Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropska komisija obveščala javnost o stanju svoje zakonodajne pobude o okviru za trajnostne prehranske sisteme, ki je bila del strategije „od vil do vilic“. Po začetku te pobude in javnem posvetovanju je Komisija ni vključila v svoj delovni program za leto 2024. Pritožnik, organizacija, ki je sodelovala v javnem posvetovanju, je bil zaskrbljen, ker Komisija ni obvestila javnosti o statusu pobude in razlogih za zamudo pri sprejetju zakonodajnega predloga v zvezi z njo.

Komisija je med preiskavo varuhinje človekovih pravic pojasnila, da je leta 2023 revidirala svoje politične prednostne naloge zaradi gospodarskih motenj, ki jih je povzročila ruska vojna agresija proti Ukrajini, protestov kmetov po vsej EU in širših pomislekov deležnikov glede kmetijstva EU. Komisija je leta 2025 sprejela novo „vizijo za kmetijstvo in prehrano“. Ker v tem dokumentu FSFS ni omenjen, je Komisija menila, da je zainteresiranim stranem jasno, da je bila ta pobuda ukinjena. Poleg tega je Komisija navedla, da je v postopku posodabljanja informacij o vseh svojih pobudah politike, ki so na voljo na njenem spletišču.

Varuhinja človekovih pravic je pozdravila zavezo Komisije, da bo zagotovila večjo preglednost glede stanja svojih političnih pobud, in menila, da nadaljnje preiskave v zvezi s tem niso upravičene.

Trije primeri so se nanašali na to, kako je Evropska komisija uporabila svoja pravila za boljše pravno urejanje in druge postopkovne zahteve pri pripravi zakonodajnih predlogov v zvezi s potrebno skrbnostjo podjetij glede trajnostnosti (983/2025/MIK), bojem proti tihotapljenju migrantov (2031/2024/VB) in skupno kmetijsko politiko (1379/2024/MIK). Komisija je menila, da so ti predlogi nujni, zato je izpustila ukrepe, predvidene v njenih pravilih, kot so ocene učinka in javna posvetovanja. Pritožniki, ki so organizacije civilne družbe, so menili, da so te opustitve v nasprotju s pravili Komisije o boljšem pravnem urejanju. Pritožniki so v dveh primerih trdili tudi, da Komisija ni ocenila skladnosti zakonodajnih predlogov s podnebnimi cilji EU, kot zahtevajo evropska podnebna pravila. V enem primeru je bil pritožnik nadalje zaskrbljen, da je Komisija kršila svoj poslovnik o posvetovanjih med službami.

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi svojih preiskav ugotovila postopkovne pomanjkljivosti pri tem, kako je Komisija pripravila zadevne zakonodajne predloge, kar je skupaj pomenilo nepravilnost. Varuhinja človekovih pravic je za odpravo teh pomanjkljivosti Komisiji priporočila, naj zagotovi predvidljivo, dosledno in nesamovoljno uporabo svojih pravil za boljše pravno urejanje, tako da opredeli „nujne“ primere, ki upravičujejo odstopanje od njihovih zahtev, ter evidentira in pojasni razloge za morebitna odobrena odstopanja. Poleg tega bi morala Komisija v primeru odobritve odstopanj vzpostaviti postopek za zagotovitev, da je nujna priprava zakonodajnih predlogov še vedno skladna z načeli preglednega, z dokazi podprtega in vključujočega zakonodajnega postopka. Varuhinja človekovih pravic je v pomoč Komisiji pri tej nalogi podala tudi štiri predloge za izboljšave, ki so vključevali: pojasnitev svojih pravil za posvetovanje z zainteresiranimi stranmi o nujnih predlogih; zagotavljanje, da se analitični dokumenti, ki nadomeščajo ocene učinka in navajajo dokaze v podporo njenim predlogom, objavijo pravočasno, da se omogoči javna razprava pred sprejetjem zakonodaje; izdajanje smernic za izvajanje ocen skladnosti s podnebnimi spremembami; zagotavljanje in evidentiranje utemeljitev za skrajšanje obdobij posvetovanja med službami pod določene pragove.

Komisija se je v svojem odgovoru varuhinji človekovih pravic strinjala, da bo med prihodnjo revizijo pravil za boljše pravno urejanje razmislila o opredelitvi „nujnih“ razmer ter evidentirala in objavila razloge za uporabo morebitnih odstopanj od njihovih zahtev. Komisija se je tudi zavezala, da bo zagotovila ciljno usmerjena posvetovanja o svojih „nujnih“ predlogih, v treh mesecih po sprejetju objavila analitične dokumente z dokazi, ki podpirajo njene predloge, vključila ocene podnebne skladnosti v analitične dokumente in obrazložitvene memorandume za prihodnje predloge ter zagotovila utemeljitve za skrajšana posvetovanja med službami.

Pritožniki so v svojih pripombah na odgovor Komisije menili, da zaveze Komisije niso niti jasne niti dovolj konkretne, da bi zagotovile pregleden, vključujoč in z dokazi podprt zakonodajni postopek.

Varuhinja človekovih pravic je pozdravila splošen konstruktiven odgovor Komisije na njena priporočila in predloge za izboljšave. Kljub temu odgovor Komisije še ne zagotavlja zadostne jasnosti glede konkretnih ukrepov, ki jih namerava sprejeti za izvajanje priporočil in predlogov varuhinje človekovih pravic za izboljšave.

Varuhinja človekovih pravic bo zato to zadevo spremljala na podlagi prihodnjih pritožb in po tem, ko bo Komisija dokončala revizijo pravil za boljše pravno urejanje. Na tej stopnji nadaljnje preiskave niso upravičene, varuhinja človekovih pravic pa je te tri primere zaključila.

Zadeva se je nanašala na to, da je Evropska centralna banka (ECB) zavrnila dostop javnosti do dokumentov, ki vsebujejo nasvete v zvezi z njeno politiko enakosti spolov in povezanimi ukrepi. ECB je menila, da bi razkritje oslabilo varstvo pravnih nasvetov in njeno notranje odločanje. Pritožnik je trdil, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje, in sicer za razumevanje pravne utemeljitve, na kateri temeljijo politika ECB glede enakosti spolov in povezani ukrepi.

Preiskovalna skupina varuha človekovih pravic je pregledala sporne dokumente. Varuhinja človekovih pravic je na podlagi tega ugotovila, da je mogoče vsebino dokumentov razumno šteti za pravni nasvet in da je bilo razumno, da je ECB menila, da bi razkritje dokumentov oslabilo varstvo, zagotovljeno pravnim nasvetom. Poleg tega je varuhinja človekovih pravic menila, da je razumno, da ECB meni, da ni prevladujočega javnega interesa za razkritje.

Varuhinja človekovih pravic je tako zaključila preiskavo in ugotovila, da ni bilo nepravilnosti.

Tri zadeve se nanašajo na to, kako je Evropska komisija uporabila svoja pravila o boljšem pravnem urejanju in druge postopkovne zahteve pri pripravi zakonodajnih predlogov v zvezi s potrebno skrbnostjo podjetij glede trajnostnosti (983/2025/MAS), bojem proti tihotapljenju migrantov (2031/2024/VB) in skupno kmetijsko politiko (1379/2024/MIK). Komisija je menila, da so ti predlogi nujni, zato je izpustila ukrepe, predvidene v njenih pravilih, kot so ocene učinka in javna posvetovanja. Pritožniki, ki so organizacije civilne družbe, so menili, da so te opustitve v nasprotju s pravili Komisije o boljšem pravnem urejanju. Pritožniki so v dveh primerih trdili tudi, da Komisija ni preverila skladnosti zakonodajnih predlogov s podnebnimi cilji EU, kot zahtevajo evropska podnebna pravila. V enem primeru je bil pritožnik nadalje zaskrbljen, da je Komisija kršila svoj poslovnik o posvetovanjih med službami.   

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskave v teh treh primerih. V vseh treh primerih je prejela pisni odgovor Komisije, pregledala ustrezne spise Komisije in njene preiskovalne skupine so se v okviru dveh preiskav sestale s predstavniki Komisije.

Komisija je odgovorila, da pravila o boljšem pravnem urejanju niso zavezujoče pravo, temveč sklop orodij za oblikovanje politik za zbiranje ustreznih informacij, ki bi jih bilo treba uporabljati sorazmerno. Trdila je tudi, da je pred sprejetjem zadevnih zakonodajnih predlogov zbrala vse ustrezne dokaze, se posvetovala z deležniki ter izvedla ocene podnebne skladnosti in posvetovanje med službami v skladu z veljavnimi pravili.

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi svojih preiskav ugotovila številne postopkovne pomanjkljivosti pri tem, kako je Komisija pripravila zakonodajne predloge, ki skupaj pomenijo nepravilnost.

Varuhinja človekovih pravic je zlasti ugotovila, da je Komisija sprejela široko razlago „nujnosti“ in javnosti ni zadostno utemeljila „nujnosti“ zakonodajnih predlogov ter ni dokumentirala svojih odstopanj od veljavnih pravil za boljše pravno urejanje. Ugotovila je tudi, da Komisija ni vzpostavila postopka, ki bi v skladu s Pogodbama in sodno prakso zagotavljal pregledno, na dokazih temelječo in vključujočo pripravo „nujnih“ zakonodajnih predlogov. Varuhinja človekovih pravic je nadalje ugotovila, da Komisija s tem, ko ni vodila ustreznih evidenc o obveznih preverjanjih skladnosti svojih predlogov s podnebnimi cilji EU, ni ravnala odgovorno.

Varuhinja človekovih pravic je za odpravo teh pomanjkljivosti podala dve priporočili. Varuhinja človekovih pravic je priporočila, naj Komisija zagotovi predvidljivo, dosledno in nesamovoljno uporabo svojih pravil za boljše pravno urejanje z opredelitvijo „nujnih“ razmer, ki upravičujejo odstopanje od zahtev iz pravil. Poleg tega bi morala Komisija v primeru odobritve odstopanj vzpostaviti postopek za zagotovitev, da je nujna priprava zakonodajnih predlogov še vedno skladna z načeli preglednega, z dokazi podprtega in vključujočega zakonodajnega postopka. Varuhinja človekovih pravic je v pomoč Komisiji pri tej nalogi podala štiri predloge, ki vključujejo pojasnitev njenih pravil za posvetovanje z deležniki o nujnih predlogih in zagotovitev, da se dokazi, ki podpirajo njene predloge, objavijo pravočasno, da se omogoči javna razprava pred sprejetjem zakonodaje.