# „Zakonitost in dobro upravljanje: Ali obstaja razlika?“, govor evropskega varuha človekovih pravic P. Nikiforosa Diamandurosa na šestem seminarju nacionalnih varuhov človekovih pravic držav članic EU in držav kandidatk o ponovnem razmisleku o dobrem upravljanju v Evropski uniji, Strasbourg, Francija, 15. oktober 2007.
- Avtor: Evropski varuh človekovih pravic
- Datum: 2007-10-15T00:00+02:00[Europe/Paris]
- [URL](https://www.ombudsman.europa.eu/sl/speech/sl/370)
---
Uvod
----
Pri vsakdanjem delu varuhov človekovih pravic se pogosto srečujemo z vprašanji, kot so „bi*bilo treba storiti več za pomoč pritožniku?"* ali „ali*bi moral pritožnik prejeti odškodnino?"*
Naši odgovori na takšna praktična vprašanja so vsaj deloma odvisni od idej o odnosu med zakonitostjo in dobrim upravljanjem. Tudi vprašanja sama odražajo takšne ideje: nekateri prisotni kolegi na primer ne bi postavili vprašanja o odškodnini; Vsaj ne tako, kot sem si ga zamislil.
Po drugi strani pa zamisli o razmerju med zakonitostjo in dobrim upravljanjem običajno odražajo različne zgodovinske kontekste, v katerih se je razvila institucija varuha človekovih pravic.
Začnimo z zgodovinskim pristopom. Če pogledamo nazaj, od kod smo prišli, nam pomaga razumeti boljše razlike v praksi varuha človekovih pravic, ki bi se sicer lahko zdele zmedene.
Po zgodovinski analizi bom razlikoval med ozkimi in širokimi pogledi na zakonitost.
Nato se bom posvetil dobremu upravljanju in njegovemu razmerju do zakonitosti. Opredelil bom dva modela, ki se na prvi pogled zdita zelo različna. Širši pogled na zakonitost pa jih nagiba k zbliževanju, vsaj kar zadeva njihove praktične posledice.
Nazadnje bom pojasnil, zakaj menim, da bi lahko tudi ob širokem pogledu na zakonitost obstajalo „življenje, ki presega zakonitost".
1 Zgodovinski pristop
---------------------
Kot danes obstaja v Evropi, je institucija varuha človekovih pravic rezultat treh vrst zgodovinskega in družbenega razvoja. Brez prevelikega tveganja izkrivljanja lahko pomislimo, da so bili varuhi človekovih pravic ustanovljeni v treh valovih, pri čemer se drugi val nadaljuje, morda celo združuje s tretjim.
Švedska je leta 1809 ustanovila prvega varuha človekovih pravic na svetu v okviru ustavne ureditve, s katero se je končalo obdobje absolutne monarhije. Nova institucija naj bi bila neodvisna od vlade, nadzorovala naj bi uporabo zakonov s strani sodnikov in drugih javnih uslužbencev ter preganjala primere nezakonitega ravnanja[(1).](#(1)){#Footnote1}
Do sredine 20. stoletja je le še ena država, Finska, ustanovila varuha človekovih pravic. Finski varuh človekovih pravic je temeljil na švedskem modelu in je bil pristojen za nadzor sodišč in pregon uradnikov.
Značilnosti obeh institucij, ki so nastale v tem dolgem prvem valu, so ustvarile trajno in bistveno povezavo med varuhom človekovih pravic in pravno državo, ki je temeljno ustavno načelo, ki ureja odnos med posameznikom in državo.
Drugod v Evropi se je v tem obdobju pravna država ugotavljala predvsem ali celo izključno na sodiščih.
Drugi val razvoja varuha človekovih pravic se je začel, ko je Danska sredi petdesetih let 20. stoletja ustanovila tretji urad varuha človekovih pravic na svetu. V tem valu so bili varuhi človekovih pravic ustanovljeni za reševanje težav, ki izhajajo iz širitve javne uprave v dvajsetem stoletju, zlasti po drugi svetovni vojni, ko so socialne in regulativne funkcije države eksponentno rasle.
Tudi v državah, kjer sta demokracija in pravna država globoko zakoreninjeni, sta obseg in zapletenost novih upravnih dejavnosti predstavljala težke izzive.
Naš kolega Hans Gammeltoft-Hansen je jasno pojasnil točko v zvezi s svojo državo:
> „Odnos*med državljani in upravo ... se je spremenil tako kvantitativno kot kvalitativno. Državljani so se težko vključili v sistem pravil, politični nadzor nad upravo se je zmanjšal, vzpostavljeni mehanizmi sodnega nadzora ... pa so se izkazali* za neustrezne."[(2)](#(2)){#Footnote2}
Domnevna neustreznost obstoječega sodnega nadzora je bila ključni razlog za poznejšo širitev institucije varuha človekovih pravic v številne druge države. Tako je bilo na primer v Združenem kraljestvu, kjer je bil razvoj sodnega nadzora nad upravnimi ukrepi v povojih, ko je bil leta 1967 ustanovljen varuh človekovih pravic.
Tako je bilo tudi v Franciji, kjer je bil leta 1973 ustanovljen *Médiateur de la République,* kljub dolgoletnemu sistemu upravnih sodišč, ki uporablja zelo izpopolnjen in široko sprejet upravni pravni red.
Na splošno obstajata dve vrsti razlogov, zakaj se je sodni nadzor nad upravo, čeprav je bistven za zagotavljanje pravne države, v državah „drugega vala" štel za nezadostnega.
Prvič, dostop do sodišč je omejen tako s praktičnimi vidiki, kot so trajanje in stroški postopkov, kot s pravnimi ovirami, kot so pravila o tem, kdo lahko začne postopek, ali o vrstah dejanj, ki jih je mogoče izpodbijati.
Drugič, merila sodnega nadzora, ki jih uporabljajo sodišča, se niso štela za ustrezna za odpravo vseh težav, ki bi jih bilo treba odpraviti.
Na Novi Zelandiji, na primer, ki je kulturno, čeprav ne geografsko, del evropske dediščine, je bil varuh človekovih pravic pooblaščen za dajanje priporočil v zvezi z upravnimi dejanji ali opustitvami ne le, če so bila „v*nasprotju z zakonom",* temveč tudi, če so bila „razumna,*nepravična, zatiralska ali neprimerno diskriminatorna";* „ki*v celoti ali delno temelji na pravni ali dejanski zmoti"* ali zgolj „napaki".
Druge države „drugega vala" so mandat varuha človekovih pravic opredelile na različne načine, kot so nepravilnosti ali *disfonctionnement.* Osnovna zamisel pa je enaka: dobro upravljanje vključuje več kot le preprečevanje nezakonitosti.
Tretji val institucij varuha človekovih pravic so sprožile družbene in politične spremembe, ki so drugačne od drugega vala: To je prehod iz avtoritarne ali totalitarne vladavine v demokracijo. V Grčiji, na Portugalskem in v Španiji so bili na primer varuhi človekovih pravic ustanovljeni po prehodu z avtoritarnih na demokratične sisteme upravljanja[(3).](#(3)){#Footnote3} Nedavno, po padcu komunizma, so bili varuhi človekovih pravic ustanovljeni v številnih novih demokracijah srednje in vzhodne Evrope[(4).](#(4)){#Footnote4}
Glede na zgodovinske izkušnje, ki so bile podlaga in spodbuda za te nove institucije varuha človekovih pravic, ni presenetljivo, da so bila mnogim od njih podeljena pooblastila, osredotočena na pravice in zlasti človekove pravice. Iz istega razloga je pravna država pogosto zelo zaskrbljujoča, Svet Evrope pa je v svojih prizadevanjih za spodbujanje institucije varuha človekovih pravic v Evropi poudaril človekove pravice in pravno državo.
Po mojem mnenju bi bila velika napaka misliti, da trije valovi, ki sem jih opisal, povzročajo različne vrste ali modele varuha človekovih pravic. Nasprotno, vsi varuhi človekovih pravic v Evropi, ki jih poznam, bi se poistovetili s skrbmi vseh treh valov.
Vendar menim, da so različni valovi povzročili stalne razlike v idejah, ki bi lahko ovirale medsebojno razumevanje znotraj skupnosti varuhov človekovih pravic, razen če so izrecno priznane in obravnavane.
2 Kaj pomeni „zakonitost"?
--------------------------
Menim, da izraz zakonitost ponazarja takšne razlike. Pojasnil bom, kaj mislim, tako da bom dve stališči o zakonitosti, ki ju označujem kot „ozki", primerjal s stališčem, ki ga imenujem „široko".
V prvem ozkem pogledu je zakonitost opredeljena izključno v smislu skladnosti z veljavno sprejetimi pravnimi besedili. Ozek je, ker omejuje obseg materiala, ki se šteje za pomembnega.
Drugo ozko stališče opredeljuje zakonitost s skladnostjo s pravili, ki bi se v najboljšem primeru uporabljala sama, brez potrebe po razpravi ali razpravljanju. Ozkost tega stališča se nanaša na naravo pravnega sklepanja.
Širok pogled na zakonitost razširja nabor relevantnega gradiva, tako da vključuje splošna pravna načela, kot so enakost, sorazmernost in pošten postopek.
Razširitev obsega upoštevnega gradiva pomeni tudi širši pogled na pravno sklepanje, saj je za razumevanje in uporabo načel nujno potrebna presoja in v številnih primerih uravnoteženje različnih načel.
Poleg tega je ena od najpomembnejših značilnosti evropskega pravnega reda, da so človekove pravice tudi zakonite pravice, tako v okviru prava Evropske unije kot v širšem sistemu Evropske konvencije o človekovih pravicah. V širšem smislu torej zakonitost pomeni tudi spoštovanje človekovih pravic.
Dovolite mi, da poudarim še eno pomembno točko.
V okviru EU ni mogoče razumeti in uporabljati splošnih načel brez upoštevanja sodne prakse Sodišča. Prav tako ni mogoče razumeti in spoštovati Evropske konvencije o človekovih pravicah brez upoštevanja sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.
Široko stališče zato vključuje pravna načela, človekove pravice in sodno prakso obeh evropskih sodišč kot pomembno gradivo za presojo zakonitosti. Hkrati za izvedbo presoje vključuje bogato pravno utemeljitev.
Naj še dodam, da širok pogled na zakonitost ne izključuje obstoja jasnih pravil, ki jih je treba pravilno uporabiti. To pa pomeni, da bo javni uslužbenec, ki meni, da se besedilo lahko uporablja mehansko ali da je nepravičen, nepravičen ali nerazumen upravni akt zakonit, običajno napačno razumel zakon.
3 Dobro upravljanje
-------------------
Omemba javnega uslužbenca me pripelje do dobrega upravljanja ter odnosa med dobrim upravljanjem in zakonitostjo.
V nevarnosti, da bi preveč poenostavil kompleksno temo, bom skiciral dva modela dobrega upravljanja. Naj takoj poudarim, da so modeli zelo shematični in nepopolni ter da jih ponujam le kot predhodni prispevek k razmisleku in razpravi, ne da bi kakor koli želeli biti direktiva, kaj šele predpisujoča.
Oba modela priznavata, da javna uprava vključuje odločitve, ki niso v celoti določene z vnaprej določenimi pravili. Če se modeli razlikujejo, so značilni za sodbe in odločitve uprave.
V prvem modelu se postopek upravljanja razume kot uporaba prava v posebnih primerih. Potreba po upravni presoji in izbiri izhaja iz nepopolnosti pravnih pravil. Načeloma v vsakem primeru obstaja samo en pravilen pravni rezultat, naloga upravitelja pa je, da ta rezultat opredeli in uresniči s konkretno formulacijo pravila.
Ta model tudi priznava in varuje svobodo uprave, da pri sprejemanju političnih odločitev opredeli in uresničuje javni interes. Model v tem omejenem obsegu dopušča upravno diskrecijsko pravico[(5).](#(5)){#Footnote5}
V drugem modelu je pojem diskrecije veliko širši. Diskrecijska pravica je vseobsegajoča in nujna značilnost sodobne javne uprave, sodbe in odločitve pa so celo v posameznih primerih pojmovane kot izvajanje diskrecijske pravice. Ključni problem z vidika tega modela je, kako z ustreznimi mehanizmi odgovornosti zagotoviti, da se diskrecijska pravica uporablja pravilno in pametno.
Z veliko stopnjo približevanja povezujem prvi model z upravno teorijo, ki je bila vplivna v številnih kontinentalnih evropskih državah. Še bolj približno, drugi model povezujem z „drugim valom" varuhov človekovih pravic, ki sem ga opisal prej, čeprav z veliko rezervo v zvezi s francoskim primerom, ki si morda zasluži ločen model. Kolegom, ki predstavljajo prvi val varuhov človekovih pravic, prepuščam, da določijo, kateri od obeh modelov, če sploh kateri, najbolj približa njihove prakse in tradicije.
Čeprav se modela razlikujeta glede obsega pravnih obveznosti javne uprave, oba obravnavata spoštovanje teh obveznosti kot bistveni vidik pravne države. To pomeni, da nezakonito ravnanje nikoli ne more biti dobro upravljanje.
Oba modela se tudi strinjata, da mora biti uprava odgovorna. Pri prvem modelu pa je odgovornost v prvi vrsti pravna, pri drugem pa je pomembna tudi vloga za tiste, ki so pojmovane kot nepravne oblike odgovornosti.
Vaš čas sem povzel z obema modeloma, predvsem v upanju, da nam lahko pomagata vzpostaviti smiseln dialog, namesto da se pogovarjamo drug mimo drugega ali sklepamo, da so naše izhodiščne točke tako različne, da se ne moremo učiti drug od drugega.
*Dva razloga za pričakovanje konvergence*
Vendar želim poudariti tudi razloge, zaradi katerih pričakujem vsaj določeno stopnjo zbliževanja obeh modelov.
Prvi razlog izhaja iz tega, kar sem povedal o zakonitosti. Poudarek na načelih in človekovih pravicah v evropskem pravnem redu nenehno krepi širok pogled na zakonitost na račun ozkega pogleda.
To ima očitne posledice za prvi model, saj morajo upravitelji za pravilno uporabo prava sprejeti širok pogled na zakonitost.
Vpliva tudi na stališče drugega modela glede diskrecijske pravice. Pri izvajanju diskrecijske pravice je treba zdaj upoštevati človekove pravice. Poleg tega razvoj pravnih načel omogoča vse večjo stopnjo morebitnega prekrivanja med sodnim nadzorom nad izvajanjem diskrecijske pravice in delom varuha človekovih pravic.
V praksi se torej oba modela v zvezi z nadzorom uprave nagibata k temu, da se osredotočita na pravice in načela, ki so v bistvu precej enaka, ne glede na to, ali jih uporablja varuh človekovih pravic ali sodišča. Zato ni smiselno, da se ne prizna njihova pravna kakovost.
Drugi razlog je, da v številnih evropskih državah, pa tudi na ravni institucij in organov Unije, obstaja močan pritisk, da se na konkreten način prizna obstoj javne uprave, ki služi državljanom.
Posamezniki niso več zadovoljni s tem, da so pasivni subjekti ali zgolj „les*administrés",* ki potrpežljivo čakajo, da javna uprava določi pravilen izid[(6).](#(6)){#Footnote6} So državljani, ki razumejo, da imajo pravice in da javna uprava vključuje iskanje ravnovesja med nasprotujočimi si interesi in konkurenčnimi načeli.
Da bi pridobili zaupanje in sprejemanje javnosti, mora biti javna uprava ne le spoštljiva in vljudna do državljanov, temveč tudi pokazati, da je odgovorna in odzivna. To med drugim pomeni, da je pripravljena pojasniti in upravičiti svoje ravnanje s pristnim in smiselnim dialogom z državljani, tako o zadevah, ki jih osebno zadevajo, kot o tem, kako se javni interes prepoznava in uresničuje.
Vedno bolj sem prepričan, da je treba za izpolnitev pričakovanj evropskih državljanov do institucij in organov EU ustvariti in skrbno negovati kulturo storitev, v kateri bo uprava EU
* ravna odkrito, pravično, razumno, skrbno in dosledno;
* upošteva in uravnoteži vse zadevne interese;
* preprečuje nepotrebno odlašanje;
* je vljuden in koristen ter občutljiv na posamezne okoliščine, potrebe in želje;
* priznava napake in se po potrebi opravičuje; *in*
* stremijo k nenehnemu izboljševanju uspešnosti.
Iz razlogov, ki jih bom razvil v nekem trenutku, dvomim, da izključna osredotočenost na zakonitost, celo širok pogled na zakonitost, zadostuje za vzpostavitev in ohranjanje kulture storitev v tem smislu. Obstajati mora tudi prostor za „življenje, ki presega zakonitost".
Na vas, kolegi, je, da poveste, ali čutite tudi potrebo po kulturi storitev in po „življenju, ki presega zakonitost" na ravni uprav, za katere ste odgovorni. Če boste to storili, bi obstajali dodatni razlogi za pričakovanje določene konvergence med obema modeloma uprave.
4 Življenje onkraj zakonitosti
------------------------------
Naj zdaj pojasnim, kaj mislim z izrazom „življenje, ki presega zakonitost" in zakaj menim, da je to pomembno za institucije in organe EU, na katere se želim zdaj osredotočiti.
V sedanjem stanju prava EU dva ključna dokumenta, na katera se opiram pri svojem delu kot evropski varuh človekovih pravic, nista pravno zavezujoča.
To velja za Listino o temeljnih pravicah, ki med drugim vključuje pravico do dobrega upravljanja. To velja tudi za „Evropski kodeks dobrega ravnanja javnih uslužbencev", ki ga je Evropski parlament odobril in pozval evropskega varuha človekovih pravic, naj ga uporabi.
Razprave na vrhu v Lizboni pozneje ta teden bi lahko privedle do sprememb v prihodnosti. Kot razumem, je zamisel, da bo Listina postala pravno zavezujoča. Poleg tega osnutek reformne pogodbe vsebuje določbo, ki bi lahko bila pravna podlaga za sprejetje „evropskega upravnega prava" v prihodnosti, ki bi se uporabljalo za vse institucije in organe EU.
Tudi če bi prišlo do tega razvoja, pa obstajata dva razloga, zaradi katerih menim, da bi bil nadaljnji obstoj konceptualnega prostora za življenje, ki presega zakonitost, pozitiven za evropske državljane.
Prva ugotovitev je, da sta zakon in zakonitost še vedno tesno povezana s krivdo in sankcijami. Tega ne izpostavljam kot konceptualno točko o naravi prava, temveč kot ugotovitev, ki temelji na mojih izkušnjah kot varuh človekovih pravic, o tem, kako mnogi administratorji gledajo na svet. Dodal bi, da se s tem stališčem strinja tudi veliko število pritožnikov.
Krivda in sankcije so v nekaterih primerih seveda potrebne. Skorumpirane uradnike je treba kaznovati. Leni ali nesposobni uradniki morajo biti disciplinirani. Toda kultura služenja ni kultura krivde. Če javnim uslužbencem povemo, da je dobro upravljanje zakonska obveznost in da so slabe storitve nezakonite, lahko okrepimo obrambno kulturo.
Druga nevarnost, da se zahteve dobrega upravljanja opredelijo le kot pravne obveznosti, je, da se lahko izgubi pravi pomen storitev za državljane v prizadevanjih za doseganje natančnosti in gotovosti, h katerima upravičeno stremijo odvetniki in upravni uslužbenci. Koliko časa morate biti pripravljeni porabiti za telefon, da boste lahko pomagali? Katere natančne besedne zveze in besedne zveze pomenijo nevljudnost?
Tukaj je pravi primer, ki ponazarja moje skrbi. Obstaja evropska institucija, ki ima kodeks dobrega upravnega ravnanja, v skladu s katerim je treba na dopise odgovoriti v 15 dneh. Po mojih izkušnjah njeni administratorji to jemljejo resno, kot bi morali. Natančno pravilo je primerno in učinkovito. Vprašanje je, ali bi z opredelitvijo kot pravne obveznosti postala še učinkovitejša, vendar to ni moje bistvo.
Zakonik določa izjeme, med katerimi je tudi, da na korespondenco ni treba odgovoriti,*če „se lahko razumno šteje za neprimerno, ker se na primer ponavlja, zlorablja in/ali je nesmiselna*". Po mojem mnenju bi se bilo treba na to načelo redko sklicevati, kadar pa je, pa je potrebna prepričljiva razlaga, zakaj bi ga bilo treba uporabiti v konkretnem primeru. Vendar me je zmotilo, ko sem našel dokaze, da so nekateri upravni uslužbenci prijeli besedo „ponavljajoči se" in poskušali načelo spremeniti v pravilo, da je mogoče drugo pismo o istem vprašanju preprosto prezreti.
V upravni kulturi, kjer takšna stališča obstajajo, bi lahko poskus spodbujanja kulture storitev z zakonom le okrepil ozek in legalističen pristop.
Hkrati bi to lahko spodbudilo težnjo nekaterih pritožnikov, da svojo pritožbo obravnavajo kot odpoved in ne kot instrument za iskanje praktičnih pravnih sredstev ali konstruktivno rešitev problema.
Drugi premislek se nanaša na razmerje med delom varuhov človekovih pravic in delom sodišč. Kot evropski varuh človekovih pravic se vidim kot partner sodišč Skupnosti v zvezi z dobrim upravljanjem, ki pomaga zagotavljati, da uprava Skupnosti pravice jemlje resno in uteleša kulturo storitev za državljane, tako pri razumevanju in uporabi prava kot pri izvajanju diskrecijskih pooblastil.
Logika sodnih postopkov vodi do sojenja, v katerem sodišče avtoritativno določi zakonske pravice strank.
Logika mojih postopkov pa je drugačna in vključuje prožnost med dvema načinoma delovanja. Po eni strani obstaja način reševanja sporov, ki se osredotoča na reševanje težav, zmanjševanje konfliktov, možnosti za kompromise in rezultate, ki koristijo vsem. Po drugi strani pa obstaja način razsojanja, v katerem ugotavljam, da je prišlo do nepravilnosti ali da nepravilnosti ni. Ta način je urejen z logiko, ki je podobna logiki Sodišča, v kateri ena stranka običajno vidi sebe kot zmagovalca, druga pa kot poraženca.
Ustrezno ravnovesje med obema načinoma je odvisno od primera in v nekaterih primerih lahko pride do več kot enkratne zamenjave.
Menim, da so evropske institucije spodbujene k sodelovanju z mano pri reševanju sporov, saj vem, da moja preiskava ni osredotočena izključno na vprašanje „Kakšne*so zakonske pravice strank?*" Če povem bolj formalno, bi morala uprava, za katero je značilna kultura storitev za državljane, pritožbo obravnavati kot priložnost za izvajanje načela storitev v praksi. Pripravljenost za sodelovanje z varuhom človekovih pravic, da se doseže zadovoljiva rešitev pritožbe, je pomemben izraz zavezanosti temu načelu.
Če ne bi bilo življenja, ki bi presegalo zakonitost, bi bile institucije in pritožniki spodbujeni, naj mojih preiskav ne obravnavajo kot priložnost za iskanje rešitve, ki bi koristila vsem, temveč kot nadomestek ali celo vajo za sodni postopek, v katerem bi bilo edino pomembno vprašanje: „Ali*je institucija ravnala zakonito?"*Menim, da bi tak izid znatno zmanjšal prispevek, ki ga lahko evropski varuh človekovih pravic prispeva h krepitvi odnosov med evropskimi institucijami in evropskimi državljani.
Vendar želim ponovno vztrajati, da morajo kolegi ugotoviti, ali jih obstoječe kulture v upravah, za katere so odgovorni, in značilnosti njihovih lastnih postopkov vodijo k temu, da delijo mojo analizo tveganj izključne osredotočenosti na zakonitost in s tem povezanih koristi „življenja, ki presega zakonitost".
5 Sklepna ugotovitev
--------------------
Prijatelji in kolegi, naj zaključim s svojimi pripombami in poudarim, da uspešno ombudsmanstvo med drugim vključuje preudarno prilagajanje institucije ustavni, pravni in upravni kulturi, v kateri deluje. Prilagodljivost in raznolikost sta prednosti.
Zato obstajata prostor in potreba, da varuhi človekovih pravic v različnih državah različno razumejo odnos med zakonitostjo in dobrim upravljanjem.
Vendar sem prepričan, da so vsi trije valovi, ki sem jih opisal prej, prinesli svoj značilen in trajen prispevek k praksi varuha človekovih pravic; in da se bodo še naprej zbliževale, saj so pravna država, človekove pravice in kultura storitev v javni upravi vrednote in težnje, s katerimi se vsi strinjamo.
Hvala za vašo pozornost.
*** ** * ** ***
[(1)](#Footnote1){#(1)} Glej Bengt Wieslander, *Parlamentarni varuh človekovih pravic na Švedskem,* The Bank of Sweden Tercentenary Foundation, 1994.
[(2)](#Footnote2){#(2)} Hans Gammeltoft-Hansen, Trendi, ki vodijo k ustanovitvi evropskega varuha človekovih pravic, v P. Nikiforos Diamandouros (ur.), *Evropski varuh človekovih pravic: Izvor, ustanovitev, razvoj* (Luksemburg: Urad za uradne publikacije Evropskih skupnosti: 2005), str. 13--26, 17--18.
[(3)](#Footnote3){#(3)} Portugalski varuh človekovih pravic je bil ustanovljen leta 1975 (zakonski odlok št. º212/75, 21. april) in nato vključen v portugalsko ustavo iz leta 1976 (člen 23). Španska ustava iz leta 1978 je določila funkcijo varuha človekovih pravic (člen 54), prvi varuh človekovih pravic pa je bil imenovan leta 1982. V Grčiji je bil varuh človekovih pravic ustanovljen leta 1997 (člen 1 zakona št. 2477/97 -- glej zdaj zakon št. 3094/2003) in nato vključen v grško ustavo iz leta 2001 v členu 103(9). Prvi grški varuh človekovih pravic je funkcijo nastopil leta 1998.
[(4)](#Footnote4){#(4)} Poljski varuh človekovih pravic je izjema, saj je bil ustanovljen leta 1987, tik pred padcem komunizma v tej državi.
[(5)](#Footnote5){#(5)} Za pregled nacionalnih pojmov diskrecijske pravice glej Jürgen Schwarze, *European Administrative Law, Revised 1st Edition (Evropsko upravno pravo,* revidirana 1. izdaja), (Urad za uradne publikacije ter Sweet in Maxwell: 2006), str. 261--295.
[(6)](#Footnote6){#(6)} Na splošno glej Jocelyne Bourgon, „Responsive, responsible and respected government: Towards a New Public Administration theory (Na *poti k novi teoriji javne uprave), International Review of Administrative Sciences (Mednarodni pregled upravnih znanosti),* zvezek 73, št. 1 (2007), str. 7--26.