Iskanje po preiskavah

Pritožnika sta maloprodajni podjetji IKEA in Decathlon, ki sta navedli, da Evropska komisija ni ustrezno obravnavala postopkov za ugotavljanje kršitev zoper Nemčijo v zvezi z zakonodajo o prostorskem načrtovanju in maloprodajnem prostoru. Pritožnika sta oporekala potrebnemu času za izvedbo postopka, saj je bila prvotna pritožba zaradi kršitve vložena leta 2008. Oporekala sta tudi razlikujočim se razlagam, ki jih je za zamudo podala Komisija.

Med preiskavo je varuhinja Komisiji predstavila predhodne ugotovitve, in sicer da je ta nerazumno dolgo (več kot trinajst let) obravnavala začetne upravne faze postopka za ugotavljanje kršitev. Predlagala je, da bi morala Komisija brez odlašanja sprejeti odločitev o naslednji fazi postopka.

V odgovor na ugotovitve varuhinje je Komisija pojasnila razloge, s katerimi je skušala upravičiti potrebni čas, in navedla, da namerava odločitev sprejeti v začetku leta 2023.

Varuhinja je zavzela stališče, da potrebnega časa ni bilo mogoče upravičiti. Preiskavo je zaključila z ugotovitvijo nepravilnosti. Menila je, da priporočilo ne bi bilo smiselno, saj se je Komisija zavezala, da bo odločitev sprejela v prihodnjih mesecih. Komisija bi morala varuhinji ponovno poročati do konca marca 2023.

 

Primer se je nanašal na zavrnitev Sveta Evropske unije, da v celoti razkrije mnenje svoje pravne službe o naravi sporazuma o trgovini in sodelovanju med EU in Združenim kraljestvom. Svet je zatrjeval, da bi popolno razkritje škodovalo mednarodnim odnosom EU, njenemu pravnemu svetovanju in tekočemu postopku odločanja.

Evropska varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da informacije, vsebovane v mnenju, niso bile občutljive in da trditve Sveta niso bile prepričljive. Zato je kot rešitev predlagala, da Svet omogoči čim širši dostop do mnenja.

Svet ni sprejel tega predloga rešitve. Evropska varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da dejstvo, da je Svet zavrnil dostop širše javnosti do mnenja, pomeni nepravilnost, in podala ustrezno priporočilo.

Svet je zavrnil priporočilo evropske varuhinje človekovih pravic. Evropska varuhinja človekovih pravic je zato ob potrditvi, da je prišlo do nepravilnosti, primer zaključila.

 

Pritožnik je zaprosil za dostop javnosti do mnenja pravne službe Sveta Evropske unije o pravni naravi Sporazuma o trgovini in sodelovanju, sklenjenega med Združenim kraljestvom in EU.

Svet je zagotovil le zelo omejen dostop do mnenja, pri čemer je trdil, da bi popolno razkritje škodilo njegovim mednarodnim odnosom, pravnemu svetovanju in postopku odločanja, ki je v teku.

Varuhinja človekovih pravic je menila, da informacije iz mnenja niso občutljive. Ugotovila je, da Svet ni dokazal, kako bi razkritje konkretno in dejansko ogrozilo javni interes v zvezi z mednarodnimi odnosi. Ugotovila je tudi, da ni jasno, kako bi razkritje oslabilo zmožnost Sveta, da pridobi odkrit, objektiven in celovit nasvet. Nasprotno, varuhinja človekovih pravic je menila, da bi večja preglednost okrepila legitimnost sporazuma.

Varuhinja človekovih pravic je kot rešitev predlagala, da Svet omogoči čim širši dostop do mnenja svoje pravne službe. Svet ni upošteval tega predloga rešitve.

Ker Svet ni izpodbijal ali obravnaval argumentov iz predloga varuhinje človekovih pravic za rešitev, je varuhinja vztrajala pri svojem stališču. Meni, da dejstvo, da je Svet zavrnil dostop širše javnosti do mnenja, pomeni nepravilnost, in je v zvezi s tem podala ustrezno priporočilo.

 

Zadeva se nanaša na zahtevek za dostop do štirih dokumentov v zvezi s „skupino prijateljstva EU–Kitajska“, neuradnim združenjem poslancev EP.

Predsednik Evropskega parlamenta je pozval posvetovalni odbor parlamenta o ravnanju poslancev, naj oceni, ali je predsedujoči skupini izpolnil svojo obveznost prijave vsakršne podpore, prejete v zvezi z dejavnostjo skupine. Omenjeni štirje dokumenti so bili del postopka pred navedenim odborom.

Parlament je zavrnil dostop do vseh štirih dokumentov, pri čemer se je v bistvu skliceval na zaupnost postopka pred posvetovalnim odborom.

Preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic je proučila te štiri dokumente in se sestala z zadevnimi uslužbenci Parlamenta, da bi pridobila dodatne informacije o njegovi odločitvi za zavrnitev dostopa. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je bila odločitev parlamenta o zavrnitvi dostopa utemeljena glede na ustrezno sodno prakso.

Z morebitnim razkritjem javnosti dokumentov, kot so zadevni dokumenti v tem primeru, bi lahko posvetovalni odbor prikrajšali za potrebne informacije v okviru njegovih preiskav. Poleg tega bi v tej zadevi razkritje vodilo v obelodanjenje malo ali nič dodatnih vsebinskih informacij o zadevi, ki je predmet razkritja. Varuhinja človekovih pravic je zato preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da do nepravilnosti ni prišlo.