Zadeva se je nanašala na odločbo Evropske komisije, ki je Španiji odobrila odstopanje od pravila iz energetske direktive. Pravilo določa, da operaterji prenosnih sistemov ne smejo imeti v lasti objektov za shranjevanje energije. Z odločbo je bilo odobreno odstopanje od navedenega pravila v zvezi s črpalnimi hidroelektrarnami na Kanarskih otokih. Varuhu človekovih pravic je bila predložena pritožba, da je Komisija napačno razlagala pravilo in da pogoji za odobritev odstopanja v nobenem primeru niso bili izpolnjeni.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da čeprav pritožba ni bila neutemeljena, ukrepi Komisije niso pomenili nepravilnosti. Vendar je varuhinja človekovih pravic predlagala, naj Komisija svoje službe opozori na pomen vsebinskega in dovolj podrobnega sodelovanja z državljani, ki jo opozorijo na dobro utemeljene in podrobne pomisleke.

Zadeva se je nanašala na zavrnitev Evropske komisije, da javnosti odobri dostop do vloge za priznanje projekta pridobivanja in predelave mineralov kot „strateškega projekta“ v skladu z aktom o kritičnih surovinah, in s tem povezano oceno Komisije. Komisija je menila, da bi razkritje oslabilo poslovne interese zadevne družbe, tudi zato, ker projekt ni bil opredeljen kot strateški projekt. Pritožnik je med drugim trdil, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje, pri čemer je trdil, da lahko zadevni dokumenti vsebujejo pomembne informacije o okolju.

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi pregleda spornih dokumentov, ki ga je opravila njena preiskovalna skupina, menila, da je Komisija razumno menila, da bi razkritje oslabilo poslovne interese zadevne družbe. Poleg tega dokumenti sicer vsebujejo nekatere informacije o pričakovanih okoljskih in socialnih vplivih projekta, vendar to ni zadostovalo za ugotovitev prevladujočega javnega interesa za razkritje.

Varuhinja človekovih pravic je zato zaključila preiskavo in ugotovila, da pri zavrnitvi dostopa s strani Komisije ni bilo nepravilnosti.

Zadeva se je nanašala na sestavo ene od strokovnih skupin Evropske komisije, tj. industrijske svetovalne skupine za energetsko platformo EU. Ker je članstvo v tej skupini rezervirano za predstavnike industrije, so bili pritožniki, dve nevladni organizaciji, zaskrbljeni, da je njena sestava neuravnotežena. Trdili so, da ta položaj podjetjem, ki se ukvarjajo s fosilnimi gorivi, zagotavlja privilegiran dostop do oblikovalcev energetske politike EU.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je Komisija razumno pojasnila posebno sestavo skupine v času njene ustanovitve, in sicer da je potrebovala specializirane prispevke deležnikov iz industrije o orodju IT, razvitem za njihovo izključno uporabo. Vendar se to orodje IT uporablja že več kot eno leto in zdi se, da se je njegova zasnova stabilizirala. Glede na to in širši mandat svetovalne skupine za industrijo je varuhinja človekovih pravic Komisijo pozvala, naj razmisli o ustreznosti sestave skupine. To velja zlasti zato, ker so nekateri elementi, o katerih je razpravljala skupina, zdaj stalna značilnost energetskega okvira EU. Predlagala je izboljšave v zvezi s tem. Varuha človekovih pravic prav tako niso prepričala pojasnila Komisije v zvezi z izključitvijo civilne družbe iz statusa opazovalke. Dala je drugi predlog za izboljšanje, da bi se to obravnavalo.

Varuhinja človekovih pravic je preiskavo zaključila in Komisijo pozvala, naj ji poroča o ukrepih, ki jih je sprejela na podlagi njenih predlogov za izboljšave.  

Zadeva se je nanašala na zahtevo za dostop javnosti do dokumentov v zvezi z dejavnostmi in člani projektne skupine EU-ZDA za energetsko varnost. Cilj projektne skupine je diverzificirati evropsko oskrbo z energijo in zmanjšati njeno splošno povpraševanje po energiji. Projektna skupina se v ta namen sestaja in sodeluje z različnimi deležniki, vključno z zasebnim sektorjem.

Evropska komisija je zavrnila razkritje imen podjetij, ki so sodelovala na sestankih projektne skupine. Pri tem se je sklicevala na izjeme na podlagi zakonodaje EU o dostopu javnosti do dokumentov, pri čemer je trdila, da bi razkritje lahko oslabilo varstvo poslovnih interesov in mednarodnih odnosov.

Varuhinja človekovih pravic je pregledala sporne dokumente in ugotovila, da ni jasno, kako bi razkritje imen družb konkretno in dejansko oslabilo te interese.

Varuhinja človekovih pravic je zato predlagala, naj Komisija ponovno oceni svoje stališče, da bi omogočila znatno večji dostop javnosti. Komisija je sprejela predlog rešitve in v celoti razkrila dokumente. Varuhinja človekovih pravic je pozdravila pozitiven odziv Komisije na njen predlog rešitve in primer zaključila.