Pritožnik, zastopnik interesov iz Francije, je izrazil pomisleke glede sistema „akreditacije“, ki ga Evropski parlament uporablja za lažji dostop do svojih prostorov. Menil je zlasti, da je postopek nejasen, in oporekal dejstvu, da so nekatere smernice na voljo samo v angleščini.

Parlament se je v okviru preiskave zavezal, da bo zadevno dokumentacijo dal na voljo v francoščini in nemščini, ter pojasnil, kako pomaga tistim, ki zaprosijo za akreditacijo.

Varuhinja človekovih pravic je to pozdravila in zaključila preiskavo, pri čemer je ugotovila, da nadaljnje preiskave niso upravičene.

Po razkritjih, da je (nekdanji) generalni direktor Evropske komisije odpotoval v Katar in prejel s tem povezano gostoljubje na stroške tretjih oseb, kar je povzročilo pomisleke glede nasprotja interesov, je varuhinja človekovih pravic Komisiji prvič pisala marca 2023. Prosila je za informacije o obsegu te prakse in o tem, kako Komisija preverja, da ni navzkrižja interesov, kadar stroške, ki jih imajo uslužbenci Komisije, krijejo tretje osebe.

Kmalu zatem je Komisija posodobila svoja pravila o prispevkih tretjih oseb za službena potovanja. Varuhinja človekovih pravic je takrat sklenila, da bi ob skrbni uporabi teh pravil preprečili, da bi prispevki tretjih oseb za službena potovanja povzročili navzkrižje interesov.

Vendar je odgovor Komisije pokazal, da čeprav so bili primeri službenih potovanj uslužbencev Komisije, ki so jih plačale tretje osebe, omejeni, so se nekateri od njih zgodili na najvišji ravni upravljanja Komisije.

Glede na navedeno je varuhinja človekovih pravic začela to preiskavo na lastno pobudo, da bi pregledala vzorec takih primerov pred začetkom veljavnosti posodobljenih pravil. Namen te preiskave je bil ugotoviti, kako je Komisija ocenila morebitna nasprotja interesov, povezana z delovnimi potovanji, ki so jih plačale tretje osebe, in katere ukrepe je sprejela za zmanjšanje tveganj morebitnih ugotovljenih nasprotij interesov.

V preiskavi ni bil ugotovljen noben primer, ki bi vzbujal pomisleke glede nasprotja interesov, razen primera (nekdanjega) generalnega direktorja Komisije, na katerega se nanašajo navedena razkritja. Preiskava pa je pokazala, da so bila vprašanja širšega obsega. Glede na to, da je Evropski urad za boj proti goljufijam zadevo preiskal in da je Evropsko javno tožilstvo začelo preiskavo, je varuhinja človekovih pravic menila, da nadaljnje preiskave zadeve niso upravičene.  

Kljub temu je preiskava pokazala pomanjkljivosti v zvezi s tem, kako je Komisija izvajala svoja prejšnja pravila o službenih potovanjih. Varuhinja človekovih pravic je zlasti ugotovila, da Komisija ni evidentirala, kako je vsebinsko ocenila tveganja nasprotja interesov, povezana s prispevki, ki so jih plačale tretje osebe. Komisija naj tudi ne bi evidentirala vrednosti prispevkov tretjih oseb. Ker so te pomanjkljivosti še vedno pomembne pri tem, kako Komisija uporablja posodobljena pravila, je varuhinja človekovih pravic v ta namen podala dva predloga za izboljšanje.

Ta preiskava se je nanašala na skladnost Evropske komisije z določbami o lobiranju na področju tobaka iz Okvirne konvencije Svetovne zdravstvene organizacije za nadzor nad tobakom. Varuhinja človekovih pravic je zlasti ocenila, kako Komisija zagotavlja preglednost svojega sodelovanja s tobačno industrijo.

Predhodno delo varuhinje človekovih pravic je pokazalo, kako generalna direktorata Komisije za zdravje in varnost hrane (GD SANTE) ter za obdavčenje (GD TAXUD) izpolnjujeta obveznosti na tem področju. Namen te preiskave je bil oceniti, kako Komisija izpolnjuje svoje obveznosti v vseh oddelkih in v zvezi z vsemi člani osebja Komisije.

Med preiskavo je varuhinja človekovih pravic Komisiji posredovala svoje predhodne ugotovitve. Opozorila je, da to, da Komisija ni sprejela doslednega pristopa v vseh svojih službah k izpolnjevanju svojih obveznosti glede preglednosti stikov s predstavniki tobačne industrije, pomeni nepravilnost. To je vključevalo dejstvo, da se v vseh generalnih direktoratih niso hranili in dali na voljo zapisniki sestankov s predstavniki interesov tobačne industrije ter da se ni zagotovila sistemska ocena o tem, ali so potrebni morebitni sestanki s predstavniki tobačne industrije.

Komisija je v svojem odgovoru ponovila svoj standardni pristop k preglednosti lobiranja in se sklicevala na dodatne ukrepe, ki sta jih sprejela GD SANTE in GD TAXUD in so obstajali pred preiskavo varuhinje človekovih pravic. Varuhinja človekovih pravic je zato potrdila svojo ugotovitev, da to, da Komisija v vseh svojih službah ni zagotovila celovitega pristopa k preglednosti sestankov s predstavniki tobačne industrije, pomeni nepravilnost.

Vendar je Komisija dodala, da bo svojemu vodstvu naročila, naj izvede oceno tveganja izpostavljenosti tobačni industriji. Varuhinja človekovih pravic je to zavezo pozdravila kot znak, da bi se stvari v prihodnosti lahko izboljšale. Varuhinja človekovih pravic bo Komisiji v začetku leta 2024 pisala o točkah, za katere jo poziva, naj jih med izvajanjem te ocene sporoči svojim generalnim direktorjem, vodjem služb in vodjem kabinetov. Varuhinja človekovih pravic bo Komisijo tudi pozvala, naj do 30. junija 2024 poroča o izidu ocene in napredku, doseženem na tej podlagi.

Zadeva se je nanašala na prošnjo za dostop javnosti do dokumentov, povezanih s srečanjem predstavnikov inštituta Tonyja Blaira za globalno upravljanje (TBI) in dveh članov kabineta madžarskega komisarja 19. junija 2024. Pritožnika je zanimalo zlasti, ali je bil na sestanku prisoten določen predstavnik TBI, ki ga je pritožnik štel za javno osebo, ki je prej opravljala javno funkcijo.

Komisija je pritožniku zagotovila delni dostop do poročila o sestanku in elektronskega sporočila, ki ga je prejela od podjetja TBI pred sestankom. Komisija je prikrila imena predstavnikov TBI. Menila je, da argumenti, ki jih je predložil pritožnik, niso bili taki, da bi dokazovali posebno potrebo po razkritju teh osebnih podatkov v javnem interesu (v nadaljnjem besedilu: potreba). Ne glede na neobstoj nujnosti je Komisija menila, da bi razkritje oslabilo legitimne interese zadevnih posameznikov. V zvezi z zahtevo za dostop, ki se je nanašala na določenega posameznika, je Komisija odgovorila, da ne more niti potrditi niti zanikati, ali je bila zadevna oseba na sestanku, saj se je tudi to štelo za osebne podatke.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je bilo razumno, da je Komisija menila, da pritožnik ni predložil zadostnih argumentov, ki bi dokazovali potrebo po posredovanju osebnih podatkov pritožniku za poseben namen v javnem interesu. Varuhinja človekovih pravic je zato zaključila preiskavo in ugotovila, da nadaljnje preiskave niso upravičene. Vendar je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da bi se Komisija lahko posvetovala s TBI o vprašanju razkritja imen njihovih predstavnikov na sestanku, da bi odstranila kakršno koli podlago za javne špekulacije, in podala ustrezen predlog.

Zadeva se je nanašala na vodenje evidenc Evropske komisije v zvezi s sestanki na visoki ravni z zastopniki interesov. Pritožnik, novinar, je na podlagi odgovorov Komisije na številne zahteve za dostop javnosti do dokumentov izrazil zaskrbljenost, da Komisija ne dokumentira vedno, o čem komisarji (in/ali člani njihovih kabinetov) in generalni direktorji razpravljajo s predstavniki industrije ali civilne družbe, ko se sestanejo. Natančneje, pritožnik je menil, da Komisija ni vodila evidenc o 15 sestankih.

Varuhinja človekovih pravic je Komisijo pozvala, naj predloži pripombe na pritožbo. Komisija je v odgovoru navedla, da je pritožniku predložila dokumentacijo o več kot 100 sestankih v zadevnem obdobju. Komisija je tudi pojasnila, da ima zapisnike ali podobne zapisnike v zvezi z vsemi zadevnimi sestanki, razen dveh sestankov, ki dejansko nista bila izvedena. Pritožnik se na te informacije ni odzval.

Varuhinja človekovih pravic je zato menila, da nadaljnje preiskave niso bile upravičene, in je primer zaključila.