Trenutni jezik:
- SL Slovenščina
Prevod te strani je bil narejen s strojnim prevajanjem.
Strojni prevodi lahko vsebujejo napake, ki bi lahko zmanjšale jasnost in natančnost, zato varuhinja človekovih pravic ne prevzema odgovornosti za kakršna koli odstopanja. Za najzanesljivejše informacije in pravno varnost glejte zgornjo povezavo z izvorno različico v jeziku angleščina.
Za več informacij si oglejte našo jezikovno in prevajalsko politiko.
Strojni prevodi lahko vsebujejo napake, ki bi lahko zmanjšale jasnost in natančnost, zato varuhinja človekovih pravic ne prevzema odgovornosti za kakršna koli odstopanja. Za najzanesljivejše informacije in pravno varnost glejte zgornjo povezavo z izvorno različico v jeziku angleščina.
Za več informacij si oglejte našo jezikovno in prevajalsko politiko.
Osnutek priporočila Evropski komisiji v pritožbi št. 489/98/OV
Priporočilo
Primer 489/98/OV - Preiskava uvedena dne Ponedeljek | 18 maj 1998 - Priporočilo o Četrtek | 04 november 1999 - Odločba z dne Sreda | 12 april 2000
(Izdelano v skladu s členom 3(6) Statuta varuha človekovih pravic.(7))
Spoštovani gospod P.,
1. aprila 1998 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo, ker vas Evropska komisija po koncu neplačanega dopusta iz osebnih razlogov ni ponovno zaposlila in ker vam ni izplačala nadomestila za izgubo plače in znižano pokojnino.
Dne 18. maja 1998 sem pritožbo posredoval predsedniku Evropske komisije. Komisija je 27. julija 1998 poslala svoje mnenje, ki sem vam ga posredoval skupaj s pozivom, da predložite pripombe, če tako želite. septembra 1998 sem prejel vaše pripombe na mnenje Komisije. marca 1999 sem prejel pismo poslanca EP Brendana Donnellyja, ki je pisal v vašem imenu, da bi se pozanimal o izidu vaše pritožbe. Dne 12. aprila 1999 sem mu poslal odgovor, v katerem sem ga obvestil, da je vaša pritožba še vedno v postopku preiskave. V skladu s tem sem vas še isti dan obvestil.
Dne 22. aprila 1999 ste poslali podrobnejše informacije v zvezi z vašo pritožbo. aprila 1999 sem Komisijo zaprosil za dodatne pripombe glede nekaterih vidikov vaše pritožbe. Komisija je svoje drugo mnenje poslala 1. julija 1999, jaz pa sem vam ga posredoval 20. julija 1999 s pozivom, naj predložite nove pripombe. Dne 11. avgusta 1999 ste poslali svoje pripombe na drugo mnenje Komisije.
Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene. Opravičujem se za zamudo pri odločitvi o vaši pritožbi.
Po navedbah pritožnika so bila pomembna naslednja dejstva:
Pritožnik, uradnik razreda A4 Evropske komisije, je bil od 1. oktobra 1995 do 30. septembra 1996 eno leto na neplačanem dopustu iz osebnih razlogov. Pritoževal se je, da ga Komisija po tem obdobju ni ponovno zaposlila. Natančneje, Komisija dva meseca po izteku njegovega neplačanega dopusta še vedno ni ponudila vrnitve na delovno mesto niti ni bilo možnosti za vrnitev na delovno mesto v prihodnosti.
Pritožnik je zato 25. novembra 1996 pisal generalnemu direktorju GD IX in ga obvestil, da je zaradi zagotovitve vira rednega dohodka in glede na to, da ni imel druge možnosti, kot da se predčasno upokoji, s 1. oktobrom 1996 odstopil z delovnega mesta.
Pritožnik je 10. junija 1997 v skladu s členom 90(1) Kadrovskih predpisov zaprosil za denarno nadomestilo za izgubo plače od izteka dopusta do datuma pisma o odstopu in za znižano pokojnino. GD IX je 5. avgusta 1997 odgovoril, da je pritožnik vložil nedvoumno zahtevo za odstop, kot je predvideno v členu 48 Kadrovskih predpisov, in da zato ne more upoštevati njegove zahteve za odškodnino.
Pritožnik je 17. septembra 1997 pri organu, pristojnem za imenovanja, vložil pritožbo zoper to zavrnitev na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, v kateri je ponovil svojo zahtevo po finančnem nadomestilu. Organ za imenovanja je zahtevo pritožnika zavrnil v svojem dopisu z dne 16. februarja 1998. Menilo je, da Komisija ni storila upravnih nepravilnosti in ni bila odgovorna za njegov odstop ter da ji zato ni bilo treba plačati odškodnine. Pritožnik je zato pri varuhu človekovih pravic vložil to pritožbo, v kateri je trdil, da mu Komisija po koncu neplačanega dopusta iz osebnih razlogov ni vrnila na delo in da mu ni izplačala nadomestila za a) izgubo plače zaradi nezmožnosti njegove vrnitve na delo in za b) finančno izgubo zaradi njegovega odstopa.
Mnenje Komisije V
svojem mnenju se je Komisija sklicevala na odgovor organa za imenovanja z dne 16. februarja 1998. Organ, pristojen za imenovanja, je pritožnika opozoril na določbo člena 40(4)(d) Kadrovskih predpisov, ki instituciji nalaga, da uradnika po izteku neplačanega dopusta iz osebnih razlogov ponovno zaposli na prvem delovnem mestu, ki ustreza njegovemu nazivu, ki se sprosti v njegovi kategoriji ali službi, če izpolnjuje pogoje za to delovno mesto. Postopek ugotavljanja, ali uradnik izpolnjuje te zahteve, mora dejansko potekati in potekati tako, da lahko zadevna institucija dokaže, da je bila določba izpolnjena. Neizvedba takih preverjanj bi pomenila nezakonito dejanje ali opustitev, ki bi pomenila odgovornost Komisije do tožeče stranke.
Komisija je nato ugotovila, da preučitev ukrepov, ki sta jih sprejela pritožnik na eni strani in Komisija na drugi strani, ni pokazala nobene nepravilnosti v postopku ponovne vključitve. OPI je menil, da je dejstvo, da pritožnik konec novembra 1996 ni bil ponovno zaposlen, razumno, saj se je njegov dopust iz osebnih razlogov iztekel dva meseca pred tem, 30. septembra 1996. Iz teh razlogov je bil pritožnikov zahtevek za odškodnino zavrnjen za obdobje od konca dopusta iz osebnih razlogov do datuma njegovega pisma o odstopu.
Organ, pristojen za imenovanja, je opozoril, da je Sodišče v sodbi z dne 1. julija 1976 (1) odločilo, da tožeča stranka v primeru odškodninskega zahtevka zaradi nezmožnosti za delo po izteku dopusta iz osebnih razlogov ne more zahtevati plačila zaostalih plač, če ni opravila dela. Kljub temu je upravičen do odškodnine za dejansko škodo, ki mu je nastala zaradi izgube te plače zaradi nezakonitega ravnanja uprave.
Pritožnik je v zvezi z zahtevkom za denarno nadomestilo od datuma upokojitve trdil, da je bil prisiljen odstopiti, saj ga je uprava v dveh mesecih po izteku dopusta pustila brez dohodkov. Komisija je opozorila na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero je institucija Skupnosti odgovorna, če je domnevno ravnanje nezakonito, če je škoda dejansko nastala in če obstaja vzročna zveza med navedenim ravnanjem in škodo.
V obravnavani zadevi je organ, pristojen za imenovanja, preveril, ali je Komisija dejansko in pravilno ukrepala ter ali je bil dvomesečni rok med iztekom dopusta in njegovim odstopnim pismom razumen rok, tudi če pritožnik ni bil ponovno zaposlen. Odstop pritožnika je bil tudi posledica tega, da je nedvoumno pisno izrazil namero, da dokončno preneha delati v instituciji, kot je določeno v členu 48 Kadrovskih predpisov. Glede na to, da je bil odstop prostovoljno dejanje pritožnika, je Komisija sklenila, da v tej zadevi nima neposredne odgovornosti in da ji ni mogoče pripisati nobene krivde. Zato je bil zahtevek za finančno nadomestilo zavrnjen.
Pripombe pritožnika
Pritožnik je vztrajal pri svoji pritožbi. Navedel je, da je bilo takrat dejansko nezasedenih več popolnoma primernih delovnih mest in da Komisija ni preučila njegove usposobljenosti za nobeno od teh delovnih mest. Navedel je, da so bila štiri primerna delovna mesta rezervirana za druge kandidate ali posameznike iz novih držav članic. Zato je pritožnik menil, da izjava Komisije, da v postopku ponovne vključitve ni bilo nepravilnosti, ni bila pravilna. Ukrepi, ki jih je sprejela Komisija, niso bili učinkoviti, saj niso privedli do ene same ponudbe za vrnitev na delo v 3,5 mesecih od datuma, ko je potrdil svojo namero, da se vrne, niti do možnosti vrnitve na delo v prihodnosti. Pritožnik je sklenil, da je bilo ravnanje Komisije malomarno, da je utrpel škodo in da je vzročna zveza med njima jasna. Pritožnik je 22. aprila 1999 poslal dodatne podatke v zvezi s štirimi delovnimi mesti, ki so bila takrat, ko je zaprosil za ponovno zaposlitev, prazna.
Da bi preveril, ali je Komisija podrobno preučila sposobnosti pritožnika v zvezi s prostimi delovnimi mesti, ki ustrezajo njegovemu razredu, je varuh človekovih pravic 23. aprila 1999 Komisijo zaprosil za dodatne pripombe glede treh točk.
Prvič, varuh človekovih pravic je zahteval, da se pridobi seznam vseh delovnih mest (vključno z zahtevami), ki ustrezajo pritožnikovemu razredu (A4) in so bila prosta v obdobju po izteku njegovega dopusta iz osebnih razlogov (30. september 1996).
Drugič, Komisija je bila pozvana, naj odgovori na pritožnikovo trditev, da ni preučila njegovih kvalifikacij za nobeno od prostih delovnih mest, ker so bile rezervirane za druge kandidate.
Nazadnje je varuh človekovih pravic vprašal, zakaj je organ za imenovanja menil, da prosta delovna mesta ne ustrezajo kvalifikacijam pritožnika (dopis komisarja Liikanena z dne 16. februarja 1998, stran 3, zadnji odstavek).
Drugo mnenje Komisije
Komisija je varuhu človekovih pravic poslala sezname prostih vodstvenih delovnih mest, ki so bili objavljeni vsak teden med 18. julijem 1996 in 28. novembrom 1996. Komisija je ponovila, da je ta spor posledica enostranske odločitve pritožnika z dne 25. novembra 1996 o odstopu od Komisije, manj kot dva meseca po 1. oktobru 1996. Zato je Komisija navedla, da ne more biti odgovorna za navedeno odločitev ali njen vpliv na prihodke pritožnika.
V zvezi s trditvijo pritožnika, da ni preveril njegove usposobljenosti za nobeno od prostih delovnih mest, je Komisija ugotovila, da ni sporno, da so bila med 1. oktobrom 1996 in 30. novembrom 1996 prosta delovna mesta A5/A4, vključno s štirimi delovnimi mesti vodij enot, ki jih je navedel pritožnik. Komisija je najprej poudarila, da je eno od delovnih mest, na katera se je skliceval pritožnik, delovno mesto A3 in zato ni pomembno. Zato je bilo treba preučiti, ali pritožnikov življenjepis dokazuje, da izpolnjuje zahteve za preostala tri delovna mesta.
Po navedbah pritožnikovega življenjepisa je bil kot uradnik A4 glavni upravitelj (A5/4) in nato vodja oddelka v GD II (ekonomske in finančne zadeve) med letoma 1974 in 1990. Med letoma 1990 in 1995 je bil svetovalec generalnega direktorata I v Parizu. Komisija je ugotovila, da je bil pritožnikov življenjepis pomanjkljiv glede njegove kariere in spretnosti ter da je bilo do leta 1988 delovno mesto vodje oddelka rezervirano za uradnike A3. Po letu 1990 pritožnik ni bil več vodja oddelka (oziroma vodja enote).
Zadevna prosta delovna mesta so bila namenjena vodji enote za zunanjo razsežnost notranjega trga in finančnih storitev v GD XV, vodji enote za spremljanje učinka Evropskega socialnega sklada v GD V in vodji enote Združenih narodov v GD IA. Za vsako od teh delovnih mest so bile potrebne posebne spretnosti. Komisija je navedla, da obstaja upravičen dvom o tem, ali pritožnik izpolnjuje zahtevo za ta delovna mesta, tako glede ravni odgovornosti (kandidat za delovno mesto vodje enote mora imeti dokazane vodstvene sposobnosti) kot tudi drugih zahtev. Zato upravi ni mogoče očitati, da pritožnika ni takoj ponovno zaposlila, saj mora v takih okoliščinah od zadevne osebe zahtevati dodatne informacije. Komisija tega ni storila, ker se je pritožnik upokojil, preden je bilo to mogoče storiti v razumnem roku.
GD IX Komisije je stopil v stik tudi z različnimi generalnimi direktorati, vključno z GD I, GD II, GD VI in GD XXI, da bi našel ustrezno delovno mesto za pritožnika. Vendar ti poskusi niso privedli do njegove vrnitve na delovno mesto, ker pritožnikov življenjepis ni vseboval dovolj podrobnosti o njegovih sposobnostih. Komisija je ugotovila, da je bil ta življenjepis preveč nejasen, da bi bila mogoča takojšnja odločitev.
Komisija je zato sklenila, da uprava v tej zadevi še zdaleč ni bila nedejavna in je začela sprejemati ukrepe za ponovno vključitev pritožnika.
Dodatne pripombe pritožnika
Pritožnik je vztrajal pri svoji pritožbi in ponovil, da mu v 3,5 mesecih po njegovi zahtevi za ponovno zaposlitev ni bilo ponujeno nobeno delovno mesto. Pritožnik je tudi ugotovil, da je bil njegov življenjepis namenjen povzetku njegovih poklicnih izkušenj, ki jih je Komisija poznala že 22 let. Pritožnik je dodal, da je med letoma 1986 in 1987 dejansko zasedal delovno mesto vodje oddelka A3 v GD II-E-2. Pritožnik je navedel, da so bila vsa delovna mesta, na katera se je sklicevala Komisija, v skladu z njegovimi izkušnjami in odgovornostmi v delegaciji v Parizu. Nazadnje je navedel, da bi Komisija lahko zahtevala dodatne informacije v zvezi z njegovim življenjepisom.
1 Ker Komisija pritožnika po koncu neplačanega dopusta iz osebnih razlogov ni ponovno zaposlila
1.1 Pritožnik je trdil, da ga Komisija po koncu neplačanega dopusta iz osebnih razlogov 30. septembra 1996 ni ponovno zaposlila. Natančneje, dva meseca po tem datumu še vedno ni prejel ponudbe za vrnitev na delo, niti ni bilo nobene možnosti za vrnitev na delo v bližnji prihodnosti. Komisija je ugotovila, da je preučitev ukrepov, ki jih je sprejela, pokazala, da v postopku ponovne vključitve ni bilo nepravilnosti. Komisija je v drugem mnenju dodala, da obstajajo utemeljeni dvomi o tem, ali pritožnik izpolnjuje zahteve za prosta delovna mesta. Komisija je tudi poudarila, da je bil pritožnikov življenjepis preveč nejasen, da bi lahko takoj sprejel odločitev o njegovi vrnitvi na delovno mesto.
1.2 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da člen 40(4)(d) Kadrovskih predpisov določa, da se mora uradnik po izteku dopusta ponovno zaposliti na prvem delovnem mestu, ki ustreza njegovemu razredu in se sprosti v njegovi kategoriji ali službi, če izpolnjuje pogoje za to delovno mesto. V skladu s sodno prakso Sodišča prve stopnje uprava s podrobnim preverjanjem sistematično preverja sposobnosti uradnika, ki čaka na ponovno zaposlitev, za vsako prosto delovno mesto, ki ustreza njegovemu razredu. Zato mora biti postopek preverjanja sposobnosti uradnikov, ki čakajo na vrnitev na delovno mesto, učinkovit in mora potekati tako, da lahko institucije dokažejo, da je bil upoštevan. V zvezi s tem, čeprav pristojnih organov ni mogoče prisiliti, da dokažejo, da so preučili sposobnosti uradnika, kadar obstaja očitno razhajanje med njegovimi sposobnostmi in sposobnostmi, ki se zahtevajo za določeno prosto delovno mesto, je treba tak dokaz vseeno predložiti v vseh primerih, v katerih je treba ob neobstoju takega očitnega razhajanja v celoti preveriti sposobnosti zadevne osebe v zvezi s prostim delovnim mestom. Opustitev sistematičnega preverjanja sposobnosti zadevnega uradnika v zvezi z vsakim prostim delovnim mestom, na katero bi se lahko ponovno zaposlil, pomeni napako v zvezi s službo, ki lahko povzroči odgovornost uprave, če taka opustitev povzroči zamudo pri ponovni zaposlitvi zadevne osebe (2).
1.3 Varuh človekovih pravic bo zato preveril, ali je Komisija v tem primeru podrobno preučila sposobnosti pritožnika v zvezi s prostimi delovnimi mesti. Zdi se, da je pritožnik 12. avgusta 1996 zaprosil za ponovno zaposlitev z učinkom od 1. oktobra 1996. V svoji končni odločbi z dne 16. februarja 1998 o pritožbi pritožnika v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov je organ za imenovanja zgolj ugotovil, da noben generalni direktorat pritožniku ni mogel ponuditi delovnega mesta pred koncem novembra 1996, ker "bodisi niso imeli na voljo ustreznih prostih delovnih mest bodisi prosta delovna mesta niso ustrezala pritožnikovim sposobnostim". Organ za imenovanja ni nikakor utemeljil svoje ugotovitve, da sposobnosti pritožnika ne ustrezajo sposobnostim, ki se zahtevajo za prosta delovna mesta, niti se ni skliceval na posamezna prosta delovna mesta.
1.4 Varuh človekovih pravic je zato zahteval več podrobnosti o seznamu delovnih mest, ki so bila prosta v obdobju po izteku pritožnikovega dopusta iz osebnih razlogov. Komisijo je tudi pozval, naj navede, kaj je organ za imenovanja utemeljil s svojo ugotovitvijo, da pritožnikove sposobnosti ne ustrezajo sposobnostim prostih delovnih mest. Iz seznamov prostih delovnih mest, objavljenih med 18. julijem 1996 in 28. novembrom 1996, je razvidno, da je bilo v tem obdobju prostih več kot petindvajset delovnih mest A5/A4 (3).
1.5 Vendar se Komisija v svojem mnenju varuhu človekovih pravic, z izjemo štirih delovnih mest, ki jih je navedel pritožnik, ni sklicevala na nobeno posebno prosto delovno mesto A5/A4 s teh seznamov niti ni v kratkem obrazložila, zakaj pritožnika ni bilo mogoče ponovno zaposliti na enem od teh delovnih mest. V zvezi s tremi od štirih delovnih mest, ki jih je navedel pritožnik, je Komisija brez podrobne preučitve ponovno ugotovila le, da obstaja razumen dvom o tem, ali pritožnik izpolnjuje zahteve za ta delovna mesta, tako glede ravni odgovornosti (potreba po dokazanih vodstvenih sposobnostih za delovna mesta vodij enot) kot tudi drugih zahtev. Komisija je celo dodala, da mora uprava glede na to dejansko negotovost v takih okoliščinah od zadevne osebe zahtevati dodatne informacije. To zahtevo je potrdila tudi sodna praksa Sodišča prve stopnje (4). Vendar Komisija tega ni storila.
1.6 Varuh človekovih pravic na podlagi navedenega ugotavlja, da Komisija ni podrobno preučila pritožnikovih sposobnosti v zvezi z vsakim prostim delovnim mestom, ki ustreza njegovemu razredu, kot to zahteva sodna praksa Sodišča. To potrjuje tudi dejstvo, da je Komisija svojo presojo sposobnosti pritožnika v zvezi s prostimi delovnimi mesti oprla le na pritožnikov življenjepis, za katerega je menila, da je preveč nejasen in nepregleden, ter pritožnika ni prosila za podrobnejše informacije. Zdi se tudi, da Komisija ni nikoli preverila podrobnosti pritožnikovega osebnega spisa, kar bi lahko storila glede na to, da je za Komisijo delal 22 let.
1.7 Iz teh ugotovitev torej izhaja, da dejstvo, da Komisija ni podrobno preučila kvalifikacij pritožnika za zadevna delovna mesta, pomeni nepravilnost, zaradi katere je Komisija lahko odgovorna pritožniku. Glede na to, da zaradi nasprotnih mnenj Komisije in pritožnika ni bilo mogoče najti sporazumne rešitve med strankama v zvezi s tem, varuh človekovih pravic v nadaljevanju podaja osnutek priporočila.
2 Pritožnik je zahteval finančno nadomestilo, ker ga Komisija ni ponovno zaposlila, in finančne posledice njegovega odstopa
2.1 Pritožnik je zahteval nadomestilo za 1) izgubo plače (med koncem neplačanega dopusta in datumom njegovega odstopa), ker ga Komisija ob koncu neplačanega dopusta iz osebnih razlogov ni ponovno zaposlila, in za 2) finančno izgubo, povezano z dejstvom, da je moral odstopiti s Komisije. Komisija je zavrnila plačilo obeh nadomestil, ker je menila, da po eni strani ni storila nepravilnosti v postopku ponovne zaposlitve, po drugi strani pa ne more biti odgovorna za enostransko odločitev pritožnika, da odstopi od Komisije.
2.2 V zvezi s prvim odškodninskim zahtevkom, ker Komisija pritožnika ni vrnila na delovno mesto, varuh človekovih pravic ugotavlja, da v skladu s sodno prakso Sodišča tožeča stranka, ki zahteva odškodnino zaradi nezmožnosti vrnitve na delovno mesto po izteku dopusta iz osebnih razlogov, brez opravljenih storitev ne more zahtevati plačila zaostalih plač. Kljub temu je upravičen do odškodnine za dejansko škodo, ki mu je nastala zaradi izgube te plače zaradi nezakonitega ravnanja uprave(5).
2.3 Zato bi morala Komisija v tem primeru pritožniku povrniti premoženjsko škodo, ki jo je neposredno utrpel zaradi s tem povezane napake službe Komisije, ki je v tem, da ni podrobno preučila kvalifikacij pritožnika za delovna mesta, ki so bila prosta po izteku njegovega dopusta iz osebnih razlogov. Varuh človekovih pravic meni, da ne more določiti zneska tega nadomestila. Stranke poziva, naj se dogovorijo o načelu in znesku finančnega nadomestila. Varuhinja človekovih pravic zato v nadaljevanju podaja osnutek priporočila. 2.4 V zvezi z drugo trditvijo varuh ugotavlja, da v skladu s sodno prakso Sodišča zadevna institucija ne more biti odgovorna za kakršno koli finančno izgubo, ki izhaja iz odločitve uradnika, da zapusti delovno mesto pred prejemom obvestila o njegovi vrnitvi na delovno mesto (6). Člen 40(4)(d), in fine, dejansko določa, da uradnik do dejanske ponovne zaposlitve ostane na neplačanem dopustu iz osebnih razlogov. Varuh zato meni, da v tem primeru Komisija ne more biti odgovorna za pritožnikovo enostransko odločitev o odstopu. Zato pritožnikov odškodninski zahtevek ni utemeljen in v zvezi s tem vidikom zadeve niso bile ugotovljene nepravilnosti.
3 Zaključek
V skladu s sodno prakso Sodišča prve stopnje uprava s podrobnim preverjanjem sistematično preverja sposobnosti uradnika, ki čaka na ponovno zaposlitev, za vsako prosto delovno mesto, ki ustreza njegovemu razredu.
V tem primeru organ za imenovanja ni nikakor utemeljil svoje ugotovitve, da sposobnosti pritožnika ne ustrezajo sposobnostim, ki se zahtevajo za prosta delovna mesta. Poleg tega Komisija razen štirih delovnih mest, ki jih je navedel pritožnik, ni omenila nobenega posebnega prostega delovnega mesta A5/A4 s seznamov niti ni v kratkem obrazložila, zakaj pritožnika ni bilo mogoče ponovno zaposliti na enem od teh delovnih mest. Komisija je svojo presojo sposobnosti pritožnika v zvezi s prostimi delovnimi mesti oprla le na pritožnikov življenjepis, za katerega je menila, da je preveč nejasen in nepregleden, ter pritožnika ni prosila za podrobnejše informacije. Zato varuh človekovih pravic ugotavlja, da Komisija ni podrobno preučila pritožnikovih sposobnosti v zvezi z vsakim prostim delovnim mestom, ki ustreza njegovemu razredu, kot to zahteva sodna praksa Sodišča. Ta napaka pomeni nepravilnost, zaradi katere je Komisija odgovorna pritožniku.
Glede na te sklepe (točki 1.7 in 2.3) in glede na to, da v zvezi s tem ni bilo mogoče najti sporazumne rešitve med strankami, varuhinja človekovih pravic Evropski komisiji predlaga naslednji osnutek priporočila:
Evropska komisija bo obveščena o tem osnutku priporočila. V skladu s členom 3(6) statuta varuha človekovih pravic Komisija v treh mesecih pošlje podrobno mnenje. Podrobno mnenje bi lahko vključevalo sprejetje priporočila varuha človekovih pravic in opis ukrepov, sprejetih za izvajanje priporočila.
S spoštovanjem,
Jacob SÖDERMAN
Strasbourg, 4. novembra 1999
Spoštovani gospod P.,
1. aprila 1998 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo, ker vas Evropska komisija po koncu neplačanega dopusta iz osebnih razlogov ni ponovno zaposlila in ker vam ni izplačala nadomestila za izgubo plače in znižano pokojnino.
Dne 18. maja 1998 sem pritožbo posredoval predsedniku Evropske komisije. Komisija je 27. julija 1998 poslala svoje mnenje, ki sem vam ga posredoval skupaj s pozivom, da predložite pripombe, če tako želite. septembra 1998 sem prejel vaše pripombe na mnenje Komisije. marca 1999 sem prejel pismo poslanca EP Brendana Donnellyja, ki je pisal v vašem imenu, da bi se pozanimal o izidu vaše pritožbe. Dne 12. aprila 1999 sem mu poslal odgovor, v katerem sem ga obvestil, da je vaša pritožba še vedno v postopku preiskave. V skladu s tem sem vas še isti dan obvestil.
Dne 22. aprila 1999 ste poslali podrobnejše informacije v zvezi z vašo pritožbo. aprila 1999 sem Komisijo zaprosil za dodatne pripombe glede nekaterih vidikov vaše pritožbe. Komisija je svoje drugo mnenje poslala 1. julija 1999, jaz pa sem vam ga posredoval 20. julija 1999 s pozivom, naj predložite nove pripombe. Dne 11. avgusta 1999 ste poslali svoje pripombe na drugo mnenje Komisije.
Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene. Opravičujem se za zamudo pri odločitvi o vaši pritožbi.
PRITOŽBA
Po navedbah pritožnika so bila pomembna naslednja dejstva:
Pritožnik, uradnik razreda A4 Evropske komisije, je bil od 1. oktobra 1995 do 30. septembra 1996 eno leto na neplačanem dopustu iz osebnih razlogov. Pritoževal se je, da ga Komisija po tem obdobju ni ponovno zaposlila. Natančneje, Komisija dva meseca po izteku njegovega neplačanega dopusta še vedno ni ponudila vrnitve na delovno mesto niti ni bilo možnosti za vrnitev na delovno mesto v prihodnosti.
Pritožnik je zato 25. novembra 1996 pisal generalnemu direktorju GD IX in ga obvestil, da je zaradi zagotovitve vira rednega dohodka in glede na to, da ni imel druge možnosti, kot da se predčasno upokoji, s 1. oktobrom 1996 odstopil z delovnega mesta.
Pritožnik je 10. junija 1997 v skladu s členom 90(1) Kadrovskih predpisov zaprosil za denarno nadomestilo za izgubo plače od izteka dopusta do datuma pisma o odstopu in za znižano pokojnino. GD IX je 5. avgusta 1997 odgovoril, da je pritožnik vložil nedvoumno zahtevo za odstop, kot je predvideno v členu 48 Kadrovskih predpisov, in da zato ne more upoštevati njegove zahteve za odškodnino.
Pritožnik je 17. septembra 1997 pri organu, pristojnem za imenovanja, vložil pritožbo zoper to zavrnitev na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, v kateri je ponovil svojo zahtevo po finančnem nadomestilu. Organ za imenovanja je zahtevo pritožnika zavrnil v svojem dopisu z dne 16. februarja 1998. Menilo je, da Komisija ni storila upravnih nepravilnosti in ni bila odgovorna za njegov odstop ter da ji zato ni bilo treba plačati odškodnine. Pritožnik je zato pri varuhu človekovih pravic vložil to pritožbo, v kateri je trdil, da mu Komisija po koncu neplačanega dopusta iz osebnih razlogov ni vrnila na delo in da mu ni izplačala nadomestila za a) izgubo plače zaradi nezmožnosti njegove vrnitve na delo in za b) finančno izgubo zaradi njegovega odstopa.
Poizvedba
Mnenje Komisije V
svojem mnenju se je Komisija sklicevala na odgovor organa za imenovanja z dne 16. februarja 1998. Organ, pristojen za imenovanja, je pritožnika opozoril na določbo člena 40(4)(d) Kadrovskih predpisov, ki instituciji nalaga, da uradnika po izteku neplačanega dopusta iz osebnih razlogov ponovno zaposli na prvem delovnem mestu, ki ustreza njegovemu nazivu, ki se sprosti v njegovi kategoriji ali službi, če izpolnjuje pogoje za to delovno mesto. Postopek ugotavljanja, ali uradnik izpolnjuje te zahteve, mora dejansko potekati in potekati tako, da lahko zadevna institucija dokaže, da je bila določba izpolnjena. Neizvedba takih preverjanj bi pomenila nezakonito dejanje ali opustitev, ki bi pomenila odgovornost Komisije do tožeče stranke.
Komisija je nato ugotovila, da preučitev ukrepov, ki sta jih sprejela pritožnik na eni strani in Komisija na drugi strani, ni pokazala nobene nepravilnosti v postopku ponovne vključitve. OPI je menil, da je dejstvo, da pritožnik konec novembra 1996 ni bil ponovno zaposlen, razumno, saj se je njegov dopust iz osebnih razlogov iztekel dva meseca pred tem, 30. septembra 1996. Iz teh razlogov je bil pritožnikov zahtevek za odškodnino zavrnjen za obdobje od konca dopusta iz osebnih razlogov do datuma njegovega pisma o odstopu.
Organ, pristojen za imenovanja, je opozoril, da je Sodišče v sodbi z dne 1. julija 1976 (1) odločilo, da tožeča stranka v primeru odškodninskega zahtevka zaradi nezmožnosti za delo po izteku dopusta iz osebnih razlogov ne more zahtevati plačila zaostalih plač, če ni opravila dela. Kljub temu je upravičen do odškodnine za dejansko škodo, ki mu je nastala zaradi izgube te plače zaradi nezakonitega ravnanja uprave.
Pritožnik je v zvezi z zahtevkom za denarno nadomestilo od datuma upokojitve trdil, da je bil prisiljen odstopiti, saj ga je uprava v dveh mesecih po izteku dopusta pustila brez dohodkov. Komisija je opozorila na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero je institucija Skupnosti odgovorna, če je domnevno ravnanje nezakonito, če je škoda dejansko nastala in če obstaja vzročna zveza med navedenim ravnanjem in škodo.
V obravnavani zadevi je organ, pristojen za imenovanja, preveril, ali je Komisija dejansko in pravilno ukrepala ter ali je bil dvomesečni rok med iztekom dopusta in njegovim odstopnim pismom razumen rok, tudi če pritožnik ni bil ponovno zaposlen. Odstop pritožnika je bil tudi posledica tega, da je nedvoumno pisno izrazil namero, da dokončno preneha delati v instituciji, kot je določeno v členu 48 Kadrovskih predpisov. Glede na to, da je bil odstop prostovoljno dejanje pritožnika, je Komisija sklenila, da v tej zadevi nima neposredne odgovornosti in da ji ni mogoče pripisati nobene krivde. Zato je bil zahtevek za finančno nadomestilo zavrnjen.
Pripombe pritožnika
Pritožnik je vztrajal pri svoji pritožbi. Navedel je, da je bilo takrat dejansko nezasedenih več popolnoma primernih delovnih mest in da Komisija ni preučila njegove usposobljenosti za nobeno od teh delovnih mest. Navedel je, da so bila štiri primerna delovna mesta rezervirana za druge kandidate ali posameznike iz novih držav članic. Zato je pritožnik menil, da izjava Komisije, da v postopku ponovne vključitve ni bilo nepravilnosti, ni bila pravilna. Ukrepi, ki jih je sprejela Komisija, niso bili učinkoviti, saj niso privedli do ene same ponudbe za vrnitev na delo v 3,5 mesecih od datuma, ko je potrdil svojo namero, da se vrne, niti do možnosti vrnitve na delo v prihodnosti. Pritožnik je sklenil, da je bilo ravnanje Komisije malomarno, da je utrpel škodo in da je vzročna zveza med njima jasna. Pritožnik je 22. aprila 1999 poslal dodatne podatke v zvezi s štirimi delovnimi mesti, ki so bila takrat, ko je zaprosil za ponovno zaposlitev, prazna.
DODATNE ZAHTEVE
Da bi preveril, ali je Komisija podrobno preučila sposobnosti pritožnika v zvezi s prostimi delovnimi mesti, ki ustrezajo njegovemu razredu, je varuh človekovih pravic 23. aprila 1999 Komisijo zaprosil za dodatne pripombe glede treh točk.
Prvič, varuh človekovih pravic je zahteval, da se pridobi seznam vseh delovnih mest (vključno z zahtevami), ki ustrezajo pritožnikovemu razredu (A4) in so bila prosta v obdobju po izteku njegovega dopusta iz osebnih razlogov (30. september 1996).
Drugič, Komisija je bila pozvana, naj odgovori na pritožnikovo trditev, da ni preučila njegovih kvalifikacij za nobeno od prostih delovnih mest, ker so bile rezervirane za druge kandidate.
Nazadnje je varuh človekovih pravic vprašal, zakaj je organ za imenovanja menil, da prosta delovna mesta ne ustrezajo kvalifikacijam pritožnika (dopis komisarja Liikanena z dne 16. februarja 1998, stran 3, zadnji odstavek).
Drugo mnenje Komisije
Komisija je varuhu človekovih pravic poslala sezname prostih vodstvenih delovnih mest, ki so bili objavljeni vsak teden med 18. julijem 1996 in 28. novembrom 1996. Komisija je ponovila, da je ta spor posledica enostranske odločitve pritožnika z dne 25. novembra 1996 o odstopu od Komisije, manj kot dva meseca po 1. oktobru 1996. Zato je Komisija navedla, da ne more biti odgovorna za navedeno odločitev ali njen vpliv na prihodke pritožnika.
V zvezi s trditvijo pritožnika, da ni preveril njegove usposobljenosti za nobeno od prostih delovnih mest, je Komisija ugotovila, da ni sporno, da so bila med 1. oktobrom 1996 in 30. novembrom 1996 prosta delovna mesta A5/A4, vključno s štirimi delovnimi mesti vodij enot, ki jih je navedel pritožnik. Komisija je najprej poudarila, da je eno od delovnih mest, na katera se je skliceval pritožnik, delovno mesto A3 in zato ni pomembno. Zato je bilo treba preučiti, ali pritožnikov življenjepis dokazuje, da izpolnjuje zahteve za preostala tri delovna mesta.
Po navedbah pritožnikovega življenjepisa je bil kot uradnik A4 glavni upravitelj (A5/4) in nato vodja oddelka v GD II (ekonomske in finančne zadeve) med letoma 1974 in 1990. Med letoma 1990 in 1995 je bil svetovalec generalnega direktorata I v Parizu. Komisija je ugotovila, da je bil pritožnikov življenjepis pomanjkljiv glede njegove kariere in spretnosti ter da je bilo do leta 1988 delovno mesto vodje oddelka rezervirano za uradnike A3. Po letu 1990 pritožnik ni bil več vodja oddelka (oziroma vodja enote).
Zadevna prosta delovna mesta so bila namenjena vodji enote za zunanjo razsežnost notranjega trga in finančnih storitev v GD XV, vodji enote za spremljanje učinka Evropskega socialnega sklada v GD V in vodji enote Združenih narodov v GD IA. Za vsako od teh delovnih mest so bile potrebne posebne spretnosti. Komisija je navedla, da obstaja upravičen dvom o tem, ali pritožnik izpolnjuje zahtevo za ta delovna mesta, tako glede ravni odgovornosti (kandidat za delovno mesto vodje enote mora imeti dokazane vodstvene sposobnosti) kot tudi drugih zahtev. Zato upravi ni mogoče očitati, da pritožnika ni takoj ponovno zaposlila, saj mora v takih okoliščinah od zadevne osebe zahtevati dodatne informacije. Komisija tega ni storila, ker se je pritožnik upokojil, preden je bilo to mogoče storiti v razumnem roku.
GD IX Komisije je stopil v stik tudi z različnimi generalnimi direktorati, vključno z GD I, GD II, GD VI in GD XXI, da bi našel ustrezno delovno mesto za pritožnika. Vendar ti poskusi niso privedli do njegove vrnitve na delovno mesto, ker pritožnikov življenjepis ni vseboval dovolj podrobnosti o njegovih sposobnostih. Komisija je ugotovila, da je bil ta življenjepis preveč nejasen, da bi bila mogoča takojšnja odločitev.
Komisija je zato sklenila, da uprava v tej zadevi še zdaleč ni bila nedejavna in je začela sprejemati ukrepe za ponovno vključitev pritožnika.
Dodatne pripombe pritožnika
Pritožnik je vztrajal pri svoji pritožbi in ponovil, da mu v 3,5 mesecih po njegovi zahtevi za ponovno zaposlitev ni bilo ponujeno nobeno delovno mesto. Pritožnik je tudi ugotovil, da je bil njegov življenjepis namenjen povzetku njegovih poklicnih izkušenj, ki jih je Komisija poznala že 22 let. Pritožnik je dodal, da je med letoma 1986 in 1987 dejansko zasedal delovno mesto vodje oddelka A3 v GD II-E-2. Pritožnik je navedel, da so bila vsa delovna mesta, na katera se je sklicevala Komisija, v skladu z njegovimi izkušnjami in odgovornostmi v delegaciji v Parizu. Nazadnje je navedel, da bi Komisija lahko zahtevala dodatne informacije v zvezi z njegovim življenjepisom.
ODLOČBA
1 Ker Komisija pritožnika po koncu neplačanega dopusta iz osebnih razlogov ni ponovno zaposlila
1.1 Pritožnik je trdil, da ga Komisija po koncu neplačanega dopusta iz osebnih razlogov 30. septembra 1996 ni ponovno zaposlila. Natančneje, dva meseca po tem datumu še vedno ni prejel ponudbe za vrnitev na delo, niti ni bilo nobene možnosti za vrnitev na delo v bližnji prihodnosti. Komisija je ugotovila, da je preučitev ukrepov, ki jih je sprejela, pokazala, da v postopku ponovne vključitve ni bilo nepravilnosti. Komisija je v drugem mnenju dodala, da obstajajo utemeljeni dvomi o tem, ali pritožnik izpolnjuje zahteve za prosta delovna mesta. Komisija je tudi poudarila, da je bil pritožnikov življenjepis preveč nejasen, da bi lahko takoj sprejel odločitev o njegovi vrnitvi na delovno mesto.
1.2 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da člen 40(4)(d) Kadrovskih predpisov določa, da se mora uradnik po izteku dopusta ponovno zaposliti na prvem delovnem mestu, ki ustreza njegovemu razredu in se sprosti v njegovi kategoriji ali službi, če izpolnjuje pogoje za to delovno mesto. V skladu s sodno prakso Sodišča prve stopnje uprava s podrobnim preverjanjem sistematično preverja sposobnosti uradnika, ki čaka na ponovno zaposlitev, za vsako prosto delovno mesto, ki ustreza njegovemu razredu. Zato mora biti postopek preverjanja sposobnosti uradnikov, ki čakajo na vrnitev na delovno mesto, učinkovit in mora potekati tako, da lahko institucije dokažejo, da je bil upoštevan. V zvezi s tem, čeprav pristojnih organov ni mogoče prisiliti, da dokažejo, da so preučili sposobnosti uradnika, kadar obstaja očitno razhajanje med njegovimi sposobnostmi in sposobnostmi, ki se zahtevajo za določeno prosto delovno mesto, je treba tak dokaz vseeno predložiti v vseh primerih, v katerih je treba ob neobstoju takega očitnega razhajanja v celoti preveriti sposobnosti zadevne osebe v zvezi s prostim delovnim mestom. Opustitev sistematičnega preverjanja sposobnosti zadevnega uradnika v zvezi z vsakim prostim delovnim mestom, na katero bi se lahko ponovno zaposlil, pomeni napako v zvezi s službo, ki lahko povzroči odgovornost uprave, če taka opustitev povzroči zamudo pri ponovni zaposlitvi zadevne osebe (2).
1.3 Varuh človekovih pravic bo zato preveril, ali je Komisija v tem primeru podrobno preučila sposobnosti pritožnika v zvezi s prostimi delovnimi mesti. Zdi se, da je pritožnik 12. avgusta 1996 zaprosil za ponovno zaposlitev z učinkom od 1. oktobra 1996. V svoji končni odločbi z dne 16. februarja 1998 o pritožbi pritožnika v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov je organ za imenovanja zgolj ugotovil, da noben generalni direktorat pritožniku ni mogel ponuditi delovnega mesta pred koncem novembra 1996, ker "bodisi niso imeli na voljo ustreznih prostih delovnih mest bodisi prosta delovna mesta niso ustrezala pritožnikovim sposobnostim". Organ za imenovanja ni nikakor utemeljil svoje ugotovitve, da sposobnosti pritožnika ne ustrezajo sposobnostim, ki se zahtevajo za prosta delovna mesta, niti se ni skliceval na posamezna prosta delovna mesta.
1.4 Varuh človekovih pravic je zato zahteval več podrobnosti o seznamu delovnih mest, ki so bila prosta v obdobju po izteku pritožnikovega dopusta iz osebnih razlogov. Komisijo je tudi pozval, naj navede, kaj je organ za imenovanja utemeljil s svojo ugotovitvijo, da pritožnikove sposobnosti ne ustrezajo sposobnostim prostih delovnih mest. Iz seznamov prostih delovnih mest, objavljenih med 18. julijem 1996 in 28. novembrom 1996, je razvidno, da je bilo v tem obdobju prostih več kot petindvajset delovnih mest A5/A4 (3).
1.5 Vendar se Komisija v svojem mnenju varuhu človekovih pravic, z izjemo štirih delovnih mest, ki jih je navedel pritožnik, ni sklicevala na nobeno posebno prosto delovno mesto A5/A4 s teh seznamov niti ni v kratkem obrazložila, zakaj pritožnika ni bilo mogoče ponovno zaposliti na enem od teh delovnih mest. V zvezi s tremi od štirih delovnih mest, ki jih je navedel pritožnik, je Komisija brez podrobne preučitve ponovno ugotovila le, da obstaja razumen dvom o tem, ali pritožnik izpolnjuje zahteve za ta delovna mesta, tako glede ravni odgovornosti (potreba po dokazanih vodstvenih sposobnostih za delovna mesta vodij enot) kot tudi drugih zahtev. Komisija je celo dodala, da mora uprava glede na to dejansko negotovost v takih okoliščinah od zadevne osebe zahtevati dodatne informacije. To zahtevo je potrdila tudi sodna praksa Sodišča prve stopnje (4). Vendar Komisija tega ni storila.
1.6 Varuh človekovih pravic na podlagi navedenega ugotavlja, da Komisija ni podrobno preučila pritožnikovih sposobnosti v zvezi z vsakim prostim delovnim mestom, ki ustreza njegovemu razredu, kot to zahteva sodna praksa Sodišča. To potrjuje tudi dejstvo, da je Komisija svojo presojo sposobnosti pritožnika v zvezi s prostimi delovnimi mesti oprla le na pritožnikov življenjepis, za katerega je menila, da je preveč nejasen in nepregleden, ter pritožnika ni prosila za podrobnejše informacije. Zdi se tudi, da Komisija ni nikoli preverila podrobnosti pritožnikovega osebnega spisa, kar bi lahko storila glede na to, da je za Komisijo delal 22 let.
1.7 Iz teh ugotovitev torej izhaja, da dejstvo, da Komisija ni podrobno preučila kvalifikacij pritožnika za zadevna delovna mesta, pomeni nepravilnost, zaradi katere je Komisija lahko odgovorna pritožniku. Glede na to, da zaradi nasprotnih mnenj Komisije in pritožnika ni bilo mogoče najti sporazumne rešitve med strankama v zvezi s tem, varuh človekovih pravic v nadaljevanju podaja osnutek priporočila.
2 Pritožnik je zahteval finančno nadomestilo, ker ga Komisija ni ponovno zaposlila, in finančne posledice njegovega odstopa
2.1 Pritožnik je zahteval nadomestilo za 1) izgubo plače (med koncem neplačanega dopusta in datumom njegovega odstopa), ker ga Komisija ob koncu neplačanega dopusta iz osebnih razlogov ni ponovno zaposlila, in za 2) finančno izgubo, povezano z dejstvom, da je moral odstopiti s Komisije. Komisija je zavrnila plačilo obeh nadomestil, ker je menila, da po eni strani ni storila nepravilnosti v postopku ponovne zaposlitve, po drugi strani pa ne more biti odgovorna za enostransko odločitev pritožnika, da odstopi od Komisije.
2.2 V zvezi s prvim odškodninskim zahtevkom, ker Komisija pritožnika ni vrnila na delovno mesto, varuh človekovih pravic ugotavlja, da v skladu s sodno prakso Sodišča tožeča stranka, ki zahteva odškodnino zaradi nezmožnosti vrnitve na delovno mesto po izteku dopusta iz osebnih razlogov, brez opravljenih storitev ne more zahtevati plačila zaostalih plač. Kljub temu je upravičen do odškodnine za dejansko škodo, ki mu je nastala zaradi izgube te plače zaradi nezakonitega ravnanja uprave(5).
2.3 Zato bi morala Komisija v tem primeru pritožniku povrniti premoženjsko škodo, ki jo je neposredno utrpel zaradi s tem povezane napake službe Komisije, ki je v tem, da ni podrobno preučila kvalifikacij pritožnika za delovna mesta, ki so bila prosta po izteku njegovega dopusta iz osebnih razlogov. Varuh človekovih pravic meni, da ne more določiti zneska tega nadomestila. Stranke poziva, naj se dogovorijo o načelu in znesku finančnega nadomestila. Varuhinja človekovih pravic zato v nadaljevanju podaja osnutek priporočila. 2.4 V zvezi z drugo trditvijo varuh ugotavlja, da v skladu s sodno prakso Sodišča zadevna institucija ne more biti odgovorna za kakršno koli finančno izgubo, ki izhaja iz odločitve uradnika, da zapusti delovno mesto pred prejemom obvestila o njegovi vrnitvi na delovno mesto (6). Člen 40(4)(d), in fine, dejansko določa, da uradnik do dejanske ponovne zaposlitve ostane na neplačanem dopustu iz osebnih razlogov. Varuh zato meni, da v tem primeru Komisija ne more biti odgovorna za pritožnikovo enostransko odločitev o odstopu. Zato pritožnikov odškodninski zahtevek ni utemeljen in v zvezi s tem vidikom zadeve niso bile ugotovljene nepravilnosti.
3 Zaključek
V skladu s sodno prakso Sodišča prve stopnje uprava s podrobnim preverjanjem sistematično preverja sposobnosti uradnika, ki čaka na ponovno zaposlitev, za vsako prosto delovno mesto, ki ustreza njegovemu razredu.
V tem primeru organ za imenovanja ni nikakor utemeljil svoje ugotovitve, da sposobnosti pritožnika ne ustrezajo sposobnostim, ki se zahtevajo za prosta delovna mesta. Poleg tega Komisija razen štirih delovnih mest, ki jih je navedel pritožnik, ni omenila nobenega posebnega prostega delovnega mesta A5/A4 s seznamov niti ni v kratkem obrazložila, zakaj pritožnika ni bilo mogoče ponovno zaposliti na enem od teh delovnih mest. Komisija je svojo presojo sposobnosti pritožnika v zvezi s prostimi delovnimi mesti oprla le na pritožnikov življenjepis, za katerega je menila, da je preveč nejasen in nepregleden, ter pritožnika ni prosila za podrobnejše informacije. Zato varuh človekovih pravic ugotavlja, da Komisija ni podrobno preučila pritožnikovih sposobnosti v zvezi z vsakim prostim delovnim mestom, ki ustreza njegovemu razredu, kot to zahteva sodna praksa Sodišča. Ta napaka pomeni nepravilnost, zaradi katere je Komisija odgovorna pritožniku.
Glede na te sklepe (točki 1.7 in 2.3) in glede na to, da v zvezi s tem ni bilo mogoče najti sporazumne rešitve med strankami, varuhinja človekovih pravic Evropski komisiji predlaga naslednji osnutek priporočila:
- Komisija bi morala pritožniku povrniti premoženjsko škodo, ki jo je neposredno utrpel zaradi napake službe Komisije, ki je v tem, da ni podrobno preveril pritožnikovih kvalifikacij za delovna mesta, ki so bila prosta po izteku njegovega dopusta iz osebnih razlogov.
Evropska komisija bo obveščena o tem osnutku priporočila. V skladu s členom 3(6) statuta varuha človekovih pravic Komisija v treh mesecih pošlje podrobno mnenje. Podrobno mnenje bi lahko vključevalo sprejetje priporočila varuha človekovih pravic in opis ukrepov, sprejetih za izvajanje priporočila.
S spoštovanjem,
Jacob SÖDERMAN
(1) Zadeva 58/75, Sergy proti Komisiji, Recueil 1976, str. 1139.
(2) Zadeva T-48/90, Giordani proti Komisiji, Recueil 1993, str. II-721, točke 50 do 56; Zadeva T-276/94, Buick proti Komisiji, Recueil 1995, str. II-667, točke 34 do 46; Zadeva T-205/96, Bieber proti Parlamentu, Recueil 1998, str. II-723.
(3) Prosta delovna mesta COM/088/96, COM/090/96, COM/093/96, COM/094/96, COM/095/96, COM/096/96, COM/R/5138/96, COM/036/96, COM/105/96, COM/104/96, COM/103/96, COM/109/96, COM/110/96, COM/065/96, COM/113/96, COM/118/96, COM/122/96, COM/120/96, COM/126/96, COM/115/96, COM/116/96, COM/128/96, COM/R/5659/96, COM/131/96, COM/155/96, COM/157/96, COM/163/96.
(4) Glej zadevo T-276/94 zgoraj, točka 43.
(5) Zadeva 58/75, Sergy proti Komisiji, Recueil 1976, str. 1139, točka 39.
(6) Zadeva 292/87, Pizziolo proti Komisiji, Recueil 1988, str. 5165.
(7) Sklep Evropskega parlamenta 94/262 z dne 9. marca 1994 o predpisih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje nalog varuha človekovih pravic, 1994 UL L 113/15.