častni branilec Pueblo de España,

predsednik stranke Foro de la Nueva Economía,

Estimados colegas,

Señoras y señores:

I. Uvod

Es un gran placer estar presente en este encuentro organizado por el Foro de la Nueva Economía, para hablarles de un tema tan actual como es la Europa de los Ciudadanos desde la perspectiva del Defensor del Pueblo Europeo. Permítanme, en primer lugar, expresar mi agradecimiento al Presidente de este Foro, Señor José Luís Rodríguez, por brindarme la oportunidad de estar aquí con Ustedes.

Querría también dar las gracias a mi colega y amigo, Enrique Múgica, por su halagadora presentación, así como a los Defensores del Pueblo autonómicos que han venido hasta Madrid para presenciar esta conferencia. Si bien éste será uno de los ejes de mi exposición, déjenme que les avance que el trabajo del Defensor del Pueblo Europeo en defensa de los ciudadanos europeos ha sido en gran parte resultado de la estrecha colaboración con mis colegas, tanto a nivel nacional como autonómico.

Me siento orgulloso de poder hablarles del papel de un Defensor del Pueblo en un país como España donde el funcionamiento de esta institución es ejemplar y ha servido de fuente de inspiración para otros países, como también para la Unión Europea.

Esta importancia del Defensor del Pueblo en España es una de las razones por las que estaré de vuelta en Madrid en breves días, en el marco de una visita oficial a España durante la que deberé explorar con el Defensor del Pueblo español, Enrique Múgica, los medios a nuestro alcance para colaborar de forma más estrecha en materias como, por ejemplo, la información de la que disponen nuestros conciudadanos sobre sus derechos en la Unión Europea.

Mis estancias en España me permitirán sin duda tomar el pulso al clima político del país, en un momento particularmente importante en la evolución de su régimen democrático. Ésta es una oportunidad que valoro en gran manera ya que, como académico, la democracia española ha sido objeto de estudio para mí durante casi treinta años, habiendo visitado su bello país en varias ocasiones. De hecho, en ese papel académico, una de mis experiencias más memorables tuvo lugar en esta misma ciudad, cuando hace unos años fui profesor visitante del Centro de Estudios Avanzados en Ciencias Sociales del Instituto Juan March. Me complace comprobar la presencia entre el público de algunos amigos de aquellos años en el Instituto Juan March.

Debo confesarles, embargo na greh, que mi experiencia en ese Instituto, nepozabno, tuvo un inconveniente! El alto nivel de inglés hablado tanto por el profesorado como los estudiantes me impidió mejorar mi castellano lo suficiente como para sentirme cómodo pronunciando una conferencia en este idioma. Por lo tanto, y asumiendo completa responsabilidad por este inconveniente, les solicitaré su comprensión y continuaré en inglés.

Evropa in njena prihodnost sta trenutno predmet intenzivne in burne javne razprave, v kateri politiki svojim javnim mnenjem in celo samim sebi težko pojasnijo, kaj pomeni Evropo približati njenim državljanom: Z drugimi besedami, kaj pomeni ustvariti „Evropo državljanov“.

Del problema je opredeliti razmerje med demokracijo v državah članicah in demokracijo na evropski ravni. Toda to je le del problema. Koncept Evrope državljanov ne pomeni le demokracije, temveč tudi pravno državo, ki zagotavlja spoštovanje pravic posameznikov, vključno s temeljnimi pravicami.

Čeprav smo nagnjeni k domnevi, da gresta demokracija in pravna država naravno skupaj, sta zgodovinsko in analitično različni. Odnos med demokracijo in pravno državo je temeljni vidik politične in ustavne kulture. Poleg tega razlike v tem odnosu močno prispevajo k pojasnjevanju razlik, ki jih najdemo med političnimi in ustavnimi kulturami v Evropski uniji. Zato ni čudno, da je možnost Evrope državljanov hkrati tako vabljiva – in tako izmuzljiva!

Pravna država opisuje stanje, v katerem vsi člani družbe živijo po zakonu in v katerem se javna oblast oblikuje in izvaja na podlagi tega, kar je Max Weber opisal kot "pravno-racionalna" pravila.

Kadar je pravna država že dolgo uveljavljena, odnose med vladarji in vladanimi posredujejo institucije, ki uživajo pravno priznanje in avtoriteto ter dejansko omejujejo moč, ki jo izvaja vladar. Najpomembnejša od teh institucij je neodvisno sodstvo, katerega odločitve učinkovito izvaja izvršilna veja oblasti.

Sodobna demokracija pa temelji na nekakšni kombinaciji enakosti in svobode. Relativno ravnovesje med tema dvema načeloma nam omogoča razlikovanje med različnimi različicami demokracije. Na zelo shematičen način bom omenil le dve od teh.

Prvi izhaja iz Jacobinove zapuščine francoske revolucije in daje prednost enakosti kot temeljnemu organizacijskemu načelu demokracije.

Njena glavna pomanjkljivost je, da njena enodimenzionalna logika, ki spodbuja homogenost in odvrača od raznolikosti, lahko ustvari izravnalno dinamiko, ki lahko pri izvajanju javne oblasti povzroči razsežnost „izravnave egalitarizma“. To pa vzbuja resne pomisleke glede spoštovanja pravne države ter spoštovanja z njo povezanih pravic in obveznosti.

Za alternativno varianto je značilna pluralistična logika, katere prevladujoča skrb je iskanje optimalnega ravnovesja med institucijami, ki alternativno izražajo egalitarna in libertarna načela.

Kombinacija pluralistične različice demokracije in cvetoče pravne države ustvarja optimalne pogoje za institucije, ki spodbujajo odgovornost, vključno z varuhom človekovih pravic, da bi obstajale ob sodiščih in dopolnjevale svoje delo na načine, ki jih bom v kratkem opisal.

Ne bom vam ponujal velikega načrta za Evropo državljanov ali časovnega načrta, kako do nje priti. To so naloge političnih voditeljev in ne varuha človekovih pravic. Vendar se pogosto srečujem s podpredsednico Komisije Margot Wallström, ki je odgovorna za komunikacijsko strategijo Komisije, in javno sem pozdravil njen cilj, da državljane postavi v središče razprave o prihodnosti Evropske unije.

V preostalem času, ki mi je danes dodeljen, bom poskušal pojasniti, kako vsakodnevno delo evropskega varuha človekovih pravic in mojih kolegov v državah članicah na mikro ravni prispeva k opolnomočenju državljanov in jim ponuja izbiro načinov za zaščito njihovih pravic, s čimer pomaga dvigniti in ohranjati kakovost demokracije ter hkrati spodbujati pravno državo.

II. Vloga evropskega varuha človekovih pravic

Osnovna naloga varuha človekovih pravic je preiskovanje pritožb zoper javne organe. Sodišča so bistveni institucionalni garanti pravne države, možnost sprožitve sodnega postopka proti javnim organom pa je temeljna pravica. Vloga varuha človekovih pravic dopolnjuje vlogo sodišč in državljanom ponuja alternativno pravno sredstvo z drugačnim ravnovesjem med prednostmi in slabostmi.

Za razliko od sodišča varuh človekovih pravic običajno nima pooblastil za sprejemanje pravno zavezujočih odločitev. Njegova učinkovitost temelji na moralni avtoriteti in nenazadnje na publiciteti in sposobnosti prepričevanja javnega mnenja, ki lahko v pluralistični različici demokracije javne organe učinkovito spodbudi k upoštevanju priporočil varuha človekovih pravic.

Nezavezujoča narava odločb omogoča, da so postopki varuha človekovih pravic prožnejši od postopkov sodišča, tako da lahko varuh človekovih pravic ukrepa razmeroma hitro in poceni ter običajno brez stroškov za pritožnika.

Poleg tega varuh človekovih pravic ne upošteva le zakonskih pravic strank, ampak tudi širša načela dobrega upravljanja, ki so zaradi razlogov, ki jih bom pojasnil v nadaljevanju, sama po sebi odprta.

Leta 1809 je bil na Švedskem ustanovljen prvi parlamentarni varuh človekovih pravic na svetu, ki je preverjal zakonitost ravnanja javnih uslužbencev. Šele leta 1919 je bil švedski model prilagojen potrebam druge države, Finske. Nato je minilo skoraj pol stoletja, preden je bil leta 1955 na Danskem ustanovljen tretji varuh človekovih pravic.

V šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je prvi val svetovne širitve začel, ko so starejše demokracije, kot so Norveška, Nova Zelandija, Združeno kraljestvo in Francija, sprejele institucijo varuha človekovih pravic kot način reševanja težav državljanov pri obravnavanju javne uprave, ki se je močno razširila in prevzela nove vloge, zlasti po drugi svetovni vojni, ko se je družbena vloga države eksponentno povečala.

Od sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja so bili varuhi človekovih pravic ustanovljeni v postavtoritarnih državah, kot so Grčija, Portugalska in dejansko Španija, pa tudi v številnih državah Latinske Amerike. Po letu 1989 je prehod iz komunizma v demokracijo v srednji in vzhodni Evropi povzročil veliko povečanje števila institucij varuha človekovih pravic v teh regijah.

Širjenje institucije varuha človekovih pravic je bilo v Evropski uniji še posebej impresivno. Med pogajanji o Maastrichtski pogodbi so nacionalni varuhi človekovih pravic obstajali le v goli večini držav članic; 7 od 12. Skupni učinek zaporednih širitev in ustanovitve novih uradov je, da je danes v 23 od 25 držav članic nacionalni varuh človekovih pravic.

Na ravni Unije je bil z Maastrichtsko pogodbo iz leta 1993 ustanovljen evropski varuh človekovih pravic, da bi se okrepili odnosi med državljani in raven upravljanja Unije.

V prvotnem španskem predlogu med pogajanji, ki so privedla do Maastrichtske pogodbe, naj bi evropski varuh človekovih pravic nadzoroval uporabo pravic evropskih državljanov na nacionalni ravni. Končno sprejeto besedilo, ki temelji na danskem predlogu, pa je imelo drugačen cilj. Ko je septembra 1995 začel delovati prvi evropski varuh človekovih pravic, je deloval na podlagi mandata za obravnavanje nepravilnosti samo pri dejavnostih institucij in organov Skupnosti.

Amsterdamska pogodba iz leta 1997 je v mandat vključila tako imenovani „tretji steber“ policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, tako da lahko zdaj preiskujem tudi pritožbe proti Europolu in Eurojustu.

Pogodba o Ustavi za Evropo, katere končna usoda ostaja negotova, bi razširila mandat evropskega varuha človekovih pravic na „Unijo, institucije, organe, urade in agencije“. S tem bi v mandat evropskega varuha človekovih pravic vključili Evropsko obrambno agencijo, ki je bila ustanovljena v okviru skupne zunanje in varnostne politike, ter - morda presenetljivo - Evropski svet, ki ga sestavljajo voditelji držav in vlad.

V praksi je večina dopustnih pritožb, ki jih prejmem, proti Evropski komisiji. To je razumljivo, saj je Komisija glavni organ EU, ki ima neposredne odnose z državljani in prebivalci Unije, ki so upravičeni do pritožbe.

Bistvo mandata evropskega varuha človekovih pravic je pojem „nepravilnosti“, ki ni opredeljen niti v Pogodbah niti v statutu varuha človekovih pravic. V odgovor na zahtevo Evropskega parlamenta je varuh človekovih pravic v svojem letnem poročilu za leto 1997 predstavil celovito opredelitev, v skladu s katero „do nepravilnosti pride, kadar javni organ ne deluje v skladu s pravilom ali načelom, ki je zanj zavezujoče“. To opredelitev je pozneje potrdil Evropski parlament.

Med pravili in načeli, ki zavezujejo javne organe, so seveda tista, ki opredeljujejo varstvo človekovih pravic. Evropski varuh človekovih pravic je zato kršitev človekovih pravic vedno obravnaval kot obliko nepravilnosti. To je v skladu s pristopom velike večine mednarodne skupnosti varuhov človekovih pravic, za katero je varstvo temeljnih pravic bistveni del njihove funkcije.

Listina Evropske unije o temeljnih pravicah

Za evropskega varuha človekovih pravic je glavno merilo za merjenje spoštovanja človekovih pravic Listina Evropske unije o temeljnih pravicah .. Listina prvič v ustavni zgodovini Unije predstavlja kodificiran sklop človekovih pravic, ki v enem samem besedilu združuje državljanske, politične, ekonomske in socialne pravice, ki jih uživajo državljani in prebivalci EU.

Čeprav je pravna vrednost tega instrumenta predmet neskončne razprave, varuh človekovih pravic, kot sem že omenil, ni omejen zgolj na zakonske pravice in dolžnosti. Odkar so Evropski parlament, Svet in Komisija leta 2000 v Nici javno razglasili Listino, menim, da bi neuporaba in nespoštovanje njenih določb pomenilo nepravilnost. Nobena od treh institucij ni izpodbijala te razlage.

Evropski varuh človekovih pravic je dejavno prispeval k delu Konvencije, ki je pripravila Listino. Na pobudo mojega predhodnika je končno besedilo vključevalo inovativno vrsto pravice, ki v podobnih kodah ni znana: pravico do dobrega upravljanja, določeno v členu 41.

Ta člen vsebuje nekaj primerov, kaj vključuje dobro upravljanje, kot je nepristransko, pravično in v razumnem roku; zaslišanje osebe pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki bi imel zanjo negativne posledice; in zagotavljanje dostopa do lastnega spisa osebe.

Vendar člen ne vsebuje izčrpnega opisa dobrega upravljanja, ki je po naravi dinamičen in odprt koncept, ki temelji na ideji, da v sodobnih evropskih družbah javna uprava služi državljanom in ne obratno. To načelo je mogoče oblikovati in izraziti na različne načine: prijaznost do državljanov, storitvena naravnanost ali celo pravica do dobrega upravljanja.

V številnih primerih obstaja določeno prekrivanje med zahtevami dobrega upravljanja in pravnimi obveznostmi, ki jih avtoritativno in zavezujoče določijo sodišča.

Vendar je pomembno pojasniti, da nezakonitost ni enaka nepravilnostim. Pravna država zahteva, da javni organi delujejo zakonito: zato ne more biti dobro upravljanje, če se krši zakon. Po drugi strani lahko načela dobrega upravljanja od javnega organa zahtevajo več kot le to, da ne krši zakona.

Delo varuhov človekovih pravic torej dopolnjuje delo sodišč in omogoča razvoj zahtev po dobrem upravljanju, da bi izpolnili vse večja pričakovanja državljanov glede standardov storitev javnih organov, ne da bi to nujno pomenilo, da imajo državljani zakonsko pravico do uveljavljanja takih standardov z ničnostnimi ali odškodninskimi tožbami.

Evropski kodeks dobrega ravnanja javnih uslužbencev

Evropski varuh človekovih pravic je v eni od svojih najpomembnejših preiskav na lastno pobudo državljanom in uradnikom zagotovil dodatne smernice o zahtevah dobrega upravljanja, na podlagi katerih je vsem evropskim institucijam in organom priporočil, naj sprejmejo kodeks dobrega ravnanja javnih uslužbencev, da bi opredelili načela, ki bi jih moralo njihovo osebje spoštovati pri stikih z javnostjo.

Besedilo se med drugim zgleduje po španskem upravnem pravu in zajema pravne pojme, vključno z nepristranskostjo, zakonitostjo, sorazmernostjo in objektivnostjo, ter široke standarde, kot sta poštenost in razumnost.

Evropski parlament je kodeks sprejel 6. septembra 2001 v obliki resolucije.

V svojih preiskavah in odločitvah se sistematično sklicujem na kodeks in obsežno uporabljam načela, ki jih vsebuje. Kodeks z izrecno opredelitvijo teh meril pomaga državljanom in upravi, da se osredotočijo na svoja medsebojna pričakovanja na način, ki spodbuja zaupanje in učinkovitejšo komunikacijo.

III. Evropska mreža varuhov človekovih pravic

Kot sem pojasnil, je mandat evropskega varuha človekovih pravic omejen na raven Evropske unije. Vendar je izvajanje številnih vidikov prava Evropske unije v pristojnosti nacionalnih, regionalnih ali lokalnih uprav v državah članicah.

Mnogi državljani težko razumejo, da evropski varuh človekovih pravic ne more preiskovati dejanj nacionalnega, regionalnega ali lokalnega subjekta, tudi če gre za pravico do državljanstva Unije, kot je svoboda gibanja, zagotovljena s členom 18 Pogodbe ES . Posledično c izgubi do 70 % pritožb, ki jih prejmem, zunaj mojega mandata.

Veliko teh pritožb lahko učinkovito obravnavajo moji kolegi na nacionalni ali regionalni ravni. Evropski varuh človekovih pravic je zato vedno dajal veliko prednost sodelovanju z varuhi človekovih pravic v državah članicah. Kmalu po prevzemu dolžnosti leta 1995 je prvi evropski varuh človekovih pravic jasno povedal, da lahko svoje poslanstvo in prizadevanja za zaščito pravic državljanov Unije izvaja le s tesnim sodelovanjem s kolegi v državah članicah, ki so vse ustanovile varuhe človekovih pravic ali podobne organe na nacionalni in/ali regionalni ravni.

Že leta 1996 smo se dogovorili o vzpostavitvi prožne oblike prostovoljnega sodelovanja. Prvi konkretni korak je bila vzpostavitev mreže uradnikov za zvezo, ki bi delovali kot prva kontaktna točka v uradu vsakega varuha človekovih pravic za druge člane mreže. Vzpostavljen je bil vzorec za organizacijo seminarjev nacionalnih varuhov človekovih pravic, načeloma vsaki dve leti, in rednih sestankov uradnikov za zvezo.

Organizirana so bila tudi srečanja regionalnih varuhov človekovih pravic, nazadnje v Valencii leta 2003. Naslednje takšno srečanje je predvideno za november 2006. Prihodnje seje bodo potekale izmenično po sejah nacionalnih varuhov človekovih pravic, na katerih bodo zastopani tudi regionalni kolegi. Razvili smo tudi učinkovita komunikacijska sredstva prek živahne spletne strani in spletnega foruma za razprave, elektronske dnevne novice in polletnega glasila, ki nam omogočajo hitro izmenjavo informacij in najboljših praks.

Postopek, ki ga je sprožila mreža, je bil izjemno uspešen. Zdaj lahko resnično govorimo o evropski mreži varuhov človekovih pravic, ki jo sestavlja približno 90 uradov v 29 državah po vsej Evropi. To je resnično primer subsidiarnosti pri ukrepanju, saj se pravna sredstva čim bolj približajo državljanom na način, ki upošteva pomen regionalne razsežnosti varuhov človekovih pravic v nekaterih državah članicah, kot na primer v Španiji.

Naj navedem nekaj primerov, ki ponazarjajo to točko. V več zadevah, ki so se nanašale na diskriminatornost španskega zakona o socialnovarstvenih dajatvah za invalide, v nasprotju s kolegom španskim varuhom človekovih pravic nisem imel pristojnosti za preiskavo. Prav tako nisem imel pravice začeti preiskave o različnih cenah, ki sta jih plačevala grški državljan in tuji turist za obisk Partenona v Atenah. Grški kolega pa je. V pritožbi, ki jo je vložila tuja žena britanskega vojaka, ki je trdila, da ji je bilo nepravično zaračunano šolnino na podlagi njenega državljanstva, organov Združenega kraljestva nisem mogel zaslišati, medtem ko je bil za to pristojen parlamentarni varuh človekovih pravic Združenega kraljestva. V vseh teh primerih sem s predhodnim soglasjem pritožnika zadevo predal ustreznemu nacionalnemu varuhu človekovih pravic.

Tesno sodelovanje s kolegi je zato osrednji vidik mojega dela za hitro in učinkovito reševanje posameznih pritožb. Učinkovito sodelovanje pa je prav tako ključnega pomena za to, kar imenujem proaktivni način dela institucije varuha človekovih pravic.

Evropa, v kateri se pravice državljanov spoštujejo v praksi in so slovesno priznane v različnih izjavah, je v veliki meri odvisna od kakovosti dela javnih uprav v državah članicah in od tega, v kolikšni meri nadzorni organi, vključno z varuhi človekovih pravic, uspešno spodbujajo visokokakovostno upravo.

V zadnjih letih sta se obseg in intenzivnost sodelovanja med upravami različnih držav članic in institucijami EU še naprej povečevala, zlasti na področjih, povezanih z varnostjo. Organi, kot so Evropska policijska akademija, Agencija EU za meje, Evropska agencija za varnost omrežij in informacij, Eurojust in Evropska agencija za varnost v letalstvu, so močno zastopani na nacionalni ravni. Mreženje je bistvenega pomena za njihovo delovanje. Predstavljajo viden namig EU o vse intenzivnejšem sodelovanju med upravami na vseh ravneh Evropske unije.

Za spodbujanje in varstvo pravic državljanov in prebivalcev je treba sodelovanje med upravami dopolniti s sodelovanjem med varuhi človekovih pravic. Varuhi človekovih pravic so v dobrem položaju ne le za zagotavljanje individualnih pravnih sredstev, kadar javne uprave prava EU ne uporabljajo pravilno, temveč tudi za preprečevanje takih nepravilnosti v prihodnosti z izobraževanjem in spodbujanjem javnih organov ter reševanjem sistemskih težav.

Kljub nedvomnemu uspehu našega dosedanjega sodelovanja evropski varuhi človekovih pravic ne bi smeli biti samozadovoljni. Naše hitro razvijajoče se družbe prinašajo velike koristi za vse, vendar predstavljajo tudi morebitne nove grožnje za pravice naših državljanov. Obstajata tako priložnost kot potreba po nadaljnjem zagotavljanju in spodbujanju vloge varuhov človekovih pravic v razvijajoči se evropski pravni in politični kulturi.

S španskim varuhom človekovih pravic sva na primer že uspešno usklajevala naše dejavnosti pri obravnavi pritožbe, ki je vključevala evropsko in nacionalno raven upravljanja. Zadeva je nastala zaradi odločitve Evropske komisije, da proti Španiji začne postopek za ugotavljanje kršitev, za katerega so se pritožniki bali, da bo povzročil naložitev pristojbin za izposojanje knjig od javnih knjižnic.

Z gospodom Múgico sva opravila vzporedne preiskave, v katerih sva želela pojasniti vlogo španskih organov in Evropske komisije v tej zadevi. Prepričan sem, da je to medsebojno sodelovanje prispevalo k boljši zaščiti temeljne pravice vseh evropskih državljanov do kulture.

V prihodnosti bom s kolegi raziskal izvedljivost in uporabnost razširitve tovrstnega sodelovanja v smeri bolj formalnih skupnih preiskav.

Da bi ostal v času, ki mi je bil dodeljen, na tej točki ne bom pojasnil drugih primerov iz Španije, ki sem jih prejel, vendar bom z veseljem to storil v obdobju za vprašanja in odgovore, če želite. Omenil bom le, da je bil evropski varuh človekovih pravic pozvan, naj obravnava veliko število pritožb španskih državljanov, prebivalcev in organizacij, med katerimi bi lahko omenil tiste, ki vključujejo popravila podmornice Tireless v Gibraltarju, nasilje nad španskimi vozniki tovornjakov v Franciji, obravnavo pritožbe Komisije v zvezi z jezom v Itoizu, nezagotavljanje pomoči EU žrtvam terorizma v Pays Basque ali odločitev Komisije, da ne bo posredovala v španski zavrnitvi izdaje vizuma za ponovno združitev družine homoseksualnemu paru.

IV. Sklepna ugotovitev

Gospe in gospodje, dragi kolegi, proces evropskega povezovanja je potekal različno hitro, vendar je vsak uspešen korak vključeval večjo pozornost pričakovanjem naših sodržavljanov.

Pravice državljanov in prebivalcev Unije bi morale biti temelj Evrope. Samo z zagotavljanjem resničnosti teh pravic je mogoče posameznike zaščititi pred zlorabami in samovoljo institucij Evropske unije ali nacionalnih organov pri izvajanju prava EU.

Zato priznavanje teh pravic in obstoj učinkovitih sredstev za njihovo zaščito prispevata k legitimnosti dejavnosti evropskih institucij. Varstvo pravic državljanov je tudi povezovalni dejavnik, saj prispeva h krepitvi demokratične strukture Unije in skupnih evropskih vrednot.

Kot sem že omenil, je vloga sodišč bistvena za pravno državo. Namerno zagotavljanje izbire, kot je možnost odločanja med alternativnimi možnostmi pravnega varstva - na primer med sodiščem in varuhom človekovih pravic - je posebna značilnost pluralistične različice demokracije. Sposobnost, da se državljanom zagotovi izbira, pa služi obogatitvi vrste "izdelkov", ki jih lahko taka demokracija ponudi svojim državljanom, in s tem povečuje njeno kakovost.

Razvoj institucije varuha človekovih pravic v Evropi in uspeh evropske mreže varuhov človekovih pravic tako prispevata k uspehu pluralistične različice demokracije na naši celini in sta rezultat tega uspeha.

Hkrati varuhi človekovih pravic prispevajo tudi k spodbujanju pravne države, saj je izpolnjevanje pravnih obveznosti vedno dobro upravljanje.

Institucija varuha človekovih pravic je tako del evropske politične in ustavne kulture, ki temelji na pluralistični demokraciji in pravni državi ter zato spoštuje pravice svojih državljanov in prebivalcev.

Evropski varuh človekovih pravic si od ustanovitve institucije prizadeva za bolj odprto in demokratično Evropsko unijo, v kateri sta pravna država in spoštovanje človekovih pravic najpomembnejši načeli. To podjetje ne bi bilo mogoče brez podpore in sodelovanja mojih nacionalnih in regionalnih kolegov v evropski mreži varuhov človekovih pravic.

Vendar ni mogoče zanikati, da sedanji zastoj glede prihodnosti ustave EU predstavlja kritično točko v razvoju Evrope državljanov. Ne glede na končno usodo te ustave pa se bosta obseg in intenzivnost sodelovanja med nacionalnimi upravami ter institucijami in organi EU v sistemu upravljanja EU na več ravneh zagotovo še naprej povečevala. Izziv za varuhe človekovih pravic je pomagati postaviti pravice in interese državljanov v ospredje takega razvoja, ne le v retoriki, temveč tudi v resnici, pri vsakodnevnem delu uprave na celotnem ozemlju Unije.

Trdno sem prepričan, da je uspeh pri tej težki nalogi mogoč le, če varuhi človekovih pravic na vseh ravneh, evropski, nacionalni, regionalni in lokalni, učinkovito sodelujejo in usklajujejo svoja prizadevanja za skupni cilj boljše storitve za evropske državljane.

Hvala za vašo pozornost.