Pritožnik je Evropsko komisijo zaprosil za dostop javnosti do dokumentov v zvezi s svojimi izmenjavami z madžarsko vlado o neodvisnosti sodstva v okviru ocene Komisije o upravičenosti Madžarske do kohezijskih sredstev. Komisija je po posvetovanju z madžarskimi organi zavrnila dostop do nekaterih dokumentov, pri čemer se je sklicevala na dve izjemi v skladu z zakonodajo EU o dostopu javnosti do dokumentov. Natančneje, Komisija je trdila, da bi razkritje ogrozilo namen njene preiskave v zvezi z upravičenostjo Madžarske do kohezijskih sredstev in njen postopek odločanja. Pritožnik je Komisijo pozval, naj ponovno preuči svojo odločitev (s „potrdilno prošnjo“). Ko Komisija ni odgovorila v veljavnih rokih, se je pritožnik obrnil na varuha človekovih pravic.

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo o implicitni zavrnitvi dostopa javnosti do zahtevanih dokumentov s strani Komisije. Med preiskavo varuhinje človekovih pravic je Komisija sprejela potrdilni sklep. Ohranila je svojo odločitev, da zavrne dostop, vendar se je sklicevala na dodatno izjemo, pri čemer je trdila, da je Evropski parlament medtem začel sodni postopek v zvezi z zadevo, razkritje pa bi lahko ogrozilo te tekoče postopke.

Pregled varuhinje človekovih pravic je pokazal, da zahtevani dokumenti vsebujejo samooceno Madžarske, uradne vprašalnike, ki jih je Komisija poslala madžarskim organom, in uradne odgovore zadevnih madžarskih organov na ta vprašanja. Zahtevani dokumenti so tako podlaga za sklep Komisije, zoper katerega je Parlament začel sodni postopek. Niti niso bili pripravljeni za namen konkretnega sodnega postopka niti ne vsebujejo notranjih pravnih stališč o spornih vprašanjih v celotnem postopku.

Varuhinja človekovih pravic je menila, da Komisija ni zadostno dokazala, kako bi razkritje dokumentov lahko oslabilo zadevne sodne postopke. Varuha človekovih pravic tudi ni prepričala trditev Komisije, da bi razkritje lahko oslabilo njeno preiskavo. Poleg tega je varuhinja človekovih pravic poudarila pomen obveščanja javnosti o ukrepih Komisije in madžarskih organov za zaščito finančnih interesov EU in zagotovitev spoštovanja pravne države. Varuhinja človekovih pravic je zato menila, da zavrnitev Komisije, da širši javnosti odobri dostop do zahtevanih dokumentov, pomeni nepravilnost, in Komisiji priporočila, naj ponovno preuči svoje stališče o prošnji za dostop.

Komisija je v odgovoru potrdila svoje stališče, da bi razkritje zahtevanih dokumentov ogrozilo nemoten potek sodnih postopkov, ki jih je sprožil Parlament, in njegovo preiskavo v zvezi z upravičenostjo Madžarske do kohezijskih sredstev. Vendar je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da Komisija ni predložila prepričljivih pojasnil, zakaj ni bilo mogoče zagotoviti širšega dostopa do teh dokumentov. Zato je varuhinja človekovih pravic potrdila svojo ugotovitev o nepravilnostih in primer zaključila.

Zadeva se je nanašala na zahtevo za dostop javnosti do finančnega poročila Evropskega parlamenta o zdaj razpuščeni politični skupini Identiteta in demokracija (ID). Parlament je zavrnil dostop do poročila v celoti. Pri tem se je sklicevala na dve izjemi na podlagi zakonodaje EU o dostopu javnosti do dokumentov, pri čemer je trdila, da bi razkritje poročila ogrozilo varstvo namena preiskav in revizij ter lastnega postopka odločanja, ki poteka.

Pritožnik je Parlament pozval, naj ponovno preuči svojo odločitev s potrdilno prošnjo, pri čemer je trdil, da zaradi uporabe javnih sredstev prevlada javni interes za razkritje. Parlament je vztrajal pri zavrnitvi razkritja dokumenta in dodal, da je dokument del tekoče preiskave Evropskega javnega tožilstva (EJT) o domnevni zlorabi sredstev s strani skupine ID. Ker pritožnik s tem odgovorom ni bil zadovoljen, se je obrnil na varuha človekovih pravic.

Preiskovalna skupina varuha človekovih pravic je pregledala sporni dokument. Inšpekcijski pregled je potrdil, da zahtevani dokument vsebuje oceno financ politične skupine. Parlament je varuhinji človekovih pravic potrdil, da preiskava Evropskega javnega tožilstva še vedno poteka. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je Parlament upravičeno zavrnil dostop do dokumenta. Zato je preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti.

Pritožnik je marca 2024 Evropsko komisijo zaprosil za dostop javnosti do dokumentov, povezanih z njeno ponovno oceno uporabe postopka v zvezi s pravno državo na Madžarskem iz leta 2023 (na podlagi uredbe o pogojenosti). Komisija je ugotovila, da štiri četrtletna poročila in več izmenjav med Madžarsko in Komisijo spadajo na področje uporabe zahtevka, vendar je zavrnila dostop do vseh dokumentov. Pri zadržanju dostopa se je sklicevala na izjeme na podlagi zakonodaje EU o dostopu javnosti do dokumentov, pri čemer je trdila, da bi razkritje lahko ogrozilo namen preiskave in njen tekoči postopek odločanja v skladu z uredbo o pogojenosti.

Pritožnik je aprila 2024 Komisijo pozval, naj ponovno preuči svoje stališče (s „potrdilno prošnjo“). Ker Komisija na potrdilno prošnjo pritožnika ni odgovorila v ustreznem roku, se je pritožnik junija 2024 obrnil na varuhinjo človekovih pravic.

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo, ker Komisija ni odgovorila na potrdilno prošnjo pritožnika, in Komisijo pozvala, naj odgovori čim prej. Komisija je pritožniku odgovorila decembra 2025, tj. več kot 19 mesecev po vložitvi potrdilne prošnje.

Ker je Komisija odgovorila na potrdilno prošnjo pritožnika, je varuhinja človekovih pravic to zadevo zaključila. Vendar je nedvoumno kritizirala veliko zamudo, ki jo je imela Komisija pri odgovoru na zahtevo pritožnika, in Komisijo opozorila, da bi morala nujno obravnavati vprašanje zamud pri obravnavi zahtev za dostop javnosti do dokumentov.

Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropska komisija (delegacija EU pri Afriški uniji) obravnavala vlogo za nepovratna sredstva, in pomisleke glede morebitnega navzkrižja interesov.

Pritožnik je sodeloval na razpisu za zbiranje predlogov za projekt v podporo vseafriškim volilnim zmogljivostim. Delegacija je zavrnila pritožnikovo vlogo, ker je zaprosila za sredstva EU, ki presegajo najvišji odstotek, dovoljen v okviru razpisa. Pritožnik je trdil, da je šlo za tipkarsko napako in da bi morala delegacija zahtevati pojasnila, namesto da je zavrnila njegovo vlogo. Pritožnik je tudi trdil, da je strokovnjak, ki je sodeloval pri razvoju projekta, financiranega v okviru tega razpisa, delal za subjekt, ki je predložil vlogo v okviru razpisa.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da bi morala Komisija na podlagi lastnih notranjih smernic pritožnikovo napako šteti za „očitno administrativno napako“, in pritožnika prosila za pojasnilo in/ali popravek pritožnikove napake. Ugotovila je tudi, da Komisija ni ustrezno ocenila pritožnikovih trditev o morebitnem navzkrižju interesov. Ti dve pomanjkljivosti sta pomenili nepravilnost. Varuhinja človekovih pravic je menila, da za obe ugotovitvi ne bi bilo primerno podati ustreznih priporočil, saj so bila medtem nepovratna sredstva že dodeljena. Kljub temu je podala tri predloge za preprečevanje takih težav v prihodnjih podobnih primerih.

Zadeva se je nanašala na zahtevo za dostop javnosti do dokumentov, povezanih s predlogom Evropske komisije za uporabo „postopka v zvezi s pravno državo“ na Madžarskem (predlog sklepa Sveta na podlagi uredbe o pogojenosti). Komisija je opredelila štirinajst dokumentov, ki spadajo na področje uporabe zahtevka, in razkrila vse tri dokumente razen delov. Pri zadržanju dostopa do teh delov se je sklicevala na dve izjemi v skladu z zakonodajo EU o dostopu javnosti do dokumentov, pri čemer je trdila, da bi razkritje lahko ogrozilo tekoče sodne postopke in njen postopek odločanja.

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo in poskušala pregledati zadevne dokumente. Njena preiskovalna skupina se je dvakrat sestala s predstavniki Komisije, da bi razpravljali o zadevi. Varuhinja človekovih pravic na podlagi svoje preiskave ni bila prepričana o uporabi dveh izjem pri dostopu javnosti, na kateri se sklicuje Komisija. Varuhinja človekovih pravic je zato predlagala rešitev in Komisijo pozvala, naj ponovno preuči svoje stališče o zahtevi, da bi omogočila večji dostop javnosti.

Komisija je sprejela predlog varuhinje človekovih pravic za rešitev in omogočila popoln dostop do zahtevanih dokumentov. Varuhinja človekovih pravic je preiskavo zaključila in pozdravila pozitiven odziv Komisije.

Zadeva se je nanašala na to, da je Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) zavrnila popoln dostop javnosti do dokumentov, povezanih s preiskavami Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) v zvezi s kršitvami uslužbencev. ESZD se je pri zavrnitvi dostopa sklicevala na izjemo na podlagi zakonodaje Unije o dostopu javnosti do dokumentov, pri čemer je trdila, da bi razkritje oslabilo potrebo po varstvu zasebnosti in integritete posameznikov, navedenih v dokumentih, vključno z osebami, na katere se nanašajo preiskave urada OLAF. Poleg tega je ESZD zakrila imena družb, navedenih v dokumentih, da bi zaščitila njihov ugled, saj niso bile predmet preiskav urada OLAF.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da pritožnik ni ugotovil potrebe po razkritju osebnih podatkov v javnem interesu, kot to zahteva zakonodaja EU o varstvu podatkov. Varuhinja človekovih pravic je menila tudi, da je omejeno redigiranje poslovnih informacij razumno, in v zvezi s tem ni mogla ugotoviti prevladujočega javnega interesa. Varuhinja človekovih pravic je zato ugotovila, da je ESZD upravičeno zavrnila razkritje spornih dokumentov v celoti.

Varuhinja človekovih pravic je tako zaključila preiskavo o zavrnitvi dostopa in ugotovila, da ni bilo nepravilnosti. Čeprav pritožnik tudi ni bil zadovoljen s pravično rešitvijo, dogovorjeno z ESZD, ki je pomenila, da je bil obseg njegove zahteve za dostop omejen na 50 strani, je varuhinja človekovih pravic menila, da nadaljnje preiskave niso bile upravičene, saj je ESZD medtem začela obravnavati novo, širšo zahtevo za dostop javnosti do dokumentov, ki jo je vložil pritožnik.

Po razkritjih, da je (nekdanji) generalni direktor Evropske komisije odpotoval v Katar in prejel s tem povezano gostoljubje na stroške tretjih oseb, kar je povzročilo pomisleke glede nasprotja interesov, je varuhinja človekovih pravic Komisiji prvič pisala marca 2023. Prosila je za informacije o obsegu te prakse in o tem, kako Komisija preverja, da ni navzkrižja interesov, kadar stroške, ki jih imajo uslužbenci Komisije, krijejo tretje osebe.

Kmalu zatem je Komisija posodobila svoja pravila o prispevkih tretjih oseb za službena potovanja. Varuhinja človekovih pravic je takrat sklenila, da bi ob skrbni uporabi teh pravil preprečili, da bi prispevki tretjih oseb za službena potovanja povzročili navzkrižje interesov.

Vendar je odgovor Komisije pokazal, da čeprav so bili primeri službenih potovanj uslužbencev Komisije, ki so jih plačale tretje osebe, omejeni, so se nekateri od njih zgodili na najvišji ravni upravljanja Komisije.

Glede na navedeno je varuhinja človekovih pravic začela to preiskavo na lastno pobudo, da bi pregledala vzorec takih primerov pred začetkom veljavnosti posodobljenih pravil. Namen te preiskave je bil ugotoviti, kako je Komisija ocenila morebitna nasprotja interesov, povezana z delovnimi potovanji, ki so jih plačale tretje osebe, in katere ukrepe je sprejela za zmanjšanje tveganj morebitnih ugotovljenih nasprotij interesov.

V preiskavi ni bil ugotovljen noben primer, ki bi vzbujal pomisleke glede nasprotja interesov, razen primera (nekdanjega) generalnega direktorja Komisije, na katerega se nanašajo navedena razkritja. Preiskava pa je pokazala, da so bila vprašanja širšega obsega. Glede na to, da je Evropski urad za boj proti goljufijam zadevo preiskal in da je Evropsko javno tožilstvo začelo preiskavo, je varuhinja človekovih pravic menila, da nadaljnje preiskave zadeve niso upravičene.  

Kljub temu je preiskava pokazala pomanjkljivosti v zvezi s tem, kako je Komisija izvajala svoja prejšnja pravila o službenih potovanjih. Varuhinja človekovih pravic je zlasti ugotovila, da Komisija ni evidentirala, kako je vsebinsko ocenila tveganja nasprotja interesov, povezana s prispevki, ki so jih plačale tretje osebe. Komisija naj tudi ne bi evidentirala vrednosti prispevkov tretjih oseb. Ker so te pomanjkljivosti še vedno pomembne pri tem, kako Komisija uporablja posodobljena pravila, je varuhinja človekovih pravic v ta namen podala dva predloga za izboljšanje.