Mandat evropskega varuha človekovih pravic

Evropski varuh človekovih pravic je pooblaščen za izvajanje preiskav v zvezi s primeri nepravilnosti pri dejavnostih institucij in organov Evropskih skupnosti. Njegove pristojnosti in dolžnosti so določene v Pogodbah - zlasti v členu 195 Pogodbe ES - in statutu varuha človekovih pravic (1).

Prijazne rešitve

Pogodbi in statut evropskemu varuhu človekovih pravic zagotavljajo številna orodja, ki jih lahko uporabi, kadar ugotovi nepravilnosti. Vendar je treba pred uporabo teh orodij poudariti, da statut varuhu človekovih pravic nalaga, naj v čim večji meri poišče rešitev pri zadevni instituciji ali organu, da bi odpravil nepravilnosti in zadovoljil pritožnika.
Ta obveznost velja ves čas postopka. Na primer, kadar pritožnik trdi le, da uprava ni odgovorila na dopis, je običajno, da službe varuha človekovih pravic neformalno stopijo v stik z upravo, da bi ugotovile, ali je uprava že odgovorila ali bo odgovorila na pritožnikov dopis. V tem primeru in takoj ko varuh človekovih pravic prejme kopijo tega odgovora, se šteje, da je pritožba rešena. Urad varuha človekovih pravic si prizadeva tudi za to, da bi zadevne institucije ali organi iskali rešitev neposredno pri pritožniku. To je bilo dokaj uspešno. Skoraj 200 primerov je bilo v petih letih rešenih šele, ko je bila pritožba poslana zadevni instituciji ali organu. Lahko je bil na primer odgovor na zahtevo ali objava informacij ali zahtevani dokument ali zapoznelo plačilo, ki ga je treba poravnati, ali razveljavitev napačno objavljenega natečaja ali ponudbe.
Če poravnava ni dosežena, varuh človekovih pravic upravi po potrebi predloži predloge za sporazumno rešitev. Takšen način dela je bil sprejet v francoskem sistemu varuha človekovih pravic (la mediacija). Te predloge uprava pogosto sprejme. Ker so institucije in organi veliko primerov rešili neposredno, je bilo manj prostora za predloge sporazumnih rešitev, ki jih je sprožil varuh človekovih pravic. Le v približno desetih primerih je varuh človekovih pravic dosegel sporazumno rešitev. Ta številka za poravnave in sporazumne rešitve, ki jih je sprožil varuh človekovih pravic, kaže tudi pripravljenost evropskih institucij in organov, da sodelujejo z varuhom človekovih pravic in odpravijo primere nepravilnosti.
Kadar sporazumne rešitve ni mogoče doseči, varuh človekovih pravic uporabi orodja, ki so mu na voljo.

Kritične pripombe

Varuh človekovih pravic je razvil prakso, ki vključuje kritično oceno v primerih, ko je prišlo do nepravilnosti, vendar (na primer zaradi pretečenega časa) ni razumnega načina za izboljšanje stanja. Kritična pripomba temelji na ugotovitvi ugotovljenega primera nepravilnosti in prizadevanju, da se v prihodnjih dejavnostih ne bi ponovile. Slabost te rešitve je v tem, da varuh človekovih pravic zaradi svoje velike delovne obremenitve doslej ni mogel sistematično preverjati, ali uprava upošteva te kritične pripombe v prihodnjih primerih. Ta problem je nedavno izpostavil tudi Evropski parlament. Upati je, da bo povečanje sredstev, ki so na voljo varuhu človekovih pravic, slednjemu omogočilo, da se spoprime s tem problemom.

Dodatne opombe

V zvezi s tem je treba opozoriti, da obstajajo tudi primeri, v katerih varuh človekovih pravic ugotovi, da ni bilo očitnih nepravilnosti, vendar meni, da bi bilo zaželeno, da uprava v prihodnosti izboljša svoje ravnanje. V takih primerih varuh človekovih pravic ta nasvet predloži upravi pod pretvezo nadaljnje pripombe ob koncu sklepa o zaključku zadeve. Razveseljivo je, da se uprava vse bolj odziva na te nadaljnje pripombe.

Osnutki priporočil

Če varuh človekovih pravic odkrije nepravilnost, ki jo je še vedno mogoče odpraviti, o tem obvesti upravo. Statut mu omogoča, da predlaga, kakšno bi lahko bilo pravno sredstvo. Statut te predloge imenuje „osnutek priporočil“. Uvedeni so v javnosti. Doslej je varuh človekovih pravic to možnost uporabil v 24 primerih, v katerih je opravil poglobljeno preiskavo. V 11 od teh primerov je uprava sprejela osnutke priporočil. Na dan 31. avgusta 2000 je bilo še vedno nerešenih deset zadev (2).

Posebna poročila

Če uprava v treh mesecih ne sprejme osnutka priporočil varuha človekovih pravic ali ne najde drugega sprejemljivega načina za odpravo nepravilnosti, ima varuh človekovih pravic pravico, da Evropskemu parlamentu javno predloži posebno poročilo in ga pozove, naj uporabi svoja politična pooblastila, da bi poskušal doseči, da uprava odpravi nepravilnosti. Varuhinja človekovih pravic je do danes Evropskemu parlamentu predložila tri posebna poročila.
Prvo od teh poročil, ki je bilo predloženo decembra 1997, se je nanašalo na vprašanje dostopa javnosti do dokumentov, ki jih hrani 15 institucij in organov Skupnosti, razen Sveta EU in Evropske komisije. Vse zadevne institucije in organi Skupnosti so zdaj sprejeli pravila o dostopu javnosti do dokumentov, ki jih hranijo, zato je bila zadeva uspešno zaključena.
Drugo poročilo, predloženo oktobra 1999, se je nanašalo na zavrnitev Komisije, da bi kandidatom, ki so sodelovali v postopkih zaposlovanja, ki jih je organizirala Komisija, omogočila dostop do njihovih ocenjenih izpitnih dokumentov. Decembra 1999 je Komisija obvestila varuha človekovih pravic, da je zdaj sprejela njegove argumente in bo takšen dostop odobrila v prihodnjih postopkih zaposlovanja.
Tretje posebno poročilo, ki je bilo aprila 2000 predloženo Evropskemu parlamentu, se je nanašalo na predlog varuha človekovih pravic, naj institucije in organi EU sprejmejo kodeks dobrega ravnanja javnih uslužbencev. Tako kot njegovi predhodnici je bilo tudi to posebno poročilo sprejeto v okviru preiskave na lastno pobudo Evropskega varuha človekovih pravic.

Preiskave na lastno pobudo

To nas pripelje do še ene pomembne točke. Evropski varuh človekovih pravic je pooblaščen za sprejemanje pritožb evropskih državljanov v zvezi s primeri nepravilnosti. Vendar ima tudi pravico, da začne preiskavo na lastno pobudo. Varuh človekovih pravic je to možnost doslej namerno uporabljal varčno. Običajno se preiskava na lastno pobudo začne v primerih, ko varuh človekovih pravic na podlagi številnih pritožb ugotovi, da obstaja splošnejša težava.
Preiskava na lastno pobudo o problemu zamud pri plačilih, ki se je začela decembra 1999, je primer. V preteklih letih je varuh človekovih pravic prejel številne pritožbe podjetij in državljanov, ki so opravljali storitve za Evropsko komisijo in se pritožili, da sploh niso bili plačani ali niso bili plačani pravočasno.
Varuhinja človekovih pravic se je zato odločila, da bo začela preiskavo na lastno pobudo, ki bo obravnavala splošnejšo težavo, ki se zdi, da obstaja. Dodati je treba, da je varuh človekovih pravic uporabil tudi možnost, da začne preiskavo na lastno pobudo v primerih, v katerih se je zdelo, da je prišlo do nepravilnosti, vendar pritožnik ni imel procesnega upravičenja, ker ni bil državljan EU ali ni živel v EU.

Druge možnosti vplivanja na upravo

Nazadnje, ne smemo pozabiti, da ima varuh človekovih pravic na voljo druga sredstva, s katerimi poskuša vplivati na ravnanje uprave. Letno poročilo na primer varuhu človekovih pravic omogoča, da poda splošnejše pripombe, ki naj v upravi ne bi ostale neopažene.
Varuh človekovih pravic lahko upravi da tudi pozitivne smernice o tem, kaj je po njegovem mnenju dobro upravljanje. Leta 1999 je varuh človekovih pravic zaključil preiskavo na lastno pobudo, na podlagi katere je institucijam in organom EU predlagal podroben kodeks dobrega ravnanja javnih uslužbencev. Številni od teh organov so zdaj sprejeli ta kodeks ali kodekse, ki temeljijo na predlogu varuha človekovih pravic.
Kot je navedeno zgoraj, je varuh človekovih pravic zadevo predložil Evropskemu parlamentu v posebnem poročilu, v katerem je predlagal sprejetje zakona o dobrem upravljanju za EU. Evropski parlament še vedno preučuje to vprašanje.

Sklepna ugotovitev

Na koncu je torej mogoče trditi, da ima evropski varuh človekovih pravic na voljo dovolj orodij za opravljanje svoje naloge. Seveda morajo drugi presoditi, ali je bil evropski varuh človekovih pravic pri svojem delu uspešen. Vendar je mogoče poudariti, da je Evropski parlament, ki mu mora varuh človekovih pravic predložiti svoje letno poročilo, do zdaj Evropskemu varuhu človekovih pravic nenehno čestital za njegove dosežke. Zdi se, da dejstvo, da število pritožb nenehno narašča - s približno 500 v prvem polnem letu na približno 1500 lani - kaže, da so tudi evropski državljani prepričani, da jim lahko pomaga evropski varuh človekovih pravic.
Dodati je treba, da je še vedno veliko pritožb, ki ne spadajo v pristojnost varuha človekovih pravic, na primer zato, ker so naslovljene na organe, ki niso institucije ali organi EU. Varuh človekovih pravic si po svojih najboljših močeh prizadeva pomagati pritožnikom tudi v takih primerih. Zato redno zagotavlja informacije o tem, na koga bi se pritožnik lahko obrnil, da bi poiskal pomoč, ali pa pritožbo sam posreduje instituciji (npr. nacionalnemu varuhu človekovih pravic), ki jo lahko obravnava.
Na koncu je treba navesti, da so dejavnosti evropskega varuha človekovih pravic na voljo na njegovem spletišču, ki se stalno posodablja (http://www.ombudsman.europa.eu).

(1) Sklep Evropskega parlamenta 94/262 z dne 9. marca 1994 o predpisih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje nalog varuha človekovih pravic, UL L 113, str. 15.

(2) Za preostale tri primere je bilo pripravljeno posebno poročilo za Evropski parlament.