Zadeva se je nanašala na novinarsko prošnjo za dostop javnosti do izjav o navzkrižju interesov, ki so jih od 1. januarja 2018 predložili sodniki in generalni pravobranilci Sodišča in Splošnega sodišča. Izjave članov Sodišča, ki trenutno opravljajo funkcijo, so objavljene na njegovi spletni strani, vendar se po koncu njihovega mandata odstranijo. Sodišče je zavrnilo dostop do zahtevanih izjav nekdanjih članov, pri čemer je navedlo, da gre za „sodna pisanja“, ki ne spadajo pod njegovo odločbo o dostopu javnosti do upravnih dokumentov Sodišča.

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo te pritožbe in zahtevala pojasnila o tem, kako Sodišče razlikuje med sodnimi in upravnimi dokumenti med tistimi, ki jih ima. Vendar je Sodišče kmalu po začetku preiskave varuha človekovih pravic obvestilo, da je spremenilo svojo prakso in da zdaj na zahtevo odobri dostop do izjav o interesih, razen zaupnih prilog k tem izjavam. Sodišče je tudi navedlo, da bo na zahtevo dalo na voljo vse prejšnje izjave svojih članov, katerih mandat se je iztekel.

Varuhinja človekovih pravic je pozdravila pravočasno odločitev Računskega sodišča, da poveča preglednost na tem področju. Menila je, da je pritožba rešena, in zadevo zaključila. Hkrati je Sodišču posredovala nekaj opažanj o svojem mandatu v zvezi z upravno dejavnostjo Sodišča pri obravnavi prošenj za dostop javnosti.

Zadeva se je nanašala na obravnavo postopkovnih vidikov v zvezi s prijavo žvižgača, ki jo je pritožnik [1] predložil leta 2022, s strani Evropske centralne banke (ECB). Prijava žvižgača se je nanašala na domnevno sorodstveno razmerje med uradnikom za zaposlovanje in osebo, ki je bila zaposlena.

Pritožnik je doživel ravnanje domnevnih kršiteljev, za katerega so menili, da je neprimerno (vključno z nadlegovanjem). Pritožnik je zahteval povezano upravno preiskavo.

ECB se je odločila, da bo poročilo o žvižgaču ocenila skupaj z vprašanjem domnevnega neprimernega ravnanja. Pritožnika je tudi obvestila, da predloženi dokazi ne upravičujejo začetka upravne preiskave. Pritožnik je obe točki izpodbijal z upravno pritožbo, ki jo je ECB razglasila za nedopustno zaradi neobstoja individualnega interesa (skupna obravnava obeh vprašanj) ali zaradi neobstoja izpodbojne odločitve (neuvedba upravne preiskave).

Pritožnik se je obrnil na varuha človekovih pravic in izpodbijal odločitev ECB o nedopustnosti. Med preiskavo varuhinje človekovih pravic je pritožnik varuhinjo človekovih pravic prosil tudi, naj podrobneje preuči obravnavo prijav in pritožb žvižgačev v ECB.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da razlogi, ki jih je ECB navedla za razglasitev pritožnikove upravne pritožbe za nedopustno, niso bili prepričljivi.

Varuhinja človekovih pravic je tudi ugotovila, da je med njeno preiskavo prišlo do pomembnega razvoja dogodkov na tem področju in da s tem povezane notranje preiskave na visoki ravni še vedno potekajo. Poleg tega je ECB zaključevala samoiniciativni pregled svojega okvira poročanja, preiskav in disciplinskih ukrepov. V teh okoliščinah je varuhinja človekovih pravic sklenila, da takrat nadaljnje preiskave niso bile upravičene, in preiskavo zaključila.

 

[1] Zaradi anonimnosti, tudi v zvezi s spolom pritožnika, se besedilo nanaša na pritožnika kot „jih“/„njihove“/„njihove“.

 

Agencije EU imajo osrednjo vlogo pri izvajanju politik EU ter zagotavljanju tehničnega, znanstvenega in pravnega strokovnega znanja v ključnih sektorjih. Vsako dojemanje, da njihovi javni uslužbenci zasledujejo zasebne interese, ki so v nasprotju z njihovimi nalogami, lahko spodkoplje zaupanje javnosti v njihovo delo. Evropski varuh človekovih pravic je dosledno opozarjal na tveganja pojava „vrtljivih vrat“, pri katerem se uslužbenci selijo na zunanje položaje, zlasti v zasebnem sektorju. Že majhno število odmevnih primerov lahko povzroči zaskrbljenost javnosti in škodo ugledu, kot je razvidno iz nedavnih preiskav.

Hkrati mora uprava EU pritegniti usposobljene strokovnjake, da bodo obravnavali prednostne naloge, kot so trajnostnost, digitalizacija in varnost. Ukrepi, kot so obdobja mirovanja in omejitve delovnih mest, lahko vplivajo na prožnost poklicne poti, zlasti na področjih, kot so pravo, finance ali tehnologija.

Glede na navedeno je bilo v tej preiskavi s sistemskega vidika preučeno, kako agencije EU obravnavajo primere vrtljivih vrat. Cilj je bil opredeliti dobre prakse in morebitne pomanjkljivosti v vzpostavljenih politikah in praksah. V ta namen je varuhinja človekovih pravic izvedla podroben pregled politik, ki jih je uvedlo 15 agencij EU, in pregledala 54 dosjejev o posameznih primerih, ki jih je obravnavalo devet agencij EU. Preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic se je sestala s predstavniki petih agencij EU, da bi pojasnila odprta vprašanja.

Skoraj vse agencije EU, ki so varuhinji človekovih pravic predložile dokumentacijo, so izjavile, da so sprejele pristop Evropske komisije k izvajanju pravnih obveznosti osebja, ki prehaja na vloge v zasebnem sektorju, bodisi ob odhodu bodisi med neplačanim dopustom. Vendar je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da imajo nekatere agencije EU podrobnejše in celovitejše smernice o izvajanju teh pravnih obveznosti kot druge. Razlike, ki jih je ugotovila varuhinja človekovih pravic, se nanašajo na to, kako agencije obravnavajo pozne ali nepopolne priglasitve dejavnosti po opravljeni storitvi, kako agencije ocenjujejo take priglasitve, naravo naloženih blažilnih ukrepov, preglednost odločitev o priglašenih dejavnostih po opravljeni storitvi in kako se spremljajo morebitne obveznosti, ki iz njih izhajajo, ter na to, kako agencije usposabljajo osebje o njihovih etičnih obveznostih.

Poleg tega je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da se pravila in politike, ki urejajo dejavnosti po izteku mandata nezaposlenih, tj. članov upravnih odborov ali odborov nadzornikov agencij, močno razlikujejo. Večino članov odbora agencij imenujejo nacionalni organi in zastopajo svoje države članice, kar pomeni, da zanje še naprej veljajo nacionalna etična pravila, ki se med državami članicami razlikujejo. Za obravnavo morebitnih navzkrižij interesov in škode za ugled, ki bi jo povzročil pojav vrtljivih vrat, je le nekaj upravnih organov agencij EU, preučenih v tej preiskavi, sprejelo politike, ki urejajo dejavnosti (nekdanjih) članov upravnega odbora po izteku mandata.

Varuhinja človekovih pravic je za pomoč agencijam EU pri nadaljnji krepitvi njihovih pravil o selitvah vrtljivih vrat določila vrsto smernic dobre prakse:

• Trden okvir integritete se začne s preprečevanjem: bistveno je opremiti osebje in člane upravnega odbora z jasnimi smernicami, rednim usposabljanjem in stalnimi pobudami za ozaveščanje, da se zagotovi popolno razumevanje etičnih obveznosti.
• To je podprto z zanesljivimi standardnimi operativnimi postopki za ravnanje v primerih vrtljivih vrat, ki zagotavljajo jasen in postopen pristop k priglasitvam, ocenam in skladnosti.
• Vnaprej je treba določiti pregledna merila za omejitev vlog po opravljeni storitvi ali po izteku mandata, da se bodo posamezniki pred pridružitvijo v celoti zavedali omejitev.
• Ko je napovedan prehod v zasebni sektor, bi morale agencije ukrepati hitro, in sicer s temeljitimi ocenami tveganja, prepoznavanjem morebitnih navzkrižij interesov in takojšnjimi previdnostnimi ukrepi, kot sta preklic pravic do dostopa ali prerazporeditev odgovornosti, kjer je to potrebno.
• Odločanje bi moralo biti pošteno, pregledno in dobro dokumentirano, posameznikom pa bi moralo omogočati, da izrazijo svoje mnenje o predlaganih omejitvah, hkrati pa zagotavljati, da se tveganja učinkovito obvladujejo s sorazmernimi ukrepi, kot so obdobja mirovanja, prepovedi lobiranja ali po potrebi dokončne prepovedi.
• Pravočasne, obrazložene odločitve morajo jasno opisati pravice do pritožbe.
• Odgovornost je poleg temeljitega odločanja odvisna tudi od doslednega izvrševanja. To vključuje objavo povzetkov odobrenih dejavnosti, dejavno spremljanje skladnosti z naloženimi pogoji in spoštovanje obveznosti glede zaupnosti.
• Kadar obstaja sum kršitev, se morajo agencije nemudoma odzvati - ugotoviti dejstva in v resnih primerih uvesti disciplinske ukrepe -, da bi ohranile zaupanje in zaščitile institucionalno integriteto.

Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da se lahko agencije EU veliko naučijo iz praks drugih agencij. Varuhinja človekovih pravic namerava te smernice dobre prakse uporabiti v primerih, na katere bo morda opozorjena v prihodnosti.

Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropska komisija (delegacija EU pri Afriški uniji) obravnavala vlogo za nepovratna sredstva, in pomisleke glede morebitnega navzkrižja interesov.

Pritožnik je sodeloval na razpisu za zbiranje predlogov za projekt v podporo vseafriškim volilnim zmogljivostim. Delegacija je zavrnila pritožnikovo vlogo, ker je zaprosila za sredstva EU, ki presegajo najvišji odstotek, dovoljen v okviru razpisa. Pritožnik je trdil, da je šlo za tipkarsko napako in da bi morala delegacija zahtevati pojasnila, namesto da je zavrnila njegovo vlogo. Pritožnik je tudi trdil, da je strokovnjak, ki je sodeloval pri razvoju projekta, financiranega v okviru tega razpisa, delal za subjekt, ki je predložil vlogo v okviru razpisa.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da bi morala Komisija na podlagi lastnih notranjih smernic pritožnikovo napako šteti za „očitno administrativno napako“, in pritožnika prosila za pojasnilo in/ali popravek pritožnikove napake. Ugotovila je tudi, da Komisija ni ustrezno ocenila pritožnikovih trditev o morebitnem navzkrižju interesov. Ti dve pomanjkljivosti sta pomenili nepravilnost. Varuhinja človekovih pravic je menila, da za obe ugotovitvi ne bi bilo primerno podati ustreznih priporočil, saj so bila medtem nepovratna sredstva že dodeljena. Kljub temu je podala tri predloge za preprečevanje takih težav v prihodnjih podobnih primerih.

Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropska komisija ublažila tveganja nasprotja interesov, povezana z zaposlitvijo v zasebnem sektorju, ki jo je prevzel nekdanji vodstveni delavec. Uslužbenec, ki je bil v preteklosti zaposlen v oddelku Komisije za konkurenco, se je preselil v nadnacionalno [redigirano] družbo kot višji vodstveni delavec, odgovoren za konkurenco in regulativne zadeve, tudi za Evropo. Nekdanji uslužbenec je pred prehodom na delovno mesto v [redigirani] družbi zapustil Komisijo in se pridružil svetovni odvetniški pisarni. Komisija je odobrila selitev v odvetniško pisarno, potem ko jo je nekdanji uslužbenec obvestil o nameri, da se bo zaposlil na tem delovnem mestu.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je Komisija v okviru odobritve selitve v odvetniško pisarno sprejela ukrepe za zmanjšanje tveganja, ki ga predstavlja nekdanji uslužbenec, ki dela na spisih ali zadevah, ki bi bile pomembne za delo v odvetniški pisarni. Odločitev Komisije, da odobri selitev v odvetniško pisarno, je vključevala tudi več omejitev. Nekdanjemu uslužbencu je bilo na primer prepovedano neposredno ali posredno delati v vseh zadevah, za katere je bil med zaposlitvijo odgovoren, ali v vseh zadevah, ki so bile neposredno povezane z njim. Da bi nekdanjemu uslužbencu pomagala opredeliti primere, ki bi lahko kadar koli po prenehanju delovnega razmerja sprožili težave v zvezi z nasprotjem interesov, je Komisija vključila seznam primerov, ki ga je posodobila po dejanskem odhodu uslužbenca.

Preiskava varuhinje človekovih pravic je potrdila, da je Komisija v okviru poznejše vloge nekdanjega uslužbenca v [redigirani] družbi sprejela trden pristop k ocenjevanju, ali bi lahko zadeve v zvezi s konkurenco, ki niso vključene na zgoraj navedeni seznam, vseeno povzročile navzkrižje interesov, ker so povezane z zadevami, za katere je bil odgovoren nekdanji uslužbenec. Varuhinja človekovih pravic je ta pristop pozdravila.

Varuhinja človekovih pravic je zaključila preiskavo in ugotovila, da ni bilo nepravilnosti pri tem, kako je Komisija obravnavala tveganja navzkrižja interesov, povezana z zadevnim delovnim mestom.