# Govor evropskega varuha človekovih pravic – posebno poročilo v pritožbi 713/98/IJH, Odbor za peticije, Bruselj, Belgija, 6. marec 2001 - Avtor: Evropski varuh človekovih pravic - Datum: 2001-03-06T00:00+01:00[Europe/Paris] - [URL](https://www.ombudsman.europa.eu/sl/speech/sl/308) --- <br /> <br /> Gospod predsednik, spoštovani člani Odbora za peticije, Zelo sem hvaležen, da sem imel danes priložnost govoriti z vami, da bi z vami razpravljal o mojem posebnem poročilu o primeru "Bavarian Lager". Oprostite mi, ker nisem vzela s seboj vzorca izdelka - bojim se, da bi me kritizirali zaradi neprimernega vedenja, če bi vas ob tej priložnosti povabila na pijačo. *** ** * ** *** <br /> Dejstva ------- Dejstva, na katerih temelji pritožba v tej zadevi, so precej preprosta. Pritožnik je direktor družbe, ki v Združeno kraljestvo uvaža nemško pivo. To mu je bilo težko storiti zaradi sporazumov o izključni nabavi, ki od številnih gostiln v Združenem kraljestvu zahtevajo, da pivo dobavljajo določenim pivovarnam v Združenem kraljestvu. Ti sporazumi so urejeni z zakonodajo Združenega kraljestva, znano kot določba o gostinskem pivu, ki pubom omogoča tudi nakup nekaterih piv od drugih dobaviteljev. Pritožnik je menil, da je določba o gostujočem pivu kršila člen 30 (zdaj člen 28) Pogodbe ES, ker je diskriminirala uvoženo pivo. Aprila 1993 se je glede tega pritožil Evropski komisiji. Komisija je nato začela preiskavo v skladu s členom 169 (zdaj člen 226) Pogodbe ES. Avgusta 1996 je pritožnik izvedel, da naj bi oktobra 1996 potekal tristranski sestanek med Komisijo, organi Združenega kraljestva in trgovinskim združenjem Confédération *des Brasseurs du Marché commun* (CBMC), da bi razpravljali o ponudbi piva za goste. Komisijo je prosil, naj mu dovoli udeležbo na sestanku. Njegova zahteva je bila zavrnjena. V začetku marca 1997 so organi Združenega kraljestva predlagali spremembo določbe o gostujočem pivu. Komisija je menila, da je predlagana sprememba zadovoljiva, in zaključila preiskavo. Pritožnik je želel vedeti, kdo je Komisiji predložil stališča med preiskavo in kateri predstavniki CBMC so se udeležili tristranskega sestanka oktobra 1996. Komisija je zavrnila predložitev informacij. CBMC, na katero se je obrnil tudi pritožnik, mu je povedala, da ne more zagotoviti informacij, ker so zadevne osebe zapustile organizacijo in so bili spisi uničeni. Vprašanje --------- Statut varuha človekovih pravic mi daje pravico, da Evropskemu parlamentu predložim posebna poročila. Trdno sem prepričan, da bi bilo treba to možnost uporabiti le, ko gre za temeljna vprašanja. Tako je tudi v obravnavanem primeru. Komisija trdi, da ji Direktiva o varstvu podatkov - Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 15, str. 355) - preprečuje, da bi dokazala upoštevne informacije. Menim, da se Komisija moti. Menim, da načela dobrega upravljanja zahtevajo, da se državljanom, ki upravo prosijo za informacije, te zagotovijo. Komisija se s tem strinja in je to ponovila v svojem novem kodeksu dobrega ravnanja javnih uslužbencev: > *„Kadar član javnosti zahteva informacije v zvezi z upravnim postopkom Komisije, osebje zagotovi, da se te informacije zagotovijo v roku, določenem za zadevni postopek."* V obravnavani zadevi se tako postavlja temeljno vprašanje, ali se lahko uprava Unije kljub temu sklicuje na potrebo po varstvu osebnih podatkov, da bi zavrnila zahtevo za informacije o upravnih zadevah. Direktiva o varstvu podatkov ---------------------------- Naj se zdaj posvetim direktivi. V zvezi s tem sta najpomembnejša dva koncepta: "Osebni podatki" na eni strani in "obdelava" na drugi strani. Prvič, izraz "osebni podatki" je opredeljen kot "katera koli informacija, ki se nanaša na določeno ali določljivo fizično osebo" (člen 2(a)). Dejstvo, da je določena oseba poslala pismo ali se udeležila sestanka, bi se torej lahko štelo za „osebne podatke". Drugič, „obdelava" je opredeljena kot „kakršen koli postopek ali niz postopkov, ki se izvajajo v zvezi z osebnimi podatki" (člen 2(b)). Direktiva kot primere takih postopkov določa zbiranje, beleženje in shranjevanje osebnih podatkov. Ker je mogoče domnevati, da Komisija ne zavrže pisem, ki jih prejme, ali seznamov oseb, ki so se udeležile sestanka (ker je sicer lahko obtožena nepravilnosti), ampak jih vloži v spis, bi se lahko štelo, da je prisotna tudi „obdelava". V takih okoliščinah bi bila "obdelava" v skladu s členom 7 dovoljena le, če (a) je zadevna oseba "nedvoumno dala svojo privolitev" ali (b) če se uporablja ena od izjem iz navedenega člena. Ta pristop bi dejansko izničil enega glavnih dosežkov Amsterdamske pogodbe, to je načelo, da *je treba odločitve v Evropski uniji sprejemati čim bolj javno.* Poglejmo okoliščine obravnavane zadeve. Državljan se pritožuje, da je država članica kršila pravo Skupnosti. Komisija začne preiskavo. V okviru te preiskave prejme stališča zainteresiranih strani ter skliče sestanek s predstavniki zadevne države članice in tretjimi stranmi. Njena poznejša odločitev, da ne bo začela postopka za ugotavljanje kršitev, očitno temelji na informacijah, ki jih je tako pridobila od tretjih oseb. Če bi se Komisiji dovolilo, da imena teh tretjih oseb ohrani kot zaupna, bi to pomenilo, da se načelo odprtosti ne uporablja. Težko bi bilo sprejeti, da bi direktiva, tj. akt sekundarne zakonodaje, lahko prevladala nad osnovnim konceptom Pogodbe. Ne dovolite mi, da se napačno razlagam. Obstajajo lahko dobri razlogi (na primer potreba po varovanju poslovnih skrivnosti), zakaj Komisija morda ne bo dala na voljo dejanskih predložitev. V nekaterih postopkih je lahko celo zakonito, da se ne razkrije identiteta oseb, ki so predložile vloge. Pomislite na primer na postopke o konkurenci, v katerih mali trgovec brez take zaščite morda ni pripravljen zagotoviti nobenih informacij proti močnemu konkurentu. Kar pa ne more in ne sme biti sprejeto, je splošni predlog, da *Direktiva o varstvu podatkov* zavezuje Komisijo, da imena takih oseb ohrani kot zaupna. Menim, da je to stališče tudi popolnoma skladno z namenom Direktive o varstvu podatkov. Ta cilj vključuje varstvo „temeljnih pravic in svoboščin fizičnih oseb, zlasti njihove pravice do zasebnosti". Ali je mogoče resno trditi, da bi morala imeti oseba, ki se je namerno odločila pisati Komisiji ali se udeležiti sestanka s Komisijo, pravico, da se sklicuje na "pravico do zasebnosti", da bi drugim osebam preprečila, da bi izvedele, kdo so? Odgovor je vsekakor ne. Upoštevajte, da pritožnik ne zahteva informacij o starosti, barvi, zdravju, politični pripadnosti ali kakršnih koli drugih značilnostih, ki bi se lahko ustrezno imenovale „osebni podatki". Vse, kar želi vedeti, je, kdo je sodeloval v upravnem postopku pred Evropsko komisijo, zaradi česar je Komisija zaključila preiskavo. Stališče Komisije bi pomenilo, da obstaja temeljna pravica do tajnega posredovanja informacij upravnemu organu. Menim, da bi bilo to v očitnem nasprotju z načelom odprtosti, ki sem ga že omenil. Naj na koncu povem, da obstaja še en razlog, zakaj stališče Komisije ni prepričljivo, in sicer, da je samo po sebi protislovno. Komisija je obvestila varuha človekovih pravic, da je pisala vsem zadevnim osebam, da bi jih vprašala, ali nasprotujejo razkritju njihovih imen pritožniku. Nekatere od teh oseb so se izrecno strinjale, nekatere so temu nasprotovale, večina pa sploh ni odgovorila. Komisija je nato pritožnika obvestila o imenih vseh teh oseb, razen tistih, ki so temu izrecno nasprotovale. Komisija je v svojem mnenju ta pristop utemeljila z naslednjimi besedami: > *"(...) če na dopis ni odgovora in ob upoštevanju posebnih okoliščin v tem primeru Komisija meni, da interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, ne prevladajo."* Zelo cenim ta konstruktiven in sodelovalen pristop Komisije. Vendar člen 7(a) določa, da se osebni podatki lahko obdelujejo le, če je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, „nedvoumno" dal svojo privolitev. Pristop Komisije torej kaže, da se lahko tovrstne informacije razkrijejo, tudi če določbe Direktive o varstvu podatkov, če bi se uporabljale, tega ne bi omogočale. Hvala za vašo pozornost.