Iskanje po preiskavah

The case concerned primarily Frontex’s decision not to communicate any more by email with applicants who request public access to documents. Frontex obliges citizens to use its online access portal. This causes a number of unnecessary problems for individual applicants as well as for transparency platforms that civil society organisations have set up to help further the EU’s aim of working as openly as possible. 

The Ombudsman could not find justifications for Frontex’s decision. She therefore issues a recommendation that Frontex should allow applicants to communicate with it by email, in full and without resort to its current access to documents portal.

The Ombudsman moreover suggests that Frontex should dedicate the resources that are required for handling the large number of access requests that it is likely to receive on a regular basis going forward.

The case concerned how the European Union Agency for Criminal Justice Cooperation (Eurojust) carried out a selection procedure for the position of legal officer and assessed the complainant’s application.

The Ombudsman found nothing to suggest a procedural error or a manifest error in how the selection board assessed the complainant’s application and therefore closed the case with a finding of no maladministration.

Primer se je nanašal na prakso Evropske investicijske banke (EIB) v zvezi z objavljanjem informacij o okolju za projekte, ki jih neposredno financira. Pritožnice, tri organizacije civilne družbe, so izrazile zaskrbljenost, da EIB s premalo obsežnim in prepoznim objavljanjem informacij o okolju v zvezi s temi projekti javnosti preprečuje, da bi v celoti izrazila svoja stališča o okoljskih vprašanjih, preden se EIB odloči za financiranje projektov.

Obveznost objavljanja informacij o okolju izhaja iz Aarhuške konvencije, tj. mednarodne konvencije, ki zagotavlja dostop do informacij, udeležbo javnosti pri odločanju in dostop do pravnega varstva v okoljskih zadevah. Konvencija zavezuje EU, njene institucije in države podpisnice. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je za daljnosežne cilje, na katerih temelji aarhuška zakonodaja, potreben ambicioznejši pristop EIB v zvezi s praksami razkritja. V ta namen je podala več predlogov.

EIB se je strinjala, da bo uporabila nekatere predloge, druge pa je zavrnila na podlagi razlogov, ki so se varuhinji človekovih pravic zdeli razumni. Varuhinja človekovih pravic v zvezi z nekaterimi predlogi, na katere EIB ni pristala, še naprej meni, da bi bila uvedba tovrstnih sprememb s strani EIB v javnem interesu. Tako je v svoji odločbi znova navedla zadevne predloge.

EIB je med preiskavo revidirala svoja notranja pravila glede preglednosti in druge s tem povezane prakse. Tudi varuhinja človekovih pravic je uvedla spremembe v zvezi z obravnavanjem pritožb glede preglednosti zoper EIB v prihodnje. Zaradi teh sprememb bo varuhinja morda podala nadaljnje predloge, kar se bo določilo na podlagi prihodnjih pritožb.

Varuhinja človekovih pravic je tako zaključila primer, ker nadaljnje preiskave trenutno ne bi bile utemeljene, in EIB poziva, naj v šestih mesecih odgovori na predloge za izboljšave, navedene na koncu odločbe.

Primer se je nanašal na prakso Evropske investicijske banke (EIB) v zvezi z objavo informacij o okolju za projekte, ki jih posredno financira prek posrednikov. Pritožnice, tri organizacije civilne družbe, so izrazile zaskrbljenost, da EIB s premalo obsežnim objavljanjem informacij o okolju v zvezi s temi projekti javnosti preprečuje, da bi v celoti izrazila svoja stališča o okoljskih vprašanjih in tako vplivala na odločitve EIB o financiranju.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da EIB ne more imeti in objavljati vseh informacij o okolju v zvezi s projekti, financiranimi prek posrednikov, ter si tudi ne bi smela prizadevati za to. Namesto tega bi bilo treba izboljšanje doseči z dodatnimi obveznostmi za finančne posrednike. Varuhinja človekovih pravic je podala predloge za obravnavanje tega vprašanja in dodatne praktične predloge.

EIB se je strinjala s izvedbo nekaterih predlogov varuhinje človekovih pravic, vendar pa je menila, da so njene glavne prakse zadostne. Po mnenju varuhinje človekovih pravic bi bilo v javnem interesu, da bi EIB sprejela nekatere od predlogov sprememb, s katerimi se na strinja. Tako je varuhinja znova navedla zadevne predloge in primer zaključila.

 

Primer se je nanašal na odločitev Evropske investicijske banke (EIB), da organizaciji civilne družbe zavrne dostop do zapisnikov sestankov upravljalnega odbora, na katerih so razpravljali o morebitnem sofinanciranju elektrarne na biomaso v Španiji (elektrarna na biomaso v občini Curtis).

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da EIB ni ustrezno utemeljila zavrnitve dostopa do zapisnikov. Zato ji je predlagala, naj omogoči dostop do zapisnikov zadevnih sestankov.

EIB je odgovorila, da je v celoti spoštovala veljavna načela in pravila in da je razkrila zgolj omejene dele zapisnikov, ki so se nanašali na španski projekt elektrarne na biomaso.

Varuhinja človekovih pravic je EIB pozvala, naj znova razmisli o svojem pristopu do zahtev za dostop javnosti do takih zapisnikov in jo v šestih mesecih obvesti o spremembah svojega pristopa. Na podlagi tega je varuhinja primer zaključila.