Zadeva se je nanašala na to, da je Evropska centralna banka (ECB) zavrnila dostop javnosti do dokumentov, ki vsebujejo nasvete v zvezi z njeno politiko enakosti spolov in povezanimi ukrepi. ECB je menila, da bi razkritje oslabilo varstvo pravnih nasvetov in njeno notranje odločanje. Pritožnik je trdil, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje, in sicer za razumevanje pravne utemeljitve, na kateri temeljijo politika ECB glede enakosti spolov in povezani ukrepi.

Preiskovalna skupina varuha človekovih pravic je pregledala sporne dokumente. Varuhinja človekovih pravic je na podlagi tega ugotovila, da je mogoče vsebino dokumentov razumno šteti za pravni nasvet in da je bilo razumno, da je ECB menila, da bi razkritje dokumentov oslabilo varstvo, zagotovljeno pravnim nasvetom. Poleg tega je varuhinja človekovih pravic menila, da je razumno, da ECB meni, da ni prevladujočega javnega interesa za razkritje.

Varuhinja človekovih pravic je tako zaključila preiskavo in ugotovila, da ni bilo nepravilnosti.

Tri zadeve se nanašajo na to, kako je Evropska komisija uporabila svoja pravila o boljšem pravnem urejanju in druge postopkovne zahteve pri pripravi zakonodajnih predlogov v zvezi s potrebno skrbnostjo podjetij glede trajnostnosti (983/2025/MAS), bojem proti tihotapljenju migrantov (2031/2024/VB) in skupno kmetijsko politiko (1379/2024/MIK). Komisija je menila, da so ti predlogi nujni, zato je izpustila ukrepe, predvidene v njenih pravilih, kot so ocene učinka in javna posvetovanja. Pritožniki, ki so organizacije civilne družbe, so menili, da so te opustitve v nasprotju s pravili Komisije o boljšem pravnem urejanju. Pritožniki so v dveh primerih trdili tudi, da Komisija ni preverila skladnosti zakonodajnih predlogov s podnebnimi cilji EU, kot zahtevajo evropska podnebna pravila. V enem primeru je bil pritožnik nadalje zaskrbljen, da je Komisija kršila svoj poslovnik o posvetovanjih med službami.   

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskave v teh treh primerih. V vseh treh primerih je prejela pisni odgovor Komisije, pregledala ustrezne spise Komisije in njene preiskovalne skupine so se v okviru dveh preiskav sestale s predstavniki Komisije.

Komisija je odgovorila, da pravila o boljšem pravnem urejanju niso zavezujoče pravo, temveč sklop orodij za oblikovanje politik za zbiranje ustreznih informacij, ki bi jih bilo treba uporabljati sorazmerno. Trdila je tudi, da je pred sprejetjem zadevnih zakonodajnih predlogov zbrala vse ustrezne dokaze, se posvetovala z deležniki ter izvedla ocene podnebne skladnosti in posvetovanje med službami v skladu z veljavnimi pravili.

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi svojih preiskav ugotovila številne postopkovne pomanjkljivosti pri tem, kako je Komisija pripravila zakonodajne predloge, ki skupaj pomenijo nepravilnost.

Varuhinja človekovih pravic je zlasti ugotovila, da je Komisija sprejela široko razlago „nujnosti“ in javnosti ni zadostno utemeljila „nujnosti“ zakonodajnih predlogov ter ni dokumentirala svojih odstopanj od veljavnih pravil za boljše pravno urejanje. Ugotovila je tudi, da Komisija ni vzpostavila postopka, ki bi v skladu s Pogodbama in sodno prakso zagotavljal pregledno, na dokazih temelječo in vključujočo pripravo „nujnih“ zakonodajnih predlogov. Varuhinja človekovih pravic je nadalje ugotovila, da Komisija s tem, ko ni vodila ustreznih evidenc o obveznih preverjanjih skladnosti svojih predlogov s podnebnimi cilji EU, ni ravnala odgovorno.

Varuhinja človekovih pravic je za odpravo teh pomanjkljivosti podala dve priporočili. Varuhinja človekovih pravic je priporočila, naj Komisija zagotovi predvidljivo, dosledno in nesamovoljno uporabo svojih pravil za boljše pravno urejanje z opredelitvijo „nujnih“ razmer, ki upravičujejo odstopanje od zahtev iz pravil. Poleg tega bi morala Komisija v primeru odobritve odstopanj vzpostaviti postopek za zagotovitev, da je nujna priprava zakonodajnih predlogov še vedno skladna z načeli preglednega, z dokazi podprtega in vključujočega zakonodajnega postopka. Varuhinja človekovih pravic je v pomoč Komisiji pri tej nalogi podala štiri predloge, ki vključujejo pojasnitev njenih pravil za posvetovanje z deležniki o nujnih predlogih in zagotovitev, da se dokazi, ki podpirajo njene predloge, objavijo pravočasno, da se omogoči javna razprava pred sprejetjem zakonodaje.

Ta preiskava na lastno pobudo se je nanašala na to, kako Evropska komisija odloča o vlogah podjetij za avtorizacijo posebej nevarnih kemičnih snovi v skladu z uredbo EU o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (v nadaljnjem besedilu: uredba REACH). Take posebej nevarne snovi so lahko rakotvorne, mutagene, strupene za razmnoževanje ali imajo lastnosti endokrinih motilcev. Medtem ko postopek odločanja o teh vlogah še poteka, lahko podjetja, ki so vloge predložila v roku, še naprej uporabljajo snovi v EU. Varuhinja človekovih pravic je zaradi pomislekov glede zamud v postopku odločanja Komisije poizvedovala o času, ki ga Komisija potrebuje za odločanje o vlogah za avtorizacijo posebej nevarnih kemičnih snovi, ter o preglednosti postopka avtorizacije.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je zakonski rok sicer tri mesece, vendar je Komisija za pripravo osnutkov odločitev o izdaji ali zavrnitvi dovoljenja v povprečju potrebovala 14,5 meseca, v nekaterih primerih pa več let. Poleg tega postopek odločanja ni bil pregleden. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da sistemsko neupoštevanje zakonskega roka s strani Komisije in zagotavljanje preglednosti pomenita nepravilnost.

Zamude pomenijo resno tveganje za javno zdravje in okolje. Zamude ogrožajo tudi interese podjetij, katerih gospodarske dejavnosti bi lahko bile motene zaradi vztrajne negotovosti glede tega, ali bo dovoljenje izdano. Komisija bi morala ob soočanju s temi izzivi storiti vse, kar je v njeni moči, da predstavi jasen načrt za odpravo zamud.

Varuhinja človekovih pravic je Komisiji priporočila, naj pregleda svoje notranje postopke, da bi zagotovila hitrejše sprejemanje odločitev o teh vlogah. V okviru tega bi morala Komisija uporabiti pravilo, v skladu s katerim morajo vlagatelji dokazati, da izpolnjujejo pravne pogoje za odobritev (dokazno breme), in dati prednost zavrnitvi tistih vlog, ki v zvezi s tem ne vsebujejo zadostnih informacij. Komisija bi morala tudi zagotoviti, da objavi bolj smiselne povzetke zapisnikov sestankov „odbora za REACH“, ki ga sestavljajo predstavniki držav članic in ki odobri končne odločitve.

Komisija je sprejela priporočilo varuhinje človekovih pravic, naj objavi bolj smiselne povzetke zapisnikov sej „odbora REACH“. Vendar se ni strinjala z analizo glavnih vzrokov za zamude, ki jo je opravila varuhinja človekovih pravic, pri čemer je navedla, da so zamude povzročili predvsem dejavniki, na katere ni mogla vplivati, in sicer samo število vlog, razhajanja med člani odbora REACH in čas, potreben za izvedbo sprememb, ki jih zahteva Sodišče.

Žal Komisija ni upoštevala priporočila varuhinje človekovih pravic, naj pregleda svoje dolgotrajne notranje postopke, ter je predložila nedosledne in nepopolne informacije o svoji praksi izvrševanja dokaznega bremena pri ocenjevanju vlog za odobritev. Na splošno Komisija ni predložila jasnega in celovitega načrta o tem, kako obravnavati izziv zamud v postopku odobritve. Potrebni so nadaljnji ukrepi Komisije za celovito izvajanje ciljev uredbe REACH in nedavne sodne prakse, da bi se izognili zamudam pri obvladovanju tveganja posebej nevarnih kemičnih snovi. Zato varuhinja človekovih pravic vztraja pri svoji ugotovitvi nepravilnosti.

Ta preiskava na lastno pobudo se je nanašala na to, kako Evropska komisija odloča o vlogah, ki so jih podjetja vložila za avtorizacijo posebnih uporab posebno nevarnih kemičnih snovi. Te snovi so lahko rakotvorne, mutagene, strupene za razmnoževanje ali imajo lastnosti endokrinih motilcev. V skladu z uredbo EU o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (v nadaljnjem besedilu: uredba REACH), medtem ko ta postopek odločanja še poteka, lahko podjetja, ki so vloge vložila v roku, še naprej uporabljajo snovi v EU. Izraženi so bili pomisleki glede zamud v postopku odločanja, kar pomeni, da se takšne nevarne snovi še naprej uporabljajo, pa tudi glede nepreglednosti postopka.  

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je zakonski rok sicer tri mesece, vendar je Komisija za pripravo osnutkov odločb o izdaji ali zavrnitvi dovoljenja v povprečju potrebovala 14,5 meseca, v nekaterih primerih pa več let. Te sistemske zamude in posledično neupoštevanje zakonskih rokov v postopku odločanja s strani Komisije pomenijo nepravilnost. V ta namen je varuhinja človekovih pravic priporočila, naj Komisija pregleda svoje notranje postopke, da bi zagotovila hitrejše sprejemanje odločitev o teh vlogah. To bi odražalo namen zakonodaje, ki je nujno postopno odpraviti ali nadzorovati uporabo posebej nevarnih kemičnih snovi. V okviru tega bi morala Komisija zagotoviti, da podjetja, ki zaprosijo za dovoljenje, izpolnijo svojo obveznost predložitve vlog, ki vsebujejo dovolj informacij, da lahko Komisija odloči, ali so pravni pogoji za dovoljenje izpolnjeni, in bi morala dati prednost zavrnitvi vlog, ki ne vsebujejo dovolj informacij. To bi tudi pomenilo, da podjetja, ki ne bi zagotovila zadostnih informacij v svoji vlogi, ne bi mogla še naprej tržiti snovi za zadevno uporabo.

Varuhinja človekovih pravic je tudi menila, da Komisija ne zagotavlja zadostne preglednosti postopka odločanja, kar pomeni nepravilnost. Varuhinja človekovih pravic je zato priporočila, naj Komisija objavi bolj smiselna poročila s sestankov „odbora za REACH“, ki združuje predstavnike Komisije in držav članic, ter odobri končne odločitve. Ta poročila bi bilo treba objaviti pravočasno, vsekakor pa pred naslednjo sejo. Glede na pomen razprav odbora bi morala imeti javnost možnost, da spremlja njegovo delo v različnih fazah postopka odločanja v zvezi z določenimi snovmi in razume razloge za morebitne zamude, da bi od vpletenih akterjev zahtevala odgovornost.