(izdelano v skladu s členom 3(6) Statuta evropskega varuha človekovih pravic (1))

PRITOŽBA

V letu 2004 je pritožnik (združenje za obrambo nemškega jezika) pisal nizozemski in luksemburški vladi, da bi ju prosil, naj ponudita spletne predstavitve, ki naj bi jih zagotovili med predsedovanjem, ne le v angleščini in francoščini, ampak tudi v nemščini. Pritožnik je poudaril, da ima več državljanov EU nemščino za materni jezik kot kateri koli drug jezik in da bo po pristopu novih držav članic nemščina na drugem mestu, če se doda število državljanov EU, ki govorijo jezik kot materni jezik ali kot tuji jezik. Poudarila je, da je nemščina poleg angleščine jezik, ki ga razume večina državljanov EU. Pritožnik je nadalje trdil, da bi morala biti sporočila institucij EU, ki so bila večinoma naslovljena na evropsko javnost, dostopna čim večjemu številu državljanov EU. Če je bilo število uporabljenih jezikov omejeno, bi morala ta izbira po mnenju pritožnika temeljiti na demografski teži teh jezikov. Pritožnik je zato menil, da ni razumljivo, zakaj predsedstvo za svoje spletne predstavitve običajno poleg jezika zadevne države uporablja le angleščino in francoščino. Po mnenju pritožnika je bila njegova trditev, da bi bilo treba uporabljati tudi nemščino, podprta tudi s potrebo po demokratični legitimaciji v EU.

Nizozemska in luksemburška vlada sta zahtevo pritožnika zavrnili. Pritožnik je na pismo nizozemski vladi z dne 21. aprila 2004 odgovoril šele 6. avgusta 2004. Pismo luksemburški vladi z dne 2. septembra 2004 je bilo obravnavano šele 18. novembra 2004. Nizozemski organi so poleg tega odgovorili na dve elektronski sporočili, ki ju je pritožnik poslal v angleščini, čeprav je bil zahtevan odgovor v nemščini.

Pritožnik je 13. decembra 2004 pri varuhu človekovih pravic vložil pritožbo proti Svetu Evropske unije (zadeva 3634/2004/WP). Ta pritožba se je nanašala na (1) izbiro jezikov za spletne predstavitve predsedstva, (2) način obravnave zahtev, naslovljenih na nizozemske in luksemburške organe; in (3) dejstvo, da so nizozemski organi v nekaterih svojih odgovorih uporabili angleščino.

Varuh človekovih pravic je 11. januarja 2005 to pritožbo zavrnil na podlagi člena 2(4) svojega statuta, v skladu s katerim je treba pred vložitvijo pritožbe ustrezno predhodno stopiti v stik z zadevno institucijo. Varuh človekovih pravic je poudaril, da se mu zdi primerno, da se pritožnik najprej obrne na Svet.

Pritožnik je 22. januarja 2005 pisal Svetu in ga prosil, naj zagotovi, da bodo spletne predstavitve predsedstva na voljo tudi v nemščini. Pritožnik je Svetu posredoval kopijo zadeve 3634/2004/WP in odločbe varuha človekovih pravic o tej pritožbi.

Svet je v svojem odgovoru z dne 4. marca 2005 poudaril, da bo obravnaval le prvo od treh vprašanj, ki jih je pritožnik izpostavil v svoji pritožbi varuhu človekovih pravic.

Svet je potrdil, da je predsedstvo funkcionalno del Sveta. Vendar je navedla, da to ne pomeni, da za spletno stran predsedstva veljajo enaki pogoji kot za spletno stran Sveta. Za informacije, objavljene na njenem spletišču, je bila odgovorna izključno predsedujoča država članica. Po mnenju Sveta so spletne strani predsedstva le dopolnile informacije, ki so jih institucije Skupnosti dale na voljo državljanom v vseh uradnih jezikih. V zvezi s tem se je Svet skliceval na svojo spletno stran in na število dokumentov, ki so na njej na voljo. Sklicevala se je tudi na Uredbo (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (2) (v nadaljnjem besedilu: Uredba 1049/2001) in možnosti, ki jih ponuja.

Svet je ugotovil, da je varuh človekovih pravic že imel priložnost obravnavati jezikovno prakso predsedstva in Komisije. Zadeva 939/99/ME se je nanašala na dejstvo, da je bil koledar Komisije na spletni strani „Europa“ na voljo le v francoščini. Komisija je trdila, da je bil ta dokument namenjen samo tisku. Varuh človekovih pravic je v odločbi z dne 14. junija 2000 navedel: "Evropski varuh človekovih pravic ugotavlja, da je v Evropski uniji 11 uradnih jezikov in 12 jezikov Pogodbe. Zato je treba nekatere dokumente predložiti v vseh teh jezikih. Vendar Komisija ni dolžna predložiti vseh dokumentov v več jezikih, če se to ne zdi potrebno za namen dokumenta. Varuh človekovih pravic se ne zaveda, da bi določbe zakonodaje Skupnosti v zvezi z uporabo jezikov lahko preprečile instituciji ali organu Skupnosti, da na spletni strani objavi dokumente v jeziku, v katerem so napisani. Čeprav je bistveno, da Komisija državljane obvešča o svojem delu v vseh jezikih, praksa Komisije v tem primeru ni pokazala, da Komisija ne bi izpolnila te obveznosti."

Leta 2001 se je italijanski državljan pritožil nad dejstvom, da je bila vsebina spletne predstavitve belgijskega predsedstva na voljo samo v nizozemščini, angleščini, francoščini in nemščini (zadeva 1146/2001/IP). Varuh človekovih pravic je v svoji odločbi z dne 10. septembra 2002 zavzel stališče, da bi morale institucije in organi Unije državljanom zagotavljati informacije v svojih jezikih, kolikor je to mogoče. Dodal pa je, da ni seznanjen z nobenim pravilom ali načelom, ki bi jim prepovedovalo objavo informacij na njihovih spletnih mestih v manj kot polnem številu uradnih jezikov.

Svet je navedel, da se zadevni pravni okvir od sprejetja teh sklepov ni spremenil, ampak da se je število uradnih jezikov povečalo na 21, s čimer so se povečale logistične težave v zvezi z jezikovno shemo. Dodala je, da si tako sama kot tudi zadevna predsedstva po svojih najboljših močeh prizadevajo, da bi državljani prejeli čim več informacij in v čim več jezikih. Vendar je Svet poudaril, da ni imel nobenega vpliva na izbiro jezikov, v katerih je predsedstvo podalo svoje informacije.

Pritožnik je 1. aprila 2005 ponovno pisal varuhu človekovih pravic in ga prosil, naj nadaljuje obravnavo njegove pritožbe. Ta dopis je bil zato evidentiran kot nova pritožba (zadeva 1487/2005/GG). Pritožnik je varuha človekovih pravic pozval, naj uporabi ves svoj vpliv in Združeno kraljestvo kot takratnega predsedujočega prepriča o potrebi po nemški različici spletne predstavitve predsedstva. Poleg tega je varuhinjo človekovih pravic pozval, naj se v zvezi z vsemi prihodnjimi predsedstvi izreče v prid tej potrebi.

Pritožnik je dodal podrobne pripombe na dopis Sveta z dne 4. marca 2005. V teh pripombah je trdila, da Svet svojega stališča ni utemeljil, na primer s sklicevanjem na pravilo v zvezi s tem. Pritožnik je poudaril, da ima predsedstvo enake obveznosti kot Svet, katerega del je. Ugotovila je tudi, da je varuh človekovih pravic v svoji odločbi v zadevi 939/99/ME podal naslednjo pripombo: „V tem primeru je Komisija svojo prakso pojasnila z naravo koledarja in omejenim ciljnim občinstvom. Čeprav argument Komisije ni nerazumen, želi varuh človekovih pravic poudariti, da je kot storitev za državljane in medije bistveno, da so dokumenti, namenjeni ljudem zunaj Komisije, na voljo v čim več jezikih. Koristno bi bilo, če bi bilo takšno gradivo na voljo v vsaj treh najbolj razširjenih jezikih, tj. nemščini, angleščini in francoščini. Varuhinja človekovih pravic pozdravlja načrte Komisije za vzpostavitev dolgoročnejšega časovnega razporeda v več jezikih."

Pritožnik je tudi navedel, da se odločitev varuha človekovih pravic v zadevi 1146/2001/IP ne zdi pomembna za to zadevo, saj je pritožnik v tej zadevi zahteval uporabo vseh uradnih jezikov, pritožnik pa je trdil, da če naj bi bilo število jezikov omejeno, to ne bi smelo biti storjeno v škodo nemščine. Po mnenju pritožnika bi lahko logistične težave zaradi širitve, na katere se je skliceval Svet, upravičile le omejitev jezikov, ki se uporabljajo za spletne predstavitve predsedstva, ne pa tudi nepoštene izbire teh jezikov.

Pritožnik je trdil, da stališče, ki ga je sprejel Svet, ni v skladu z Uredbo 1049/2001. V zvezi s tem je pritožnik trdil, da so dokumenti predsedstva dokumenti Sveta v smislu navedene uredbe in da izraz „dokument“ zajema tudi gradivo, objavljeno na spletnih straneh.

Pritožnik je tako trdil, da je to, da Svet ni zagotovil, da bi bile spletne predstavitve predsedstva na voljo tudi v nemščini, pomenilo nepravilnost. Trdila je, da bi moral Svet poskrbeti, da bodo spletne predstavitve predsedstva odslej na voljo tudi v nemščini.

Poizvedba

Mnenje Sveta

Svet je v svojem mnenju navedel naslednje pripombe:

Pritožba (i) se je nanašala na to, da spletna stran predsedstva Sveta ne spoštuje večjezičnosti, in (ii) se je prav tako zdelo, da trdi, da spletna stran Sveta ne zagotavlja zadostnega dostopa v nemškem jeziku.

Člen 203 Pogodbe ES določa, da „vsaka država članica izmenično opravlja funkcijo predsednika v Svetu za obdobje šestih mesecev po vrstnem redu, ki ga soglasno določi Svet“ (poudarek dodan).

Spletišče predsedstva je organiziralo in upravljalo ustrezno ministrstvo v zadevni državi članici. To je razvidno tudi iz samih spletnih strani. Namen takih spletišč ni bil nadomestiti spletišče Sveta in register dokumentov, temveč ju dopolniti. Zagotovili so praktične informacije o dejavnostih posameznih predsedstev, kot so na primer neformalna srečanja, kulturni dogodki ter druge dejavnosti in pobude predsedstva.

Res je, da se dokumenti predsedstva štejejo kot dokumenti Sveta za namene uporabe Uredbe 1049/2001. Vendar je šlo za povsem ločeno zadevo, kar nikakor ni pomenilo, da je bila spletna stran predsedstva pod nadzorom Sveta.

Pritožnik je trdil, da v Poslovniku Sveta ni ničesar, kar bi utemeljevalo stališče, da je za informacije na njegovi spletni strani izključno odgovorno predsedstvo. To pa je obrnilo stvari: Svet preprosto ni imel pristojnosti, da bi državi članici odredil, naj svoje spletne strani organizira na določen način. Iz tega je sledilo, da neodvisno od vsebinskega vprašanja, ali bi morala spletna stran predsedstva zagotavljati informacije v nemščini (v zvezi s pravom in prakso držav članic odločajo zadevne nacionalne institucije), Svet ne bi mogel imeti nepravilnosti, saj ta institucija ni odgovorna za spletno stran predsedstva.

Kar zadeva Svet, je bila njegova spletna stran na voljo v nemščini in vseh drugih uradnih jezikih. Vendar nekateri dokumenti na tem spletišču, ki so bili namenjeni novinarjem, niso bili na voljo v vseh uradnih jezikih. Varuh človekovih pravic je priznal, da instituciji ni bilo treba predložiti vseh dokumentov v več jezikih, če se to ni zdelo potrebno za namen zadevnega dokumenta.

Iz teh razlogov je bila pritožba neutemeljena.

Pripombe pritožnikov

Pritožnik je v svojih pripombah navedel naslednje pripombe:

Mnenje Sveta ni vsebovalo nobenih argumentov, ki bi podvomili v razumnost pritožbe. Pritožba je bila tako v celoti ohranjena s sklicevanjem na zadevo 3634/2004/WP in zadevo 1487/2005/GG.

Mnenje Sveta je vsebovalo nekatere dejanske netočnosti.

Sklicevanje v mnenju na "spletno mesto Sveta" je bilo zavajajoče. Spletno mesto predsedstva je bilo spletno mesto Sveta. To izhaja iz dejstva (ki ga je priznal Svet), da je bilo predsedstvo del Sveta. Zato se je pritožba nanašala na neustrezno obravnavo vprašanja jezikov na obeh spletnih straneh Sveta.

Predsedstvo ne more biti del Sveta, ne da bi bilo zanj odgovorno.

Vsebina spletne strani predsedstva ni le dopolnjevala spletne strani Sveta, temveč je daleč presegala njeno vsebino.

Svet je priznal, da so dokumenti predsedstva dokumenti Sveta v smislu Uredbe 1049/2001. Ker pa so bile vsebine spletne strani predsedstva dokumenti v smislu člena 3(l). (a) navedene uredbe in s tem dokumentov Sveta, bi stališče Sveta pomenilo, da Svet ni imel nadzora nad svojimi dokumenti. To bi bil očitno absurden položaj.

Obravnavana zadeva se ni nanašala na državo članico in „njena“ (to je nacionalna) spletna mesta, temveč na spletna mesta, ki jih je vzpostavila država članica kot predsedujoča država. Zakonodaja in praksa države članice bi lahko bili pomembni le v zvezi z dejavnostmi, ki niso povezane s predsedstvom.

Trditvi Sveta, da je bila njegova spletna stran na voljo v nemščini, nasprotujejo številni primeri dokumentov, ki so bili na voljo le v angleščini ali francoščini (3). Varuh človekovih pravic bi moral poskušati zagotoviti, da se na tem spletišču nemški jezik obravnava enako kot angleščina in francoščina.

Trditev Sveta, da ni mogel vplivati na svoje predsedstvo, torej na del sebe, se je zdela nesmiselna. Nasprotoval je vsakršnemu razumnemu premisleku, da Svet na primer ne bi mogel nasloviti zahteve ali priporočila na svoje predsedstvo.

Člen 195 Pogodbe ES določa, da mandat varuha človekovih pravic zajema vse institucije in organe Skupnosti, razen Sodišča Evropskih skupnosti in Sodišča prve stopnje. Razen te izjeme ne bi smelo obstajati nobeno področje, ki ne bi moglo biti predmet pritožbe. Zato se je moralo biti mogoče pritožiti zoper predsedstvo, bodisi s pritožbo zoper Svet bodisi neposredno zoper predsedstvo. Glede na to, da se je zdelo, da je prva pot blokirana zaradi trdovratne zavrnitve Sveta, bi moral varuh človekovih pravic zdaj neposredno stopiti v stik s predsedstvom.

UČINKOVITOSTI OMBUDŠMANA, KI JIH LAHKO PRIJATELJŠA REŠITEV

Varuhinja človekovih pravic po skrbni obravnavi mnenja in pripomb ni bila zadovoljna, da se je Svet ustrezno odzval na pritožbo.

Pritožnik je v svojih pripombah pozval varuha človekovih pravic, naj preuči nadaljnja vprašanja, ki presegajo obseg doslej izvedene preiskave. Varuhinja človekovih pravic je menila, da to ni priporočljivo, saj bi razširitev obsega te preiskave neizogibno odložila preučitev vprašanja, ki se zdi najpomembnejše za pritožnika (tj. izbira jezikov za spletne strani predsedstva). Vendar je pritožnika obvestil, da lahko pri varuhu človekovih pravic vloži novo pritožbo v zvezi s temi vprašanji.

Predlog za sporazumno rešitev

Člen 3(5) statuta varuha človekovih pravic določa, da varuh človekovih pravic v največji možni meri poišče rešitev z zadevno institucijo, da bi odpravil nepravilnosti in zadovoljil pritožnika.

Varuhinja človekovih pravic je zato Svetu predlagala naslednjo sporazumno rešitev:

Svet bi lahko preučil zahtevo pritožnika, da bi morale biti spletne predstavitve predsedstev na voljo tudi v nemščini.

Ta predlog je temeljil na naslednjih predhodnih ugotovitvah:

1 Svet je v pismu pritožniku z dne 4. marca 2005 navedel, da ni sporno, da je predsedstvo funkcionalno del Sveta. Če pa je predsedstvo del Sveta, iz tega sledi, da zanj veljajo enake obveznosti kot za slednjega, razen če obstajajo posebni razlogi, zakaj se te obveznosti ne bi smele uporabljati za predsedstvo.

2 Kot je varuh človekovih pravic že poudaril v prejšnji zadevi, je bistveno, da so dokumenti, namenjeni osebam zunaj institucij Skupnosti, na voljo v čim več jezikih. Eden najpomembnejših načinov zagotavljanja informacij javnosti v sodobnem času je internet. Zato je zlasti pomembno zagotoviti, da so javne spletne strani, ki jih vzpostavijo institucije in organi Skupnosti, državljanom dostopne v čim več jezikih.

3 Glede na to, da je predsedstvo del Sveta, varuhinja človekovih pravic meni, da bi se morali enaki standardi načeloma uporabljati za vse javne spletne strani, ki jih vzdržuje predsedstvo.

4 Države članice lahko seveda same vzpostavijo spletišča, ki jih želijo, vendar le ob upoštevanju omejitev, ki lahko izhajajo iz nacionalne zakonodaje. Vendar so spletne strani, na katere se nanaša ta zadeva, jasno označene in naj bi služile kot spletne strani "predsedstva". Na teh spletnih straneh so na voljo informacije o delu predsedstva v funkciji, ki mu jo podeljuje pravo Skupnosti. Po mnenju varuha človekovih pravic teh spletnih strani zato ni mogoče šteti za "nacionalne" spletne strani, ki so zunaj dosega zakonodaje Skupnosti. Pomembno je poudariti, da se obravnavana zadeva ne nanaša na vsebino teh spletnih strani, tj. na vprašanje, katere informacije zagotavlja predsedstvo, temveč na predstavitev teh informacij, tj. vprašanje, ali bi morale biti informacije na voljo v nekaterih jezikih.

5 Čeprav so bile na spletnih straneh predsedstva navedene le dodatne informacije poleg tistih, ki so bile na voljo na spletni strani Sveta, bi bile te informacije vseeno zanimive za javnost, zato bi morale biti na voljo čim širše in čim bolje.

6 Trditev Sveta, da ne more odrediti državi članici, naj organizira svoje spletne strani na določen način, in da ne nosi nobene odgovornosti za te spletne strani, varuha človekovih pravic ne prepriča. Kadar država članica zagotovi spletno mesto kot predsedujoča Svetu, deluje kot del Sveta. Varuh človekovih pravic se strinja, da je odločitev o vsebini, ki jo želi zagotoviti na takem spletnem mestu, v prvi vrsti v pristojnosti zadevne države članice. Vendar varuh človekovih pravic ni seznanjen z nobenim pravilom ali načelom, ki bi lahko Svetu preprečilo razpravo in dogovor o formalnih vidikih teh spletnih predstavitev, da bi bile tako zagotovljene informacije čim širše dostopne, na primer z razpravo in določitvijo, kateri jeziki bi se morali uporabljati za te spletne strani.

7 Varuh meni, da mora izbira jezikov, ki se bodo uporabljali, temeljiti na objektivnih in razumnih premislekih, če naj bo število jezikov za predstavitev spletnih strani predsedstva omejeno. Pritožnik je predložil argumente, ki se mu zdijo tehtni, da bi utemeljil svoje stališče, da je nemščina po širitvi leta 2004 postala drugi najbolj razširjen jezik v EU. Po mnenju pritožnika bi morale biti spletne strani predsedstva zato na voljo tudi v nemščini. Glede na te argumente varuhinja človekovih pravic meni, da bi bilo treba ponovno preučiti izbiro jezikov za spletne strani predsedstva.

8 Vendar varuh človekovih pravic ugotavlja, da se Svet do zdaj ni izrekel o vsebini pritožnikovih trditev.

9 Glede na zgoraj navedeno je varuh človekovih pravic prišel do predhodnega sklepa, da bi dejstvo, da Svet ni obravnaval vsebine pritožnikove zahteve, da bi morale biti spletne strani predsedstva na voljo tudi v nemščini, lahko pomenilo nepravilnost.

Mnenje Sveta

Svet je v svojem mnenju navedel naslednje pripombe:

Do nepravilnosti v delovanju Sveta bi lahko prišlo le, če bi Svet napačno uporabil obstoječe pravilo EU. To se ne more zgoditi, če Svet ni bil odgovoren za ukrep, zoper katerega je bila vložena pritožba.

Utemeljitev varuha človekovih pravic je bila napačna. Člen 203 Pogodbe ES je določal, da države članice izmenično opravljajo funkcijo predsednika. To očitno ni pomenilo, da je zadevna država članica postala del Sveta bolj kot katera koli druga država članica. Pomenila je le, da je bila ta država članica (kot taka, ne kot članica Sveta) zadolžena za predsedovanje sejam Sveta in dejavnosti, ki jih to vključuje.

V zadnjih desetletjih se je razvila tradicija, da so predsedujoče države članice to obdobje izkoristile za promocijo in organizacijo drugih dejavnosti, ki bi lahko bile povezane z delom Sveta ali ne. Na primer, številne države članice so med predsedovanjem organizirale kulturne dejavnosti. Za te dejavnosti in informacije, ki se nanašajo nanje, je bila še naprej odgovorna država članica kot taka (predsedstvo). Očitno jih ni mogoče obravnavati kot dejavnosti Sveta.

Podobno so bila spletna mesta, ki jih upravljajo ta država članica in/ali njena nacionalna ministrstva, vzpostavljena, financirana in upravljana pod odgovornostjo države članice kot take (ki predseduje Svetu). Svet jih ne financira in ne upravlja. Kot je Svet že ugotovil, je bilo to jasno razvidno iz izjav o omejitvi odgovornosti, ki so na voljo na teh spletnih mestih.

Varuh človekovih pravic je v svojem predlogu sporazumne rešitve navedel, da ni seznanjen z nobenim pravilom ali načelom, ki bi lahko Svetu preprečilo razpravo ali dogovor o formalnih vidikih teh spletnih mest. To ne more biti pravna ugotovitev, saj bi obrnilo temeljno načelo prava EU. V skladu s členom 7(1) Pogodbe ES „[v]saka institucija deluje v mejah pristojnosti, ki so ji dodeljene s to pogodbo.“ Ni bilo pravila, ki bi Svetu omogočalo ukrepanje v zvezi z jezikovnimi ureditvami, ki jih uporablja posamezna država članica. Tudi varuhinja človekovih pravic jih ni odkrila. Poslovnik Sveta zagotovo ni vseboval takih pravil.

Če povzamemo, dejstvo, da so se te spletne strani imenovale "spletne strani predsedstva", jih nikakor ni postavilo pod nadzor Sveta. Spletne strani ni vzdrževalo predsedstvo, temveč v skladu s členom 203 Pogodbe ES predsedujoča država članica. Ni bilo pravne podlage, ki bi Svetu omogočala, da od držav članic zahteva uporabo določene jezikovne ureditve.

Svet je na koncu dejal, da zato ne more obravnavati predloga varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev ali sprejeti stališča o vsebini zadeve, ki ni v njegovi pristojnosti.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal pri svoji pritožbi.

Ocena varuha človekovih pravic

Varuh človekovih pravic je na podlagi mnenja Sveta in pripomb pritožnika v zvezi s tem sklenil, da sporazumne rešitve ni mogoče doseči.

ODLOČBA

1 Uvodne opombe

1.1 Ta pritožba je nadaljevanje prejšnje pritožbe (zadeva 3634/2004/WP), ki jo je varuh človekovih pravic zavrnil z obrazložitvijo, da Svet ni bil predhodno ustrezno obravnavan. Zadeva 3634/2004/WP je vsebovala tri vprašanja, in sicer (1) izbiro jezikov za spletne predstavitve predsedstva, (2) način obravnavanja zahtev nizozemskim in luksemburškim organom ter (3) dejstvo, da so nizozemski organi v nekaterih svojih odgovorih uporabljali angleščino. Pritožnik (združenje za obrambo nemškega jezika) je nato pisal Svetu. Svet je v svojem odgovoru obravnaval le vprašanje izbire jezika za spletne predstavitve predsedstva. Pritožnik je nato ponovno vložil pritožbo pri varuhu človekovih pravic in poudaril razloge, zakaj meni, da bi morale biti spletne strani predsedstva na voljo tudi v nemščini.

1.2 Varuhinja človekovih pravic je zato domnevala, da je bila nova pritožba omejena na vprašanje izbire jezika za spletne predstavitve predsedstva. Pritožnik, ki je bil obveščen o obsegu preiskave, ki jo je začel varuh človekovih pravic, ni ugovarjal.

1.3 Svet je v svojem mnenju izrazil mnenje, da bi se pritožba lahko nanašala tudi na njegovo spletno stran, in v zvezi s tem podal nekaj pripomb.

1.4 Pritožnik je v svojih pripombah ugovarjal trditvi Sveta, da je njegova spletna stran v celoti na voljo v nemščini, in varuha človekovih pravic pozval, naj poskuša zagotoviti, da se nemški jezik v zvezi s to spletno stranjo obravnava enako kot angleščina in francoščina. Pritožnik je nadalje obvestil varuha človekovih pravic, da želi pritožbo ohraniti v celoti. Ker se je pritožnik v zvezi s tem skliceval na zadevo 3634/2004/WP, se je zdelo, kot da bi pritožnik želel, da varuh človekovih pravic preuči tudi vprašanji, ki sta bili izpostavljeni v navedeni pritožbi, vendar nista bili vključeni v obseg te preiskave.

1.5 Varuh človekovih pravic je v svojem predlogu za sporazumno rešitev (glej točko 2.4 spodaj) menil, da ne bi bilo priporočljivo razširiti obsega te preiskave, da bi zajeli nadaljnje pritožnikove obtožbe, saj bi to neizogibno odložilo obravnavo vprašanja, ki se zdi najpomembnejše za pritožnika (tj. izbiro jezikov za spletne strani predsedstva). Zato je menil, da ta nadaljnja vprašanja ne bi smela biti obravnavana v tej preiskavi. Varuh človekovih pravic je pritožnika obvestil, da mu očitno lahko predloži novo pritožbo v zvezi s temi vprašanji. Pritožnik ni nasprotoval pristopu varuha človekovih pravic.

2 Glede izbire jezikov za spletne strani predsedstva

2.1 Pritožnik trdi, da gre pri tem, da Svet ni zagotovil, da bi bile spletne predstavitve predsedstva na voljo tudi v nemščini, za nepravilnost. Trdi, da bi moral Svet poskrbeti, da bodo spletne predstavitve predsedstva odslej na voljo tudi v nemščini.

2.2 Svet je v svojem mnenju v bistvu trdil, da neodvisno od vsebinskega vprašanja, ali bi morala spletna stran predsedstva zagotavljati informacije v nemščini (kar je po mnenju Sveta stvar zakonodaje in prakse držav članic, o kateri odločajo zadevne nacionalne institucije), Svet ne more imeti nepravilnosti, saj ta institucija ni odgovorna za spletno stran predsedstva.

2.3 Pritožnik je v svojih pripombah na mnenje poudaril, da je predsedstvo del Sveta in da mora biti zato slednji odgovoren za prvo. Pritožnik je dodal, da nasprotuje kakršnemu koli razumnemu premisleku, da Svet na primer ne bi mogel nasloviti zahteve ali priporočila na svoje predsedstvo.

2.4 Varuh človekovih pravic je 20. oktobra 2005 na Svet naslovil predlog sporazumne rešitve in ga pozval, naj preuči pritožnikovo zahtevo, da morajo biti spletne predstavitve predsedstva na voljo tudi v nemščini.

2.5 Svet je v odgovoru navedel, da bi lahko prišlo do nepravilnosti le, če bi napačno uporabil obstoječe pravilo EU. Svet meni, da ni bilo tako, saj ni bil odgovoren za razmere, v zvezi s katerimi je bila vložena pritožba. Svet je vztrajal, da se spletne strani, ki jih upravlja predsedujoča država članica, vzpostavijo, financirajo in upravljajo pod odgovornostjo te države članice kot take. Svet jih ne financira in ne upravlja. Svet je ugotovil, da je varuh človekovih pravic izjavil, da ni seznanjen z nobenim pravilom ali načelom, ki bi lahko Svetu preprečilo razpravo ali dogovor o formalnih vidikih teh spletnih mest. Vendar po mnenju Sveta to ne more biti pravna ugotovitev, saj bi obrnilo temeljno načelo prava EU. V skladu s členom 7(1) Pogodbe ES „[v]saka institucija deluje v mejah pristojnosti, ki so ji dodeljene s to pogodbo.“ Svet je trdil, da ni pravila, ki bi ji omogočalo delovanje v skladu z jezikovno ureditvijo, ki jo uporablja posamezna država članica.

2.6 Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal pri svoji pritožbi.

2.7 Varuh meni, da je treba zaradi stališč strank v tej zadevi obravnavati tri različna vprašanja, in sicer (1) okoliščine, v katerih je mogoče ugotoviti nepravilnosti, (2) ali je lahko Svet v kakršnih koli okoliščinah odgovoren za spletne strani, ki jih vzdržuje njegovo predsedstvo, in (3) ali je izbira jezikov v zvezi s temi spletnimi stranmi združljiva z načeli dobrega upravljanja.

2.8 V zvezi s prvim vprašanjem varuhinja ugotavlja, da Svet trdi, da je nepravilnosti mogoče ugotoviti le, če je napačno uporabil obstoječe pravilo. Vendar je ta razlaga preozka in ne ustreza pojmu "nepravilnosti" iz člena 195 Pogodbe ES. Varuh človekovih pravic meni, da do nepravilnosti pride, kadar javni organ ne deluje v skladu s pravilom ali načelom, ki ga zavezuje (4). To opredelitev je odobril Evropski parlament (5). V nasprotju s tem, kar domneva Svet, nepravilnosti torej ni mogoče ugotoviti le v primerih, ko je bilo pravilo kršeno.

2.9 V zvezi z drugim vprašanjem je treba opozoriti, da člen 203 Pogodbe ES določa, da "[d]ržava članica izmenično opravlja funkcijo predsednika v Svetu za obdobje šestih mesecev po vrstnem redu, ki ga soglasno določi Svet". Kot je Svet pravilno ugotovil v svojem mnenju o predlogu varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev, to ne pomeni, da država članica kot taka postane del Sveta. Če država članica predseduje Svetu, to pomeni, da ta država članica v omejenem časovnem obdobju predseduje Svetu. V tem smislu pa je predsedstvo očitno del Sveta. Varuh ugotavlja, da je Svet sam v pismu pritožniku z dne 4. marca 2005 navedel, da ni sporno, da je predsedstvo funkcionalno del Sveta.

2.10 Varuh meni, da bi morale za predsedstvo, ki je funkcionalno del Sveta, veljati enake obveznosti kot za Svet, razen če obstajajo posebni razlogi, zakaj se te obveznosti ne bi smele uporabljati za predsedstvo.

2.11 Očitno je, da ta ugotovitev velja le, če zadevna država članica deluje kot predsednik Sveta. Kot je Svet pravilno ugotovil v svojem mnenju o predlogu varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev, dejstvo, da predsedujoča država članica v času svojega predsedovanja organizira kulturne dejavnosti, ne omogoča, da bi se te dejavnosti obravnavale kot dejavnosti Sveta. Take dejavnosti dejansko ostajajo v pristojnosti države članice kot take.

2.12 Vendar varuh človekovih pravic meni, da je drugačen sklep upravičen, kar zadeva spletne strani, ki jih vzdržuje predsedstvo.

2.13 Svet meni, da je vprašanje, kateri jeziki naj se uporabljajo za spletne strani predsedstva, stvar prava in prakse predsedujoče države članice. Po mnenju Sveta je samo predsedstvo odgovorno za informacije, objavljene na teh spletnih straneh.

2.14 Jasno je, da lahko države članice same oblikujejo spletne strani, ne glede na to, kaj želijo, vendar le ob upoštevanju omejitev, ki lahko izhajajo iz nacionalne zakonodaje. Vendar je treba opozoriti, da so spletne strani, na katere se nanaša ta zadeva, jasno označene in naj bi služile kot spletne strani predsedstva. Na teh spletnih straneh so na voljo informacije o delu predsedstva v funkciji, ki mu jo podeljuje pravo Skupnosti. Po mnenju varuha človekovih pravic teh spletnih strani zato ni mogoče šteti za "nacionalne" spletne strani, ki so zunaj dosega zakonodaje Skupnosti. To še zlasti velja glede na pomen, ki ga Svet pripisuje delu predsedstva. Svet na svojem spletišču (http://www.consilium.europa.eu) pod naslovom „Spletišča predsedstva“ podaja naslednjo izjavo: "Predsedstvo Sveta ima ključno vlogo pri organizaciji dela institucije, zlasti kot gonilna sila v zakonodajnem in političnem postopku odločanja. Organizirati mora vse sestanke in jim predsedovati ter oblikovati kompromise, s katerimi bo mogoče rešiti težave.“

2.15 Dejstvo, da te spletne strani vzdržujejo organi zadevne države članice in da vsebujejo izrecna sklicevanja v zvezi s tem, ne vpliva na zgornji sklep. Ker člen 203 Pogodbe ES določa, da posamezne države članice predsedujejo Svetu, se zdi samoumevno, da spletne strani predsedstva vzdržujejo organi predsedujoče države članice. Varuhinja človekovih pravic prav tako meni, da ni pomembno, da stroške za ta spletna mesta očitno krije zadevna država članica. To dejstvo ne bi dokazovalo, da zadevne dejavnosti ni mogoče šteti za dejavnost predsedstva, ki deluje kot del Sveta. Poleg tega nič ne kaže na to, da morajo te stroške nujno kriti posamezne države članice. Glede na to, da je predsedstvo funkcionalno del Sveta, se ne zdi izključeno trditi, da bi lahko stroški zadevnih spletnih strani bremenili proračun Skupnosti.

2.16 Zdi se, da je glavni argument Sveta ta, da po njegovem mnenju nima pristojnosti, da bi predsedujoči državi članici odredil, naj svoje spletne strani organizira na določen način, in da zato ne nosi nobene odgovornosti za te spletne strani. Svet je v svojem mnenju o predlogu varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev celo trdil, da bi nasprotno stališče obrnilo temeljno načelo prava EU, in sicer načelo iz člena 7(1) Pogodbe ES, v skladu s katerim „[v]saka institucija deluje v mejah pristojnosti, ki so ji dodeljene s to pogodbo“.

2.17 Varuh človekovih pravic te trditve še vedno ni prepričal. Kadar država članica zagotovi spletno mesto kot predsedujoča država članica, deluje kot del Sveta. Glede na to, da se vprašanje, izpostavljeno v tem očitku, tako nanaša na razmerje med Svetom in njegovim predsedstvom, torej delom istega Sveta, varuh človekovih pravic ne razume, kako bi lahko stališče, ki ga je sprejel, prišlo v nasprotje z načelom iz člena 7(1) Pogodbe ES. Varuhinja človekovih pravic se strinja, da o vsebini, ki jo želi zagotoviti na takem spletnem mestu, odloča predvsem predsedujoča država članica. Vendar varuh človekovih pravic ni seznanjen z nobenim pravilom ali načelom, ki bi lahko Svetu preprečilo razpravo in dogovor o formalnih vidikih teh spletnih predstavitev, da bi bile tako zagotovljene informacije čim širše dostopne, na primer z razpravo in določitvijo, kateri jeziki bi se morali uporabljati za te spletne strani. Glede na to, da člen 203 Pogodbe ES predvideva šestmesečno predsedstvo (med vsemi državami članicami), taki formalni vidiki ne bi zadevali le posamezne države članice, temveč bi bili pomembni za vse.

2.18 Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic še vedno meni, da je Svet načeloma lahko odgovoren za spletne strani, ki jih vzdržuje njegovo predsedstvo.

2.19 V zvezi s tretjim od zgoraj navedenih vprašanj je treba opozoriti, da je varuh človekovih pravic že imel priložnost obravnavati vprašanje izbire jezikov v zvezi z informacijami, ki jih objavljajo institucije in organi Skupnosti.

2.20 Varuh človekovih pravic je v svoji odločbi z dne 14. junija 2000 v zadevi 939/99/ME (6) poudaril, da je bistveno, da so dokumenti, namenjeni osebam zunaj institucij Skupnosti, na voljo v čim več jezikih. Eden najpomembnejših načinov zagotavljanja informacij javnosti v sodobnem času je internet. Po mnenju varuha človekovih pravic je zato še posebej pomembno zagotoviti, da so javne spletne strani, ki jih vzpostavijo institucije in organi Skupnosti, državljanom dostopne v čim več jezikih.

2.21 Svet je v svojem mnenju navedel, da namen spletnih strani predsedstva ni nadomestiti spletno stran Sveta, ki je na voljo v vseh jezikih Skupnosti, in register dokumentov, temveč jih dopolniti. Zdi se, da je Svet tako želel predlagati, da ni treba obravnavati vsebinskega vprašanja, ki ga je izpostavil pritožnik.

2.22 Po obisku nekaterih ustreznih spletnih strani varuh človekovih pravic meni, da pritožnikova trditev, da te spletne strani ne le dopolnjujejo spletno stran Sveta, temveč daleč presegajo njeno vsebino, ni neutemeljena. Svet je v svojem mnenju navedel, da so na teh spletnih straneh praktične informacije o dejavnostih, značilnih za vsako šestmesečno obdobje predsedovanja, kot so na primer neformalna srečanja, kulturni dogodki ter druge dejavnosti in pobude predsedstva. Takšne informacije niso nujno na voljo na spletni strani Sveta. Čeprav so bile na spletnih straneh predsedstva navedene le dodatne informacije, bi bile te informacije vseeno zanimive za javnost, zato bi morale biti na voljo čim širše in čim bolje.

Glede na pomen vloge predsedstva se zdi še toliko pomembneje zagotoviti, da so informacije, objavljene na njegovih spletnih straneh, dostopne čim večjemu številu državljanov. Ponovno je treba poudariti, da se obravnavana zadeva ne nanaša na vsebino teh spletnih strani, tj. na vprašanje, katere informacije zagotavlja predsedstvo, temveč na predstavitev teh informacij, tj. vprašanje, ali bi morale biti informacije na voljo v nekaterih jezikih.

2.23 V svoji odločbi z dne 10. septembra 2002 v zadevi 1146/2001/IP (7) je varuh človekovih pravic izrazil mnenje, da bi morale institucije in organi EU državljanom zagotoviti informacije v svojih jezikih, kolikor je to mogoče. Varuh človekovih pravic pa je dodal, da ni seznanjen z nobenim pravilom ali načelom, ki bi jim prepovedovalo objavljanje informacij na svojih spletnih straneh v manj kot polnem številu uradnih jezikov. Zlasti ob upoštevanju dejstva, da se je število uradnih jezikov v EU zdaj povečalo na 20, lahko dejansko obstajajo upravičeni razlogi za omejitev števila jezikov, v katerih so javnosti na voljo spletne strani predsedstva.

2.24 Vendar varuh človekovih pravic meni, da mora izbira jezikov, ki se bodo uporabljali, temeljiti na objektivnih in razumnih premislekih, če naj bo število jezikov za predstavitev spletnih strani predsedstva omejeno. Opozoriti je treba, da je Sodišče v sodbi v zadevi Kik proti UUNT (C-361/01 P, ki se je nanašala na jezike, ki se uporabljajo v postopkih pred Uradom za usklajevanje na notranjem trgu) poudarilo, da je odločitev Sveta, da "omeji jezike na jezike, ki so v Evropski skupnosti najbolj znani, ustrezna in sorazmerna", čeprav zadevna uredba različno obravnava uradne jezike Skupnosti.(8) Pritožnik je navedel argumente, ki se mu zdijo tehtni, da bi utemeljil svoje stališče, da je nemščina po širitvi leta 2004 postala drugi najpogosteje uporabljani jezik v EU. Po mnenju pritožnika bi morale biti spletne strani predsedstva zato na voljo tudi v nemščini. Glede na te argumente varuhinja človekovih pravic meni, da bi bilo treba ponovno preučiti izbiro jezikov za spletne strani predsedstva.

2.25 Vendar varuh človekovih pravic ugotavlja, da se Svet do zdaj ni izrekel o vsebini pritožnikovih trditev.

2.26 Glede na zgoraj navedeno varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da dejstvo, da Svet ni obravnaval vsebine pritožnikove zahteve, da bi morale biti spletne strani predsedstva na voljo tudi v nemščini, pomeni nepravilnost.

3 Sklepna ugotovitev

Glede na navedeno varuh človekovih pravic v skladu s členom 3(6) statuta varuha človekovih pravic Svetu pošilja naslednji osnutek priporočila:

Osnutek priporočila

Svet bi moral obravnavati zahtevo pritožnika, da bi morale biti spletne predstavitve predsedstev na voljo tudi v nemščini.

Svet in pritožnik bosta obveščena o tem osnutku priporočila. V skladu s členom 3(6) statuta varuha človekovih pravic Svet pošlje podrobno mnenje do 30. junija 2006. Podrobno mnenje bi lahko vključevalo sprejetje odločitve varuha človekovih pravic in opis ukrepov, sprejetih za izvedbo osnutka priporočila.

Strasbourg, 14. marca 2006

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) Sklep Evropskega parlamenta 94/262 z dne 9. marca 1994 o predpisih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje nalog varuha človekovih pravic (UL L 113, str. 15).

(2) UL 2001, L 145, str. 43.

(3) Pritožnik je priložil seznam teh dokumentov.

(4) Glej Letno poročilo 1997, str. 22.

(5) Glej Letno poročilo 1998, str. 17.

(6) Na voljo na spletišču varuha človekovih pravic (http://www.ombudsman.europa.eu).

(7) Na voljo na spletišču varuha človekovih pravic (http://www.ombudsman.europa.eu).

(8) Zadeva C-361/01 P, Kik proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu, Recueil 2003, str. I-8283, točka 94.