Zadeva se je nanašala na to, da je Enotni odbor za reševanje zavrnil popoln dostop javnosti do razpisne dokumentacije in revizijskih poročil. EOR se je pri zavrnitvi dostopa do delov dokumentov oprl na različne izjeme na podlagi zakonodaje Unije o dostopu javnosti do dokumentov.

Varuhinja človekovih pravic je po pregledu spornih dokumentov in oceni dodatnih pojasnil EOR menila, da je odločitev EOR, da zavrne dostop javnosti do delov spornih dokumentov, utemeljena.

Varuhinja človekovih pravic je tako zaključila preiskavo in ugotovila, da ni bilo nepravilnosti.

Zadeva se je nanašala na zahtevo za dostop javnosti do dokumentov Evropskega bančnega organa (EBA) v zvezi z domnevnim lažnim zelenim oglaševanjem v finančnem sektorju. Organ EBA je opredelil dva dokumenta, ki spadata na področje uporabe zahteve, in zavrnil dostop do enega od njiju. EBA je z zavrnitvijo dostopa trdil, da bi razkritje tega dokumenta oslabilo varstvo poslovnih interesov, varstvo namena inšpekcij, preiskav in revizij ter varstvo postopka odločanja, ki poteka.

Preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic je pregledala sporni dokument in z njim povezane dokumente ter se sestala s predstavniki EBA. Varuhinja človekovih pravic je na podlagi inšpekcijskega pregleda in dodatnih pojasnil, predloženih na sestanku, menila, da je odločitev EBA, da zavrne dostop javnosti do zadevnega dokumenta, razumna.

Varuhinja človekovih pravic je preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da EBA ni ravnal nepravilno.

Zadeva se je nanašala na zahtevo za dostop javnosti do „notranjih dokumentov“ in „korespondence s Španijo“ v zvezi s pritožbo glede kršitve prava EU, ki jo je pritožnik predhodno predložil Evropski komisiji. Komisija je odgovorila, da nima dokumentov, ki bi ustrezali opisu v pritožnikovi zahtevi za dostop, in zato ni mogla ugoditi zahtevi. Vendar se je Komisija sklicevala na nekatere notranje dokumente, ki niso bili registrirani v njenem sistemu upravljanja dokumentov, saj niso izpolnjevali veljavnih meril za registracijo. Komisija je pritožnika obvestila, da po njenem mnenju teh dokumentov nima.

Varuhinja človekovih pravic je pregledala notranje dokumente, na katere se sklicuje Komisija, in jih štela za „dokumente“ v skladu z zakonodajo EU o dostopu javnosti do dokumentov (Uredba 1049/2001).

Varuh človekovih pravic je v zvezi s tem menil, da za to, da dokument spada na področje uporabe Uredbe št. 1049/2001, ni odločilno, ali je bil registriran v sistemu institucije za upravljanje dokumentov. Čeprav je razumno, da Komisija začne iskati dokumente v svojem sistemu upravljanja dokumentov, bi morala Komisija, če posamezniki vložijo ciljno usmerjene zahteve za dostop javnosti do določenih dokumentov, take dokumente iskati zunaj svojega sistema upravljanja dokumentov. Če Komisija pozneje najde zahtevane dokumente, bi jih morala oceniti za razkritje v skladu z Uredbo 1049/2001, ne glede na to, ali izpolnjujejo veljavna merila za registracijo.

V tem primeru je Komisija našla zahtevane dokumente. Zato bi jih morala Komisija oceniti za razkritje. Dejstvo, da Komisija tega ni storila, pomeni nepravilnost.

Varuhinja človekovih pravic se torej ni strinjala s tem, kako je Komisija obravnavala zahtevo, vendar je menila, da nadaljevanje preiskave s priporočilom za oceno izmenjave elektronske pošte v skladu z Uredbo št. 1049/2001 ne bi bilo koristno. Varuhinja človekovih pravic je namreč dosledno menila, da je praksa Komisije, da registracijo dokumentov povezuje z njihovo identifikacijo in obdelavo na podlagi Uredbe št. 1049/2001, problematična, tudi v njenem priporočilu v zadevi 1316/2023/MIG. Varuhinja človekovih pravic je zato primer zaključila z ugotovitvijo nepravilnosti.