejo uprave EU. Sodišče meni, da je pravno odgovorna. Kot varuhinja človekovih pravic si prizadevam, da bi Komisija odgovarjala za spoštovanje temeljne pravice do dobrega upravljanja, pravice dostopa do dokumentov EU, pravice do sodelovanja v demokratičnem življenju Unije in širših načel dobrega upravljanja.

Primer takega upravnega ravnanja in dober primer dobrega sodelovanja med institucijami je hitri postopek mojega urada za pritožbe v zvezi z dostopom do dokumentov. Te pritožbe izhajajo iz pravice javnosti do dostopa do dokumentov institucij EU, kot je opredeljena v Uredbi 1049/2001.

Vedno sem zagovarjal stališče, da je „dostop z zamudo zavrnjen“, namen postopka „hitrega sledenja“ pa je zagotoviti, da moj urad in Komisija čim prej obravnavata zahteve za dostop do dokumentov. Zmanjšali smo birokracijo na obeh koncih in moje poizvedbe zdaj prinašajo hitrejše ocene. To je win-win postopek.

Seveda, čeprav pospešuje postopek, ne povečuje nujno možnosti za razkritje dokumentov. V številnih primerih se pritožnikom preprosto reče „ne“ prej, kot bi se lahko, in sicer v primerih, ko Komisija zavrne priporočilo za dostop.

Zelo bi pozdravil priložnost, da z vami v tem odboru razpravljam o tem, kaj lahko Komisija stori bolje glede preglednosti in kako bi lahko revidirali Uredbo 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov EU. To je tako pomembno vprašanje za evropske državljane.

Komisija in moj urad sta dobro sodelovala pri izboljšanju varnih in zanesljivih metod za elektronsko izmenjavo dokumentov, kar je bilo v tem obdobju pandemije očitno zelo koristno.

Institucije EU na splošno še naprej uporabljajo več sistemov za upravljanje dokumentov, kar po mojem mnenju ni praktično ali učinkovito. Vendar najpametnejše informacijsko orodje ne more nadomestiti zmogljivosti za reševanje težav pri osebnem srečanju ali telefonskem klicu med sodelavci.  

Vedno sem spodbujal ta bolj neposreden in neformalen pristop, saj ni le hitrejši, temveč tudi odličen način za izmenjavo pogledov in hitro rešitev problema. Kratkoročne napotitve, kot so tiste, ki smo jih že izvedli med mojim uradom in sekretariatom Odbora za peticije, bi lahko bile tudi dobra zamisel za tesnejše sodelovanje s Komisijo.

Tradicionalno je imela EU težave pri vzpostavljanju odnosov med svojimi institucijami in navadnimi državljani.

Poiskati moramo nove načine za resnično vključevanje javnosti v EU in morda bi lahko Konferenca o prihodnosti Evrope v zvezi s tem dala nekaj novega razmisleka. Vendar ljudje niso neumni in lahko občutijo, kdaj je zavzetost kozmetična in ne pristna, ko institucija izvaja, kar bi lahko imenovali „pranje državljanov“, in se pretvarja, da to počne na polsrčen način, namesto da si prizadeva za globoko demokratično zavzetost.

Vsak zdrav odnos, ne glede na to, ali je velik ali majhen, temelji na poštenosti in zaupanju. Pri tem Komisija nosi veliko odgovornost, vendar ni sama. Kot je vaš odbor že večkrat poudaril in danes predstavljena študija prav tako ponavlja: Zagotoviti je treba, da so državljani dobro obveščeni o ravneh, na katerih se sprejemajo odločitve. To lahko pomaga preprečiti pojav „obtoževanja Bruslja“, s katerim ministri ali vlade poskušajo obtožiti neko namišljeno EU „v Bruslju“ za odločitve, ki so jih sami sprejeli v Svetu.

Resnično upam, da bo konferenca o prihodnosti Evrope zmanjšala vrzel med institucionalno Evropo in Evropo državljanov ter da bo resnično preobrazbena pobuda in da ne bo končala kot kratka opomba v zgodovinski knjigi.

V zvezi s tem pozorno spremljam tudi dogajanje v zvezi s poročilom tega odbora, ki ga je vodila gospa Vedrenne, o sodelovanju z državljani. Kot neposredno izvoljeni predstavniki državljanov EU ima Evropski parlament v institucijah EU neprimerljivo demokratično legitimnost in morda bo konferenca preučila tudi krepitev te demokratične legitimnosti.

Vsak Evropejec ima pravico do dobrega upravljanja. To vključuje pravico do odzivnih institucij EU. Potrebujemo Unijo, ki skrbi ljudi jemlje resno, ki skrbi obravnava z resničnimi predlogi in ki je dovolj poštena, da po potrebi prizna, da včasih nima moči, da bi pomagala.

Kar ne potrebujemo, je Unija, ki sodelovanje obravnava kot vajo, pri kateri je treba odkljukati okence. Politični sistemi so lahko zmedeni tudi za osebe z dostopom do notranjih informacij, Evropska unija pa je ena najbolj zapletenih ugank doslej. Ne moremo pričakovati, da bo vsak Evropejec vedel, kje se pristojnosti Komisije začnejo in kje končajo, zato je bistveno, da Komisija ta domiseln preskok vzame iz balona in poskuša resnično sočustvovati in učinkovito komunicirati z ljudmi, ki se odzivajo na njihove pomisleke.