Ozadje pritožbe

1. Pritožnik v tej zadevi je združenje učiteljev smučanja.

2. Priznavanje poklicnih kvalifikacij učiteljev smučanja v drugih državah članicah je urejala Direktiva Sveta 92/51/EGS z dne 18. junija 1992 o drugem splošnem sistemu priznavanja strokovne izobrazbe in usposabljanja, ki dopolnjuje Direktivo 89/48/EGS[1] To direktivo je medtem nadomestila Direktiva 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij[2].

3. V skladu s pravili iz Direktive 92/51 lahko država članica od osebe, ki ima ustrezne poklicne kvalifikacije, pridobljene v drugi državi članici, zahteva, da opravi prilagoditveno obdobje, ki ni daljše od dveh let, ali preizkus poklicne usposobljenosti, če se izobraževanje in usposabljanje, ki ga je prejela, bistveno razlikuje od izobraževanja in usposabljanja, zahtevanega v državi članici, v kateri se zahteva priznanje. Če je država članica uporabila to možnost, je morala prosilcu dati pravico do izbire med prilagoditvenim obdobjem in preizkusom poklicne usposobljenosti. V skladu s členom 14 Direktive 92/51 lahko država članica to izbiro odpravi le, če je Evropski komisiji sporočila ustrezna pravila in če jim ta ni nasprotovala.

4. Francija je 28. aprila 2000 zaprosila za izjemo na podlagi člena 14 Direktive v zvezi z učitelji smučanja in dvema drugima poklicema. V skladu s to zahtevo morajo učitelji smučanja, ki želijo opravljati svoj poklic v Franciji, uspešno prestati to, kar pritožnik in Komisija imenujeta "Eurotest". Ta preizkus je bil predmet sporazuma med združenji učiteljev smučanja, sklenjenega leta 2000.

5. V skladu s členom 14 Direktive 92/51 je bil francoski zahtevek posredovan drugim državam članicam, od katerih jih je sedem Komisiji predložilo pripombe. Komisija je z odločbo z dne 25. julija 2000 ugodila prošnji Francije.

6. Točka 17 te odločbe določa:

"Zadevnedržave članice in poklicna združenja so pozvani, da Komisiji najpozneje do avgusta 2002 predložijo poročilo o priznavanju diplom učiteljev smučanja v sezonah 2000 in 2001."

7. Ustrezna odstopanja so bila odobrena Italiji, Avstriji in Nemčiji.

8. Pritožnik je januarja 2009 vložil pritožbo pri Generalnem direktoratu Komisije za notranji trg in storitve (v nadaljnjem besedilu: GD MARKT), v kateri je trdil, da je zahteva po uspešno opravljenem Eurotestu, preden lahko učitelj smučanja iz druge države članice opravlja svoj poklic, v nasprotju s pravom EU. Pritožnik je med drugim trdil, da je Eurotest neprimeren, saj se osredotoča na oceno hitrosti, s katero se lahko kandidati premikajo na smučeh. Ta pritožba je bila evidentirana pod referenčno številko 2009/4391.

9. GD MARKT je 2. julija 2009 po preučitvi zadevnega vprašanja pritožnika obvestil, da ne vidi potrebe po ukrepanju v tej zadevi.

10. Pritožnik je 19. novembra 2009 predložil podrobne pripombe, v katerih je ponovil svoje stališče, da je bilo kršeno pravo EU. Na koncu tega dopisa je pritožnik prosil Komisijo, naj (i) od Francije zahteva predložitev poročila, navedenega v točki 17 odločbe z dne 25. julija 2000, (ii) ji predloži kopijo tega poročila in (iii) ji pošlje kopije odgovorov, ki jih je prejel na zahteve za informacije, ki jih je v tem primeru naslovil na države članice in poklicne organizacije.

11. Pritožnik je 3. februarja 2010 pisal Generalnemu direktoratu Komisije za konkurenco (v nadaljnjem besedilu: GD COMP), da bi pojasnil, da je v svojih najnovejših vlogah, predloženih GD MARKT v zvezi s pritožbo zaradi kršitve 2009/4391, izrazil številne pomisleke v zvezi s konkurenco. Pritožnik je navedel, da je domneval, da je GD COMP medtem prejel kopijo njegove pritožbe in nadaljnjih stališč. Poudarila je, da bi v primeru, če ti dokumenti ne bi v celoti izpolnjevali pogojev iz člena 5 Uredbe Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma 81 in 82 Pogodbe ES[3], ki se nanaša na informacije, ki jih je treba predložiti v pritožbah glede konkurence, z veseljem zagotovila kakršne koli dodatne informacije, ki bi bile morda potrebne.

12. Pritožnik je zaprosil GD COMP, naj potrdi, da se za namene postopka pred slednjim šteje za pritožnika v smislu člena 6 Uredbe 773/2004.

13. GD COMP je v odgovoru z dne 5. februarja 2010 pojasnil, da pritožbo zaradi kršitve trenutno preučuje GD MARKT in da je bil GD COMP formalno vključen v zvezi z vidiki konkurence. GD COMP je ugotovil, da zato meni, „da na tej stopnji morda ni primerno, da [pritožnik] vloži novo ločeno uradno pritožbo [pri] GD za konkurenco v zvezi z istim vprašanjem, saj so morebitni protikonkurenčni vidiki vprašanja že zajeti v prvi pritožbi“. GD COMP je pritožnika pozval, naj se obrne nanj, če ima dodatna vprašanja ali pripombe.

14. GD MARKT je 18. marca 2010 odgovoril na prošnjo za dostop do dokumentov. Obžalovala je, da je bil njen odgovor preložen, vendar je poudarila, da prošnja za dostop ni bila omenjena v odlomku, v katerem je bila navedena vsebina pritožnikovega dopisa z dne 19. novembra 2009, in da so njene službe spregledale ustrezne vrstice na koncu tega dopisa. Komisija je pojasnila, da na poklicne organizacije ni bila naslovljena nobena zahteva za informacije. Take zahteve pa so bile poslane Franciji, Italiji, Avstriji in Nemčiji. Komisija je zavrnila dostop do navedenih dokumentov na podlagi tretje alinee člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta EU o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije[4] Ta izjema se nanaša na varstvo namena inšpekcij, preiskav in revizij. Komisija je tudi pojasnila, da delni dostop prav tako ni mogoč.

15. Pritožnik je 25. marca 2010 vložil potrdilno prošnjo za dostop.

16. GD MARKT je 7. maja 2010 odgovoril na dopis pritožnika z dne 25. novembra 2009 in pritožnika obvestil, da vztraja pri svojem stališču, da ukrepanje proti Franciji ni potrebno. GD MARKT je poudaril, da namerava zato Komisiji predlagati, naj zadevo zaključi. Vendar je navedla, da se bo preiskava v zvezi z Italijo nadaljevala. GD MARKT je ugotovil, da se GD COMP strinja s tem pristopom. Na koncu je navedla, da mora pritožnik, če ima kakršne koli nove, pomembne informacije v zvezi s to zadevo, te informacije predložiti v štirih tednih po prejemu tega dopisa.

17. Generalni sekretariat Komisije je 11. maja 2010 pritožnika obvestil, da se je rok za odgovor na potrdilno prošnjo, ki je bil podaljšan za nadaljnjih 15 delovnih dni, iztekel. Komisija je pojasnila, da se je posvetovala z avstrijskimi organi, vendar to posvetovanje še ni bilo zaključeno. Pritožnika je obvestila o njegovih pravicah v skladu s členom 8(3) Uredbe št. 1049/2001 in se opravičila za morebitne nevšečnosti, ki bi lahko nastale zaradi te zamude.

18. Komisija je 29. junija 2010 poslala odgovor na potrdilno prošnjo pritožnika. Komisija je pojasnila, da poročilo iz točke 17 odločbe z dne 25. julija 2000 ne obstaja. Predložila je tudi seznam dokumentov, ki so ji jih predložile zadevne štiri države članice v odgovor na zahteve GD MARKT po informacijah. Komisija je ugotovila, da so odgovori, ki sta jih poslali Francija in Italija, vsebovali javno dostopne dokumente v zvezi z zadevno zakonodajo in datumi preskusov. Poudarila je, da domneva, da pritožnika ti dokumenti ne zanimajo.

19. Kar zadeva vsebino, je Komisija ponovila svoje stališče, da se uporablja izjema iz tretje alinee člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001. Zadevni dokumenti so bili pripravljeni in predloženi v okviru preiskave. V zvezi s tem je Komisija poudarila, da se je pritožba zaradi kršitve 2009/4391 nanašala na Nemčijo, Italijo, Avstrijo in Francijo ter da v zvezi s to preiskavo še ni bila sprejeta končna odločitev. Komisija je vztrajala, da lahko države članice od Komisije upravičeno pričakujejo zaupnost med preiskavo, ki bi lahko privedla do postopka za ugotavljanje kršitev. To je potrdilo Splošno sodišče v sodbi v zadevi Petrie [5] v zvezi z dopisom, v katerem je državo članico pozvalo, naj predloži pripombe, in obrazloženim mnenjem Komisije. Potreba po zaščiti medsebojnega zaupanja je bila še pomembnejša v obravnavani zadevi, v kateri je bila preiskava še v predhodni fazi. Komisija je ugotovila, da čeprav je GD MARKT predlagal zaključek te zadeve, taka odločitev še ni bila sprejeta. Poleg tega bi se preiskava v zvezi z Italijo v vsakem primeru nadaljevala. Poudarila je tudi, da so avstrijski organi jasno navedli, da nasprotujejo razkritju svojih stališč.

20. Komisija je dodala, da je treba razkritje zavrniti tudi na podlagi prvega pododstavka člena 4(3) Uredbe št. 1049/2001 o varstvu njenega postopka odločanja.

21. Po mnenju Komisije delnega dostopa ni bilo mogoče odobriti, saj so zgoraj navedene izjeme veljale za zadevne dokumente v celoti.

22. Komisija je nadalje trdila, da ni prevladujočega javnega interesa za razkritje.

Predmet preiskave

23. Pritožnik je v pritožbi navedel naslednje trditve, ki jih je varuh človekovih pravic obravnaval v preiskavo:

Trditev:

(1) Odločitev Komisije o potrdilni prošnji za dostop je bila napačna. Ta odločitev je temeljila na argumentu, da je treba ohraniti ozračje tajnosti med institucijami in državami članicami. Vendar je bil cilj Uredbe št. 1049/2001 ravno tajnost nadomestiti s preglednostjo. Če bi bili izmenjani argumenti razumni, tajnost ne bi bila potrebna.

(2) GD MARKT je ravnal nepravilno, ker ni vztrajal pri tem, da Francija predloži poročilo, navedeno v točki 17 odločbe z dne 25. julija 2000.

24. Pritožnik je nadalje trdil, da (i) Komisija prošnje za dostop do dokumentov z dne 19. novembra 2009 ni obravnavala pravočasno, (ii) je GD MARKT ravnal nepravilno, ko je to prošnjo za dostop zavrnil z neuspešnim dopisom, ne da bi upošteval okoliščine posameznega primera; in (iii) GD COMP je ravnal napačno, ko je retroaktivno zavrnil pritožnikovo pritožbo v zvezi s konkurenco, potem ko je 5. februarja 2010 ustno in pisno potrdil, da se pritožnikova pritožba šteje za pritožbo v zvezi s konkurenco v smislu Uredbe (ES) št. 773/2004.

25. Varuh človekovih pravic je menil, da ni dovolj razlogov za vključitev teh dodatnih obtožb v njegovo preiskavo.

26. V zvezi s prvo od teh dodatnih trditev je res, da je Komisija šele 18. marca 2010 odgovorila na prošnjo za dostop do dokumentov, vloženo 19. novembra 2009, in da bi se morala odzvati prej, čeprav prošnja za dostop do dokumentov v predmetu navedenega dopisa ni bila jasno označena kot taka. Vendar je treba upoštevati dejstvo, da lahko prosilec, če institucija ne odgovori na zahtevo za dostop do dokumentov v 15 delovnih dneh, vloži potrdilno prošnjo. Dejstvo, da pritožnik ni izkoristil te možnosti, ni bila odgovornost Komisije. Res je, da je pri obravnavi potrdilne prošnje prišlo do dodatne zamude. Čeprav je bilo treba na to prošnjo odgovoriti do 11. maja 2010, je bila poslana šele 29. junija 2010. Vendar se je Komisija v dopisu z dne 11. maja 2010 opravičila za zamudo in pritožnika obvestila o njegovih pravicah.

27. V zvezi z drugo od teh dodatnih trditev je treba opozoriti, da so bili v dopisu GD MARKT z dne 18. marca 2010 navedeni razlogi za zavrnitev dostopa. V vsakem primeru Uredba 1049/2001 prosilcu omogoča, da vloži potrdilno prošnjo, če je prošnja za dostop zavrnjena. To je storil pritožnik v tej zadevi. Komisija je 29. junija 2010 podrobno pojasnila, zakaj je bil dostop zavrnjen.

28. Kar zadeva tretjo od nadaljnjih trditev, je pritožnikov primer temeljil na predpostavki, da je GD COMP potrdil, da se pritožba zaradi kršitve prav tako šteje za pritožbo v zvezi s konkurenco v smislu Uredbe št. 773/2004. Vendar elektronsko sporočilo GD COMP z dne 5. februarja 2010 ni vsebovalo take potrditve. Prav tako ni navedla, da je GD COMP zavrnil pritožbo pritožnika v zvezi s konkurenco. V elektronskem sporočilu GD COMP z dne 5. februarja 2010 je bilo navedeno le, da „morda ni primerno“, da pritožnik vloži ločeno pritožbo v zvezi s konkurenco. Zato bi moral pritožnik obvestiti GD COMP, da vztraja pri vložitvi take pritožbe. Vendar se zdi, da ni bil sprejet noben tak ukrep. Poleg tega je pritožnik v svoji pritožbi navedel, da ga je GD COMP v telefonskem pogovoru, za katerega se zdi, da je potekal 4. julija 2010, obvestil, da lahko vloži pritožbo v zvezi s konkurenco. Vendar se zdi, da pritožnik v zvezi s tem vprašanjem ni sprejel nadaljnjih ukrepov.

Preiskava

29. Ta pritožba je bila 5. julija 2010 poslana po elektronski pošti. Dokazila so bila varuhu človekovih pravic predložena 19. julija 2010.

30. Varuh človekovih pravic je 28. julija 2010 Komisijo zaprosil za mnenje, ki je bilo predloženo 8. decembra 2010.

31. Varuh človekovih pravic je 13. decembra 2010 obvestil Komisijo, da meni, da je treba pregledati njen spis. Ta pregled je bil opravljen 14. januarja 2011.

32. Mnenje Komisije in izvod poročila o inšpekcijskem pregledu sta bila posredovana pritožniku za pripombe, ki jih je ta poslal 14. februarja 2011.

33. Varuh človekovih pravic je 31. marca 2011 Komisiji predložil predlog sporazumne rešitve. Komisija je odgovor poslala 1. avgusta 2011. Ta odgovor je bil posredovan pritožniku, da predloži svoje pripombe. Take pripombe niso bile prejete. Vendar je pritožnikov odvetnik med telefonskim pogovorom 8. septembra 2011 urad varuha človekovih pravic obvestil, da je pritožnik zadovoljen, vendar si je pridržal možnost, da se ponovno obrne na varuha človekovih pravic, če ukrepi, ki jih je sprejela Komisija, ne bi privedli do rešitve, ki bi bila zanj sprejemljiva.

Analiza in sklepi varuhinje človekovih pravic

A. Trditev o napačni odločitvi o potrdilni prošnji za dostop

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

34. Komisija je v svojem mnenju priznala, da je namen Uredbe št. 1049/2001 čim bolj uresničiti pravico dostopa javnosti do dokumentov, ki jih hranijo institucije. Vendar je dodalo, da za to pravico veljajo nekatere omejitve, ki temeljijo na varstvu javnih ali zasebnih interesov. Eden od teh interesov je bil namen inšpekcijskih pregledov, preiskav in revizij Komisije. Kot je Splošno sodišče razsodilo v zadevi Petrie, so države članice upravičeno pričakovale, da bo Komisija zagotovila zaupnost med preiskavami, ki bi lahko privedle do postopkov za ugotavljanje kršitev. Po skrbni preučitvi pritožnikove prošnje in zadevnih dokumentov glede na Uredbo št. 1049/2001 se je Komisija odločila, da zavrne dostop. Komisija je navedla, da meni, da je ta odločitev v skladu z določbami Uredbe 1049/2001.

35. Varuhinja človekovih pravic je po prejemu teh pojasnil menila, da je primerno pregledati dokumente, do katerih je pritožnik zahteval dostop.

36. Pri tem pregledu se je izkazalo, da je bil na seznamu dokumentov, priloženem dopisu Komisije z dne 29. junija 2010, naveden samo en odgovor italijanskih organov, dejansko pa sta bila podana dva odgovora (z dne 10. februarja oziroma 23. marca 2010). Predstavniki GD MARKT so v odgovoru na vprašanje v zvezi s tem vprašanjem pojasnili, da je bil prvi odgovor italijanskih organov ocenjen kot nezadosten in da je bil zato zahtevan nadaljnji odgovor.

37. Kar zadeva priloge k odgovoru avstrijskih organov, je pregled pokazal, da so nekateri od teh dokumentov vsebovali zelo podrobne informacije, vključno z imeni učiteljev smučanja, ki so opravili ustrezen preizkus.

38. V zvezi z odgovorom nemških organov se je izkazalo, da je eden od priloženih dokumentov, tj. dopis nemškega združenja učiteljev smučanja bavarskemu ministrstvu za šolstvo in verske zadeve z dne 19. oktobra 2009, vseboval zbirne podatke o številu učiteljev smučanja, ki so opravili ustrezen preizkus pozimi 2004/2005 (dva preizkusa), pozimi 2005/2006 (dva preizkusa), zimi 2006/2007 (dva preizkusa), zimi 2007/2008 (trije preizkusi) in zimo 2008/2009 (trije preizkusi). Ustrezne številke so razlikovale med kandidati iz Nemčije in kandidati iz drugih držav članic, pri čemer je bilo za vsako skupino navedeno število kandidatov, ki so uspešno opravili preizkus ali ga niso uspešno opravili.

39. Pritožnik je v svojih pripombah na mnenje Komisije in poročilo o inšpekcijskem pregledu predložil dodatne informacije v zvezi s svojo pritožbo zaradi kršitve. Poudarila je, da je njena prošnja za dostop do dokumentov temeljila na strahu, da Komisija ne bi ustrezno preučila utemeljenosti tega očitka.

Predhodna ocena varuha človekovih pravic, ki je privedla do predloga sporazumne rešitve

40. Zahteva pritožnika za dostop se je nanašala na (i) poročilo, ki ga je morala Francija predložiti v točki 17 odločbe Komisije z dne 25. julija 2000, in (ii) odgovore, ki jih je Komisija prejela na zahteve za informacije, ki jih je v tem primeru naslovila na države članice in poklicne organizacije. Komisija je v dopisu z dne 18. marca 2010 pojasnila, da v obravnavani zadevi na poklicne organizacije ni bila naslovljena nobena zahteva za informacije. V svoji odločbi o pritožnikovi potrdilni prošnji je nadalje navedla, da poročilo iz točke 17 njene odločbe z dne 25. julija 2000 ne obstaja. Pritožnik teh trditev ni izpodbijal. V teh okoliščinah mora varuh človekovih pravic odločitev Komisije o potrdilni prošnji preučiti le v zvezi z odgovori zgoraj navedenih štirih držav članic. Vprašanje, ali bi morala Komisija vztrajati pri tem, da Francija predloži poročilo, navedeno v točki 17 njene odločbe z dne 25. julija 2000, se preuči v okviru presoje druge trditve pritožnika.

41. Komisija se je v svoji odločitvi o potrdilni prošnji pritožnika sklicevala na dve izjemi iz Uredbe 1049/2001, da bi utemeljila svoje stališče, in sicer na tretjo alineo člena 4(2) in prvi pododstavek člena 4(3). V svojem mnenju je navedla le tretjo alineo člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001. Vendar se je Komisija sklicevala tudi na „podrobne argumente“, navedene v njenem sklepu o potrdilni prošnji pritožnika. Zato se zdi, da se Komisija še vedno želi sklicevati na obe izjemi[6].

42. Tretja alinea člena 4(2) Uredbe 1049/2001 določa, da se dostop do dokumenta zavrne, če bi razkritje oslabilo varstvo „namena inšpekcij, preiskav in revizij, razen če ne prevlada javni interes za razkritje“.

43. Člen 4(3), prvi pododstavek, določa:

„Dostop do dokumenta, ki ga je institucija pripravila ali prejela za notranjo rabo in se nanaša na zadevo, o kateri institucija ni odločala, se zavrne, če bi razkritje resno oslabilo postopek odločanja institucije, razen če ne prevlada javni interes za razkritje.“

44. Komisija je v svoji odločitvi o potrdilni prošnji pritožnika trdila, da bi razkritje dokumentov, do katerih je pritožnik zahteval dostop, ogrozilo zmožnost Komisije in njenih služb, da sodelujejo v odprtih in poštenih razpravah in razpravah o nadaljnjih ukrepih v zvezi z njeno preiskavo. Razkritje bi tudi zmanjšalo njeno diskrecijsko pravico pri odločanju o tem nadaljnjem ukrepanju.

45. Varuh človekovih pravic teh argumentov ni štel za prepričljive. Težko je bilo razumeti, kako bi lahko dostop do odgovorov, ki so jih predložile zadevne države članice, negativno vplival na postopek odločanja Komisije. Komisija ni predložila nobenih posebnih argumentov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo prišlo do takega negativnega učinka. V vsakem primeru, tudi če bi sprejeli argumente Komisije, ti ne bi zadostovali za utemeljitev uporabe izjeme iz prvega pododstavka člena 4(3). Na to določbo se je mogoče sklicevati le, če bi razkritje dokumenta „resno“ oslabilo postopek odločanja institucije. Zato ni bilo dovolj, da bi to negativno vplivalo na ta postopek odločanja ali da bi se lahko zmanjšala diskrecijska pravica Komisije. Vendar Komisija ni trdila, kaj šele dokazala, da bi razkritje resno oslabilo njen postopek odločanja.

46. V zvezi s tretjo alineo člena 4(2) Uredbe 1049/2001 pa je varuh človekovih pravic menil, da je stališče Komisije pravilno. Ni bilo sporno, da so bili zadevni dokumenti, tj. dopisi, ki so jih države članice poslale v odgovor na zahteve Komisije po informacijah, del preiskave, ki jo je opravila Komisija. Vendar "iz sodne prakse izhaja, da bi razkritje dokumentov, ki se nanašajo na fazo preiskave, med pogajanji med Komisijo in zadevno državo članico lahko ogrozilo pravilen potek postopka zaradi neizpolnitve obveznosti, ker bi bil lahko ogrožen njegov namen, ki je omogočiti državi članici, da sama izpolni zahteve Pogodbe, ali po potrebi utemeljiti svoje stališče (sodba Sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C-191/95, Recueil, str. I-5449, točka 44). Ta zahteva po zaupnosti [...] velja tudi po tem, ko je bila zadeva predložena Sodišču, ker ni mogoče izključiti, da se razprave med Komisijo in zadevno državo članico glede prostovoljnega izpolnjevanja obveznosti iz Pogodbe s strani te države članice lahko nadaljujejo med sodnim postopkom in do razglasitve sodbe. Ohranitev tega cilja, to je sporazumna rešitev spora med Komisijo in zadevno državo članico, preden Sodišče izda sodbo, torej upravičuje zavrnitev dostopa do dokumentov, sestavljenih v okviru postopka na podlagi člena 226 ES (zgoraj v točki 17 navedena sodba Petrie in drugi proti Komisiji, točka 68)."[7] V tem primeru preiskava Komisije še ni bila zaključena, ko je bila sprejeta odločitev o potrdilni prošnji pritožnika. Komisija je torej načeloma lahko zavrnila dostop do zadevnih dokumentov.

47. Vendar je pregled dokumentov pokazal, da je bil seznam dokumentov, priložen dopisu Komisije z dne 29. junija 2010, v katerem naj bi bili našteti dokumenti, na katere se je nanašala pritožnikova prošnja za dostop, nepopoln. Na tem seznamu je bil naveden samo en odgovor italijanskih organov, dejansko pa sta bila podana dva odgovora (z dne 10. februarja oziroma 23. marca 2010). Tako je bilo jasno, da Komisija do zdaj še ni sprejela odločitve o potrdilni prošnji pritožnika v zvezi s tem dodatnim dopisom.

48. Tudi kadar se uporablja izjema iz tretje alinee člena 4(2) Uredbe 1049/2001, je treba dostop odobriti, če „prevladuje javni interes za razkritje“. Pritožnik je v potrdilni prošnji predložil več argumentov, da bi poudaril pomen, ki ga ima dostop do zadevnih dokumentov zanj. Vendar je varuh človekovih pravic menil, da pritožnik ni dokazal, da obstaja javni interes za razkritje, ki bi prevladal nad ciljem izjeme iz tretje alinee člena 4(2) Uredbe 1049/2001, tj. zaščititi namen inšpekcij, preiskav in revizij.

49. V zvezi z dokumenti, ki niso dodatni dopisi zgoraj navedenih italijanskih organov, je bilo torej treba še preučiti, ali je bila Komisija kljub temu dolžna odobriti delni dostop v skladu s členom 4(6) Uredbe št. 1049/2001. Komisija je v svoji odločitvi o potrdilni prošnji pritožnika ugotovila, da so odgovori, ki sta jih poslali Francija in Italija, vsebovali javno dostopne dokumente v zvezi z zadevno zakonodajo in datumi testov. Poudarila je, da domneva, da pritožnika ti dokumenti ne zanimajo. Ker pritožnik ni nasprotoval pristopu Komisije, je varuh človekovih pravic menil, da mu ni treba preučiti vprašanja dostopa do navedenih delov zadevnih dokumentov.

50. Kar zadeva preostale dokumente, je Komisija menila, da delnega dostopa ni mogoče odobriti, saj so zgoraj navedene izjeme veljale za zadevne dokumente v celoti.

51. Vendar je pregled pokazal, da so zadevni dokumenti vsebovali informacije, ki so bile povsem dejanske narave. Dopis nemškega združenja učiteljev smučanja bavarskemu ministrstvu za šolstvo in verske zadeve z dne 19. oktobra 2009, ki so ga nemški organi predložili Komisiji, je na primer vseboval zbirne podatke o številu učiteljev smučanja, ki so opravili ustrezne teste. Te številke so razlikovale med kandidati iz Nemčije in kandidati iz drugih držav članic, pri čemer je bilo za vsako skupino navedeno število kandidatov, ki so uspešno opravili preizkus ali ga niso uspešno opravili.

52. Varuhinja človekovih pravic ni bila prepričana, da izjema iz tretje alinee člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001 Komisiji omogoča tudi, da zavrne dostop do tistih delov zadevnih dokumentov, ki vsebujejo povsem dejanske informacije zgoraj navedene vrste. Dejansko je bilo težko razumeti, kako bi lahko razkritje takih informacij resno ogrozilo namen preiskave, ki jo je izvedla Komisija.

53. Glede na navedeno je varuh človekovih pravic zavzel predhodno stališče, da Komisija ni ustrezno obravnavala pritožnikove potrdilne prošnje za dostop, kar pomeni nepravilnost. Zato je podal ustrezen predlog za sporazumno rešitev.

54. Varuhinja človekovih pravic je menila, da je koristno dodati, da se je pritožnikova zahteva za dostop nanašala na dopise, ki jih je na Komisijo naslovilo več držav članic. Pri preučevanju, ali bi bilo mogoče odobriti dostop (v zvezi s prvim odgovorom italijanskih organov) ali delni dostop do teh dokumentov, bi morala Komisija zato upoštevati člen 4(5) Uredbe 1049/2001, v skladu s katerim lahko država članica „od institucije zahteva, da ne razkrije dokumenta, ki izvira iz te države članice, brez njenega predhodnega soglasja“.

55. Komisija je v svojem mnenju pojasnila, da so avstrijski organi jasno navedli, da nasprotujejo razkritju svojih stališč.

56. Zato se je zdelo koristno opozoriti, da je Sodišče v zvezi s tem določilo naslednje postopkovne zahteve:

„86 Iz tega izhaja, prvič, da morata institucija, na katero je naslovljena prošnja za dostop do dokumenta, ki izvira iz države članice, in ta država članica, potem ko je institucija o tej prošnji uradno obvestila državo članico, nemudoma začeti pristen dialog o morebitni uporabi izjem iz člena 4, od (1) do (3), Uredbe št. 1049/2001, pri čemer morata biti pozorni zlasti na potrebo, da se instituciji omogoči, da sprejme stališče v rokih, v katerih ji člena 7 in 8 te uredbe nalagata, da odloči o prošnji za dostop.

87 Dalje, če zadevna država članica po takem dialogu nasprotuje razkritju zadevnega dokumenta, mora ta ugovor obrazložiti s sklicevanjem na te izjeme.

88 Institucija ne more sprejeti nasprotovanja države članice razkritju dokumenta, ki izvira iz te države, če to nasprotovanje sploh ni obrazloženo ali če razlogi niso navedeni v zvezi z izjemami, naštetimi v členu 4, od (1) do (3), Uredbe št. 1049/2001. Kadar država kljub izrecni zahtevi, ki jo institucija naslovi na državo članico v zvezi s tem, instituciji še vedno ne predloži take obrazložitve, mora institucija, če meni, da se ne uporablja nobena od teh izjem, omogočiti dostop do zahtevanega dokumenta.

89 Nazadnje, kot izhaja zlasti iz členov 7 in 8 Uredbe, mora institucija sama obrazložiti odločbo o zavrnitvi prošnje za dostop do dokumenta. Taka obveznost pomeni, da mora institucija v svoji odločbi ne le navesti, da je zadevna država članica nasprotovala razkritju zahtevanega dokumenta, ampak tudi navesti razloge, ki jih je ta država članica navedla, da bi dokazala uporabo ene od izjem od pravice do dostopa iz člena 4, od (1) do (3), Uredbe. Te informacije bodo osebi, ki je zaprosila za dokument, omogočile, da razume izvor in razloge za zavrnitev njene prošnje, pristojnemu sodišču pa, da po potrebi opravi nadzor."[8]

B. Domnevna opustitev zahteve, da Francija predloži poročilo, navedeno v točki 17 odločbe z dne 25. julija 2000

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

57. Komisija je v svojem mnenju obžalovala, da Francija ni poslala poročila iz točke 17 zadevne odločbe.

58. Vendar je Komisija dodala, da med letoma 2000 in 2002 ni prejela nobene pritožbe v zvezi s priznavanjem diplom učitelja smučanja, izdanih v drugih državah članicah, v Franciji. Poleg tega nobena država članica in nobeno poklicno združenje nista predložila poročila, ki bi dokazovalo kakršno koli nepravilno delovanje v zvezi s tem.

59. Komisija je pojasnila, da je v tem obdobju prejela le dve vlogi, dopis nizozemskega združenja učiteljev smučanja z dne 4. decembra 2001 in poročilo danskega združenja učiteljev smučanja iz novembra 2002.

60. V dopisu z dne 4. decembra 2001 je nizozemsko združenje učiteljev smučanja podvomilo o odstopanjih, odobrenih 25. julija 2000, vendar ni dokazalo napak pri priznavanju diplom učiteljev smučanja v Franciji ali eni od drugih držav članic, ki so upravičene do izvzetja. Komisija je kljub temu stopila v stik s predstavniki francoskih, belgijskih, britanskih in nizozemskih združenj. Iz teh izmenjav je bilo razvidno, da se je sporazum, podpisan leta 2000, na splošno pravilno uporabljal ter da se je proces sodelovanja nadaljeval na konstruktiven in pozitiven način. Komisija je o teh rezultatih obvestila nizozemsko združenje v pismu, poslanem februarja 2002. V tem dopisu je Komisija poudarila, da si pridržuje pravico do ponovne preučitve zadevnih odstopanj, če bi se izkazalo, da so se razmere spremenile in da ni več prevladujočih razlogov, povezanih z varnostjo, ki bi upravičevali ta odstopanja[9].

61. V svojem poročilu iz novembra 2002 je dansko združenje učiteljev smučanja navedlo, da danski učitelji smučanja niso naleteli na ovire pri priznavanju svojih poklicnih kvalifikacij, vendar so bile ugotovljene nekatere nepravilnosti. Zlasti nekateri učitelji smučanja očitno niso bili registrirani v Franciji in zato niso mogli opravljati Eurotesta. Komisija je nato od danskih organov zahtevala pojasnila v zvezi s temi nepravilnostmi, ti pa so jo obvestili, da njeno posredovanje ni bilo potrebno in da dansko združenje ni predložilo nobenih materialnih dokazov o domnevnih nepravilnostih.

62. Komisija je sklenila, da čeprav ni vztrajala pri poročilu Francije, je pri glavnih udeleženih združenjih preverila, kakšne so razmere v praksi. Ker takrat ni bilo pritožbe v zvezi s priznavanjem diplom učiteljev smučanja v Franciji, od Francije ni bilo treba zahtevati poročila.

63. Pritožnik je leta 2009 vložil pritožbo, v kateri je izpodbijal načelo Eurotesta in kritiziral organizacijo testa, zlasti v Nemčiji in Avstriji. Komisija je to pritožbo evidentirala in zadevne države članice zaprosila za informacije. Kar zadeva Francijo, je iz prejetih informacij in informacij, ki so na voljo na internetu, razvidno, da so bili Eurotesti organizirani izmenično za francoske državljane in učitelje smučanja iz drugih držav članic ter da je bilo takih testov dovolj. Komisija je trdila, da bi bilo v okviru preiskave pritožnikove pritožbe zaradi kršitve nepomembno vztrajati, da Francija pošlje poročilo, predvideno za leto 2000, zlasti ker pritožnik ni posebej kritiziral organizacije Eurotesta v Franciji.

64. Komisija je dodala, da trenutno ocenjuje Direktivo 2005/36/ES o priznavanju poklicnih kvalifikacij. V okviru tega je zaprosila pristojne organe držav članic, naj ji predložijo poročilo o uporabi te direktive in zlasti o priznavanju diplom poklicnih športnikov (vključno z učitelji smučanja). Komisija je nameravala leta 2011 objaviti poročilo o oceni.

65. Pritožnik v svojih pripombah ni posebej obravnaval argumentov Komisije. Vendar se je izkazalo, da je pritožnik želel vztrajati pri svojem stališču, da bi morala Komisija vztrajati pri tem, da Francija predloži poročilo, omenjeno v odločbi iz leta 2000.

Ocena varuha človekovih pravic

66. Ni bilo sporno, da Komisija ni pridobila "poročila o priznavanju diplom učiteljev smučanja v sezonah 2000 in 2001", ki ga je morala Francija predložiti do avgusta 2002 v odločbi z dne 25. julija 2000.

67. Varuhinja človekovih pravic je menila, da je v primeru, ko institucija od države članice zahteva predložitev nekaterih informacij, dobra upravna praksa, da se na take zahteve odgovori, če informacije niso zagotovljene, zlasti tako, da se pošlje opomin. To, da Komisija v obravnavanem primeru tega ni storila, torej ni bilo v skladu z dobro upravno prakso.

68. Vendar je iz pripomb, ki jih je predložil pritožnik, razvidno, da je slednji menil, da bi morala Komisija od Francije še vedno zahtevati predložitev navedenega poročila.

69. Komisija je v svojem mnenju predložila podrobna pojasnila, da bi dokazala, da to, da ni zahtevala predložitve navedenega poročila, ni imelo negativnih posledic in da ni več treba vztrajati pri tem poročilu. Varuhinja človekovih pravic je menila, da so ta pojasnila prepričljiva. Dejansko je bilo težko razumeti, kako bi poročilo o priznavanju diplom učiteljev smučanja v sezonah 2000 in 2001 lahko služilo v letu 2011, tudi ob upoštevanju dejstva, da je pritožnik leta 2009 vložil pritožbo zaradi kršitve v zvezi s priznavanjem poklicnih kvalifikacij učiteljev smučanja. Vsekakor se zdi jasno, da je morala Komisija v okviru preiskave zadnjenavedenega očitka presoditi, ali se trenutno krši pravo Unije, in ne, ali je do take kršitve prišlo v preteklosti.

70. Glede na navedeno je varuh človekovih pravic menil, da ni razlogov za nadaljnje preiskave v zvezi s tem vidikom zadeve.

C. Predlog sporazumne rešitve

71. Na podlagi navedenega je varuhinja človekovih pravic na Komisijo naslovila naslednji predlog sporazumne rešitve:

Ob upoštevanju ugotovitev varuha človekovih pravic bi lahko Komisija ponovno preučila pritožnikovo zahtevo za dostop, da bi odobrila dostop ali delni dostop.

D. Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic po njegovem predlogu sporazumne rešitve in oceni varuha človekovih pravic

72. Komisija je v svojem odgovoru navedla, da pozdravlja predlog varuha človekovih pravic.

73. Komisija je ugotovila, da so zadevni dokumenti vsebovali informacije o dejstvih, ki morda niso zajete v izjemi, namenjeni zaščiti postopka za ugotavljanje kršitev. Poleg tega je od njene odločitve, da ne odobri dostopa do zadevnih dokumentov, minilo eno leto.

74. Komisija je pojasnila, da bo zato ponovno preučila pritožnikovo zahtevo za dostop z namenom odobritve popolnega ali delnega dostopa. Vendar bi se bilo treba pred odločitvijo o razkritju posvetovati z zadevnimi državami članicami. Komisija je navedla, da bo nemudoma nadaljevala s tem posvetovanjem.

75. Pritožnik ni predložil pripomb na odgovor Komisije. Vendar je pritožnikov odvetnik med telefonskim pogovorom 8. septembra 2011 urad varuha človekovih pravic obvestil, da je pritožnik zadovoljen, vendar si je pridržal možnost, da se ponovno obrne na varuha človekovih pravic, če ukrepi, ki jih je sprejela Komisija, ne bi privedli do rešitve, ki bi bila zanj sprejemljiva.

76. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je bil njegov predlog za sporazumno rešitev tako uspešen in da je Komisija zadevo rešila na pritožnikovo zadovoljstvo. Pritožnik ohrani možnost, da se ponovno obrne na varuha človekovih pravic, če ukrepi, ki jih je sprejela Komisija, ne privedejo do rešitve, ki bi bila zanj sprejemljiva.

E. Sklepi

Varuh človekovih pravic na podlagi svoje preiskave te pritožbe zaključi z naslednjim sklepom:

Komisija je zadevo rešila v zadovoljstvo pritožnika.

Pritožnik in Komisija bosta obveščena o tej odločitvi.

 

P. Nikiforos Diamandouros

V Strasbourgu, 26. septembra 2011

---

[1] UL 1992, L 209, str. 25.

[2] UL 2005, L 255, str. 22.

[3] UL 2004, L 123, str. 18.

[4] UL 2001, L 145, str. 43.

[5] Zadeva T-191/99, Petrie, Recueil 2001, str. II-3677, točka 68.

[6] To potrjuje stališče Komisije v zvezi z vprašanjem delnega dostopa (glej točko 50 spodaj).

[7] Zadeva T-36/04, API proti Komisiji, ZOdl. 2007, str. II-3201, točka 121.

[8] Zadeva C-64/05 P, Švedska proti Komisiji, ZOdl. 2007, str. I-11389.

[9] Kopijo tega dopisa je Komisija dala na voljo med pregledom in jo posredovala pritožniku skupaj s poročilom o tem pregledu.