Predgovor

Kot evropski varuh človekovih pravic me pogosto sprašujejo: „V kolikšni meri vam institucije EU prisluhnejo?“ Namen tega poročila je podati statistični odgovor na to vprašanje, tako da se preuči skladnost institucij z odločitvami varuha človekovih pravic. Leta 2015 je bila stopnja skladnosti 83-odstotna, kar je druga najvišja stopnja do zdaj. Čeprav smo v letu 2014 dosegli odličnih 90 % rezultatov, pa z zadovoljstvom ugotavljam, da institucije EU v več kot štirih od petih primerov ukrepajo v skladu s tem, kar od njih zahteva varuh človekovih pravic.

Natančneje, v 130 primerih, v katerih je varuhinja človekovih pravic podala predloge v zadevah, zaključenih leta 2015, so institucije dale 108 pozitivnih odgovorov. Institucije so rešile še 135 zadev. 12 od 18 preučenih institucij je doseglo 100-odstotno oceno, medtem ko je Komisija, ki predstavlja večino primerov pred varuhom človekovih pravic, dosegla 82-odstotno oceno.

Zlasti sem zadovoljen z odzivi institucij v strateških preiskavah, ki smo jih izvedli. 43 od 45 predlogov, naslovljenih na institucije v okviru teh strateških preiskav, je bilo sprejetih na področjih, ki segajo od pogajanj o čezatlantskem partnerstvu za trgovino in naložbe (TTIP) do postopka evropske državljanske pobude ter od skupnih operacij vračanja agencije Frontex do kohezijske politike EU. Na splošno priloga k temu poročilu vsebuje številne primere, v katerih je varuhinja človekovih pravic prepričala upravo EU, naj izboljša svojo uspešnost, in zagotavlja pregled vrste doseženih izboljšav javnih storitev. Ti vključujejo odločitev Izvajalske agencije za mala in srednja podjetja, da določi postopke pregleda dopustnosti in ocenjevanja pri dodeljevanju nepovratnih sredstev, razvoj novih komunikacijskih orodij s strani Komisije za povečanje udeležbe javnosti pri odločanju in izboljšane postopke za prijavljanje nepravilnosti v okviru civilnih misij Evropske službe za zunanje delovanje.

Zmanjšanje skladnosti med letoma 2014 in 2015 pa je očitno obžalovanja vredno. V času številnih kriz v EU se lahko vsaka zavrnitev upoštevanja ugotovitev varuha človekovih pravic obravnava kot zamujena priložnost za obravnavo resnične pritožbe državljanov ali upravne pomanjkljivosti. Še naprej bom sodelovala z institucijami EU, da bi zagotovili najvišji možni standard storitev, ki ga javnost upravičeno pričakuje od nas.

Emily O'Reilly

z dne 16. decembra 2016

Poročilo

1. Uvod

V tem poročilu je opisano, v kolikšni meri so se institucije EU [1] konstruktivno odzvale na predloge Evropskega varuha človekovih pravic iz leta 2015. Ti predlogi so v obliki rešitev, priporočil, kritičnih pripomb in nadaljnjih pripomb.

V oddelkih 3, 4 in 5 spodaj je pojasnjeno, kaj pomenijo rešitve, priporočila, kritične in nadaljnje pripombe varuha človekovih pravic. Nove „izvedbene določbe“ varuha človekovih pravic, ki so začele veljati 1. septembra 2016, v določeni meri vplivajo na uporabo teh izrazov. Čeprav so bile poizvedbe, zajete v tem poročilu, izvedene v okviru prejšnjih integriranih projektov, pojasnjujemo spremembe, kjer je to ustrezno, v nadaljevanju.

2. Pristojnosti in postopki varuha človekovih pravic

Varuh človekovih pravic pomaga posameznikom, podjetjem in združenjem, ki imajo težave z institucijo EU [2]. Hkrati služi javnemu interesu, saj institucijam pomaga izboljšati kakovost storitev, ki jih zagotavljajo. Poleg preiskovanja pritožb lahko varuhinja človekovih pravic začne preiskave tudi na lastno pobudo.

Varuh človekovih pravic lahko od zadevne institucije zahteva, da zagotovi informacije, pregleda svoje spise in priča od uradnikov. Ta pooblastila so določena v statutu varuha človekovih pravic [3] (v nadaljnjem besedilu: statut). Kadar varuhinja človekovih pravic meni, da je to v posameznem primeru primerno, institucijo pozove, naj spremeni svoje stališče, zagotovi pravna sredstva ali uvede splošne spremembe za prihodnost. Če institucija zavrne sodelovanje, lahko s posebnim poročilom Evropskemu parlamentu politično opozori na primer.

3. Rešitve

Če varuh človekovih pravic meni, da je pritožbo mogoče rešiti, z zadevno institucijo poišče rešitev na podlagi člena 3(5) Statuta [4]. Eden od namenov sprememb izvedbenih določb varuha človekovih pravic, uvedenih leta 2016, je bil olajšati in pospešiti iskanje rešitev za odpravo nepravilnosti.

4. Priporočila

Če varuh človekovih pravic ugotovi nepravilnost, izda, kar je v členu 3(6) Statuta poimenovano „osnutek priporočila“. Priporočila, naslovljena na institucije, se hkrati objavijo na spletni strani varuha človekovih pravic. V skladu z novimi integriranimi projekti varuhinje človekovih pravic je treba priporočila uporabiti za obravnavo vseh ugotovitev o nepravilnostih pred zaključkom preiskave.

5. Kritične in nadaljnje pripombe

V preteklosti je zavrnitev predloga rešitve ali priporočila s strani institucije privedla do številnih možnih izidov, vključno z zaključkom zadeve s „kritično pripombo“. Institucija je bila s kritično pripombo obveščena o tem, kaj je v konkretnem primeru storila narobe. V pripombi je bilo opredeljeno kršeno pravilo ali načelo in (razen če je bilo očitno) pojasnjeno, kako bi morala institucija ukrepati v okviru zadeve. Institucija je poročala v šestih mesecih, če je to zahteval varuh človekovih pravic. V 63 % primerov, v katerih so bile leta 2015 ugotovljene nepravilnosti, je bil primer zaključen s kritično pripombo.

Namen „dodatne opombe“ je bil služiti javnemu interesu s tem, da se zadevni instituciji pomaga izboljšati kakovost njene uprave v prihodnosti. V nasprotju s priporočilom ali kritično pripombo nadaljnja pripomba ni temeljila na ugotovitvi nepravilnosti in ni pomenila nezaupnice instituciji, na katero je bila naslovljena.

Nove izvedbene določbe nadomeščajo koncept kritičnih pripomb s konceptom „ugotovitev nepravilnosti“ in koncept nadaljnjih pripomb s konceptom „predlogov za izboljšanje“.

6. Predlogi rešitev in priporočila, sprejeti leta 2015

Leta 2015 so institucije EU sprejele skupno 15 predlogov rešitev, 14 priporočil pa je bilo sprejetih. Komisija je zavrnila tri priporočila, čeprav je v vseh treh primerih zagotovila pozitivno nadaljnje ukrepanje na podlagi naknadnih kritičnih pripomb.

Tabela 1 – Rešitve in priporočila, ki jih je institucija sprejela v letu 2015

V prilogi k temu poročilu so povzeti primeri, v katerih je bil sprejet predlog rešitve ali priporočilo. Eden od teh primerov je treba posebej omeniti kot "zvezdni primer", ki bi moral drugim institucijam služiti kot model, kako se najbolje odzvati na predloge varuha človekovih pravic.

7. Nadaljnje ukrepanje v zvezi s kritičnimi pripombami in dodatnimi pripombami iz leta 2015

Leta 2015 je bilo v 19 odločbah podanih 22 kritičnih pripomb, v 30 odločbah pa 76 dodatnih pripomb.[5] Ena odločba lahko vsebuje več kot eno pripombo, obe vrsti pripomb pa se lahko vključita v isto odločbo.

Razpredelnica 2 – Kritične in nadaljnje pripombe v letu 2015 po institucijah

Institucije so bile pozvane, naj na pripombe odgovorijo v šestih mesecih. Z eno izjemo [6] so bili prejeti odgovori na vse pripombe iz leta 2015, čeprav v nekaterih primerih z zamudo.

Če upoštevamo kritične in nadaljnje pripombe skupaj, je stopnja zadovoljivega nadaljnjega ukrepanja znašala 81 %, kar je manj kot leta 2014, ko je bila rekordno visoka, in sicer 94 %. Nadaljnje ukrepanje v zvezi z nadaljnjimi pripombami je bilo zadovoljivo v 92 % primerov, stopnja zadovoljivega nadaljnjega ukrepanja v zvezi s kritičnimi pripombami pa je bila 41 %, kar je rekordno nizka stopnja. Najvišje doslej zabeležene številke so bile 100 % v letu 2008, kar zadeva pozitivno nadaljnje ukrepanje na podlagi nadaljnjih pripomb, in 88 % v letu 2014, kar zadeva pozitivno nadaljnje ukrepanje na podlagi kritičnih pripomb.

Pregled odzivov institucij na kritične pripombe kaže, da nekatere institucije tudi po koncu preiskave še naprej izpodbijajo ugotovitve varuhinje človekovih pravic in ponavljajo argumente, ki so jih navedle med preiskavo. Čeprav je na nek način mogoče razumeti, da institucija, ki se sooča z javno kritiko varuha človekovih pravic, težko konstruktivno ukrepa, je pomembno, da so institucije pripravljene upoštevati izkušnje iz preiskav varuha človekovih pravic in si prizadevati za zmanjšanje tveganja podobnih težav, ki bi se pojavile v prihodnosti.

Tabela 3 – Zadovoljivi odgovori na pripombe iz leta 2015 po institucijah

Priloga k temu poročilu vsebuje podrobno analizo vsakega primera, v katerem je bila podana ena ali več kritičnih in/ali dodatnih pripomb. Štirje nadaljnji ukrepi zahtevajo posebno omembo kot "zvezdni primeri".

8. Stopnja splošne skladnosti institucije

Skupni delež v smislu skladnosti s predlogi varuhinje človekovih pravic v letu 2015 znaša 83 %. Stopnja skladnosti temelji na številu pozitivnih odgovorov na predloge rešitev, priporočilih, kritičnih in nadaljnjih pripombah v zadevah, zaključenih leta 2015. Od 130 primerov so institucije predložile 108 pozitivnih odgovorov [7]. Institucije so rešile nadaljnjih 135 preiskav, ki jih je začel varuh človekovih pravic.

Kot je razvidno iz tabele 4 spodaj, se stopnja skladnosti med institucijami močno razlikuje – od 100 % v številnih primerih do 33 % v najslabšem primeru. Čeprav ti statistični podatki pogosto temeljijo na zelo redkih primerih, vsak rezultat, nižji od 100 %, pomeni, da institucija ni upoštevala predloga varuha človekovih pravic.

Tabela 4 – Stopnja splošne skladnosti po institucijah v letu 2015

9. Sklepna ugotovitev

Sodišče je v zaključku lanskega poročila napovedalo več sprememb uporabe izrazov „rešitve“ in „dodatne pripombe“. Te spremembe je večinoma nadomestil temeljitejši pregled izvedbenih določb, ki ga je opravila varuhinja človekovih pravic in je začel veljati 1. septembra 2016. Uvedba novih izvedbenih določb pomeni, da bo poročilo za naslednje leto vključevalo primere v okviru starih in novih postopkov.

Upamo, da bomo naslednje leto lahko poročali o še boljšem odgovoru na vprašanje „V kolikšni meri institucije EU poslušajo varuha človekovih pravic?“ Prepričani smo, da bo uprava EU še naprej konstruktivno sodelovala, da bi zagotovila, da bo številka čim višja.

[1] Zaradi jedrnatosti se v tem poročilu izraz „institucija“uporablja za vse institucije, organe, urade in agencije EU.

[2] Člen 228 Pogodbe o delovanju Evropske unije pooblašča varuha človekovih pravic, da preiskuje nepravilnosti pri dejavnostih institucij Unije, razen Sodišča Evropske unije pri opravljanju njegove sodne funkcije.

[3] Sklep Evropskega parlamenta 2008/587 z dne 18. junija 2008 o spremembi Sklepa 94/262 o pravilih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje funkcije varuha človekovih pravic (UL L 189, str. 25).

[4] Člen 3(5) statuta določa, da „varuh človekovih pravic v največji možni meri skupaj z zadevno institucijo ali organom poišče rešitev za odpravo nepravilnosti in ugoditev pritožbi“.

[5] Za namene tega poročila so smernice za izboljšave, predlogi in predlogi, naslovljeni na institucije v sklepih varuhinje človekovih pravic o zaključku preiskav na lastno pobudo OI/9/2013/TN, OI/7/2014/NF, OI/8/2014/AN, OI/9/2014/MHZ in OI/10/2014/RA, obravnavani kot nadaljnje pripombe.

[6] Ko je bilo to poročilo pripravljeno, Komisija še ni poslala dodatnega odgovora na nadaljnjo pripombo varuhinje človekovih pravic v zadevi 1832/2014/TN. Zadeva zato ni vključena v to poročilo.

[7] V treh primerih so institucije zavrnile predlog rešitve, vendar so sprejele naknadno priporočilo ali kritično pripombo. Da bi se izognili dvojnemu štetju, številka 130 vključuje le priporočila/opombe v navedenih primerih in ne predlogov rešitev. V sedmih nadaljnjih primerih je institucija zavrnila predlog rešitve ali priporočilo in nato ni zadovoljivo ukrepala v zvezi s kritično pripombo. Da bi se izognili dvojnemu štetju, so v zgornje statistične podatke vključeni le negativni nadaljnji ukrepi v zvezi s kritično pripombo.