Izdelano v skladu s členom 2(10) Statuta evropskega varuha človekovih pravic [1]

Ozadje pritožbe

1. Evropska komisija je 15. decembra 2020 predlagala dva zakonodajna akta za nadgradnjo pravil, ki urejajo digitalne storitve v EU: akt o digitalnih storitvah [2] in akt o digitalnih trgih [3] (v nadaljnjem besedilu skupaj: sveženj o digitalnih storitvah). Cilj predlaganih uredb je ustvariti varnejši digitalni prostor, v katerem so zaščitene temeljne pravice uporabnikov, in vzpostaviti enake konkurenčne pogoje za spodbujanje inovacij, rasti in konkurenčnosti.

2. Svet je 25. novembra 2021 sprejel splošni pristop [4] za sveženj o digitalnih storitvah, 25. marca 2022 in 23. aprila 2022 pa je z Evropskim parlamentom dosegel politični dogovor o aktu o digitalnih trgih [5] oziroma aktu o digitalnih storitvah [6]. Oba akta sta začela veljati novembra 2022.

3. Pritožnik, medijska hiša, je septembra 2021 zaprosil za dostop javnosti [7] do izmenjav mnenj o osnutku akta o digitalnih storitvah in osnutku akta o digitalnih trgih med pravno službo Sveta, njenimi notranjimi delovnimi skupinami in Evropsko komisijo.

4. Svet je opredelil 15 dokumentov, ki spadajo na področje uporabe pritožnikove zahteve: Šest dokumentov v zvezi z aktom o digitalnih storitvah in devet dokumentov v zvezi z aktom o digitalnih trgih. Svet je zavrnil dostop do vseh 15 dokumentov v celoti, pri čemer je trdil, da bi njihovo razkritje oslabilo varstvo pravnih nasvetov in prihodnjih sodnih postopkov [8] ter tekoči postopek odločanja Sveta [9]. Poleg tega je Svet menil, da ni prevladujočega javnega interesa za razkritje dokumentov.

5. Pritožnik je novembra 2021 zahteval, naj Svet ponovno preuči svojo odločitev (s „potrditveno prošnjo“). Trdila je, da Svet ni zadostno pojasnil, kako bi razkritje oslabilo zaščitene interese. Poleg tega je menilo, da ključni pomen obeh zakonodajnih aktov in njegova vloga „javnega čuvaja“ pomenita prevladujoč javni interes, ki bi prevladal nad varovanimi interesi.

6. Svet je odgovoril 20. decembra 2021. Ohranila je prvotno zavrnitev in pritožnika obvestila, da je ugotovila, da dodatni dokument (skupaj 16 dokumentov) spada na področje uporabe pritožnikove zahteve [10].

7. Pritožnik ni bil zadovoljen z izidom pregleda, zato se je 8. aprila 2022 obrnil na varuhinjo človekovih pravic.

Preiskava

8. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo o tem, da je Svet zavrnil popoln dostop javnosti do zahtevanih dokumentov.

9. Med preiskavo je preiskovalna skupina varuha človekovih pravic pregledala sporne dokumente in se sestala z uradniki generalnega sekretariata Sveta, da bi pridobila pojasnila o razlogih Sveta za zavrnitev dostopa javnosti. Varuh človekovih pravic je nato pritožniku predložil poročilo o tem sestanku [11].

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

Trditve pritožnika

10. Pritožnik je trdil, da Svet ni pojasnil, kako bi razkritje dokumentov konkretno in dejansko oslabilo interese, zaščitene z izjemo iz člena 4 Uredbe 1049/2001.

11. Pritožnik je navedel, da mora biti tveganje ogrožanja varovanega interesa razumno predvidljivo in ne zgolj hipotetično. Menila je, da se je Svet skliceval na neupravičene zunanje vplive, ne da bi natančno navedel, kateri so ti vplivi in kako bi razkritje zahtevanih dokumentov prispevalo k njim. Pritožnik je zato menil, da je to tveganje ogrožanja zaščitenih interesov zgolj hipotetično.

12. Pritožnik je nadalje trdil, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje dokumentov. Menil je, da sta predlagani zakonodajni besedili ključnega pomena, saj bosta konkretno vplivali na življenje državljanov EU. Zato bi bilo razkritje stališča pravne službe Sveta bistveno za javne razprave. Poleg tega je pritožnik menil, da zavrnitev razkritja dokumentov posega v njegovo vlogo „javnega čuvaja“ in načelo „svobode tiska“. Pritožnik se je skliceval na Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je menilo, da je zbiranje informacij bistven korak v novinarstvu in kot tako zaščiteno s svobodo tiska. Oviranje zbiranja informacij bi lahko postalo oblika posredne cenzure [12].

Trditve Sveta

13. Svet je v potrdilnem sklepu navedel, da sta zakonodajna predloga izjemno tehnične regulativne narave in posebej mednarodno občutljiva. Zahtevani dokumenti so prispevki pravne službe Sveta, ki predsedstvu in/ali delegacijam pomagajo pri pripravljalnem delu, potrebnem za razprave v delovnih skupinah ter nato v Odboru stalnih predstavnikov (Coreper)[13] in Svetu, končni cilj pa je sprejetje stališča sozakonodajalca v prvi obravnavi o obeh zakonodajnih predlogih. Zato je Svet menil, da spadajo na področje varstva pravnih nasvetov in tekočega postopka odločanja.

14. Svet je trdil, da se povečana preglednost sicer uporablja, kadar institucije delujejo v svoji zakonodajni funkciji, vendar jim to ne odvzema možnosti, da utemeljijo zavrnitev na podlagi potrebe po zaščiti tekočega postopka odločanja, kadar je to potrebno za ohranitev njihove zmogljivosti za izpolnjevanje njihovih nalog.

15. Svet je opozoril, da lahko zavrne dostop do dokumentov, povezanih z zakonodajnim postopkom, kadar bi razkritje lahko konkretno in dejansko oslabilo varovani interes in je tveganje take škode razumno predvidljivo in ne zgolj hipotetično. Svet je navedel, da zadostuje navedba konkretnih dokazov, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je tveganje razumno predvidljivo in ne zgolj hipotetično.

16. Svet je trdil, da gre pri zadevnih dokumentih za izmenjave v okviru zadevnih delovnih skupin, ki so tehnične in pripravljalne narave. Njihovo razkritje v tej fazi bi lahko resno ogrozilo tekoči postopek odločanja Sveta, saj bi oslabilo njegovo stališče v prihodnjih tristranskih razpravah [14] s Parlamentom. Menil je, da bi razkritje Parlamentu omogočilo, da predvidi točke, ki jih člani Sveta ne bi bili pripravljeni ali pripravljeni rešiti. Poleg tega je Svet menil, da bi lahko razkritje njegove člane izpostavilo neupravičenemu zunanjemu pritisku glede na občutljivo naravo predlaganih besedil, katerih cilj je urediti vratarje in ki bi lahko vplivala na gospodarske subjekte iz tretjih držav. Razkritje bi tudi olajšalo ciljno usmerjene poskuse tretjih oseb z gospodarskimi, strateškimi in/ali političnimi interesi, da bi vplivale na države članice, saj bi razkrilo točke (ne)strinjanja med njimi. Zato bi razkritje zmanjšalo verjetnost, da bi razprave v pripravljalnih telesih in Coreperju potekale „mirno, učinkovito in brez neupravičenih zunanjih pritiskov“.

17. Svet je poleg tega trdil, da lahko v skladu s sodno prakso Unije zavrne dostop javnosti do posebej občutljivega pravnega mnenja, podanega v okviru zakonodajnega postopka. Navedla je, da zahtevani dokumenti vsebujejo pravne nasvete, oblikovane v okviru pripravljalnih razprav za pripravo širših razprav. Razkritje v tej fazi bi lahko vplivalo na način priprave pravnih nasvetov in ogrozilo možnost pravne službe, da izrazi svoje stališče brez kakršnega koli zunanjega vpliva. Tako bi se zmanjšala njena zmožnost zagotavljanja „poštenih, odkritih in popolnih mnenj“.

18. Svet je trdil, da sodna praksa EU priznava posebej občutljivo naravo pravnega svetovanja, ki ga zagotavlja pravna služba institucije, kadar se nanaša na zadeve, ki so predmet pravdnega postopka. Svet je menil, da je glede na učinek predlaganih besedil na spletne platforme zelo verjetno, da bodo izpodbijana na sodišču. Svet je trdil, da je bilo razumno predvidljivo, da bi razkritje lahko vplivalo na zmožnost pravne službe, da učinkovito brani odločitve, ki jih sprejme Svet, pred sodišči Unije, kar bi vplivalo na integriteto teh prihodnjih sodnih postopkov.

19. Svet je poleg tega menil, da ni prevladujočega javnega interesa za razkritje dokumentov. Menila je, da je trditev pritožnika, da sta zakonodajni besedili ključnega pomena, presplošna in kot taka ne zadostuje za ugotovitev, da bi morala preglednost prevladati nad interesi zaščite. Nasprotno, Svet je menil, da občutljivost in pomen teh besedil upravičujeta zavrnitev dostopa. V zvezi s trditvami pritožnika, da ne more izpolniti svoje dolžnosti „javnega čuvaja“ in da bi zavrnitev razkritja posegala v svobodo tiska, je Svet trdil, da se mora v skladu s sodno prakso EU prevladujoč javni interes razlikovati od teh načel. Svet je menil, da občutljivost in pomen teh besedil upravičujeta zavrnitev dostopa. Svet je navedel, da je v svojem javnem registru dokumentov že objavil več dokumentov, povezanih s svežnjem o digitalnih storitvah [15].

Ocena varuha človekovih pravic

Narava zahtevanih dokumentov

20. Inšpekcijski pregled je pokazal, da je 16 dokumentov, obravnavanih v tej preiskavi, izmenjava elektronskih sporočil, vključno s prilogami, med člani pravne službe Sveta, posameznimi delegacijami, predsedstvom Sveta in pristojnimi službami Komisije v zvezi z osnutkom akta o digitalnih trgih in osnutkom akta o digitalnih storitvah. Datumi so od aprila do oktobra 2021.

21. Med sestankom s preiskovalno skupino varuhinje človekovih pravic so uradniki generalnega sekretariata Sveta potrdili, da pravna služba Sveta sicer ni predložila uradnega pravnega mnenja v nobenem od obeh zadevnih zakonodajnih postopkov, vendar je na zahtevo zagotovila pravno svetovanje posameznim delegacijam, službam Komisije ali predsedstvu Sveta, bodisi ustno, med sejami ustrezne delovne skupine in prek neuradnega video-/telekonference bodisi v pisni obliki, na primer s predlaganjem sprememb osnutkov pravnih besedil. Zadevne izmenjave elektronskih sporočil vsebujejo take pravne nasvete.

22. Uradniki generalnega sekretariata Sveta so nadalje pojasnili, da se vse zahtevane izmenjave elektronske pošte nanašajo na vprašanja, o katerih se je razpravljalo na sestankih delovnih skupin, in da so bile s tem seznanjene vse države članice.

Uporaba izjem pri dostopu javnosti

23. Državljani EU imajo pravico, ki temelji na Pogodbi, da „sodelujejo v demokratičnem življenju Unije“. [16] Zato je treba vse odločitve EU sprejemati „čim bolj odprto in v kar najtesnejši povezavi z državljani“. [17] To je zlasti pomembno, kadar institucije EU delujejo v svoji „zakonodajni vlogi“. [18] Načelo zakonodajne preglednosti je zapisano v Pogodbah EU [19] in se odraža v zakonodaji EU o dostopu javnosti do dokumentov (Uredba 1049/2001), ki določa, da morajo biti „zakonodajni dokumenti“ neposredno dostopni javnosti, razen če bi njihovo razkritje ogrozilo enega ali več javnih ali zasebnih interesov, ki so izrecno zaščiteni [20].

24. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da so dokumenti, obravnavani v tej preiskavi, očitno zakonodajni dokumenti, za katere morajo veljati najvišji standardi preglednosti. Zato je treba izjeme, na katere se sklicuje Svet pri zavrnitvi dostopa javnosti, uporabljati še bolj restriktivno [21].

Zaščita postopka odločanja v teku

25. Svet je trdil, da so zahtevani dokumenti tehnične in pripravljalne narave ter da bi njihovo razkritje v času potrditvene odločitve lahko resno oslabilo postopek odločanja, ki poteka v Svetu. Svet je ugotovil, da bi razkritje lahko oslabilo njegovo pogajalsko stališče med prihodnjimi trialogi, njegove člane izpostavilo neupravičenemu zunanjemu pritisku in olajšalo ciljno usmerjene poskuse tretjih strani, da bi vplivale na države članice. Svet je izjavil, da so številne določbe v osnutku akta o digitalnih trgih in osnutku akta o digitalnih storitvah zelo sporne.

26. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da v skladu s sodno prakso EU [22] predhodna narava razprav v delovnih skupinah Sveta v zvezi z zakonodajnim predlogom sama po sebi ne upravičuje uporabe izjeme za varstvo postopka odločanja v teku. V tej določbi ni razlikovanja glede na „stanje ali napredek razprave“. Tako pripravljalna narava razprav in dejstvo, da Svet ob razkritju še ni sprejel končnega stališča, sama po sebi ne dokazujeta, da bo postopek odločanja Sveta resno ogrožen.

27. Varuhinja človekovih pravic je že ugotovila, da bi lahko bili notranji dokumenti Sveta, ki določajo pogajalsko strategijo Sveta (njene „rdeče črte“, področja, na katerih bi lahko bil Svet prožen, ali nadomestne možnosti za Svet) v njegovih tekočih tristranskih pogajanjih z Evropskim parlamentom, zaščiteni, dokler potekajo zadevna pogajanja.[23] Varuhinja človekovih pravic je v tej prejšnji preiskavi menila, da bi razkritje pogajalske strategije Sveta, preden jo Svet uporabi in posreduje Parlamentu, lahko resno ogrozilo pogajalsko stališče Sveta in s tem tekoči postopek odločanja.

28. Dokumenti, obravnavani v tej preiskavi, so drugačne narave. Ne vsebujejo pogajalske strategije Sveta. Namesto tega vsebujejo pravne nasvete pravne službe Sveta za pomoč predsedstvu Sveta in delegacijam držav članic pri razpravi o obeh zakonodajnih predlogih v ustreznih delovnih skupinah. Varuhinja človekovih pravic zato meni, da je težko razumeti, kako bi lahko poznejša pogajalska strategija Sveta med trialogi (ki so potekali v začetku leta 2022) izhajala iz teh izmenjav ali kako bi njihovo razkritje oslabilo pogajalsko stališče Sveta med pogajanji s Parlamentom. Samo na primer se zdi, da informacije, izmenjane v dokumentih 6, 13, 14 in 16, ter pravni nasveti v obliki sledenih sprememb v priloženih besedilih osnutkov predlogov niso posebej občutljivi niti ne določajo rdečih črt Sveta in s tem njegove pogajalske strategije.

29. Svet je nadalje trdil, da bi lahko razkritje zaradi občutljive narave predlaganih zakonodajnih besedil člane Sveta in njegovo pravno službo izpostavilo nepotrebnemu pritisku ali drugemu zunanjemu vmešavanju.

30. Čeprav je lahko tveganje zunanjega pritiska legitimen razlog za omejitev dostopa, je treba z gotovostjo ugotoviti resničnost takega zunanjega pritiska in predložiti dokaze, da obstaja razumno predvidljivo tveganje, da bo ta zunanji pritisk znatno vplival na odločitev, ki jo je treba sprejeti [24].

31. V tem primeru Svet ni predložil nobenega dokaza niti v spisu ni ničesar, kar bi kazalo na to, da bi lahko razumno pričakoval odziv, ki bi presegal tisto, kar bi lahko od javnosti pričakoval kateri koli član zakonodajnega organa, ki predlaga spremembe osnutka zakonodaje.[25] Dokumenti 1, 4, 12 in 15 na primer vsebujejo vprašanja in/ali pravna stališča, ki so jih izrazile države članice. Pravna služba Sveta je na vprašanja odgovorila ustno v pogovorih z zadevnimi delegacijami držav članic, nato pa jih je na sestankih delovne skupine delila z vsemi državami članicami. Zadržane informacije se ne zdijo posebej občutljive, zlasti ker vključujejo vprašanja držav članic za razumevanje zakonodajnega predloga. Tako ni razvidno, kako bi razkritje v času potrditvene odločbe resno oslabilo postopek odločanja. Glede na to varuhinja človekovih pravic meni, da trditev Sveta ni utemeljena.

32. Svet je tudi trdil, da bi razkritje razkrilo točke (ne)strinjanja med njegovimi člani in bi tako lahko olajšalo ciljno usmerjene posege tretjih strani, katerih namen je vplivati na položaj nekaterih držav članic.

33. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je lobiranje državljanov, skupin potrošnikov ali poklicnih skupin z gospodarskim in/ali političnim interesom pričakovan in celo dobrodošel del zakonodajnega postopka. Kaže, da imajo te interesne skupine in javnost legitimen interes za spremljanje zakonodajnega postopka in sodelovanje v njem. Da pa bi vsi interesi lahko izmenjali informirana stališča med tekočim zakonodajnim postopkom, je bistveno, da se v največji možni meri zagotovijo enaki konkurenčni pogoji v smislu dostopa do informacij. Zato varuh človekovih pravic meni, da bi razkritje javnosti - vključno z lobisti, pa tudi širšo javnostjo in novinarji - omogočilo učinkovitejše in enakopravnejše sodelovanje v postopku odločanja, s čimer bi se povečali kakovost in legitimnost tega postopka.

Varstvo pravnih nasvetov in sodnih postopkov

34. Svet je poleg tega trdil, da zadevni dokumenti vsebujejo pravne nasvete in da bi njihovo razkritje oslabilo zmožnost pravne službe Sveta, da poda iskrena, odkrita in popolna mnenja brez zunanjega vpliva. Svet je tudi menil, da je zelo verjetno, da se bosta obe pravni besedili izpodbijali na Sodišču, in da je bilo razumno predvidljivo, da bo razkritje vplivalo na integriteto teh prihodnjih sodnih postopkov.

35. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je v skladu s sodno prakso EU [26] vprašanje, ali je mnenje posebej občutljivo, odvisno od tega, ali je vsebina mnenja posebej občutljiva, in ne od tega, ali se lahko zakonodajni postopek šteje za občutljivega. Ni pomembno, da so lahko postavljena pravna vprašanja sporna in predmet nesoglasja.

36. Varuh človekovih pravic po pregledu spornih dokumentov meni, da informacij, vsebovanih v izmenjavah elektronskih sporočil, ni mogoče ves čas šteti za občutljive (glej tudi primere iz prejšnjega oddelka).

37. Varuh človekovih pravic nadalje ugotavlja, da v skladu s sodno prakso EU [27] splošno sklicevanje na tveganje oslabitve zmožnosti institucije, da se brani v hipotetičnih sodnih postopkih, ne zadostuje za utemeljitev izjeme od preglednosti, ki se zahteva za zakonodajne dokumente. Varuhinja človekovih pravic zato meni, da Svet ni dokazal, kako bi (delno) razkritje oslabilo njegovo zmožnost obrambe na sodišču.

38. Glede na navedeno razlaga Sveta, da bi razkritje oslabilo interese, zaščitene z izjemami iz člena 4 Uredbe št. 1049/2001, varuha človekovih pravic ne prepriča.

39. Varuhinja človekovih pravic zato meni, da bi moral Svet ponovno preučiti svoje stališče, da bi javnosti omogočil čim širši dostop do zahtevanih dokumentov.

Predlog rešitve

Varuhinja človekovih pravic predlaga, naj Svet ob upoštevanju zgornjih ugotovitev pregleda svoje stališče, da bi javnosti omogočil čim širši dostop do zahtevanih dokumentov. Kadar Svet meni, da dostopa ni mogoče odobriti, bi moral podrobno in s sklicevanjem na posamezne dokumente pojasniti, kako bi razkritje teh dokumentov ogrozilo enega ali več javnih ali zasebnih interesov iz člena 4 Uredbe 1049/2001, po potrebi v zaupni prilogi.

Svet naj varuhinjo človekovih pravic do 31. marca 2023 obvesti o vseh ukrepih, ki jih je sprejel v zvezi z navedenim predlogom rešitve.

Emily O'Reilly

Evropski varuh človekovih pravic

Strasbourg, 2. februarja 2023

 

[1] Na voljo na spletnem naslovu: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=uriserv%3AOJ.L_.2021.253.01.0001.01.ENG&toc=OJ%3AL%3A2021%3A253%3ATOC

[2] Na voljo na spletnem naslovu: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/en/TXT/?uri=COM%3A2020%3A825%3AFIN

[3] Na voljo na spletnem naslovu: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/en/TXT/?qid=1608116887159&uri=COM%3A2020%3A842%3AFIN

[4] Več informacij je na voljo na: https://www.consilium.europa.eu/en/policies/digital-services-Package/

[5] Glej https://ec.europa.eu/commission/presscorner/detail/en/ip_22_1978.

[6] Glej https://ec.europa.eu/commission/presscorner/detail/en/ip_22_2545.

[7] V skladu z Uredbo (ES) št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/PDF/?uri=CELEX:32001R1049&from=EN

[8] Druga alinea člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001.

[9] Prvi pododstavek člena 4(3) Uredbe št. 1049/2001.

[10] Ta dokument je bil ustvarjen po tem, ko je pritožnik vložil zahtevo, vendar preden je Svet izdal svojo prvotno odločitev.

[11] Na voljo na spletnem naslovu: https://www.ombudsman.europa.eu/en/doc/inspection-report/en/162077

[12] Sodba z dne 14. aprila 2009 v zadevi Tàrsasàg A Szabadsàgjogokért proti Madžarski, 37374/05; na voljo na https://hudoc.echr.coe.int/eng#{%22itemid%22:[%22001-92171%22]}

[13] „Coreper“ je Odbor stalnih predstavnikov vlad držav članic pri Evropski uniji in glavno pripravljalno telo Sveta. Coreper je sestavljen iz dveh delov: Coreper I, ki ga sestavljajo namestniki stalnih predstavnikov vsake države in pripravlja delo šestih sestav Sveta, in Coreper II, ki ga sestavljajo stalni predstavniki vsake države članice in pripravlja delo štirih drugih sestav Sveta. Več informacij je na voljo tukaj: https://www.consilium.europa.eu/en/council-eu/preparatory-bodies/

[14] Trialog se nanaša na neformalna srečanja med Parlamentom, Svetom in Komisijo. Namen teh srečanj je doseči dogovor o sklopu sprememb, ki so sprejemljive za Parlament in Svet v zvezi z določenim zakonodajnim dosjejem. Tristranska srečanja niso javna.

[15] Svet ni predložil seznama teh dokumentov ali povezave do tega, kje so na voljo.

[16] Člen 10 Pogodbe o Evropski uniji (PEU); na voljo na https://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=UL:C:2008:115:0013:0045:en:PDF

[17] Člena 1 in 10(3) PEU.

[18] Uvodna izjava 6 Uredbe št. 1049/2001.

[19] Člen 15(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije; na voljo na https://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:12012E/TXT:en:PDF

[20] Člen 12(2) in uvodna izjava 6 Uredbe št. 1049/2001.

[21] Glej sodbo Sodišča z dne 4. septembra 2018, ClientEarth/Komisija, C-57/16, točka 100.

[22] Glej sodbe Splošnega sodišča z dne 25. januarja 2023, De Capitani/Svet, T-163/21, točka 78: https://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=269684&pageIndex=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=6000 in z dne 22. marca 2011, Access Info Europe proti Svetu, T-233/09, točki 69 in 76: https://curia.europa.eu/juris/liste.jsf?language=en&num=T-233/09; in Sodišča z dne 17. oktobra 2013, Svet proti Access Info Europe, točka 60: https://curia.europa.eu/juris/liste.jsf?num=C-280/11&language=EN

[23] Glej predlog varuhinje človekovih pravic za rešitev v zadevi 360/2021/TE, točka 37; https://www.ombudsman.europa.eu/en/solution/en/144725

[24] Glej sodbe Splošnega sodišča z dne 25. januarja 2023, De Capitani/Svet, T-163/21, točka 85; in z dne 22. marca 2018, Emilio de Capitani proti Evropskemu parlamentu, T-540/15, točka 99: https://curia.europa.eu/juris/liste.jsf?num=T-540/15

[25] Prav tam.

[26] Sodba Splošnega sodišča z dne 21. aprila 2021, Pech/Svet, T-252/19, točka 85: https://curia.europa.eu/juris/liste.jsf?num=T-252/19&language=en

[27] Glej sodbo Splošnega sodišča z dne 6. aprila 2017 v zadevi Francoska republika proti Komisiji, T-344/15, točka 76: in sodba Splošnega sodišča z dne 21. aprila 2021, Pech/Svet, T-252/19, točka 89.