Dobro jutro kolegi in kolegice, dobrodošli na današnjem zasedanju konference. Naj se še enkrat zahvalim županji Strasbourga in njeni ekipi za čudovito gostoljubje, ki smo ga uživali sinoči, in upam, da ste tudi vi uživali v srečanju s starimi kolegi in spoznavanju naših novih.

Danes bomo nadaljevali razpravo o izzivih digitalizacije, slišali pa bomo tudi o tekočem delu, ki ga je moj urad naročil pri OECD, o tem, kako lahko varuhi človekovih pravic sodelujejo pri spremljanju uporabe ogromne količine denarja, ki ga bo EU porabila za pomoč državam članicam pri okrevanju po pandemiji.

Kot vsi vi sem prepričan, da se mi je včerajšnja začetna razprava o digitalizaciji javnih in zasebnih storitev zdela zelo spodbudna in me je spodbudila k razmisleku o tem, kako negativno in pozitivno vpliva na moje življenje.

Še pred nekaj desetletji bi se nam zdelo čudežno, da nam je toliko dostopnih, ne da bi zapustili svoje domove.  Spomnim se, da sem moral iti v središče Dublina in čakalno vrsto za dolga obdobja, da sem zaprosil za potni list, ali da je bil moj avto registriran za davek in celo, da bi dobil majhno količino denarja iz banke, je pomenilo, da sem šel v fizično stavbo, izpolnil obrazec in čakalno vrsto, dokler blagajna ni bila brezplačna.

Spomnim pa se tudi, da za mojo pokojno mater, ki je živela sama po očetovi smrti, fizična, osebna narava teh storitev ni bila nadloga, temveč način, kako jo ohraniti povezano s svojo skupnostjo, in da ji je nekdo, ki jo je vodil skozi občasno nalogo, ki je bila zapletena, dal zaupanje. To, da je morala iti na banko, v mesto, da bi se srečala z nekom o zavarovanju ali kakšni drugi zadevi, zanjo ni bila nadloga, temveč jo je povezala z življenjem zunaj štirih zidov njenega doma na način, kot je to storila tudi hoja v cerkev ali obisk knjižnice ali obiskovanje centra lokalne skupnosti.

Zelo sugestivna beseda „dematerializacija“, ki je bila uporabljena včeraj, me je spodbudila k razmisleku ne le o dematerializaciji javnih storitev, temveč v številnih mestih in na podeželju zlasti o dematerializaciji skupnosti, saj se ljudje in storitve, tako zasebni kot javni – od bank do knjižnic – zdaj selijo na splet in tako prekinejo tiste drobne povezave, ki nas, čeprav se tega ne zavedamo vedno, ne podpirajo le v materialnem smislu, temveč tudi v psihološkem.

Toda ne moremo in ne želimo obrniti ure nazaj in enodnevna generacija Y, X in Z bo tudi starejša, vendar nikoli ne bo poznala preddigitalnega časa in njihov način iskanja povezav bo upal, da bo njihovo življenje smiselno na drugačen način. Toda za zdaj obstaja tveganje, da bodo zaradi ljubezenskega razmerja med javnimi upravami in tehnologijo izključeni ljudje, ki bi morali biti v ospredju in središču njihovega dela. Eden od kolegov je včeraj izpostavil to vprašanje in me znova spodbudil k razmisleku o tem, kako so vse bolj spletne storitve zasnovane tako, da čim bolj preprečujejo stik med ljudmi. In , ima tudi vse bolj, če je ta stik vzpostavljen, značaj klicnega centra, kjer je zelo težko dobiti odgovor na nišna ali zapletena vprašanja.

Moje izkušnje kot varuhinja človekovih pravic so, da največji stres ni vedno posledica same narave problema, temveč tega, da se ga ne sliši. Stres se ublaži, ko nekdo posluša, ko sliši specifične podrobnosti pritožbe, ki ne ustrezajo vedno kontrolnemu seznamu na spletišču.  Tudi če pritožba na koncu ni sprejeta, so ljudje v številnih primerih zadovoljni, da jim je vsaj nekdo prisluhnil, pritožnik in odpravnik pa sta storila vse, kar je bilo v njuni moči, da bi pojasnila in rešila težavo.

Čeprav to danes ni posebna tema, so zgoraj opisane težave v primerjavi z morebitnimi izzivi, ki bi jih uporaba umetne inteligence v javni upravi lahko predstavljala ali celo že predstavljala, blede.  Neodgovarjanje na telefon je ena stvar, vendar uvoz pristranskosti ali drugih negativnih elementov v algoritme, ki lahko v prihodnosti določajo toliko o našem vsakdanjem življenju, je, če uporabimo ameriški izraz, zelo drugačna igra z žogo. Mislim, da se bo ta mreža vrnila na to temo.