Agencije EU imajo osrednjo vlogo pri izvajanju politik EU ter zagotavljanju tehničnega, znanstvenega in pravnega strokovnega znanja v ključnih sektorjih. Vsako dojemanje, da njihovi javni uslužbenci zasledujejo zasebne interese, ki so v nasprotju z njihovimi dolžnostmi, lahko spodkoplje zaupanje javnosti v njihovo delo. Evropska varuhinja človekovih pravic je dosledno opozarjala na tveganja pojava „vrtljivih vrat“, ko se uslužbenci selijo na zunanje položaje, zlasti v zasebnem sektorju. Celo majhno število odmevnih primerov lahko povzroči zaskrbljenost javnosti in škodo ugledu, kot je razvidno iz nedavnih preiskav.

Hkrati mora uprava EU pritegniti usposobljene strokovnjake, da bi obravnavali prednostne naloge, kot so trajnostnost, digitalizacija in varnost. Ukrepi, kot so obdobja mirovanja in omejitve delovnih mest, lahko vplivajo na prožnost poklicne poti, zlasti na področjih, kot so pravo, finance ali tehnologija.

Glede na navedeno je bilo v tej preiskavi s sistemskega vidika preučeno, kako agencije EU obravnavajo primere vrtljivih vrat. Cilj je bil opredeliti dobre prakse in morebitne pomanjkljivosti v vzpostavljenih politikah in praksah. V ta namen je opravila podroben pregled politik, ki jih je uvedlo 15 agencij EU, in pregledala 54 spisov o posameznih primerih, ki jih je obravnavalo devet agencij EU. Preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic se je sestala s predstavniki petih agencij EU, da bi razjasnila odprta vprašanja.

Skoraj vse agencije EU, ki so varuhinji človekovih pravic predložile dokumentacijo, so izjavile, da so sprejele pristop Evropske komisije k izvajanju pravnih obveznosti osebja, ki prehaja na vloge v zasebnem sektorju, bodisi ob odhodu bodisi med neplačanim dopustom. Vendar je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da imajo nekatere agencije EU podrobnejše in celovitejše smernice o izvajanju teh pravnih obveznosti kot druge. Razlike, ki jih je ugotovila varuhinja človekovih pravic, se nanašajo na to, kako agencije obravnavajo pozna ali nepopolna obvestila o dejavnostih po opravljeni storitvi, kako agencije ocenjujejo taka obvestila, naravo uvedenih blažilnih ukrepov, preglednost odločitev o priglašenih dejavnostih po opravljeni storitvi in kako se spremljajo vse obveznosti, ki izhajajo iz njih, ter kako agencije usposabljajo osebje o njihovih etičnih obveznostih.

Poleg tega je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da se pravila in politike, ki urejajo dejavnosti oseb, ki niso uslužbenci, tj. članov upravnih odborov agencij ali odborov nadzornikov, po izteku mandata, močno razlikujejo. Večino članov odbora agencij imenujejo nacionalni organi in zastopajo svoje države članice, kar pomeni, da zanje še naprej veljajo nacionalna etična pravila, ki se med državami članicami razlikujejo. Za odpravo morebitnih navzkrižij interesov in škode za ugled, ki bi nastala zaradi pojava vrtljivih vrat, je le nekaj vodstvenih organov agencij EU, preučenih v tej preiskavi, sprejelo politike, ki urejajo dejavnosti (nekdanjih) članov odbora po izteku mandata.

Varuhinja človekovih pravic je za pomoč agencijam EU pri nadaljnji krepitvi njihovih pravil o pojavu vrtljivih vrat določila vrsto smernic dobre prakse:

• Močan okvir integritete se začne s preprečevanjem: bistveno je osebje in člane upravnega odbora opremiti z jasnimi smernicami, rednim usposabljanjem in stalnimi pobudami za ozaveščanje, da se zagotovi popolno razumevanje etičnih obveznosti.
• To je podkrepljeno z zanesljivimi standardnimi operativnimi postopki za obravnavanje primerov vrtljivih vrat, ki zagotavljajo jasen in postopen pristop k uradnim obvestilom, ocenam in skladnosti.
• Pregledna merila za omejevanje vlog po opravljeni storitvi ali mandatu je treba določiti vnaprej, tako da se posamezniki pred pridružitvijo v celoti zavedajo omejitev.
• Kadar se opozori na prehod v zasebni sektor, bi morale agencije ukrepati hitro, in sicer z izvedbo temeljitih ocen tveganja, opredelitvijo morebitnih navzkrižij interesov in sprejetjem takojšnjih previdnostnih ukrepov, kot je preklic pravic dostopa ali po potrebi prerazporeditev odgovornosti.
• Odločanje bi moralo biti pravično, pregledno in dobro dokumentirano, kar bi posameznikom omogočilo, da podajo pripombe o predlaganih omejitvah, hkrati pa zagotovilo, da se tveganja učinkovito obvladujejo s sorazmernimi ukrepi, kot so obdobja mirovanja, prepovedi lobiranja ali po potrebi popolne prepovedi.
• Pravočasno obrazložene odločitve morajo jasno določati pravice do pritožbe.
• Poleg temeljitega odločanja je odgovornost odvisna tudi od doslednega izvrševanja. To vključuje objavo povzetkov odobrenih dejavnosti, dejavno spremljanje skladnosti z naloženimi pogoji in spoštovanje obveznosti glede zaupnosti.
• V primeru suma kršitev se morajo agencije nemudoma odzvati - ugotoviti dejstva in v resnih primerih uvesti disciplinske ukrepe -, da ohranijo zaupanje in zaščitijo institucionalno integriteto.

Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da se lahko agencije EU veliko naučijo iz praks drugih agencij. Varuhinja človekovih pravic namerava te smernice za dobro prakso uporabiti v primerih, na katere bo morda opozorjena v prihodnosti.

Zadeva se je nanašala na to, kako je Agencija EU za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol) obravnavala selitev dveh svojih nekdanjih uslužbencev v Thorn (zasebni subjekt, ki razvija programske rešitve, ki temeljijo na umetni inteligenci, za odkrivanje posnetkov spolne zlorabe otrok na spletu), medtem ko je EU razmišljala o sprejetju pravil o tej zadevi. Pritožnik je izrazil pomisleke glede morebitnih navzkrižij interesov s potezami.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je to, kako je Europol obravnaval premestitev enega uslužbenca v zasebni sektor, pomenilo nepravilnost. Vendar je Europol med preiskavo izrazil pripravljenost za revizijo svojih obstoječih postopkov. Varuhinja človekovih pravic je to pozdravila in pozvala Europol, naj ji v šestih mesecih poroča in navede, kako revizija odpravlja pomanjkljivosti, ugotovljene v tej preiskavi.

Zadeva se je nanašala na premestitev nekdanjega podpredsednika (nekdanjega podpredsednika) Evropske investicijske banke (EIB), ki je prav tako predsedoval Evropskemu investicijskemu skladu (EIS), na mesto izvršnega direktorja „nacionalne spodbujevalne banke“ v Italiji, ki je njegova matična država članica.

Nacionalne spodbujevalne banke delujejo kot finančni posredniki med skupino EIB in manjšimi projekti, ki imajo koristi od naložb skupine EIB. Pritožnik je bil zato zaskrbljen, da je poteza nekdanjega podpredsednika povzročila tveganje navzkrižja interesov.

Varuh človekovih pravic je zadevo preiskal in ugotovil, da je več tednov pred imenovanjem nekdanjega podpredsednika za izvršnega direktorja nacionalne spodbujevalne banke sodeloval pri odobritvi sporazumov o financiranju med EIB in EIS ter nacionalno spodbujevalno banko v Italiji. To se je zgodilo kljub temu, da je glavni nadzornik EIB za skladnost svetoval, naj se med postopkom imenovanja v nacionalno spodbujevalno banko vzdrži vseh poslov z njo. Glavni nadzornik za skladnost se je skliceval na s tem povezan sklep odbora EIB za etiko in skladnost iz leta 2018.

Glede na navedeno je varuhinja človekovih pravic menila, da je bil način, kako je EIB obravnavala tveganja nasprotja interesov, neustrezen in je pomenil nepravilnost. Varuhinja človekovih pravic zato predlaga, naj EIB okrepi vlogo ECC v zvezi z načrtovanimi dejavnostmi (nekdanjih) članov upravnega odbora EIB po izteku mandata, tudi kadar so dejavnosti po izteku mandata povezane s subjektom, ki je opredeljen kot subjekt z zmogljivostjo javne službe. Natančneje, evropski potrošniški center bi moral imeti možnost, da uvede ukrepe za zmanjšanje vseh ugotovljenih tveganj nasprotja interesov. Varuhinja človekovih pravic je tudi predlagala, naj EIB objavi odločitve evropskih potrošniških centrov kmalu po njihovem sprejetju, da bi izboljšala spremljanje in izvrševanje skladnosti s pogoji, ki jih evropski potrošniški center določa za dejavnosti nekdanjih članov upravljalnega odbora po izteku mandata. Varuhinja človekovih pravic je prepričana, da se lahko EIB s temi izboljšavami izogne podobnim vprašanjem, ki bi se pojavila v prihodnosti.

Ker so EU vse bolj zaupane večje pristojnosti na področjih od obrambe do zdravstvenega varstva, je zaupanje javnosti v upravo bistvenega pomena. Vsako dojemanje, da javni uslužbenci zasledujejo zasebne interese, ki so v nasprotju z njihovim javnim delom, je zato zelo škodljivo. Evropski varuh človekovih pravic je pojav vrtljivih vrat že dolgo opredelil kot pojav, ki lahko škoduje zaupanju javnosti, če se z njim ne upravlja ustrezno. Tudi majhno število odmevnih potez lahko povzroči veliko zaskrbljenost javnosti in škoduje ugledu. V tej strateški preiskavi je bilo pregledanih 100 dosjejev Evropske komisije o pojavu vrtljivih vrat, da bi opredelili področja, na katerih so potrebne izboljšave, in usmerjali preostalo upravo EU v prihodnosti.

Preiskava varuhinje človekovih pravic je pokazala resnične izboljšave, odkar je nazadnje preučila vprašanje, vključno s smernicami o tem, kako izvesti strožje preglede vsake poteze.

Kljub temu je Komisija v nekaterih primerih odobrila zahteve nekdanjih višjih uslužbencev za začetek dejavnosti, kljub zadržkom glede tega, ali bi pogoji, naloženi selitvam, ublažili morebitna tveganja (kot so nasprotja interesov in dostop do znanja ali stikov znotraj uprave). Varuhinja človekovih pravic meni, da bi bilo treba take premike odobriti le, če se lahko za dejavnost uvedejo omejitve, ki ustrezno zmanjšujejo tveganja ter jih je mogoče verodostojno spremljati in izvrševati.

Kadar take omejitve in izvrševanje niso mogoči, bi morala Komisija nekdanjim uslužbencem začasno prepovedati dostop do predvidenih delovnih mest. Če tega ne bodo storili, obstaja tveganje, da bodo sčasoma podcenjevali jedke učinke tega, da taki uradniki svoje znanje in mreže prenesejo na sorodna področja v zasebnem sektorju, ter s tem povezano škodovanje ugledu EU.

Komisija bi morala pri odobritvi dejavnosti z blažilnimi ukrepi preučiti celoten nabor ukrepov, ki so na voljo. Komisija bi lahko na primer odobritev nove zaposlitve pogojevala s tem, da član osebja od novega delodajalca pridobi zavezo, da bodo omejitve, ki jih je naložila Komisija, objavljene na spletnem mestu novega delodajalca. Komisija bi morala od (nekdanjega) uslužbenca zahtevati vsaj, da predloži dokaze, da so bile naložene omejitve posredovane novemu delodajalcu.

Zaradi težav, s katerimi se je Komisija srečevala pri spremljanju skladnosti, je varuhinja človekovih pravic ponovila svoj predlog, naj Komisija pravočasno objavi informacije o vseh dejavnostih nekdanjih višjih uslužbencev po prenehanju zaposlitve, ki jih ocenjuje. To bi izboljšalo javni nadzor nad temi odločitvami, kar je bistveno za namene spremljanja.

Evropski varuh človekovih pravic je pojav „vrtljivih vrat“, pri katerem se javni uslužbenci selijo v zasebni sektor, že dolgo opredelil kot pojav, ki lahko ob neustreznem upravljanju škoduje zaupanju javnosti.

Namen te preiskave na lastno pobudo je bil ugotoviti, kako Evropska centralna banka (ECB) obravnava pojav vrtljivih vrat svojih zaposlenih.

Glede na vlogo ECB pri zagotavljanju stabilnosti cen ter nadzoru finančnih in kreditnih institucij lahko vsaka selitev (nekdanjih) zaposlenih v ECB v zasebne finančne ali kreditne institucije, zlasti tiste, ki so pod nadzorom ECB, pomeni navzkrižje interesov in tveganje izgube ugleda ter povzroči zaskrbljenost javnosti.

V preiskavi varuhinje človekovih pravic je bil ocenjen en poseben primer, ki je vzbudil zaskrbljenost javnosti, pregledanih pa je bilo tudi 26 primerov prošenj zaposlenih za začetek opravljanja poklicnih dejavnosti, bodisi med neplačanim dopustom bodisi po zaključku dela v ECB. V vseh pregledanih dosjejih razen v enem so se zaposleni v ECB preselili v zasebni sektor, vključno s subjekti in bankami, ki so pod nadzorom ECB.

Varuhinja človekovih pravic je sklenila, da bi morala ECB uporabiti zanesljivejši pristop v zvezi s selitvijo (nekdanjega) srednjega in višjega osebja na delovna mesta v zasebnem sektorju, zlasti v finančnem sektorju.

Za odpravo pomanjkljivosti, ki so se pojavile v posameznem primeru in splošneje pri tem, kako se ECB spopada s tem izzivom, je varuhinja človekovih pravic predstavila vrsto predlogov o tem, kako lahko ECB okrepi svoja pravila, tudi v okviru tekoče revizije okvira poklicne etike ECB.

ECB bi morala zlasti razširiti obseg tistih zaposlenih, za katere veljajo strožje zahteve glede obveščanja in/ali mirovanja, ali se odločiti za splošno minimalno zahtevo za vse zaposlene, ki je podobna določbam kadrovskih predpisov EU v zvezi s poklicnimi dejavnostmi po prenehanju zaposlitve.

ECB bi morala tudi podaljšati prepoved lobiranja nekdanjih višjih uslužbencev ECB pri svojih nekdanjih sodelavcih s šestih mesecev na eno leto.

ECB bi morala še izboljšati svoje spremljanje skladnosti (nekdanjih) zaposlenih z njihovimi etičnimi obveznostmi in pogoji, ki jih je naložila ECB, na primer z objavo pogojev za odobritev pozaposlitvenih dejavnosti nekdanjih višjih zaposlenih, da se lahko opozori na domnevne kršitve.

Varuhinja človekovih pravic je nadalje predlagala, da ECB, kadar meni, da zahteva zaposlenega za začetek poklicne dejavnosti med neplačanim dopustom predstavlja tveganja, ki jih ni mogoče ustrezno ublažiti z omejitvami, ali kadar omejitev ni mogoče učinkovito spremljati ali izvrševati, take zahteve ne bi smela odobriti.

 

Zadeva se je nanašala na odločitev Evropske investicijske banke, da odobri prošnjo nekdanjega podpredsednika in člana njenega upravnega odbora (MC) (v nadaljevanju: nekdanji podpredsednik), da postane neizvršni član upravnega odbora španskega podjetja za energetske storitve, ki je prejelo posojila EIB.

Pritožnika, dva poslanca Evropskega parlamenta, sta izrazila zaskrbljenost, da bi ta poteza lahko povzročila navzkrižje interesov. EIB je trdila, da nekdanji podpredsednik ni bil vključen v pogajanja in izvajanje sporazumov o financiranju med EIB in podjetjem.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da EIB pri odobritvi selitve ni ustrezno obvladovala tveganja navzkrižja interesov, ki naj bi ga povzročila zahteva nekdanjega podpredsednika. Ker pa je EIB medtem izboljšala ustrezna etična pravila za obravnavo teh zadev, je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da nadaljnje preiskave niso upravičene.

Kljub temu je varuhinja človekovih pravic predlagala izboljšave, da bi okrepila način, kako EIB ocenjuje „vrtljiva vrata“, ki jih člani njenega odbora za spremljanje preselijo v zasebni sektor, in kako zagotavlja skladnost, kadar njen odbor za etiko in skladnost odobri preselitev, vendar uporablja pogoje za posameznika in njegove dejavnosti.