(izdelano v skladu s členom 3(6) Statuta evropskega varuha človekovih pravic (1))

PRITOŽBA

Pritožnik dela kot napoteni nacionalni strokovnjak za Evropsko komisijo. Leta 2004 je bila kot priča povabljena na nemško sodišče. Njena prošnja za enodnevni izredni dopust v ta namen je bila 14. oktobra 2004 zavrnjena z obrazložitvijo, da veljavna pravila ne predvidevajo te možnosti za napotene nacionalne strokovnjake. Pritožnik je 15. novembra 2004 zoper to odločbo vložil notranjo pritožbo v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti („Kadrovski predpisi“). Pritožnik je v tej pritožbi trdil, da morajo osebe, ki so bile pozvane, da nastopijo kot priče, upoštevati ta sklep. Pritožnik je nadalje trdil, da dolžnost, da nastopi kot priča pred sodiščem, ni odvisna od položaja zadevne osebe v Komisiji. Dodala je, da pričanje ni užitek in da zato ni primerno, da se napotenega nacionalnega strokovnjaka prisili, da v ta namen izkoristi dan, ki mu je odvzet iz pravice do letnega dopusta.

Po mnenju pritožnika je Komisija to pritožbo zavrgla kot nedopustno, ker napoteni nacionalni strokovnjaki nimajo pravice do uporabe postopka iz člena 90(2) Kadrovskih predpisov.

Člen 6 Priloge V h Kadrovskim predpisom določa, da se uradnikom na njihovo zahtevo poleg letnega dopusta lahko odobri izredni dopust.

V skladu z naslovom II.b.3 ("Skupine") Priloge k Sklepu Komisije C(2004) 1587 z dne 28. aprila 2004 o uvedbi izvedbenih določb o dopustu se uradnikom in drugim uslužbencem lahko odobri en delovni dan izrednega dopusta, če so pozvani, da pričajo v zadevi, ki jih neposredno in osebno ne zadeva. Vendar v takih primerih ni predviden poseben dopust za napotene nacionalne strokovnjake.

Pritožnica je v pritožbi varuhu človekovih pravic trdila, da zavrnitev odobritve izrednega dopusta napotenim nacionalnim strokovnjakom, kadar so pozvani k pričanju pred sodiščem, pomeni diskriminacijo. Trdila je, da bi bilo treba en dan knjižiti v dobro njenega računa za dopust za leto 2004 in da bi bilo treba obstoječa pravila spremeniti tako, da bi določala izredni dopust za napotene nacionalne strokovnjake na enak način kot za uradnike v primerih, ko so pozvani k pričanju pred sodiščem.

Poizvedba

Mnenje Komisije

Komisija je v svojem mnenju navedla naslednje pripombe:

Medtem ko so za uradnike veljali kadrovski predpisi, je za napotene nacionalne strokovnjake veljala izključno odločba Komisije z dne 27. februarja 2004 o urejanju njihovega položaja (2) (v nadaljnjem besedilu: odločba Komisije z dne 27. februarja 2004). Za ti kategoriji osebja so torej veljala različna pravila.

Poleg tega Komisija ni bila delodajalec napotenih nacionalnih strokovnjakov. V skladu s členom 1(2) Sklepa Komisije z dne 27. februarja 2004 so napoteni nacionalni strokovnjaki ves čas napotitve delali pri svojih delodajalcih in so jih ti še naprej plačevali.

Med Komisijo in NNS torej ni bilo nobene zakonske povezave ali drugega delovnega razmerja, čeprav so bili NNS glede nekaterih svojih pravic, zlasti na področju dopusta, v bistvu iz praktičnih razlogov odvisni od Komisije. Komisija je napotenim nacionalnim strokovnjakom kljub temu odobrila določeno število dni običajnega in izrednega dopusta. Poleg tega in na ustrezno utemeljeno zahtevo delodajalca DNS lahko Komisija v skladu s členom 14(4) Odločbe Komisije z dne 27. februarja 2004 za vsak primer posebej odobri do dva dni izrednega dopusta v 12-mesečnem obdobju. Pritožnik je to možnost izkoristil 14. aprila in 10. decembra 2004.

Vendar je Komisija 22. marca 2005 členu 14(4) Odločbe Komisije z dne 27. februarja 2004 dodala naslednji pododstavek (3):

„Na ustrezno utemeljeno zahtevo napotenega nacionalnega strokovnjaka lahko vodja enote napotenega nacionalnega strokovnjaka v dogovoru z vodjo enote, pristojne za človeške vire zadevnega generalnega direktorata, odobri dodatni izredni dopust, če je ta plačani izredni dopust v interesu Komisije. GD za kadrovske zadeve in administracijo je treba obvestiti."

Komisija je v tej zadevi v celoti spoštovala svojo odločbo z dne 27. februarja 2004. Ker ni delodajalec DNS, mu ni bilo treba spremeniti tega sklepa, da bi se odobril ad hoc dopust, s katerim bi se DNS omogočilo, da nastopijo kot priče pred sodiščem.

Komisija je napotenim nacionalnim strokovnjakom že odobrila številne možnosti dopusta, ki bi jih lahko uporabili za kritje potreb, ki bi se lahko pojavile med napotitvijo.

Ker pa je bila pred kratkim sprejeta zgoraj navedena sprememba Odločbe Komisije z dne 27. februarja 2004, ki je predvidevala možnost odobritve dodatnih dni dopusta, je bila Komisija pripravljena pritožniku odobriti dodaten dan dopusta za leto 2005. Ta ponudba je bila dana izključno za rešitev zadeve in je temeljila na dejstvu, da je pritožnica zaprosila za dopust, da bi izpolnila obveznost, ki ji je bila naložena kot državljanki. Ni ga bilo mogoče šteti za precedens v zvezi z obravnavanjem pravic do dopusta NNS ali v zvezi s poljem proste presoje, ki ga imajo njene službe na tem področju.

Pripombe pritožnikov

Pritožnica je v svojih pripombah priznala ponudbo Komisije, da ji odobri dodaten dan dopusta. Vendar je menila, da Komisija ni utemeljila neenakega obravnavanja uradnikov in NNS na zadevnem področju.

Pritožnik je trdil, da možnost odobritve dveh dni izrednega dopusta DNS na ustrezno utemeljeno zahtevo njegovega delodajalca v tem okviru ni pomembna, temveč je utemeljena s položajem DNS, ki so ostali v službi svojih delodajalcev in so jih ti še naprej plačevali. Poleg tega je menila, da novi pododstavek člena 14(4) Odločbe Komisije z dne 27. februarja 2004 verjetno ne bo pomagal rešiti prihodnjih podobnih primerov, saj zahteva, da je odobritev dopusta v interesu Komisije, in da ta zadeva vzbuja dvome o tem, ali je Komisija resnično imela interes, da bi DNS izpolnjevali svoje dolžnosti kot državljani.

Pritožnik je tudi poudaril, da sta o odobritvi dopusta napotenim nacionalnim strokovnjakom odločali Komisija in samo Komisija. Po njenem mnenju ni bilo nobenega razloga, s katerim bi bilo mogoče upravičiti dejstvo, da je Komisija DNS obravnavala drugače kot svoje uradnike v zvezi z izpolnjevanjem nalog, ki so bile DNS naložene kot državljanom.

UČINKOVITOSTI OMBUDŠMANA, KI JIH LAHKO PRIJATELJŠA REŠITEV

Varuhinja človekovih pravic po skrbni obravnavi mnenja in pripomb ni bila zadovoljna, da se je Komisija ustrezno odzvala na pritožnikovo trditev in njeno drugo trditev.

Predlog za sporazumno rešitev

Člen 3(5) statuta varuha človekovih pravic (4) določa, da varuh človekovih pravic v največji možni meri poišče rešitev z zadevno institucijo, da bi odpravil nepravilnosti in zadovoljil pritožnika.

Varuhinja človekovih pravic je zato Komisiji predlagala naslednjo sporazumno rešitev:

Komisija bi lahko razmislila o spremembi ali pojasnitvi obstoječih pravil, da bi zagotovila, da se lahko napotenim nacionalnim strokovnjakom odobri izredni dopust pod enakimi pogoji kot uradnikom v primerih, ko morajo nastopiti kot priče pred sodiščem.

Ta predlog je temeljil na naslednjih predhodnih ugotovitvah:

Stališče Komisije v obravnavani zadevi ni bilo povsem jasno. Vendar se je zdelo, da Komisija sledi dvema glavnima argumentoma. Prvič, zdi se, da Komisija navaja, da je menila, da je morebitno neenako obravnavanje mogoče pojasniti z objektivnimi razlikami med uradniki in NNS in da zato ne pomeni diskriminacije. Drugič, zdi se, da Komisija navaja, da v bistvu ni bilo neenakega obravnavanja med uradniki in NNS, saj je bil neobstoj posebne določbe, ki bi omogočala izredni dopust v primerih, v katerih morajo NNS nastopiti kot priče pred sodiščem, izravnan z možnostjo pridobitve izrednega dopusta pod drugimi naslovi.

Vendar Komisija v zvezi s prvo trditvijo ni zadovoljivo pojasnila, zakaj bi lahko na podlagi obstoječih razlik med uradniki in NNS ti kategoriji uslužbencev obravnavala različno, ko je odločala o prošnjah za izredni dopust kot pričo pred sodiščem. Kar zadeva drugo trditev Komisije, se možnost iz člena 14(4), prvi pododstavek, Odločbe Komisije z dne 27. februarja 2004 ni zdela zadostna za ugotovitev, da so bili uradniki in NNS v bistvu obravnavani enako. Drugi pododstavek člena 14(4) bi lahko bil v tem okviru upošteven le, če bi bila Komisija pripravljena sprejeti, da je odobritev posebnega dopusta napotenim nacionalnim strokovnjakom v primerih, ko morajo nastopiti kot priče pred sodiščem, v interesu Komisije. Vendar še zdaleč ni bilo jasno, da je res tako. Tudi če bi bilo treba pripombe Komisije razumeti tako, da se je Komisija strinjala, da se drugi pododstavek člena 14(4) lahko uporabi v primerih, kot je pritožnik, bi morala Komisija zaradi potrebe po zagotovitvi pravne jasnosti to stališče izraziti dovolj natančno.

Glede na navedeno je varuh človekovih pravic predhodno ugotovil, da bi lahko dejstvo, da Komisija uradnikov in napotenih nacionalnih strokovnjakov ne obravnava enako, kar zadeva zahteve za izredni dopust, da nastopijo kot priče pred sodiščem, ali, alternativno, da Komisija ni pojasnila, da obstoječa pravila razlaga tako, da bi se izognila neenakemu obravnavanju uradnikov in napotenih nacionalnih strokovnjakov na tem področju, pomenilo nepravilnost.

Mnenje Komisije

Komisija je v svojem mnenju navedla naslednje pripombe:

Čeprav se je s pravnega vidika status uradnika razlikoval od statusa DNS in čeprav Komisija ni bila delodajalec DNS, je vedno menila, da pravil, ki se uporabljajo za DNS, ni mogoče šteti za diskriminatorna. Kar zadeva dopust, se je Komisija, da bi preprečila vsakršno diskriminacijo med NNS ter med NNS in javnimi uslužbenci (ki so izkoristili več dni izrednega dopusta), odločila, da NNS odobri dopust v trajanju 2,5 delovnih dni za vsak mesec zaposlitve, torej skupaj 30 dni na leto. Za primerjavo, uradnik je imel pravico do dopusta dveh dni na mesec, to je 24 dni na leto.

Ob zadnji reviziji Odločbe Komisije z dne 27. februarja 2004 je imela Komisija prav tako namen doseči pravičen položaj –

- uskladiti število dni dopusta, ki je bil dodeljen napotenim nacionalnim strokovnjakom zaradi rojstva otroka, s številom dni dopusta, odobrenih javnim uslužbencem (ki se je ob spremembi kadrovskih predpisov leta 2004 povečalo z 2 na 10);

- je odobrilo nov dvodnevni dopust napotenim nacionalnim strokovnjakom v primeru selitve ob nastopu zaposlitve; in

- dodala možnost novega, dodatnega izrednega dopusta za napotene nacionalne strokovnjake, kadar je ta plačani izredni dopust v interesu Komisije.

Napoteni nacionalni strokovnjak je tako poleg običajnega 30-dnevnega dopusta odslej razpolagal z devetimi vrstami izrednega dopusta in dvema možnostma dodatnega dopusta iz člena 14(4), prvi in drugi pododstavek, Odločbe Komisije z dne 27. februarja 2004.

Glede na navedeno je Komisija želela vztrajati, da ni neenakega obravnavanja med javnimi uslužbenci in NNS v zvezi s posebnim dopustom v primeru vabila na zaslišanje kot priče pred sodiščem, če se odsotnost takega posebnega dopusta za NNS nadomesti z večjim številom dni rednega dopusta.

Dejstvo, da se napoteni nacionalni strokovnjaki napotijo v svoje države članice, da bi se uporabila nacionalna zakonodaja o tem vprašanju, hkrati pa se jim omogoči, da so odsotni z dela, kadar so pozvani, da pričajo pred sodiščem, zlasti v primerih, kot je obravnavani, ko pričanje ni bilo povezano z dejavnostmi napotenih nacionalnih strokovnjakov med njihovo napotitvijo na Komisijo, se ne more šteti za diskriminatorno.

Komisija je na koncu navedla, da je menila, da je ravnala popolnoma v skladu s svojimi pravili, ki se uporabljajo za napotene nacionalne strokovnjake. Dodala je, da je pritožniku že odobrila dodaten dan rednega dopusta za leto 2005 in da je bilo to storjeno izključno z namenom, da se najde rešitev za obravnavano zadevo.

Pripombe pritožnika

Pritožnica je v svojih pripombah vztrajala pri svoji pritožbi. Omenila je tudi, da dodatni dan dopusta še ni bil nakazan na njen račun za dopust.

Ocena varuha človekovih pravic

Varuh človekovih pravic je na podlagi mnenja Komisije in pripomb pritožnika v zvezi s tem sklenil, da sporazumne rešitve ni mogoče doseči.

ODLOČBA

1 Domnevna diskriminacija v zvezi s posebnim dopustom za napotene nacionalne strokovnjake

1.1 Pritožnik dela kot napoteni nacionalni strokovnjak za Evropsko komisijo. Leta 2004 je bila kot priča povabljena na nemško sodišče. Komisija je 14. oktobra 2004 zavrnila njeno prošnjo za enodnevni izredni dopust v ta namen, ker veljavna pravila niso predvidela te možnosti.

1.2 Pritožnica je v pritožbi varuhu človekovih pravic trdila, da zavrnitev izrednega dopusta napotenim nacionalnim strokovnjakom, kadar so pozvani, da pričajo pred sodiščem, pomeni diskriminacijo, saj je bilo uradnikom v podobnih okoliščinah mogoče odobriti izredni dopust. Trdila je, da bi bilo treba en dan knjižiti v dobro njenega računa za dopust za leto 2004 in da bi bilo treba obstoječa pravila spremeniti tako, da bi določala izredni dopust za napotene nacionalne strokovnjake na enak način kot za uradnike v primerih, ko so pozvani k pričanju pred sodiščem.

1.3 Komisija je v svojem mnenju poudarila, da za uradnike veljajo kadrovski predpisi za uradnike Evropskih skupnosti (v nadaljnjem besedilu: kadrovski predpisi), za napotene nacionalne strokovnjake pa izključno sklep Komisije z dne 27. februarja 2004 o ureditvi njihovega položaja (5) (v nadaljnjem besedilu: sklep Komisije z dne 27. februarja 2004). Komisija je poleg tega poudarila, da ni delodajalec NNS tisti, ki je ves čas napotitve ostal v službi svojih delodajalcev in so ga ti še naprej plačevali. Po mnenju Komisije torej ni bilo zakonske povezave ali drugega delovnega razmerja med Komisijo in NNS, čeprav so bili ti iz praktičnih razlogov odvisni od Komisije, kar zadeva nekatere njihove pravice, zlasti na področju dopusta. Komisija je dodala, da je DNS kljub temu odobrila določeno število dni običajnega in izrednega dopusta. Poleg tega in na ustrezno utemeljeno zahtevo delodajalca DNS lahko Komisija v skladu s prvim pododstavkom člena 14(4) Odločbe Komisije z dne 27. februarja 2004 za vsak primer posebej odobri izredni dopust do dveh dni v 12-mesečnem obdobju.

Komisija je nadalje poudarila, da je bil v člen 14(4) Odločbe Komisije z dne 27. februarja 2004 pred kratkim dodan naslednji pododstavek (6):

„Na ustrezno utemeljeno zahtevo napotenega nacionalnega strokovnjaka lahko vodja enote napotenega nacionalnega strokovnjaka v dogovoru z vodjo enote, pristojne za človeške vire zadevnega generalnega direktorata, odobri dodatni izredni dopust, če je ta plačani izredni dopust v interesu Komisije. GD za kadrovske zadeve in administracijo je treba obvestiti."

Komisija je trdila, da je v obravnavani zadevi v celoti spoštovala svojo odločbo z dne 27. februarja 2004 in da je NNS že odobrila številne možnosti dopusta, ki bi se lahko uporabile za kritje potreb, ki bi se lahko pojavile med napotitvijo.

Vendar je dodala, da je glede na to, da novo sprejeta sprememba Odločbe Komisije z dne 27. februarja 2004 predvideva možnost odobritve dodatnih dni dopusta, pripravljena pritožniku odobriti dodaten dan dopusta za leto 2005. Komisija je poudarila, da je bila ta ponudba dana izključno za rešitev zadeve in da je bila utemeljena z dejstvom, da je pritožnica zaprosila za dopust, da bi izpolnila obveznost, ki ji je bila naložena kot državljanki. Dodala je, da je ni mogoče šteti za precedens v zvezi z obravnavanjem pravic do dopusta NNS ali v zvezi z diskrecijsko pravico, ki jo imajo njene službe na tem področju.

1.4 Pritožnik je v svojih pripombah na to mnenje vztrajal pri svoji pritožbi.

1.5 Po proučitvi mnenja Komisije in pripomb pritožnika je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da je Komisija pritožniku ponudila dodaten dan dopusta. Vendar je Komisija dodala, da je bila ta ponudba dana z namenom poravnave zadeve. Glede na to, da je pritožnica v svojih pripombah na mnenje Komisije jasno navedla, da Komisija ni zadovoljivo odgovorila na splošnejši vidik njene pritožbe, je varuhinja človekovih pravic sklenila, da v tem primeru do zdaj ni bila dosežena nobena rešitev. Zato je bilo treba vsebinsko obravnavati pritožnikov primer, to je domnevno diskriminacijo med uradniki in NNS v zvezi z dodelitvijo izrednega dopusta.

1.6 Varuh človekovih pravic je 6. septembra 2005 Komisiji predložil predlog sporazumne rešitve, v katerem jo je pozval, naj razmisli o spremembi ali pojasnitvi obstoječih pravil, da bi zagotovili, da se lahko napotenim nacionalnim strokovnjakom odobri izredni dopust pod enakimi pogoji kot uradnikom v primerih, ko morajo nastopiti kot priče pred sodiščem.

1.7 Komisija je v odgovoru na ta predlog poudarila, da je bil DNS odobren dopust v trajanju 2,5 delovnih dni za vsak mesec službovanja, torej skupaj 30 dni na leto, medtem ko je bil javni uslužbenec upravičen le do dopusta v trajanju 2 dni na mesec, to je 24 dni na leto. Komisija je nadalje navedla, da je ob zadnji reviziji svojega sklepa z dne 27. februarja 2004 (1) uskladila število dni, za katere je bil DNS odobren dopust zaradi rojstva otroka, s številom dni, za katere je bil DNS odobren dopust javnim uslužbencem, (2) DNS odobrila nov dvodnevni dopust v primeru selitve ob nastopu zaposlitve in (3) dodala možnost novega, dodatnega izrednega dopusta za DNS, kadar je bil ta plačani izredni dopust v interesu Komisije. Napoteni nacionalni strokovnjak je tako poleg običajnega 30-dnevnega dopusta odslej razpolagal z devetimi vrstami izrednega dopusta in dvema možnostma dodatnega dopusta iz člena 14(4), prvi in drugi pododstavek, Odločbe Komisije z dne 27. februarja 2004. Glede na ta dejstva je Komisija vztrajala, da ni bilo neenakega obravnavanja med javnimi uslužbenci in NNS v zvezi s posebnim dopustom v primeru vabila na zaslišanje kot priče pred sodiščem, če se je odsotnost takega posebnega dopusta za NNS izravnala z večjim številom dni rednega dopusta. Komisija je dodala, da dejstva, da se napoteni nacionalni strokovnjaki napotijo v svoje države članice, da bi se uporabila nacionalna zakonodaja o tem vprašanju, hkrati pa se jim omogoči, da so odsotni z dela, kadar so pozvani, da pričajo pred sodiščem, zlasti v primerih, kot je obravnavani, v katerih pričanje ni bilo povezano z dejavnostmi napotenih nacionalnih strokovnjakov med njihovo napotitvijo na Komisijo, ni mogoče šteti za diskriminatorno.

Komisija je sklenila, da je po njenem mnenju ravnala popolnoma v skladu s svojimi pravili, ki se uporabljajo za napotene nacionalne strokovnjake. Dodala je, da je pritožniku že odobrila dodaten dan rednega dopusta za leto 2005 in da je bilo to storjeno izključno z namenom, da se doseže rešitev v obravnavani zadevi.

1.8 Pritožnik je v svojih pripombah na to mnenje vztrajal pri svoji pritožbi. . Omenila je tudi, da dodatni dan dopusta še ni bil vknjižen na njen račun za dopust.

1.9 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da iz Priloge k Sklepu Komisije C(2004) 1587 z dne 28. aprila 2004 o uvedbi izvedbenih določb o dopustu (izvlečki katerih so bili predloženi s strani pritožnika) izhaja, da se uradnikom in drugim uslužbencem Komisije lahko odobri en delovni dan izrednega dopusta, če so pozvani k pričanju v zadevi, ki jih ne zadeva neposredno in osebno. Vendar je v zadevnem besedilu navedeno, da za napotene nacionalne strokovnjake ne obstaja nobena določba o posebnem dopustu v takih primerih. Na podlagi te določbe se torej zdi, da obstaja razlika v obravnavanju med uradniki (in drugimi uslužbenci) na eni strani ter NNS na drugi strani.

1.10 Komisija je v svojem mnenju o pritožbi poudarila razlike med uradniki in napotenimi nacionalnimi strokovnjaki. Zdi se, da te navedbe kažejo na to, da je Komisija menila, da je morebitno neenako obravnavanje mogoče pojasniti z objektivnimi razlikami med uradniki in NNS in zato ne pomeni diskriminacije. Varuhinja človekovih pravic priznava, da obstajajo pomembne razlike med uradniki na eni strani in napotenimi nacionalnimi strokovnjaki na drugi strani. Vendar je treba opozoriti, da v obravnavani zadevi ni treba primerjati položaja teh kategorij uslužbencev Komisije na splošno, ampak njihov položaj glede konkretnega položaja, v katerem so uslužbenci Komisije, kadar jih sodišče pozove, naj nastopijo kot priče v zadevi, ki jih ne zadeva neposredno ali osebno. Komisija ne izpodbija, da oseba, ki je v takih okoliščinah pozvana k pričanju, izpolnjuje dolžnost, ki jo ima kot državljan. Vendar varuh človekovih pravic ne vidi, kako bi lahko bilo v tem okviru pomembno dejstvo, da je oseba uradnik ali napoteni nacionalni strokovnjak. Dolžnost, da se ugodi zahtevi sodišča, da je priča, izhaja iz dolžnosti, ki jo ima zadevna oseba kot državljan, in ne iz njene vloge uradnika ali DNS. Po mnenju varuha človekovih pravic ni bilo dokazano, kako bi lahko Komisija zaradi razlik v statusu uradnikov in napotenih nacionalnih strokovnjakov ti dve kategoriji osebja obravnavala različno, ko gre za odločanje o prošnjah za izredni dopust, da nastopijo kot priče pred sodiščem.

Varuh človekovih pravic ugotavlja, da se zdi, da Komisija v svojem odgovoru na njegov predlog za sporazumno rešitev ne vztraja pri tej utemeljitvi. Vendar Komisija v tem odgovoru ponovno poudarja, da ni delodajalec DNS, temveč da DNS ostanejo zaposleni pri nacionalnih organih, ki jih napotijo na Komisijo. Zato je koristno opozoriti, da Komisija ne izpodbija tega, da odločitve o dopustu v zvezi z NNS sprejema sama, in ne nacionalni organi, ki napotijo delavce. Dejstvo, da Komisija ni delodajalec NNS, torej v tem okviru ni upoštevno.

1.11 Zdi se, da se je Komisija v svojem mnenju o pritožbi oprla na dejstvo, da veljavna pravila določajo dodatne možnosti za odobritev izrednega dopusta napotenim nacionalnim strokovnjakom, ki bi se lahko uporabil za kritje potreb, ki bi se lahko pojavile med napotitvijo. Komisija se je v svojem odgovoru na predlog varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev sklicevala tudi na razlike med uradniki in javnimi uslužbenci glede običajnega dopusta. Zdi se torej, da Komisija navaja, da v bistvu ni bilo neenakega obravnavanja med uradniki in NNS, saj je neobstoj posebne določbe, ki bi omogočala izredni dopust v primerih, v katerih morajo NNS nastopiti kot priče pred sodiščem, izravnan z dejstvom, da NNS dobijo bolj običajen dopust kot uradniki, in z možnostjo pridobitve izrednega dopusta pod drugimi naslovi.

1.12 Varuh človekovih pravic meni, da je za obravnavo te trditve primerno razlikovati med običajnim in izrednim dopustom.

1.13 V zvezi z običajnim dopustom je res, da napoteni nacionalni strokovnjak pridobi dopust 30 delovnih dni na leto, medtem ko osnovna pravica uradnikov določa dopust le 24 delovnih dni. Vendar je treba upoštevati dejstvo, da Kadrovski predpisi in Sklep Komisije C(2004) 1587 z dne 28. aprila 2004 o uvedbi izvedbenih določb o dopustu predvidevajo, da so uradniki Komisije upravičeni do nadaljnjih dni dopusta zaradi svoje starosti (do 6 dni) in kategorije (do 3 dni) ter da se doda čas potovanja (do 6 dni), odvisno od razdalje med krajem zaposlitve in matičnim krajem teh uradnikov. V zvezi z napotenimi nacionalnimi strokovnjaki člen 14(5) Sklepa Komisije z dne 27. februarja 2004 določa, da se pravica do letnega dopusta 30 delovnih dni „šteje za izčrpno. To pomeni, da medtem ko običajni dopust napotenega nacionalnega strokovnjaka v vsakem primeru znaša 30 delovnih dni na leto, uradniki prejmejo najmanj 24 dni, ki se jim prišteje število dodatnih dni, kot je navedeno zgoraj. Primerjava med pravico DNS do dopusta (30 dni) in pravico uradnikov do osnovnega dopusta (24 dni) se torej zdi neustrezna. Komisija nikakor ni pojasnila, kako bi lahko taka razlika med NNS in uradniki glede pravice do običajnega dopusta upravičila različno obravnavanje glede izrednega dopusta. Varuhinja človekovih pravic meni, da je koristno omeniti, da Komisija sama navaja, da je pred kratkim število dni (posebnega) dopusta, odobrenega napotenim nacionalnim strokovnjakom zaradi rojstva otroka, uskladila s številom dni dopusta, odobrenega javnim uslužbencem. Zdi se, da to kaže, da so tudi po mnenju Komisije NNS in uradniki primerljivi vsaj glede nekaterih vrst izrednega dopusta.

1.14 V zvezi s posebnim dopustom varuh ugotavlja, da se Komisija v zvezi s tem sklicuje na člen 14(4) Sklepa Komisije z dne 27. februarja 2004.

1.15 Prvi pododstavek te določbe predvideva možnost, da se napotenim nacionalnim strokovnjakom odobrita do dva dneva izrednega dopusta v 12-mesečnem obdobju. Glede na to, da ta določba ne določa razlogov, na podlagi katerih se lahko odobri tak izredni dopust, se ne zdi izključeno, da se je na to določbo mogoče sklicevati v primerih, ko mora DNS nastopiti kot priča pred sodiščem. Vendar je treba opozoriti, da se navedena določba uporablja le, kadar delodajalec napotenega nacionalnega strokovnjaka poda ustrezno določeno zahtevo, medtem ko lahko uradniki v podobnih okoliščinah sami neposredno zaprosijo Komisijo za izredni dopust. Opozoriti je treba tudi, da navedena določba predvideva največ dva dneva izrednega dopusta na 12 mesecev, medtem ko bi se pravila, ki se uporabljajo za uradnike, lahko razlagala v smislu, da se lahko en dan izrednega dopusta odobri, kadar mora uradnik pričati pred sodiščem. Komisija v svojem odgovoru na predlog varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev ni oporekala, da je ta razlaga mogoča. Po mnenju varuha človekovih pravic možnost, ki jo daje prvi pododstavek člena 14(4) Sklepa Komisije z dne 27. februarja 2004, torej ne zadostuje za utemeljitev sklepa, da so uradniki in NNS v bistvu obravnavani enako.

1.16 Drugi pododstavek člena 14(4) Odločbe Komisije z dne 27. februarja 2004, ki je bil tej določbi dodan leta 2005, ne vsebuje take omejitve. Vendar je treba opozoriti, da se ta določba uporablja le, če je izredni dopust, ki ga zahteva DNS, „v interesu Komisije“. Upoštevna določba bi bila torej lahko v tem okviru upoštevna le, če bi bila Komisija pripravljena sprejeti, da je odobritev posebnega dopusta napotenim nacionalnim strokovnjakom v primerih, ko so pozvani, da pričajo kot priče pred sodiščem, v interesu Komisije. Vendar še zdaleč ni jasno, da je res tako. Varuh človekovih pravic je v svojem predlogu za sporazumno rešitev navedel, da je mogoče pripombe, ki jih je Komisija podala v svojem mnenju o pritožbi, razlagati tudi v obratnem smislu. Komisija v svojem odgovoru na ta predlog kljub temu ni pojasnila, ali je po njenem mnenju odobritev posebnega dopusta napotenim nacionalnim strokovnjakom, ki morajo nastopiti kot priče pred sodiščem, „v interesu Komisije“ ali ne. Tudi če bi bilo treba stališča Komisije razumeti tako, da se je Komisija strinjala, da se drugi pododstavek člena 14(4) lahko uporabi v primerih, kot je pritožnik, bi potreba po zagotovitvi pravne jasnosti zahtevala, da se to stališče v ustreznih pravilih izrazi dovolj natančno. Po mnenju varuha človekovih pravic bi bilo to mogoče doseči na primer s spremembo sklepa Komisije o napotenih nacionalnih strokovnjakih z dne 27. februarja 2004 ali njenega sklepa z dne 28. aprila 2004 o uvedbi izvedbenih določb o dopustu. Opozoriti je treba, da je v ustreznem oddelku zadnjenavedenega sklepa še vedno navedeno, da za napotene nacionalne strokovnjake „ni določbe o izrednem dopustu“ v primerih, ko morajo pričati pred sodiščem.

1.17 Glede na zgoraj navedeno varuh človekovih pravic ugotavlja, da dejstvo, da Komisija uradnikov in NNS ne obravnava enako, kar zadeva zahteve za posebno dovoljenje, da nastopijo kot priče pred sodiščem, oziroma da Komisija ni pojasnila, da obstoječa pravila razlaga tako, da bi se izognila neenakemu obravnavanju uradnikov in NNS na tem področju, pomeni nepravilnost.

1.18 Varuh meni, da je koristno dodati, da se v izogib morebitnim nesporazumom v celoti zaveda dejstva, da ima Komisija diskrecijsko pravico glede odobritve posebnega dopusta uradniku, ki mora nastopiti kot priča pred sodiščem. Zgoraj navedeni sklep o nepravilnostih se torej nanaša na neobstoj ustrezne diskrecijske pravice za odobritev izrednega dopusta napotenim nacionalnim strokovnjakom (ali na to, da Komisija ni pojasnila, da taka diskrecijska pravica obstaja v zvezi z zahtevami za izredni dopust v takih okoliščinah). Varuhinja človekovih pravic prav tako meni, da je koristno opozoriti, da se ta preiskava nanaša le na primere, v katerih so uradniki ali napoteni nacionalni strokovnjaki pozvani, naj predložijo dokaze v primerih, ki jih neposredno ali osebno ne zadevajo. Kot je pojasnjeno v odločbi Komisije z dne 28. aprila 2004, se tak izredni dopust torej lahko odobri le, če tožeča stranka ni vpletena v zadevo, torej če ni v preiskavi, pri čemer je NNS bodisi stranka, ki je vložila civilno tožbo, bodisi nasprotna stranka v takem primeru.

2 Sklepna ugotovitev

Glede na navedeno varuh človekovih pravic v skladu s členom 3(6) statuta varuha človekovih pravic Komisiji pošilja naslednji osnutek priporočila:

Osnutek priporočila

Komisija bi morala spremeniti ali pojasniti obstoječa pravila, da bi zagotovila, da se napotenim nacionalnim strokovnjakom lahko odobri izredni dopust pod enakimi pogoji kot uradnikom, kadar morajo nastopiti kot priče pred sodiščem in ta pravila uporabiti v primeru pritožnika.

Komisija in pritožnik bosta obveščena o tem osnutku priporočila. V skladu s členom 3(6) statuta varuha človekovih pravic Komisija pošlje podrobno mnenje do 30. aprila 2006. Podrobno mnenje bi lahko vključevalo sprejetje odločitve varuha človekovih pravic in opis ukrepov, sprejetih za izvedbo osnutka priporočila.

Strasbourg, 2. februarja 2006

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) Sklep Evropskega parlamenta 94/262 z dne 9. marca 1994 o predpisih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje nalog varuha človekovih pravic (UL L 113, str. 15).

(2) Sklep Komisije C(2004) 577 z dne 27. februarja 2004 o spremembi Sklepa C(2002) 1559 z dne 30. aprila 2002, kakor je bil spremenjen s Sklepom C(2003) 406 z dne 31. januarja 2003, ki določa pravila o napotitvi nacionalnih strokovnjakov v Komisijo.

(3) Odločba Komisije C(2005) 872 z dne 22. marca 2005.

(4) Sklep Evropskega parlamenta 94/262 z dne 9. marca 1994 o predpisih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje nalog varuha človekovih pravic (UL L 113, str. 15).

(5) Sklep Komisije C(2004) 577 z dne 27. februarja 2004 o spremembi Sklepa C(2002) 1559 z dne 30. aprila 2002, kakor je bil spremenjen s Sklepom C(2003) 406 z dne 31. januarja 2003, ki določa pravila o napotitvi nacionalnih strokovnjakov v Komisijo.

(6) Odločba Komisije C(2005) 872 z dne 22. marca 2005.