# Odgovor evropskega varuha človekovih pravic P. Nikiforosa Diamandurosa na zeleno knjigo Komisije „Dostop javnosti do dokumentov, ki jih hranijo institucije Evropske skupnosti: pregled“
- Avtor: Evropski varuh človekovih pravic
- Datum: 2007-07-11T00:00+02:00[Europe/Paris]
- [URL](https://www.ombudsman.europa.eu/sl/letter/sl/3892)
---
Pozdravljam odločitev Komisije, da se pred predložitvijo predlogov za spremembo Uredbe 1049/2001 obširno in odprto posvetuje.

Moj odgovor na posvetovanje je sestavljen iz treh delov.

Prvi del vsebuje predloge za izboljšanje uporabnosti uredbe za državljane, ki želijo vedeti, kako deluje Unija.

Drugi del vsebuje splošne pripombe o nekaterih točkah, ki jih je Komisija izpostavila v zeleni knjigi.

Tretji del odgovarja na konkretna vprašanja v zeleni knjigi.

Vsi trije deli odgovora temeljijo na izkušnjah varuhinje človekovih pravic pri obravnavi pritožb, vloženih v skladu z Uredbo in nekdanjim skupnim kodeksom ravnanja Sveta in Komisije[(1).](#(1)){#Footnote1}

1 Preglednost, demokracija in državljanstvo
-------------------------------------------

Preglednost (ali odprtost) je bistven vidik pluralistične demokracije. Zagotavlja, da imajo državljani na voljo informacije, ki jih potrebujejo za učinkovito sodelovanje v političnem procesu in za to, da javne organe pozovejo k odgovornosti. Pravica dostopa do dokumentov krepi vlogo državljanov v zvezi s pretokom informacij. Omogoča jim, da prevzamejo pobudo za pridobitev informacij v prvotnem okviru, ki še niso bile dane v javno uporabo.

Če se premaknemo v položaj, v katerem je razpoložljivost informacij norma in zaupnost, izjema vključuje veliko kulturno spremembo. Čeprav položaj nikakor ni popoln, so institucije Unije v obdobju od sprejetja Maastrichtske pogodbe dejansko napredovale v smeri večje preglednosti. Zmožnost državljanov, da spremljajo izvajanje pristojnosti institucij Unije, se je povečala. Enako velja za kakovost sistemov institucij za upravljanje in pridobivanje informacij in dokumentov, kar jim omogoča učinkovitejše in uspešnejše ter preglednejše delovanje.

Upravljanje informacij in dokumentov, uveljavljanje pravice do dostopa javnosti in komuniciranje z državljani so dejavnosti, ki zahtevajo veliko virov. Zagotavljanje ustreznih sredstev za te namene bi bilo treba obravnavati kot potrebno naložbo za zagotovitev učinkovitosti, uspešnosti in preglednosti institucij in organov Unije.

Moj prvi konkretni predlog je torej, da se drugi uvodni izjavi Uredbe[(2)](#(2)){#Footnote2} doda stavek, v katerem se poudari, da bi bilo treba dati na voljo ustrezna sredstva za izvajanje načela odprtosti v praksi, s čimer bi dosegli večjo legitimnost, učinkovitost in odgovornost do državljanov ter okrepili načeli demokracije in spoštovanja temeljnih pravic.

*1.1 Dostop do informacij o dejavnostih držav članic, povezanih z EU*

Upravno izvajanje prava Skupnosti je načeloma v pristojnosti držav članic[(3).](#(3)){#Footnote3} Ker se je preglednost institucij Unije povečala, postaja vse bolj očitno, da je stalna interakcija med nacionalno ravnjo in ravnjo Unije pravilo in da mreže, ki povezujejo obe ravni, uspevajo na številnih področjih.

Dostop do dokumentov, ki jih hranijo institucije, je pravica v skladu s Pogodbo ES (člen 255). Vendar pravo Skupnosti državljanom ne podeljuje nobene splošne pravice dostopa do informacij o dejavnostih držav članic, povezanih z EU. Take pravice, kot obstajajo, so omejene na posebna področja[(4).](#(4)){#Footnote4} Poleg tega je Sodišče prve stopnje razsodilo, da člen 4(5) Uredbe št. 1049/2001 daje vladi vsake države članice pravico veta na dostop javnosti na ravni Unije do vseh dokumentov, katerih avtorica je, brez navedbe razloga[(5).](#(5)){#Footnote5}

Za državljane Unije, ki želijo spremljati oblikovanje in izvajanje politik Unije, sedanje stanje torej predstavlja sistemski problem. Po eni strani je izvajanje javne oblasti tesno povezano z nacionalno ravnjo in ravnjo Unije. Po drugi strani pa obstaja toga ločitev teh ravni, kar zadeva pravni okvir preglednosti[(6).](#(6)){#Footnote6}

Pomanjkanje skladnosti med načinom izvajanja oblasti in načinom, kako se od nje zahteva odgovornost, je resna pomanjkljivost v demokratični strukturi Unije.

V okviru svojih pristojnosti evropskega varuha človekovih pravic sem si prizadeval spodbujati večjo preglednost pri obravnavi zadev EU v državah članicah. Javno sem na primer podprl predlog Komisije v njeni pobudi za preglednost, da bi morali imeti državljani pravico vedeti, kdo prejema sredstva EU v vsaki državi članici[(7).](#(7)){#Footnote7} Poleg tega sem v dveh preiskavah o tem, da je Komisija zavrnila dostop do dokumentov držav članic, zadevno državo članico zaprosil za mnenje, da bi pojasnil morebitne nepravilnosti Komisije[(8).](#(8)){#Footnote8} Komisija se je v skladu z mojim pristopom do nacionalnih organov strinjala z razkritjem zadevnih dokumentov.

Potrebni pa so zakonodajni ukrepi za reševanje temeljnega problema povečanja preglednosti interakcij med različnimi ravnmi v Uniji za državljane.

Razlogi za zavrnitev dostopa

Obveznost uprave, da obrazloži svoje odločitve, je del temeljne pravice do dobrega upravljanja, ki jo imajo državljani Unije[(9).](#(9)){#Footnote9} Ne glede na izid nerešene pritožbe pred Sodiščem v zgoraj navedenem primeru bi zakonodajalec Skupnosti lahko spremenil člen 4(5) Uredbe, tako da bi določil, da država članica, ki od institucije zahteva, da ne razkrije dokumenta, navede razloge za svojo zahtevo in da institucija o teh razlogih obvesti prosilca.

Taka sprememba bi koristila državljanom Unije, saj bi jim omogočila, da v svojem jeziku razumejo, zakaj zadevna država članica (ki se lahko razlikuje od države članice, katere državljan ali prebivalec je prosilec) ne želi, da se določen dokument razkrije. Zato upam, da bo Komisija upoštevala ta predlog.

K minimalnim standardom za dostop do dokumentov in informacij, povezanih z EU

Zmožnost državljanov, da razumejo in spremljajo delovanje Unije, bi se okrepila, če bi obstajali minimalni standardi za (neusklajen) dostop javnosti do dokumentov in informacij, povezanih z EU, ki jih hranijo organi držav članic. Prostovoljni razvoj takih standardov bi bilo mogoče olajšati in spodbujati z ustanovitvijo neodvisne delovne skupine za dostop do dokumentov in informacij, povezanih z EU, v državah članicah. Delovno skupino, ki bi imela svetovalni status, bi lahko sestavljali predstavniki informacijskih komisarjev ali podobnih organov v državah članicah in evropskega varuha človekovih pravic kot podobnega organa na ravni Unije[(10).](#(10)){#Footnote10}

Komisijo spodbujam, naj ustanovitev takšne delovne skupine vključi v svoje predloge za spremembo Uredbe 1049/2001.

*1.2 Izboljšanje postopka za pregled s strani varuha človekovih pravic*

Uredba 1049/2001 upravičeno določa kratke roke, v katerih morajo institucije odgovoriti na začetne in potrdilne prošnje za dostop. Običajni rok je 15 delovnih dni od evidentiranja prošnje, v izjemnih primerih pa največ 30 delovnih dni.

Če je potrdilna prošnja v celoti ali delno zavrnjena, lahko prosilec izpodbija zavrnitev s sodnim postopkom na Sodišču prve stopnje ali z vložitvijo pritožbe pri Evropskem varuhu človekovih pravic.

Običajni rok, v katerem mora institucija podati prvi odgovor na preiskavo varuha človekovih pravic, je tri koledarske mesece. Maja 2004 sem Evropski parlament, Svet in Komisijo pozval, naj se dogovorijo o krajšem roku za pritožbe zoper zavrnitev dostopa do dokumentov, ker dvostopenjski upravni postopek (začetna prošnja, ki ji sledi potrdilna prošnja) zagotavlja, da bo institucija, ki je zavrnila dostop, pred začetkom kakršne koli preiskave varuha človekovih pravic že imela možnost temeljito preučiti zadevna pravna in dejanska vprašanja. Zato bi morala biti zmožna hitro odgovoriti na pritožbo.

Vendar nisem predlagal krajšega roka za odgovor na pritožbe o zavrnitvi *informacij,* saj zadevne kode ne določajo enakega dvostopenjskega postopka za obravnavo zahtev za informacije[(11).](#(11)){#Footnote11}

Evropski parlament in Komisija sta se dogovorila o skrajšanju roka na dva meseca. Svet se ni strinjal z mojim predlogom, vendar se je zavezal, da si bo še naprej po najboljših močeh prizadeval odgovoriti v najkrajšem možnem času[(12).](#(12)){#Footnote12}

Menim, da bi običajni rok 30 delovnih dni za prvi odgovor institucije varuhu človekovih pravic omogočil, da se iskanje rešitve po potrebi začne dovolj zgodaj, da bi bila koristna za prosilca, hkrati pa bi imela institucija dovolj časa za dokončanje potrebnih notranjih postopkov[(13).](#(13)){#Footnote13} Člen 8 Uredbe bi se lahko ustrezno spremenil z določbo, da varuh človekovih pravic na zahtevo zadevne institucije podaljša rok, če ta svojo zahtevo podrobno utemelji.

2 Pripombe glede nekaterih točk, ki jih je izpostavila Komisija
---------------------------------------------------------------

*2.1 Vključitev sodne prakse v Uredbo*

Zelena knjiga (stran 6) navaja, da „bi vključitev ustaljene sodne prakse v novo pravno besedilo zagotovila večjo pravno jasnost za državljane in boljše smernice za institucije pri obravnavanju zahtev za dostop".

Čeprav lahko vključitev uveljavljene sodne prakse v zakonodajo dejansko prispeva k jasnejši in dostopnejši zakonodaji, je vprašljivo, v kolikšni meri sodna praksa v zvezi z Uredbo 1049/2001 izpolnjuje to merilo.

V sami naravi sodne prakse je, da se lahko polni pomen in pomembnost sodbe pojavita le postopoma, saj se njene posledice preučujejo v poznejših zadevah, ki vključujejo različne okoliščine in okoliščine. Ta točka je zlasti pomembna v zvezi z obsegom izjem iz Uredbe št. 1049/2001, ki jih je treba, kot je Sodišče že večkrat poudarilo, razlagati ozko ob upoštevanju splošnega načela dostopa.

Poleg tega, kot poudarja sama zelena knjiga, velik del sodne prakse sestavljajo sodbe Sodišča prve stopnje in zadeva vprašanja, ki jih Sodišče še ni imelo priložnosti obravnavati.

Vključitev zakonodaje na sedanji stopnji razvoja sodne prakse bi zato lahko vplivala na vlogo Sodišča kot najvišjega organa pri razlagi prava Skupnosti, zlasti kar zadeva obseg izjem od splošnega načela dostopa.

*2.2 Pojem "zakonodajnih dokumentov"*

V skladu z zeleno knjigo (stran 11) je „glavni namen zakonov o svobodi obveščanja omogočiti državljanom, da tesneje sodelujejo pri demokratičnem odločanju". Zelena knjiga nadalje navaja, da je zato prva prednostna naloga v zvezi z izvajanjem Uredbe 1049/2001 narediti zakonodajni postopek institucij EU preglednejši in lažje dostopen širši javnosti. Dodaja, da opredelitev "zakonodajnih dokumentov" v členu 12 Uredbe ni dovolj natančna.

Zgornja analiza Komisije zahteva naslednje pripombe.

Prvič, pojem "zakonodajni dokumenti" je v sedanjem stanju prava Skupnosti sam po sebi nenatančen, ker Pogodba ne razlikuje med zakonodajnimi in nezakonodajnimi akti. Osnutek mandata medvladne konference, o katerem se je dogovoril Evropski svet 21. in 22. junija 2007, predvideva, da bo Pogodba spremenjena tako, da bo zagotavljala takšno razlikovanje (glej člen I-33 Ustavne pogodbe), hkrati pa ohranila obstoječo nomenklaturo pravno zavezujočih aktov (uredb, direktiv, sklepov). Natančno opredelitev zakonodajnih in nezakonodajnih aktov bi bilo zato treba določiti v prihodnji Pogodbi in ne s spremembo Uredbe 1049/2001.

Drugič, čeprav je možnost državljanov, da sodelujejo v zakonodajnem postopku (z uporabo izraza „zakonodajna" kot splošne ustavne kategorije), ključnega pomena, to ni edini namen preglednosti. Državljani imajo tudi legitimen interes, da lahko spremljajo izvajanje upravnih in regulativnih pooblastil, ki so podeljena javnim organom. Zato je pomembno zagotoviti, da nobena sprememba Uredbe 1049/2001 glede „zakonodajnih dokumentov" ne zmanjša obstoječe pravice dostopa javnosti do dokumentov v zvezi z upravnimi in regulativnimi dejavnostmi.

3 Odgovori na vprašanja v posvetovalnem dokumentu
-------------------------------------------------

*Vprašanje 1 -- Registri*

Zelena knjiga (na strani 6) opredeljuje potrebo po izboljšanju obsega registrov dokumentov, zlasti registrov Komisije, in poziva k predložitvi stališč o informacijah, ki se zagotavljajo prek registrov in spletnih strani. Ne bom komentiral registra Komisije, ker trenutno obravnavam pritožbo *organizacije Statewatch* v zvezi z njegovo ustreznostjo[(14).](#(14)){#Footnote14} Vendar ugotavljam, da pritožnik meni, da je mogoče za registre Evropskega parlamenta in Sveta „na splošno reči, da izpolnjujejo zahteve Uredbe".

Registri imajo ključno vlogo pri omogočanju državljanom, da učinkovito uveljavljajo pravico do dostopa. Vendar je treba priznati, da je opredelitev „dokumenta" v Uredbi 1049/2001 zelo široka[(15)](#(15)){#Footnote15} ter da bi bilo nepotrebno in nepraktično registrirati vse, kar spada v opredelitev. Na primer, čeprav bi bilo treba nekatera interna e-poštna sporočila registrirati, bi bilo pretirano zahtevati, da se registrirajo vsa taka e-poštna sporočila.

Menim, da bi bilo treba ohraniti široko opredelitev „dokumenta", saj bi zožitev pomenila korak nazaj za preglednost. Najslabša možnost bi bila, da se državljanom pove, da „ne morejo niti zaprositi za dostop, če dokument ni vpisan v register". Medtem ko bi bilo treba ohraniti obstoječo opredelitev dokumenta, pa bi morala biti obveznost registracije osredotočena natančneje, kot je zdaj. V skladu s tem bi morala uredba določiti načela o tem, katere vrste dokumentov je treba registrirati, in od vsake institucije zahtevati, da sprejme in objavi podrobnejša notranja pravila za izvajanje teh načel.

*Drugo vprašanje: aktivno razširjanje informacij*

Z drugim vprašanjem se sprašuje, ali bi bilo treba več poudarka nameniti spodbujanju dejavnega razširjanja informacij.

Pomembno je, da se pred odgovorom opozori, da preglednost javnim organom nalaga dve vzporedni zahtevi, eno proaktivno in drugo reaktivno. Prva zahteva je, da se prevzame pobuda za učinkovito komuniciranje z državljani in razvije informacijska strategija, ki je usmerjena v potrebe določenega občinstva. Druga zahteva je, da se državljani ustrezno odzovejo, ko prevzamejo pobudo, tako da zaprosijo za informacije ali dokument, ki še ni javno dostopen.

Pozitiven odgovor na drugo vprašanje torej ne pomeni, da bi bilo treba dati manj poudarka natančnemu in hitremu odzivanju na prošnje za dostop do neobjavljenih dokumentov in informacij.

Glede na navedeno zelo pozdravljam osredotočenost Komisije na dejavnejše razširjanje dokumentov. Za spodbujanje tega cilja bi bilo koristno, če bi vsaka institucija in organ sprejela in objavila sistem objavljanja, v katerem bi določila svojo politiko glede elektronskega in konvencionalnega objavljanja gradiva, vključno z jeziki objavljanja. Razmislili bi lahko o spremembi uredbe, da bi poleg registrov predvideli tudi sisteme objavljanja.

*Tretje vprašanje -- Vključitev Aarhuške uredbe*

S tretjim vprašanjem se v bistvu sprašuje, ali bi bilo treba posebno ureditev za informacije o okolju, vzpostavljeno z Uredbo št. 1367/2006 o uporabi določb Aarhuške konvencije v institucijah in organih Evropske skupnosti, vključiti v splošni okvir za dostop do dokumentov, vzpostavljen z Uredbo št. 1049/2001.

Uredba št. 1367/2006 je začela veljati 28. junija 2007. Posameznikom in nevladnim organizacijam podeljuje nove pravice glede dostopa do informacij, udeležbe javnosti pri odločanju in dostopa do pravnega varstva v okoljskih zadevah. Evropski varuh človekovih pravic lahko obravnava pritožbe zoper institucije in organe Skupnosti, ki ne ravnajo v skladu z Uredbo. Uredba daje tudi nevladnim organizacijam, ki izpolnjujejo določena merila, pravico do vložitve tožbe na Sodišču, potem ko zahtevajo notranjo revizijo upravnega akta v skladu z okoljskim pravom.

Uredba št. 1367/2006 se torej ne nanaša le na preglednost, ampak tudi na pravico do sodelovanja in dostopa do pravnih sredstev.

Kar zadeva preglednost, se pristop Aarhuške konvencije in s tem Uredbe št. 1367/2006 razlikuje od pristopa Uredbe št. 1049/2001, saj se osredotoča na dostop do informacij in ne na dostop do dokumentov. Popolna vključitev obeh ureditev bi torej zahtevala, da se Uredba 1049/2001 (i) temeljito preoblikuje, da bi se osredotočila na informacije in ne na dokumente, ali (ii) razširi, tako da bi izrecno zajemala informacije in dokumente.

Prva možnost bi ogrozila dosežke več kot desetletnih pravil o dostopu do dokumentov na ravni Unije. Druga možnost bi bodisi podvajala Uredbo št. 1367/2006 bodisi, če bi bile zadevne določbe prenesene v Uredbo št. 1049/2001, odvzela skladnost izvajanju Aarhuške konvencije na ravni Unije.

Ker nobena od zgoraj navedenih možnosti ni privlačna, bi bilo bolje, da se vsebinska sprememba Uredbe št. 1049/2001 omeji na konsolidacijo sprememb v zvezi z dostopom do dokumentov, ki so že bile uvedene z Uredbo št. 1367/2006.

Za spodbujanje seznanjenosti javnosti s pravicami do informacij o okoljskih zadevah bi se Uredba št. 1367/2006 lahko omenila v novi uvodni izjavi Uredbe št. 1049/2001. Koristno bi bilo, da se v novi uvodni izjavi splošneje poudari, da je dobro upravno ravnanje, če se odgovori na zahteve po informacijah. (Glede zadnje točke glej določbe kodeksov Sveta in Komisije, navedenih v opombi 11 zgoraj).

Ker države članice zavezuje Aarhuška konvencija[(16),](#(16)){#Footnote16} se bodo verjetno pojavila vprašanja o interakciji med državami članicami in ravnmi Unije v zvezi z dostopom do informacij o okolju, zlasti v zvezi z izvrševanjem okoljskega prava EU. Svetovalni odbor, ki ga predlagam v oddelku 1.1 zgoraj, bi lahko med drugim koristno obravnaval taka vprašanja.

Nazadnje je treba poudariti, da preglednica na strani 10 zelene knjige ni povsem točna. Dostop do vseh dokumentov, ki jih hrani varuh človekovih pravic, ima lahko na primer „javnost" in ne le državljani in prebivalci EU.

*Četrto vprašanje -- varstvo osebnih podatkov*

Namen četrtega vprašanja je pojasniti izjemo iz člena 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001, da se zagotovi ustrezno varstvo osebnih podatkov.

Vprašanje predpostavlja, da je potrebna pojasnitev, vendar ni tako. Dejansko je razmerje med dostopom javnosti in varstvom podatkov jasno opredeljeno v odličnem dokumentu, ki ga je leta 2005 pripravil Evropski nadzornik za varstvo podatkov[(17).](#(17)){#Footnote17} Težava, kot poudarja ENVP na strani 36 svojega letnega poročila za leto 2006, je, da Komisija ne sprejema tega, kar je v zvezi s tem povedal.

Menim, da je edino pojasnilo, ki je potrebno tako v zvezi s to izjemo kot v zvezi s tistim, na katerega se nanaša vprašanje 7 v nadaljevanju, tisto, na katero sem opozoril lani, ko sem pozdravil, da je Evropska investicijska banka sprejela sporazumno rešitev:
> „... čeprav bi moral biti dostop javnosti do dokumentov čim širši, sta zasebnost in poslovna zaupnost zakonita interesa, ki omejujeta dostop javnosti. Vendar se prav osebi, katere zasebnost ali poslovni interesi se nanašajo, ne bi smel zavrniti dostop iz tega razloga."(18){#Footnote18}

Ker to po mojem mnenju pomeni pravilno uporabo obstoječega prava, bi se pojasnilo lahko vključilo v novo uvodno izjavo.

*Peto vprašanje - varstvo poslovnih in gospodarskih interesov tretjih oseb*

S petim vprašanjem se sprašuje, kako pojasniti izjemo iz prve alinee člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001, da se zagotovi ustrezno varstvo poslovnih in gospodarskih interesov tretjih oseb. Zelena knjiga se v zvezi s tem sklicuje na obveznost varovanja poslovne skrivnosti iz člena 287 Pogodbe ES.

Razen kot je navedeno že v odgovoru na prejšnje vprašanje, je vprašljivo, ali je potrebna kakršna koli pojasnitev. Sodba Sodišča prve stopnje v zadevi T-198/03, *Bank Austria Creditanstalt AG proti Komisiji,* jasno kaže, da je zakonodajalec že opravil tehtanje in da prepoved razkritja informacij, „za katere velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti", ni ovira za objavo informacij, s katerimi ima javnost pravico biti seznanjena prek pravice dostopa do dokumentov[(19).](#(19)){#Footnote19}

V nasprotju z vtisom, ki ga daje drugi odstavek na strani 16 zelene knjige, bi torej konkreten predlog Komisije za spremembo pomenil razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje v zadevi T-198/03 in ne njeno vključitev.

*Vprašanje 6 -- „čezmerni ali neprimerni" zahtevki*

S šestim vprašanjem se sprašuje, ali glede na dosedanje izkušnje obstajajo posebne določbe za obravnavanje prošenj, ki so očitno pretirane ali neprimerne, zlasti glede časovnih okvirov.

Nisem seznanjen z nobenim dokazom, ki bi upravičeval takšno spremembo. Nasprotno, drugi in tretji odstavek člena 6 Uredbe zagotavljata ustrezen okvir za reševanje težave, za katero se zdi, da jo ima v mislih Komisija.

Poudaril bi tudi, da dobro upravljanje in preglednost nista nasprotujoča si cilja. Uprava, ki se organizira, da bi izpolnila potrebe po preglednosti, bo na splošno učinkovitejša in uspešnejša od uprave, ki se ne organizira. Na primer, po potrebi bo lahko hitro in natančno poiskal dokumente, namesto da bi jih napačno založil.

Kot je navedeno zgoraj (točka 1.1), bi bilo treba zagotavljanje ustreznih virov za upravljanje informacij in dokumentov ter uveljavljanje pravice dostopa javnosti obravnavati kot potrebno naložbo za zagotovitev učinkovitosti, uspešnosti in preglednosti institucij in organov Unije.

Stroškovno najučinkovitejši pristop je upoštevanje preglednosti pri oblikovanju novih informacijskih sistemov za namene upravljanja, tako da lahko isti sistem v največji možni meri izpolnjuje notranje zahteve upravljanja in zunanje zahteve glede preglednosti. Ta točka je pomembna tudi za naslednje vprašanje o podatkovnih zbirkah.

*Vprašanje 7 -- podatkovne zbirke*

S sedmim vprašanjem se sprašuje, ali bi moral pojem „dokument" zajemati sklope informacij, ki jih je mogoče pridobiti iz podatkovne zbirke z uporabo obstoječih iskalnih orodij.

Zaradi razširjenega razvoja in uporabe elektronskih podatkovnih zbirk se ureditve preglednosti, ki temeljijo na dostopu do dokumentov, soočajo s številnimi konceptualnimi težavami, s katerimi se ukvarjam v tekoči preiskavi pritožbe[(20).](#(20)){#Footnote20}

Razširitev opredelitve dokumenta na vse podatkovne zbirke bi ogrozila eno od prednosti ureditve preglednosti, ki temelji na dostopu do dokumentov. Ta prednost je v tem, da je načeloma enostavno opredeliti vsebino dokumenta, tako da je mogoče prošnje za dostop obravnavati hitro. Po drugi strani pa bi omejitev pravice do dostopa do informacij, ki jih je mogoče pridobiti z uporabo obstoječih iskalnih orodij, lahko ogrozila uporabnost pravice do dostopa, saj se bodo taka orodja običajno razvila le ob upoštevanju potreb notranjega upravljanja informacij.

Namesto tega bi bila uvedba splošne obveznosti za institucije, da pri oblikovanju in delovanju podatkovnih zbirk upoštevajo potrebe po preglednosti, koristen korak, ki bi spodbudil učenje v prihodnosti.

*Vprašanje 8 -- Časovna veljavnost izjem*

Z osmim vprašanjem se sprašuje, ali bi bilo treba v Uredbi navesti dogodke pred in po katerih bi se izjeme uporabljale ali ne.

Izjeme iz odstavkov (1), (2) in (3) člena 4 Uredbe 1049/2001 vključujejo preskus škode, ki pomeni, da bi razkritje zadevnega dokumenta oslabilo (prva dva odstavka) ali resno oslabilo (tretji odstavek) varstvo zadevnega interesa.

Sčasoma se zmanjša verjetnost škode. Na primer, informacije, ki so v določenem trenutku tržno občutljive, verjetno ne bodo ostale tako časovno neomejene. Ker pa razvoja trga ni mogoče zanesljivo predvideti, je morda težko vnaprej določiti, kdaj se lahko informacije objavijo, ne da bi to škodovalo poslovnim in gospodarskim interesom.

Zato bi moral biti odgovor na osmo vprašanje nikalen, saj bi se s pozitivnim odgovorom tvegalo, da se zavrne razkritje dokumentov, ki bi se lahko objavili brez povzročanja škode, ali da se zahteva razkritje, čeprav je še vedno verjetno, da bo škoda nastala.

Poleg tega bi predlagana določba izničila možnost prevladujočega javnega interesa za razkritje v skladu s členom 4(2) ali (3) Uredbe.

Strasbourg, 11. julija 2007

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

*** ** * ** ***

[(1)](#Footnote1){#(1)} Kodeks ravnanja Sveta in Komisije v zvezi z dostopom javnosti, *Uradni list* L 340, 1993, str. 41; Sklep Sveta 93/731 z dne 20. decembra 1993 o dostopu javnosti do dokumentov Sveta, *UL L* 340, str. 43; Odločba Komisije 94/90 z dne 8. februarja 1994 o dostopu javnosti do dokumentov Komisije, *Uradni list* L 46, 1994, str. 58.

[(2)](#Footnote2){#(2)} Sedanje besedilo druge uvodne izjave je naslednje: *„Odprtost državljanom omogoča, da tesneje sodelujejo v postopku odločanja, in zagotavlja, da ima uprava večjo legitimnost ter je učinkovitejša in odgovornejša do državljanov v demokratičnem sistemu. Odprtost prispeva h krepitvi načel demokracije in spoštovanja temeljnih pravic, kot so določene v členu 6 Pogodbe EU in Listini Evropske unije o temeljnih pravicah."*

[(3)](#Footnote3){#(3)} Glej Izjavo v zvezi s Protokolom o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, priloženo Amsterdamski pogodbi (Izjava 43). Sklepi Evropskega sveta v Essnu (decembra 1994) o subsidiarnosti prav tako poudarjajo, da „mora upravno izvajanje zakonodaje Skupnosti načeloma ostati v pristojnosti držav članic".

[(4)](#Footnote4){#(4)} Glej zlasti Direktivo 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS (UL *L* 41, str. 26).

[(5)](#Footnote5){#(5)} Zadeva T-168/02, *IFAW Internationaler Tierschutz-Fonds proti Komisiji,* 2004, Recueil, str. II-4135. Zelena knjiga poudarja, da je sodba v pritožbenem postopku pred Sodiščem. Člen 4(5) Uredbe št. 1049/2001 se glasi: *„Država članica lahko od institucije zahteva, da brez njenega predhodnega soglasja ne razkrije dokumenta, ki izvira iz te države članice."*

[(6)](#Footnote6){#(6)} Posledice te ločitve so v primeru Sveta ublažene s prakso Sveta, da pisna stališča delegacij in dokumente, v katerih so povzete ustne izjave članov Sveta ali enega od njegovih pripravljalnih teles, obravnava kot dokumente Sveta: glej Bart Driessen, „The Council of the European Union and access to documents", 2005 *European Law Review* 675 na str. 687.

[(7)](#Footnote7){#(7)} Glej sporočilo za javnost Evropskega varuha človekovih pravic št. 17/2006 z dne 22. septembra 2006, ki je na voljo na moji spletni strani: [http://www.ombudsman.europa.eu/release/en/2006-09-22.htm.](/release/en/2006-09-22.htm)

[(8)](#Footnote8){#(8)} Glej Letno poročilo Evropskega varuha človekovih pravic za leto 2005, str. 49. Zahteva je bila naslovljena na organe držav članic v skladu s členom 3(3) Sklepa Evropskega parlamenta 94/262 z dne 9. marca 1994 o pravilih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje funkcije varuha človekovih pravic, *Uradni list* 1994, L 113, str. 15.

[(9)](#Footnote9){#(9)} Člen 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

[(10)](#Footnote10){#(10)} Formalno bi delovno telo lahko sestavljali organi v vsaki državi članici, odgovorni za zagotavljanje dostopa do pravnega varstva v skladu s členom 6(1) Direktive 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS (UL *L* 41, str. 26).

[(11)](#Footnote11){#(11)} Glej člen 22 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev in npr. člen 4 Sklepa Komisije 2000/633/ES, ESPJ, Euratom z dne 17. oktobra 2000 o spremembah njenega poslovnika, *UL L* 267, str. 63; Člen 6 Sklepa generalnega sekretarja Sveta/visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko z dne 25. junija 2001 o kodeksu dobrega upravnega ravnanja generalnega sekretariata Sveta Evropske unije in njegovega osebja v poklicnih odnosih z javnostjo, *2001 Uradni list* C 189, str. 1.

[(12)](#Footnote12){#(12)} Glej Letno poročilo Evropskega varuha človekovih pravic za leto 2004, str. 42.

[(13)](#Footnote13){#(13)} Komisija je varuhu človekovih pravic sporočila, da zaradi svojih notranjih postopkov, potrebnih za spoštovanje kolegialnosti, potrebuje šest tednov, da odgovori na njegove preiskave.

[(14)](#Footnote14){#(14)} Pritožba 3208/2006/GG.

[(15)](#Footnote15){#(15)} „vsebine*ne glede na to, kakšen je njihov medij (napisane na papirju ali shranjene v elektronski obliki ali kot zvočni, vizualni ali avdiovizualni zapis) o zadevi, ki se nanaša na politike, dejavnosti in odločitve s področja pristojnosti institucije*".

[(16)](#Footnote16){#(16)} Glej Direktivo 2003/4/ES, opomba 4 zgoraj.

[(17)](#Footnote17){#(17)} ENVP, *Dostop javnosti do dokumentov in varstvo podatkov,* referenčni dokument št. 1. Julij 2005, na voljo na spletni strani ENVP: [http://www.edps.europa.eu/EDPSWEB/Jahia/lang/en/pid/21.](http://www.edps.europa.eu/EDPSWEB/Jahia/lang/en/pid/21)

[(18)](#Footnote18){#(18)} Sporočilo za javnost 15/2006, na voljo na moji spletni strani http://www.euro-ombudsman.eu.int/release/en/2006-07-03.htm. [](http://www.euro-ombudsman.eu.int/release/en/2006-07-03.htm)

[(19)](#Footnote19){#(19)} Glej točki 72 in 75 sodbe.

[(20)](#Footnote20){#(20)} Pritožba 1693/2005/PB.