Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo o tem, v kolikšni meri Evropski parlament, Svet Evropske unije in Evropska komisija uporabljajo pravo EU in sodne odločbe EU, ko gre za zahteve za dostop javnosti do zakonodajnih dokumentov.

Opozorila je, da pretekle preiskave v zvezi z nezadostnim in zapoznelim dostopom javnosti kažejo, da te institucije trenutno ne zagotavljajo polnega učinka prava EU in z njim povezane sodne prakse.

Svet je na primer zavrnil popoln dostop javnosti do pravnega mnenja v zvezi s trgovinskim sporazumom EU z Združenim kraljestvom, pri čemer se je skliceval na izjemo glede dostopa do pravnega svetovanja. To je storilo, čeprav je bilo v nedavni sodbi Sodišča EU ugotovljeno, da je to, ali je pravno mnenje posebej občutljivo, odvisno od vsebine samega mnenja in ne od njegovega statusa pravnega mnenja. Varuhinja človekovih pravic je pregledala mnenje in ni ugotovila, da bi bilo treba informacije, ki jih vsebuje, obravnavati kot občutljive.

V drugem primeru je Komisija zavrnila popolno razkritje dokumentov v zvezi z načrtovanimi revizijami pravil EU o kemičnih snoveh, pri čemer je trdila, da bi razkritje lahko ogrozilo poslovne interese in tekoči postopek odločanja. Vendar je Komisija predstavila splošne argumente, ki tega tveganja niso dokazali s stopnjo gotovosti, ki jo zahtevajo nedavne sodbe Sodišča EU.  Uporabila je tudi argumente, ki so jih sodišča EU v podobnih zadevah že zavrnila, vključno s tem, da so lahko državljani EU „zmedeni“, če se razkrijejo začasni dokumenti.  

Varuhinja človekovih pravic je za pregled pristopa institucij k prošnjam za zakonodajne dokumente zaprosila za statistične podatke o začetnih prošnjah za dostop in za seznam nadaljnjih prošenj (potrdilnih prošenj) za tri nedavno sprejete zakonodajne akte. 

Pravočasen dostop javnosti do zakonodajnih dokumentov je bistvenega pomena za sodelovanje državljanov EU pri pripravi zakonodaje EU. Preglednost zakonodaje je zapisana v pogodbah EU, kar se odraža v uredbi EU o dostopu javnosti do dokumentov.

V skladu s sodno prakso EU lahko institucije EU razkritje zakonodajnih dokumentov zavrnejo le v izjemnih okoliščinah, njihova utemeljitev pa mora temeljiti na konkretnih in oprijemljivih dejstvih.