Ozadje pritožbe

1. Leta 2013 je nemški profesionalni košarkarski klub sodeloval na evropskem tekmovanju, na katerem je sodeloval tudi španski košarkarski klub. Pritožnik se je 6. avgusta 2013 pri Evropski komisiji pritožil, da je Španija španskemu košarkarskemu klubu dodelila naslednjo državno pomoč: (i) 1,9 milijona EUR letno za triletno sponzorsko pogodbo za obdobje 2014–2016; (ii) 1,5 milijona EUR za odpoved iste sponzorske pogodbe; in (iii) 3,7 milijona EUR kot oprostitev davčnega dolga.

2. Komisija je 3. septembra 2013 pritožniku sporočila, da je začela postopek v zvezi s pritožbo.

3. Pritožnik je 20. septembra 2013 Komisijo zaprosil, naj ga čim prej obvesti o prednostnem statusu zadeve, vsekakor pa v dvomesečnem roku iz naslova 7.2 Kodeksa najboljših praks pri izvajanju postopkov za nadzor državne pomoči (v nadaljnjem besedilu: Kodeks [1]).

4. Komisija je 28. oktobra 2013 pritožniku odgovorila, da je glede na zgodnjo fazo komunikacije s španskimi organi prezgodaj za predložitev takih informacij.

5. Pritožnik je 1. novembra 2013 Komisiji odgovoril, da ni "prezgodaj", da bi ga obvestil o statusu pritožbe, saj so od njene vložitve minili trije meseci. Pritožnik je trdil, da bi bilo treba prednostni status priglasiti čim prej.

6. Pritožnik se je 1. marca 2014, potem ko ni več zaslišal Komisije, obrnil na Evropskega varuha človekovih pravic. Pritožil se je, da Komisija v sedmih mesecih od 6. avgusta 2013 do 1. marca 2014 ni spoštovala kodeksa, saj ga ni obvestila o prednostnem statusu njegove pritožbe. Pritožnik je tudi poudaril, da je Komisija v drugih podobnih primerih državne pomoči že trdila, da je zakonik delno zastarel. Vendar Komisija kodeks še naprej objavlja na svojem spletišču in na njem ni znakov, da je kodeks v celoti ali delno zastarel.

Preiskava

7. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo pritožbe ter opredelila naslednje trditve in trditve:

Trditev:

Komisija pritožnika ni obvestila, ali je njegova pritožba v zvezi z domnevno nezakonito državno pomočjo prednostna zadeva ali ne, kot zahteva naslov 7.2 zakonika.

Zahtevek:

Komisija bi morala pritožbo obravnavati kot prednostno zadevo in o tem ustrezno obvestiti pritožnika.

8. Varuhinja človekovih pravic je Komisijo prosila tudi, naj odgovori na naslednja vprašanja:

„Kakšno je trenutno stanje kodeksa (tj. (a) ali so vsi deli kodeksa v celoti veljavni; in (b) ali Komisija v celoti upošteva vse dele kodeksa);

Če ste na vprašanje iz točke (a) odgovorili nikalno, navedite, kateri deli kodeksa so v celoti veljavni in kaj je Komisija storila/ukrepa, da bi to objavila;

Če ste na vprašanje iz točke (b) odgovorili nikalno, navedite, katere dele kodeksa Komisija v celoti upošteva in kaj je Komisija storila oziroma dela, da bi to objavila.

9. Varuh človekovih pravic je med preiskavo prejel mnenje Komisije o pritožbi in nato pripombe pritožnika kot odgovor na mnenje Komisije. Varuh človekovih pravic je pri preiskavi upošteval argumente in mnenja strank.

10. Pritožnik je 2. decembra 2014 obvestil varuha človekovih pravic, da (i) ga je Komisija z dopisom z dne 2. oktobra 2014 obvestila, da njegova pritožba ni imela prednostnega statusa; in da (ii) ga je Komisija z dopisom z dne 25. novembra 2014 obvestila, da po komunikaciji s španskimi organi njene službe „niso mogle ugotoviti nobenega vprašanja v zvezi z nezakonito državno pomočjo“in zato „ne namerava nadalje obravnavati zadeve“. Pritožnik je v dopisu, v katerem je posredoval dopise Komisije, navedel, da ga Komisija ni obvestila o tem, zakaj se je odločila, da njegovi pritožbi ne bo dala prednosti.

Domnevno neobveščanje pritožnika, ali je bila njegova pritožba prednostna naloga

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

11. Komisija je v svojem mnenju najprej navedla točko 48 zakonika, ki ji omogoča, da pritožbe obravnava različno prednostno. Tako lahko odloži obravnavo zadeve, ki ni prednostna [2].

12. Komisija je nato ugotovila, da je pritožniku odgovorila z dopisom z dne 3. septembra 2013 in z elektronsko pošto z dne 28. oktobra 2013. Trdila je, da je iz teh sporočil (posredno) razvidno, da se pritožba ne obravnava prednostno. Vendar je Komisija priznala, da bi lahko bile informacije, ki so bile pritožniku poslane jeseni 2013, jasnejše glede prednostnega statusa.

13. Skratka, Komisija je zdaj navedla, da se je odločila, da pritožnikovemu primeru ne bo dodelila prednosti. Poleg tega odstavek 48 zakonika določa, da si Komisija načeloma prizadeva pritožniku poslati prvi upravni dopis, v katerem predstavi svoja predhodna stališča v dvanajstih mesecih. Pritožnikov primer ni bil prednostni primer, zato ga ni bilo treba nujno obravnavati. Poleg tega se na dan mnenja Komisije dvanajstmesečno obdobje še ni izteklo.

14. Kar zadeva vprašanja varuha človekovih pravic v zvezi s procesnim upravičenjem kodeksa, je Komisija ugotovila, da kodeks zagotavlja smernice za vsakodnevno izvajanje postopkov v zvezi z državno pomočjo. Ne ustvarja niti ne spreminja pravic ali obveznosti, določenih v Pogodbah, postopkovni uredbi ^[3] ali Uredbi 794/2004 [4]. V zvezi z vprašanjem, ali so vsi deli zakonika še vedno veljavni, je potrdila, da so se vsi deli naslova 7 zakonika, razen odstavka 46 (obrazec za pritožbe), še vedno uporabljali po začetku veljavnosti Uredbe št. 734/2013 20. avgusta 2013 (izvedbena uredba). Ker je bil novi obrazec za pritožbe objavljen v Uradnem listu, je Komisija menila, da ni treba sprejeti nadaljnjih ukrepov za obveščanje javnosti. Komisija je navedla, da je v celoti zavezana izvajanju zakonika, vendar mora spoštovati postopkovno uredbo in izvedbeno uredbo. Vsebina kodeksa je bila po mnenju Komisije neobvezna in je podrejena tem uredbam.

15. Pritožnik se je v svojih pripombah strinjal, da ima Komisija pravico pritožbe o državni pomoči obravnavati različno prednostno. Vendar je trdil, da bi morala dodelitev prednostnega statusa temeljiti na objektivnih merilih, kot je opisano v naslovu 7.2 [5] zakonika. Opozoril je, da Komisija od 29. septembra 2014 ni navedla razlogov, zakaj meni, da njegova zadeva ni prednostna, čeprav je bila k temu pozvana v dopisu, ki ga je nanjo naslovil 28. avgusta 2014. Poleg tega si mora Komisija po svojih najboljših močeh še vedno prizadevati, da ga obvesti o prednostnem statusu njegove pritožbe. Pritožnik je opozoril tudi na protislovje v pojasnilih Komisije: dopis Komisije z dne 3. septembra 2013 je nakazoval, da njegov primer nima prednostnega statusa; vendar je Komisija v dopisu z dne 28. oktobra 2013 navedla, da je še vedno „prezgodaj“, da bi ga obvestila o prednostnem statusu njegove pritožbe.

16. Pritožnik je vztrajal, da Komisija ni spoštovala kodeksa, saj nanj ni odgovorila z upravnim dopisom. Pritožnik je poudaril, da zgolj zato, ker kodeks ni obvezen, to ne pomeni, da bi Komisija lahko naključno prezrla njegove določbe.

Ocena varuha človekovih pravic

17. Varuhinja človekovih pravic najprej meni, da je primerno in potrebno, da javne institucije prednostno razvrstijo svoje delo, da bi kar najbolje služile javnemu interesu. Vendar bi morala ta prednostna razvrstitev temeljiti na objektivnih merilih, v njih pa bi moralo biti pojasnjeno, kako so bila ta merila uporabljena v posebnih primerih.

18. Varuh človekovih pravic tudi ugotavlja, da čeprav kodeksi ravnanja, ki jih institucija sprejme enostransko, niso zakoni, bi jih morala institucija, če kodeks obstaja, upoštevati ali navesti utemeljene razloge, zakaj tega ni storila ^[6].

19. Varuh nadalje ugotavlja, da kodeks najboljše prakse za izvajanje postopkov za nadzor državne pomoči zahteva, da si Komisija „po najboljših močeh“ prizadeva pritožnike v dveh mesecih obvestiti o prednostnem statusu njihovih pritožb. Ta zaveza je pomembna za pritožnike, ki imajo legitimen interes, da vsaj na splošno vedo, kako namerava Komisija obravnavati njihove pritožbe, tudi če jih Komisija formalno ne opredeli kot „zainteresirane stranke“.

20. Varuh človekovih pravic bo na podlagi navedenega preučil, ali je Komisija pritožnika ustrezno obvestila o statusu njegove pritožbe in ali mu je s tem pojasnila, zakaj je zavzela posebno stališče glede statusa njegove pritožbe.

21. V zvezi s tem varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da Komisija zdaj vztraja, da je v dopisu z dne 3. septembra 2013 že zavzela stališče o prednostnem statusu pritožbe. Hkrati je Komisija priznala, da bi lahko bilo njeno sporočilo v zvezi s tem bolj izrecno.

22. Varuh človekovih pravic se strinja, da je bilo pritožniku, ne glede na dejanske namere Komisije, ko je napisala dopis z dne 3. septembra 2013, težko ali celo nemogoče, da bi iz tega dopisa razumel, kakšen prednostni status je dala njegovi pritožbi. V tem dopisu prav gotovo ni bilo izrecno navedeno, kakšen prednostni status ima pritožba. V vsakem primeru, tudi če bi bilo sprejeto, da je bil namen dopisa Komisije z dne 3. septembra 2013 pritožnika obvestiti o prednostnem statusu, je Komisija dodatno zmedla zadeve s svojim dopisom z dne 28. oktobra 2013, v katerem je izrecno navedla, da je „prezgodaj potrditi“ prednostni status pritožbe.

23. Varuh človekovih pravic zato ugotavlja, kot se zdi, da Komisija sama priznava v svojem mnenju, da njeno sporočilo z dne 3. septembra 2013 ni bilo ustrezno za obveščanje pritožnika o prednostnem statusu njegove pritožbe. Komisija je šele v dopisu z dne 2. oktobra 2014 pojasnila, da pritožnikova pritožba o državni pomoči ni dobila prednostnega statusa.

24. V teh okoliščinah varuh človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija pritožniku zagotovila ustrezne informacije šele več kot eno leto po tem, ko je vložil pritožbo v zvezi z državno pomočjo. Tako je bilo, čeprav kodeks določa, da si mora Komisija po najboljših močeh prizadevati, da v dveh mesecih navede prednostni status zadeve. Varuhinja človekovih pravic prav tako ugotavlja, da Komisija ni navedla nobenega prepričljivega razloga za to zamudo niti se v zvezi s tem ni opravičila.

25. Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da Komisija pritožnika ni obvestila, ali je bila njegova pritožba prednostna zadeva ali ne. To je bil primer nepravilnosti. Varuh človekovih pravic bo zato v nadaljevanju podal kritično pripombo.

26. V zvezi z vprašanjem, ali bi morala Komisija pritožnika obvestiti o tem, zakaj se je odločila, da njegovi pritožbi ne bo dala prednosti, varuh človekovih pravic ugotavlja, da kodeks izrecno določa neizčrpen seznam možnih razlogov, zakaj pritožba morda ne bo imela prednostnega statusa. Seznam vključuje (i) (omejen) obseg domnevne kršitve; (ii) (omejeno) velikost upravičenca; (iii) (ustreznost) zadevnega gospodarskega sektorja; in (iv) obstoj podobnih pritožb, skupaj s splošno delovno obremenitvijo služb. Vendar Komisija niti v svojem mnenju varuhu človekovih pravic v tem skladnem dopisu niti v dopisu z dne 2. oktobra 2014 ni navedla, zakaj se je odločila, da pritožbi pritožnika ne bo dala prednosti. Ker pa ta vidik ni bil del pritožbe, v zvezi s katero je varuhinja človekovih pravic Komisijo zaprosila za mnenje, Komisija še ni imela priložnosti izraziti svojega stališča o tem vprašanju. Varuhinja človekovih pravic meni, da nadaljnje preiskave v zvezi s tem vprašanjem ne bi bile koristne.

27. Nazadnje varuh človekovih pravic v zvezi s kodeksom ugotavlja, da je Komisija izrecno navedla, da vsi deli kodeksa še vedno veljajo, razen odstavka 46 (obrazec za pritožbe) naslova 7 kodeksa, ki je bil nadomeščen z novim obrazcem za pritožbe, objavljenim v Uradnem listu. Varuh zato meni, da ta vidik pritožbe ne zahteva nadaljnjih preiskav.

Sklepna ugotovitev

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi preiskave te pritožbe zaključila z naslednjo kritično pripombo:

Komisija pritožnika v razumnem roku ni obvestila, ali je bila njegova pritožba v zvezi z domnevno nezakonito državno pomočjo prednostna zadeva ali ne. To pomeni nepravilnost.

Pritožnik in Komisija bosta obveščena o tej odločitvi.

Emily O'Reilly

V Strasbourgu, 8. junija 2015

[1] Kodeks najboljših praks pri izvajanju postopkov za nadzor državne pomoči (UL C 136, 16.6.2009, str. 13).

[2] Zadeva T-475/04, Bouygues SA proti Komisiji, ZOdl. 2007, str. II-2097, točki 158 in 159.

[3] Uredba Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije (UL L 83, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EU) št. 734/2013 z dne 22. julija 2013 (UL L 204, str. 1).

[4] Uredba Komisije (ES) št. 794/2004 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (UL L 140, str. 1).

[5] Ti vključujejo obseg domnevne kršitve, velikost upravičenca, gospodarski sektor in obstoj podobnih pritožb.

[6] Združene zadeve T-79/89, T-84/89, T-85/89, T-86/89, T-89/89, T-91/89, T-92/89, T-94/89, T-96/89, T-98/89, T-102/89 in T-104/89, BASF in drugi proti Komisiji, Recueil 1992, str. II-315, točka 78.