Izjava evropske varuhinje človekovih pravic Emily O'Reilly ob odprtju poletne šole Parnell

Avondale, Co. Wicklow, Irska – 7. avgust 2016

Na tej precej pozni stopnji letošnje nacionalne spominske slovesnosti ob vstaji leta 1916 bi se rad zahvalil družbi Parnell za priložnost, da „spomnimo se, razmislimo in si na novo zamislimo“ tiste skrbno izbrane in povezovalne besede, s katerimi se je vlada odločila oblikovati naš diskurz.

Danes stojim pred vami kot nekdo, ki je bil leta 1916 nepredstavljiv in nepredstavljiv. ali vsaj po smrti zadnjega od sedmih podpisnikov razglasitve na kamnoseškem dvorišču v zaporu Kilmainham, od katerih so si nekateri, kot mi je všeč, morda predstavljali mene ali vsaj pot do mojega nastanka.

Mnogi so letos razmišljali o tem, kako bi lahko bilo, če bi teh sedem mož preživelo. Morda bi se morali namesto tega vprašati, kako bi lahko bilo, zlasti za ženske, če drugi ne bi preživeli.

Danes stojim pred vami kot Irka z enakimi pravicami kot Irci. Stojim pred vami kot predstavnik tistih „otrokov naroda“, za katere je bila vstaja - kvečjemu benigna - pomemben zgodovinski dogodek v njihovem življenju, a kvečjemu sramotna, preprosto dvigovanje zastave za obdobje, v katerem človečnost vsake Irke ni bila le zanikana, temveč je bila proti njej dejavno sprejeta zakonodaja.

To obdobje se ni končalo leta 1919 ali 1921 ali 1926 ali 1937 ali 1948, temveč leta 1973, ko smo vstopili v sedanjo Evropsko unijo. Naša vlada je bila nato prisiljena, da se ne le „spominja, premišljuje in na novo predstavlja“ enakost, ki so jo zanikali, temveč ji je dejansko dala zavezujoč pravni izraz v skladu z Rimsko pogodbo. Poznejše pogodbe in 13 direktiv o enakosti, ki izhajajo iz teh pogodb, so irskim ženskam končno dale nekaj, česar njihova neodvisna država ni imela.

Potreboval je mednarodni svet, tujce in tujce, tujce, da nas je pripeljal nazaj v svetlobo, nazaj v ples javne sfere.

Leta 1973 se je končno zgodila irska revolucija za ženske v tej državi. Bili smo na zabavi leta 1916, nosili uniforme, streljali pištole, sedeli v zaporih, negovali bolne, zbudili mrtve; Stranka se je končala in tako smo se v bistvu tudi mi. Tako se je končala vsaka možnost, da bi imela polno in enakopravno vlogo pri nadaljnjem razvoju te države. Constance Markievicz je postala ministrica leta 1919. To bi bilo 60 let, 1979, preden je bila druga ženska dovoljeno, da milost kabinet mizo in 74 let, preden je več kot ena ženska sedel v kabinetu, in da je v 27 ^th Dáil [Parlament] od leta 1916 Vzpon.

Ne bom živel dovolj dolgo, da bi se udeležil 100. obletnice našega pristopa k EU. Upam, da bodo moje hčerke in vnukinje, če jih bom imela. In morda bi lahko 50. obletnico pristopa k EU leta 2023 obeležili s praznovanjem vseh irskih žensk, generacij, ki so komaj pustile pasti, ko je šlo za raziskovanje vseh življenjskih možnosti, in tistih, ki so uspele. Veselim se sodelovanja v tej spominski slovesnosti in upam, da bo ekstravaganca, ki jo sponzorira država, prav tako veličastna kot ta.

Spominska slovesnost, še posebej spomin na ustanovni trenutek v življenju avtonomne države, na splošno nakazuje linearno napredovanje k popolnejšemu razcvetu idealov revolucionarjev, ki so ga sprožili. Nesporno je, da se je v mnogih delih irskega življenja ta napredek zgodil. Politično in gospodarsko smo uspeli kot država in naredili smo velik vtis na mednarodni ravni.

Naša neodvisnost nam je povrnila občutek, da smo kot ljudstvo, obnovila naš ponos v kulturi, ki se je komaj ohranila pod britansko vladavino, obnovila našo samozavest kot naroda. In ta kultura in to zaupanje sta nam omogočila, da smo se razvili v sodobno državo.

Vendar bi lahko bili, bi morali biti, morda še vedno lahko, več. Kot študentski učitelj na Trinity College v Dublinu v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sem napisal diplomsko delo na Pearse and St Enda’s College, ki ga je ustanovil. Navdihnili so me njegovi spisi o stroju „Murder Machine“, njegovem opisu angleškega izobraževalnega sistema, ki deluje na Irskem; in neverjetno, da je bil njegov oris in praksa načina in vsebine otrokovega izobraževanja tako v nasprotju s tem, kar je služilo v desetletjih od njegove smrti, čeprav je bil vsiljeni angleški sistem tisto, kar je Pearse obsojal.

Kot so mnogi poudarili, ne moremo vedeti, kaj bi lahko bilo, če Pearse in drugi ne bi umrli. Prav tako ne moremo vedeti, kako bi gledali na naš napredek od leta 1916. Vse, kar lahko vemo, je, kaj se je dejansko zgodilo in ne tisto, kar si predstavljamo, da bi se lahko zgodilo. Vse, kar lahko vemo, je, kaj so tisti, ki so se izognili krogli, in tisti, ki so prišli za njimi, dejansko storili.

Nedavno sem bral o tem, kako so bili nemško pravo in nemški odvetniki pod Hitlerjem uporabljeni za to, da so Jude in druge nemške državljane navadili na zmanjšanje judovskega ljudstva na eno samo lastnost etnične pripadnosti, od koder je bil nadzorovan vsak element njihovega življenja in morebitnih smrti. Suh jezik javne uprave, morilska sprevrženost velikega akademskega bogastva in tekoče znanje jezika pravne države so prebivalstvo v bistvu anestezirali na barbarsko realnost Hitlerjevega in nacističnega resničnega namena.

To poudarjam, ne da bi potegnila vzporednico med pošastnim trpljenjem milijonov, ki so jih umorili nacisti in njihovi sodelavci, in ravnanjem z irskimi ženskami po vstajanju – ker jih ni –, temveč da bi pokazala, kako se zakon pogosto uporablja kot ključno orodje zatiranja. To še zlasti velja, kadar se poskuša opreti na en sam element človeškega bitja, ki je edini odločilen za to, da država z njim ravna.

V svojem delu iz leta 2008 sta Una Crowley in Rob Kitchin z Univerze Maynooth identificirala več kot 20 ločenih vladnih zakonov in poročil med letoma 1923 in 1937, ki so v bistvu videli, da se je država pridružila katoliški cerkvi pri nadzoru individualne spolnosti, nadzora, ki je seveda bistveno bolj vplival na ženske kot na njihove spominske, namišljene ali dejanske spolne partnerje.

Ženske so bile omejene na življenje, dihanje priložnosti greha; te priložnosti je treba čim bolj omejiti tako, da se področje delovanja ženske zoži na področje delovanja gospodinjstva, da se močno omeji njena sposobnost samostojnega delovanja s sistematičnim odvzemom njene finančne neodvisnosti in celo njene pravice do telesne nedotakljivosti. Bilo naj bi leta 1990, preden je posilstvo njegove žene postalo kaznivo dejanje.

Zakon o spremembi uredbe o javnih uslužbencih iz leta 1926 je ženskam dejansko prepovedal opravljanje nekaterih izpitov iz javnih uslužbencev. Zakoni o žirijah iz let 1924 in 1927 so ženske dejansko odstranili iz žirije. Leta 1932 so poročenim ženskam prepovedali, da bi bile učiteljice v osnovni šoli. Ta bar je bil dvignjen šele leta 1958. Zakon o pogojih za zaposlitev iz leta 1935 je vladi podelil pristojnost, da ženskam prepove delo v nekaterih panogah in omeji število žensk, ki delajo v drugih panogah. Zakon o uredbi o javnih uslužbencih iz leta 1956 je formaliziral prakso javnih uslužbenk, ki se morajo upokojiti ob sklenitvi zakonske zveze; zahteva ni bila odpravljena do leta 1973. Ženske več let niso mogle niti pobirati otroškega dodatka brez pisnega dovoljenja svojih mož.

V različnih poročilih so se zavzeli za več zaporov in drugih kazni za „padle ženske“. Ustava iz leta 1937 je s svojo eksplicitno umestitvijo žensk zunaj javnega prostora lepo zapakirala namen razčlovečenja teh in prihodnjih zakonov. Pearse in njegovi tovariši so bili komaj 20 let v grobovih, domnevni namen enakosti oznanila pa je bil že zakopan globoko v živo apno z njimi.

Razprave v Dáilu iz tega obdobja, a tudi onkraj teh desetletij, dajejo polno veljavo mizoginiji, ki je bila prav toliko del našega vsakdanjega življenja kot kisik. Zaposlovanje žensk Gardaí [policijskih policistk] se je upiralo, če pa bi ga bilo treba sprejeti, je pozval TD [poslanec parlamenta], bi morala biti izbira omejena na fizično najbolj očitne prosilce, tiste, ki imajo malo možnosti, da najdejo partnerja.

Pisateljica Dermot Bolger je pred kratkim razmišljala o nasprotovanju Katoliške cerkve in drugih športnikk v tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja, ženski udeležbi na olimpijskih igrah, kjer je prva irska ženska, ki je osvojila medaljo, Letitia Hamilton, to storila leta 1948 v kategoriji krajinskega slikarstva.

Ženske so imele na voljo le malo možnosti, da bi izrazile sebe in svoje talente zunaj izmerjenih meja domov, ki jih niso smele niti posedovati. Tisti, ki so vztrajali, tisti, ki so prišli na vrh javne uprave ali v javno življenje, so to storili le tako, da so se v večini primerov odrekli možnosti poroke in otrok. To je bila kruta, premišljena in prisilna odločitev, ki jo je moralo sprejeti le malo moških.

Veliko žensk je bilo v bistvu infantaliziranih po zakonih te nove neodvisne države, njihove pravice so bile malo večje od pravic njihovih otrok, njihovih teles, umov in dejanj, ki jih je nadzoroval kulturni, pravni in verski aparat republike.

Seveda bi bilo napačno misliti, da je Irska edinstvena pri obravnavanju svojih državljank. Magdalen pralnice so cvetele drugje, švicarske ženske so dobile glas šele leta 1971, obstajale so tudi zaposlitvene bari. Vendar je za nas v tem stoletnem letu vzpona leta 1916 zanimiva vrzel med besedami razglasitve – zagotavljanjem enakih pravic in enakih možnosti za vse – in tistim, kar je sledilo takoj zatem, čeprav je bilo to jamstvo v svojem času tako revolucionarno in novo kot boj za neodvisnost.

V mnogih pogledih letos praznujemo privid. Predstavljati si, na novo izumiti, na novo zamisliti, karkoli, nekaj, kar je bilo, če je bilo sploh kdaj resnično, resnično za ženske le v tem kratkem času med Pearsovim pohodom k predaji in brenčanjem pušk, ki so en teden kasneje za vedno utišale njegov glas. Morda je bila sama razglasitev tista, ki je bila v tistih dneh in tednih dejansko ustreljena na trakove.

Zanimiv način razmišljanja o tem je razmišljanje o drugi revoluciji, ki se je dogajala skoraj istočasno z našo in s poznejšo vojno za neodvisnost in državljansko vojno, in to je bilo gibanje sufražetk v Angliji. Zanimivo je opazovati vzporednice med obema revolucionarnima valovoma.

V bistvu je militantno gibanje sufražetk v poznem 19. in začetku 20. ^stoletja zraslo iz tega, da ženskam ni uspelo dati glasu; Tako kot je revolucija leta 1916 in tisto, kar je sledilo v vojni za neodvisnost, izhajalo iz neuspeha pri uzakonitvi Home Rule. V obeh primerih je neuspeh političnega sistema, da bi ukrepal, spodbudil odločitve za boj na druge, krvavejše načine.

In sufražete – kljub neškodljivi podobi gospe Banks, ki koraka s svojim krilom v Mary Poppins – bi lahko na nekaterih točkah označili za teroristično gibanje. Mnogi se tej oznaki upirajo zaradi narave pritožbe in s tem verjetno zaradi pravilnosti taktike. Toda v dobesednem smislu so te ženske zelo namerno širile teror v iskanju političnih ciljev, tako kot so to storili Michael Collins in drugi v letih po letu 1916. Prestrašili so zlasti Lloyda Georgea, človeka, ki so ga nekateri komentatorji opisali kot fizičnega strahopetca.

Mediji tistega časa so dejanja sufražetk opisali v istem jeziku, v katerem so opisali, kaj štejejo za enakovredne irske ogorčenja. In tako kot irski republikanci zgodnjega in poznega letnika so tudi sufražeti doživeli gladovno stavko, zanikanje statusa političnega zapornika, hranjenje s silo in svoje mučence.

Povedati želim, da je bilo za te ženske zanikanje volilne pravice enako temeljno kot zanikanje njihovega državljanstva in človečnosti kot zanikanje svobodne države irskim revolucionarjem. Življenje žensk in njihove življenjske možnosti so prav tako pomembne kot življenja moških. In to namerno, neodvisno zanikanje, ki ga je pooblastila država, je zaznamovalo popoln neuspeh leta 1916 za hčere te revolucije.

Naš vstop v EGS je prinesel spremembe, ki so se združile s prizadevanji žensk, ki so v bistvu izpodbijale postrevolucionarni kulturni DNK.

Nespametno bi bilo misliti, da je bila motivacija, vsaj kar zadeva enako plačilo, le nekaj razsvetljenega feminizma s strani EGS. Bolj prozaično je bila želja Francozov, ki so enakopravnost v svoji revolucionarni mantri dejansko vzeli resno, da jih ne bi konkurenčno spodkopala odsotnost zakonov o enakem plačilu v drugih državah članicah.

Kljub temu je bilo treba veliko brcati in kričati, preden je bilo Ircem zavrnjeno odstopanje od direktive o enakem plačilu iz leta 1975. Enako plačilo je bilo končno uresničeno leta 1976, vendar ne pred tem, ko je Mary Robinson morala pozvati irske ženske, naj pišejo Evropski komisiji, da bi opozorile na vlečenje nog.

Nadaljnje direktive so razširile enakost in druge pravice na področjih, vključno s socialno zaščito in porodniškim dopustom, ukrepi, ki so ženskam počasi omogočili, da so začele raziskovati svet zunaj domačega.

Ko poslušam argumente proti članstvu v EU, me pogosto preseneča, da strah pred izgubo suverenosti, strah pred tem, da država ne bi imela popolnega nadzora nad svojimi zadevami, temelji na predpostavki, da bo lastna vlada, lasten državni aparat, boljša od vas. Če bi bilo tako stališče sprejeto leta 1973, ko se je Irska pridružila takratni EGS, bi bila ta zmota – vsaj glede pravic žensk – očitna.

Odkar sem bila leta 2013 izvoljena za evropsko varuhinjo človekovih pravic, sem pogosto govorila, da je EU osvobodila mojo generacijo irskih žensk. Vendar se nagibam k temu, da temu sledim z besedami, da morajo sedanje generacije mladih moških in mladih žensk prav tako čutiti to povečanje v svojem življenju. Začutiti morajo možnosti za svoje življenje, ki jih ponuja EU, če želi Unija pridobiti zaupanje, ki ga potrebuje za samoohranitev.

Tej publiki mi ni treba pripovedovati o številnih izzivih, s katerimi se trenutno sooča Evropska unija – izid britanskega referenduma je najnovejši in verjetno najzahtevnejši. Tej publiki tudi ni treba povedati, da nihče ne more z gotovostjo napovedati, kakšen bo verjeten izid tega in drugih izzivov v smislu kratko-, srednje- in dolgoročne sposobnosti preživetja Unije.

Vem pa, da je britanska odločitev o odhodu ustvarila prostor za vse nas, da se „spomnimo, razmislimo in si na novo zamislimo“ ne le svoje mesto v Uniji in svetu, temveč tudi, da se vstavimo v resnično domiseln, ustvarjalen miselni prostor, v katerem si lahko prizadevamo vplivati na usmeritev Unije v kraj, kjer se lahko stare in predolgo pozabljene besede razglasitve iz leta 1916 dejansko na novo zamislijo ne le za nas Irce, ampak za vse v tej Uniji.

Danes sem govoril o dolgem zanikanju realnosti, da je življenje žensk pomembno, da mora imeti vsakdo možnost, da v največji možni meri uresniči naše prekratko življenje. Enako velja za vse moške, ženske in otroke v EU, kot je veljalo za generacijo irskih žensk po letu 1916.

Večina ljudi v svojem življenju ne išče velike slave ali bogastva; Njihovo bogastvo je preprosto živeti v miru, z dostojanstvom, s priložnostmi za njihove družine, da uspevajo, da se učijo, da imajo dostop do dobrega zdravstvenega varstva, ustrezne nastanitve, izobrazbe, delovnih mest, ki imajo dolgo življenjsko dobo in dostojno plačilo, in starostjo, ki ne ponižuje duha, tudi ko telo upada.

Doslej se je razprava po brexitu, razumljivo, osredotočila na gospodarstvo, nekateri čutijo tudi v zvezi z novimi dogovori med severom in jugom Irske, dvema otokoma itd. Nihče od nas ne ve, kako in kje bodo padle morebitne karte.

Toda če želimo letos pustiti zapuščino onkraj spominskih znamk, DVD-jev in knjig, bi to morda morala biti intelektualna zapuščina, razmislek o našem lastnem potovanju v državo, ki, čeprav daleč od popolnosti, zdaj vsaj mnogim ponuja možnost življenja, ki bo dobro živelo. Toda v primeru žensk ta možnost v veliki meri izhaja iz našega članstva v Uniji, ki je zdaj v težavah. Veliki umi, ki so razmišljali o pomenu leta 1916, morda zdaj menijo, da je Evropska unija zdaj oblikovana ali preoblikovana.

Kaj bi moral biti ta drugi zavezujoči diskurz za Evropsko unijo? Kako ali lahko ponovno občutimo to, kar so občutili tisti, ki so si to prvič zamislili v novonastalem stanju? Kaj nas povezuje ali bi nas moralo zavezovati v resnično in enakopravno zvezo onkraj groze iz Auschwitza in zgodba o nastanku EU iz pepela vojne, ki je morda zmanjšala odmev za generacijo, ki jo leto za letom pozablja?

Nekateri od voditeljev iz leta 1916 so govorili o najglobljih človeških potrebah, nekateri s poezijo, drugi kot Pearse (tudi pesnik) o bistvu vzgoje, o potrebi, da se vsakemu otroku omogoči, da izrazi svojo temeljno naravo in talente, najgloblje želje za vsako človeško bitje.

Nimam odgovorov in nihče jih ne more. Toda če želimo najti pot do kraja, kjer vse bolj vidimo tiste najbolj človeške potrebe, onkraj abstraktnega žargona EU, ki se počuti tuje, kljub najboljšim namenom toliko tistih, ki delajo v institucijah, moramo razmišljati ustvarjalno in ne destruktivno. Svoj um moramo uporabiti za izgradnjo populizma, ki navdihuje in ustvarja z empatijo in solidarnostjo in ne s strahom, odtujenostjo in izolacijo. To je preveč enostavno, preveč bleščeče, preveč neusmiljeno, da bi vzbudilo distopijo.

Za konec bi rad malo razmislil o samo eni ženski iz tistega revolucionarnega obdobja. Ime ji je bilo Grace Gifford in omenim jo deloma zato, ker sem dobila darilo iz obeska, ki ga nosim danes, kos nakita, ustvarjenega v spomin na ženske iz leta 1916, ta pa se imenuje „Grace“.

Kot morda nekateri od vas, sem vedel malo o Grace razen nje, ki je žena Joseph Mary Plunkett in zgodbo o njihovem zakonu v Kilmainham zaporu na predvečer njegove usmrtitve.

Od takrat sem se naučil, da Grace Gifford ni bila le predmet romantične zgodbe in kasneje pesmi, temveč umetnica in karikaturistka, ženska, ki je študirala na Slade School of Art, privilegirana učenka Williama Orpena, ilustratorja Williama Butlerja Yeatsa in katere delo je bilo objavljeno, če že ne dovolj široko, vsaj dovolj široko, da bi jo lahko prepoznali kot karikaturistko in ilustratorko.

In ko sem bral o Grace in njeni karieri v risanju, sem pomislil na vse druge ženske v postrevolucionarni Irski, na njihove talente, nepredstavljive morda celo same po sebi in skoraj zagotovo zdrobljene od naših postrevolucionarnih junakov.

Ko se ta praznovanja končajo, se spomnimo druge zgodbe o Grace, na novo si zamislimo ta otok kot kraj, kjer je pomembna enakost možnosti, in ugotovimo, kaj to dejansko pomeni v praksi, ne le za ženske, temveč za vsakega otroka, ki na tem otoku črpa dih.

Pearse in njegovi kolegi so umrli, preden so to lahko storili, preden smo lahko vedeli, tudi če so to mislili, če so to hoteli, če je bilo za njih, za razliko od njihovih kolegov, ki so preživeli in uspevali, sestavni del neodvisnosti republike, za katero so hrepeneli, ubijali in umirali.

Nazadnje, s svojo današnjo prisotnostjo tukaj izkazujete sodelovanje s svetom in še posebej s to državo, ki presega interes samega sebe, ki si prizadeva sodelovati s svetom zunaj našega zasebnega in osebnega življenja in ga razumeti.

Če se želimo naučiti in se sprijazniti z zamujenimi priložnostmi iz leta 1916, je treba ta impulz bolje izkoristiti in tisti, ki vodijo – in ne le politično –, morajo začeti iskati zapuščino, ki bo presegala desetletja njihovih smrti.

Kdo so ali bi lahko bili Schumanovi in Monneti tega težkega in razgibanega obdobja evropske zgodovine? Kako bi si lahko na novo zamislili vlogo, ki so jo imeli pri oblikovanju EU v teh prvih letih 21. ^stoletja? Zakaj ne bi bila ambicija te majhne države članice, da se tega spominja, reflektira in preoblikuje?