Zadeva se je nanašala na prošnjo za dostop javnosti do dokumentov v zvezi z razvojnimi programi za kavo v Etiopiji. Pritožnik je svojo zahtevo Komisiji predložil avgusta 2024.

Komisija je prvič odgovorila decembra 2024. Odobrila je popoln dostop do dveh dokumentov, zavrnila dostop do treh dokumentov v celoti in odobrila delni dostop do preostalih 31 dokumentov. Pri tem je Komisija trdila, da bi (popolno) razkritje lahko ogrozilo varstvo namena inšpekcijskih pregledov, preiskav in revizij, varstvo osebnih podatkov in poslovnih interesov ter varstvo javnega interesa, kar zadeva mednarodne odnose.

Pritožnik je odločitev Komisije izpodbijal s „potrdilno prošnjo“ januarja 2025. Ker pritožnik ni prejel odgovora, se je maja 2025 obrnil na varuhinjo človekovih pravic.

Junija 2025 je varuhinja človekovih pravic začela preiskavo in Komisijo pozvala, naj pritožniku čim prej odgovori.

Varuhinja človekovih pravic je po več izmenjavah mnenj s Komisijo o tej zadevi 20. aprila 2026 Komisiji poslala zadnji opomin, v katerem jo je pozvala, naj najpozneje do 12. maja 2026 sprejme potrdilni sklep. Komisija tega ni storila.

Ker Komisija na potrdilno prošnjo pritožnika še vedno ni odgovorila več kot 15 mesecev po izteku zakonskega roka, določenega z Uredbo 1049/2001, je varuhinja človekovih pravic preiskavo zaključila z ugotovitvijo nepravilnosti.

Tri zadeve se nanašajo na to, kako je Evropska komisija uporabila svoja pravila o boljšem pravnem urejanju in druge postopkovne zahteve pri pripravi zakonodajnih predlogov v zvezi s potrebno skrbnostjo podjetij glede trajnostnosti (983/2025/MAS), bojem proti tihotapljenju migrantov (2031/2024/VB) in skupno kmetijsko politiko (1379/2024/MIK). Komisija je menila, da so ti predlogi nujni, zato je izpustila ukrepe, predvidene v njenih pravilih, kot so ocene učinka in javna posvetovanja. Pritožniki, ki so organizacije civilne družbe, so menili, da so te opustitve v nasprotju s pravili Komisije o boljšem pravnem urejanju. Pritožniki so v dveh primerih trdili tudi, da Komisija ni preverila skladnosti zakonodajnih predlogov s podnebnimi cilji EU, kot zahtevajo evropska podnebna pravila. V enem primeru je bil pritožnik nadalje zaskrbljen, da je Komisija kršila svoj poslovnik o posvetovanjih med službami.   

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskave v teh treh primerih. V vseh treh primerih je prejela pisni odgovor Komisije, pregledala ustrezne spise Komisije in njene preiskovalne skupine so se v okviru dveh preiskav sestale s predstavniki Komisije.

Komisija je odgovorila, da pravila o boljšem pravnem urejanju niso zavezujoče pravo, temveč sklop orodij za oblikovanje politik za zbiranje ustreznih informacij, ki bi jih bilo treba uporabljati sorazmerno. Trdila je tudi, da je pred sprejetjem zadevnih zakonodajnih predlogov zbrala vse ustrezne dokaze, se posvetovala z deležniki ter izvedla ocene podnebne skladnosti in posvetovanje med službami v skladu z veljavnimi pravili.

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi svojih preiskav ugotovila številne postopkovne pomanjkljivosti pri tem, kako je Komisija pripravila zakonodajne predloge, ki skupaj pomenijo nepravilnost.

Varuhinja človekovih pravic je zlasti ugotovila, da je Komisija sprejela široko razlago „nujnosti“ in javnosti ni zadostno utemeljila „nujnosti“ zakonodajnih predlogov ter ni dokumentirala svojih odstopanj od veljavnih pravil za boljše pravno urejanje. Ugotovila je tudi, da Komisija ni vzpostavila postopka, ki bi v skladu s Pogodbama in sodno prakso zagotavljal pregledno, na dokazih temelječo in vključujočo pripravo „nujnih“ zakonodajnih predlogov. Varuhinja človekovih pravic je nadalje ugotovila, da Komisija s tem, ko ni vodila ustreznih evidenc o obveznih preverjanjih skladnosti svojih predlogov s podnebnimi cilji EU, ni ravnala odgovorno.

Varuhinja človekovih pravic je za odpravo teh pomanjkljivosti podala dve priporočili. Varuhinja človekovih pravic je priporočila, naj Komisija zagotovi predvidljivo, dosledno in nesamovoljno uporabo svojih pravil za boljše pravno urejanje z opredelitvijo „nujnih“ razmer, ki upravičujejo odstopanje od zahtev iz pravil. Poleg tega bi morala Komisija v primeru odobritve odstopanj vzpostaviti postopek za zagotovitev, da je nujna priprava zakonodajnih predlogov še vedno skladna z načeli preglednega, z dokazi podprtega in vključujočega zakonodajnega postopka. Varuhinja človekovih pravic je v pomoč Komisiji pri tej nalogi podala štiri predloge, ki vključujejo pojasnitev njenih pravil za posvetovanje z deležniki o nujnih predlogih in zagotovitev, da se dokazi, ki podpirajo njene predloge, objavijo pravočasno, da se omogoči javna razprava pred sprejetjem zakonodaje.

Zadeva se je nanašala na domnevno navzkrižje interesov, v katero je bil vpleten komisar za kmetijstvo. Pritožnik, organizacija, ki zastopa poljske kmete, je vložil pritožbo zaradi kršitve v zvezi s poljsko kmetijsko zakonodajo. Pritožnik je nato Evropsko komisijo opozoril, da je brat komisarja za kmetijstvo med poslanci poljskega parlamenta, ki so predlagali sporno zakonodajo.   

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je bil način, na katerega je Komisija ocenila navzkrižje interesov, napačen. Natančneje, ni upoštevalo dejstva, da bi lahko odnos komisarja z enim od predlagateljev zakonodaje negativno vplival ali se je štelo, da negativno vpliva na neodvisnost Komisije pri presoji zadevne pritožbe zaradi kršitve.  

Varuhinja človekovih pravic je predlagala izboljšave v zvezi s tem in pozvala Komisijo, naj pregleda svoje odločanje o pritožbi zaradi kršitve pod nadzorom drugega komisarja. Ker je varuhinja človekovih pravic ugotovila tudi postopkovne pomanjkljivosti v zadevi, je podala drugi predlog za izboljšanje, da bi preprečila podobne situacije v prihodnosti.

Varuhinja človekovih pravic je preiskavo zaključila in Komisijo pozvala, naj ji poroča o ukrepih, ki jih je sprejela za obravnavo njenih predlogov.

Zadeva se je nanašala na to, kako Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) pri ocenjevanju pesticidov upošteva tveganja za biotsko raznovrstnost in ekosisteme, ki jih predstavljajo posredni učinki pesticidov. Pritožnik je trdil, da so metodologije za ocenjevanje posrednih učinkov že na voljo in da je dejstvo, da EFSA tega ne stori, v nasprotju z veljavnim pravnim okvirom.

EFSA je med preiskavo podrobneje pojasnila, zakaj v vlogi „ocenjevalca tveganja“ trenutno ne more sistematično ocenjevati posrednih učinkov pesticidov. EFSA je zlasti pojasnila, da Evropska komisija kot „upravljavka tveganj“ trenutno še vedno pregleduje merila za ocenjevanje okoljskih tveganj pri pesticidih, tj. „posebne cilje varstva“. Dokler takšni posebni cilji varstva niso razviti in potrjeni, EFSA ne more sistematično za vsak pesticid oceniti tveganja posrednih vplivov na okolje.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je EFSA jasno pojasnila, zakaj v svojih ocenah tveganja pesticidov za okolje ne upošteva sistematično posrednih učinkov, dokler niso opredeljeni ustrezni posebni cilji varstva. Opozorila pa je na zamudo pri dokončnem oblikovanju posebnih ciljev zaščite, ki jih namerava izpostaviti Komisiji.

Čeprav je varuhinja človekovih pravic pozdravila sodelovanje agencije EFSA s pritožnikovimi pomisleki, je razumela pritožnikovo nezadovoljstvo, da je agencija EFSA začela tak dialog šele po njenem posredovanju. Varuh človekovih pravic je menil, da je to obžalovanja vredno. Ker pa je EFSA zdaj izčrpno odgovorila pritožniku, nadaljnje preiskave zadeve niso upravičene. Kljub temu je predlagala izboljšave glede tega, kako naj bi EFSA v prihodnosti obravnavala podobne pomisleke.