Ozadje pritožbe

1. Pritožnik, ki živi v Španiji, se aktivno zanima za izvajanje evropske okoljske zakonodaje. Tako je 11. junija 2009 generalnemu direktoratu Evropske komisije za okolje (GD za okolje) poslala elektronsko sporočilo, v katerem je zaprosila za statistične podatke o številu pritožb v zvezi z domnevnimi kršitvami okoljske zakonodaje EU, ki jih je Španija evidentirala na leto. Zanimalo jo je tudi, koliko pritožb je bilo sprejetih in koliko zavrnjenih.

2. GD za okolje je istega dne po elektronski pošti odgovoril, da te informacije niso na voljo. Vendar se je pritožnik skliceval na statistične podatke o kršitvah v zvezi z okoljem, ki so bili objavljeni na njegovem spletišču. Pritožniku je tudi svetovala, naj si ogleda letna poročila o izvajanju prava EU v državah članicah, ki jih objavi generalni sekretariat Komisije. Statistični podatki GD za okolje so zagotovili informacije o številu postopkov za ugotavljanje kršitev, ki jih je GD za okolje obravnaval na leto, ter razčlenitev števila nerešenih postopkov za ugotavljanje kršitev po državah članicah. V letnem poročilu sta bila navedena skupni znesek obravnavanih zadev in odstotek postopkov za ugotavljanje kršitev, zaključenih pred prvim uradnim korakom. Statistična priloga je vsebovala informacije o „novo odkritih primerih“ po državah članicah in, v drugi preglednici, po področjih politike.

3. Pritožnik s tem odgovorom ni bil zadovoljen, zato se je istega dne po elektronski pošti pritožil generalnemu direktorju GD za okolje. Dva dni pozneje je prošnjo ponovila uradniku GD za okolje na predstavništvu Komisije v Madridu. Slednji je odgovoril 14. junija 2009 in obžaloval, da ne more storiti ničesar drugega kot poslati sporočilo Bruslju.

4. Ker pritožnica ni prejela odgovora na svojo pritožbo, je 12. oktobra 2009 ponovno stopila v stik s Komisijo in navedla, da prejete informacije niso bile to, kar je zahtevala. Zato je ponovila svojo zahtevo.

5. Pritožnik 12. novembra 2009 še vedno ni prejel odgovora. Zato je vložila to pritožbo.

6. Službe varuha človekovih pravic so stopile v stik s Komisijo, da bi ugotovile, ali bi bilo zadevo mogoče rešiti neuradno. Komisija je nato varuhu človekovih pravic predložila kopijo dopisa, ki ga je 2. decembra 2009 naslovila na pritožnika. V tem dopisu je pojasnila, da ne obstaja noben dokument, ki bi vseboval informacije, ki jih je zahteval pritožnik. Zato njena prošnja ni spadala na področje uporabe Uredbe 1049/2001 [1], saj se nanaša le na dostop do obstoječih dokumentov in od institucije ne zahteva, da pripravi dokument, da bi izpolnila prošnjo. V zvezi s tem bi bilo treba zahtevane informacije pridobiti iz številnih različnih podatkovnih zbirk, kar bi zahtevalo velike naložbe v smislu osebja in delovnega časa. Po mnenju Komisije bi bilo to nesorazmerno. Vendar se je sklicevala na več javno dostopnih virov informacij in statističnih podatkov o številu prejetih in odprtih pritožb zaradi kršitev. Navedla je tudi, da bo kmalu objavila poročilo o sistemu EU Pilot, novem mehanizmu za obravnavo pritožb zaradi kršitev. To poročilo bi vsebovalo podatke o pritožbah proti sodelujočim državam članicam, obravnavanih od aprila 2008 naprej.

7. Varuh človekovih pravic je po preučitvi vsebine tega pisma in nadaljnjih stikih s svojimi službami sklenil, da v tem primeru ni mogoče najti neformalne rešitve.

Predmet preiskave

8. Pritožnik je trdil, da Komisija napačno ni odgovorila na njegovo vprašanje o tem, koliko pritožb zaradi kršitev zoper Španijo v zvezi z okoljskimi zadevami je bilo evidentiranih na leto, koliko jih je bilo zavrnjenih in koliko sprejetih.

9. Trdila je, da bi morala Komisija zagotoviti zgoraj navedene statistične informacije.

Preiskava

10. Varuh človekovih pravic je 17. decembra 2009 začel preiskavo in Komisijo zaprosil za mnenje.

11. Komisija je mnenje poslala 26. marca 2010, nemški prevod pa 12. aprila 2010. Ti dokumenti so bili 16. aprila 2010 posredovani pritožniku, da bi predložil pripombe. Pritožnik je svoje pripombe predložil 21. junija 2010.

Analiza in sklepi varuhinje človekovih pravic

A. Trditev, da zahtevane statistične informacije niso bile predložene, in s tem povezan zahtevek

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

12. Pritožnica je trdila, da Komisija ni odgovorila na njeno vprašanje, in sicer, kje najti statistične podatke o pritožbah zaradi kršitev, vloženih proti Španiji v zvezi z okoljem, in koliko jih je bilo zavrnjenih in sprejetih.

13. Komisija je poudarila, da se Uredba št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov nanaša le na dostop do obstoječih dokumentov. Vendar informacije, ki jih je zahteval pritožnik, niso bile vsebovane v nobenem obstoječem dokumentu. Poleg tega Direktiva 2003/4 o dostopu javnosti do informacij [2], ki se ne uporablja za institucije EU, od organov držav članic zahteva le, da državljanom zagotovijo "razpoložljive" informacije.

14. Zato je Komisija pritožniku predložila informacije, ki jih je imela na voljo in ki so bile čim tesneje povezane z njeno zahtevo. V dopisu z dne 2. decembra 2010 je pritožnika tudi obvestila, da bi bil napor, potreben za zbiranje zahtevanih podatkov, nesorazmeren s pričakovano koristjo. Vendar so bile nekatere pomembne informacije javno dostopne. V zvezi s tem je pritožnika napotila na poročilo sistema EU Pilot, ki bo kmalu objavljeno.

15. Komisija je 15. februarja 2010 pritožniku poslala še en dopis, v katerem je poudarila, da je na svoji spletni strani pravkar posodobila informacije v zvezi z izvrševanjem okoljske zakonodaje EU. Spletišče je zdaj vsebovalo informacije do leta 2009 in navajalo število pritožb, ki jih je GD za okolje evidentiral (proti vsem državam članicam) v letih 2007, 2008 in 2009. Komisija je vključila tudi informacije o številu nerešenih postopkov za ugotavljanje kršitev in drugih preiskav v zvezi s Španijo. Poleg tega je predložila statistične podatke o številu pritožb in poizvedb v zvezi z domnevnimi kršitvami okoljskega prava EU s strani Španije, ki so bile v zadnjih treh letih evidentirane v NIF (podatkovna zbirka Komisije o kršitvah), EU Pilot (platforma za reševanje pritožb, pri kateri je potreben prispevek zadevne države članice) in CHAP (obravnava pritožb – Accueil des Plaignants, nova podatkovna zbirka za evidentiranje pritožb in poizvedb).

16. Komisija je poudarila, da je treba za zbiranje teh podatkov informacije izbrati in obdelati ročno iz različnih podatkovnih zbirk. Opozorila je tudi, da je pritožnika že v svojem prvotnem odgovoru in dopisu z dne 2. decembra 2009 napotila na letna poročila o uporabi zakonodaje EU. Te so vsebovale informacije, pomembne za pritožnikovo zahtevo, kot so kršitve po sektorjih ali državah članicah. Čeprav je Komisija obžalovala čas, ki ga je potrebovala za odgovor na pritožnikovo zahtevo z dne 12. oktobra 2009, je menila, da je s tem, ko je pritožniku zagotovila informacije iz svojega dopisa, storila več, kot bi običajno morala storiti v skladu s svojim kodeksom dobrega ravnanja javnih uslužbencev.

17. Pritožnik v svojih pripombah ni komentiral informacij, ki mu jih je predložila Komisija, razen obžalovanja, da si je Komisija zelo prizadevala odgovoriti na njeno zahtevo. Pritožnica je navedla, da je enako zahtevo predložila Odboru za peticije Evropskega parlamenta, ki ji je poslal zelo informativen odgovor. Po mnenju pritožnika je to nakazovalo, da je register Komisije mogoče izboljšati.

Ocena varuha človekovih pravic

18. Komisija se je v svojem mnenju sklicevala na Direktivo 2003/4, ki se nanaša na dostop do informacij o okolju, ki jih hranijo organi držav članic. Kot pa je Komisija sama ugotovila, je ta direktiva naslovljena na države članice in zato ni neposredno pomembna za to zadevo. Komisija se je sklicevala tudi na Uredbo 1049/2001, ki se nanaša na dostop do dokumentov. Vendar glede na to, da je pritožnik predložil zahtevo za informacije, tudi ta uredba ni pomembna za to zadevo.

19. Pritožnik je zahteval statistične podatke o številu pritožb zaradi kršitev, evidentiranih na leto v zvezi z okoljskimi zadevami v Španiji. Zanimalo jo je tudi, koliko pritožb je bilo sprejetih in koliko zavrnjenih.

20. Komisija jo je najprej napotila na javno dostopne vire informacij in zagotovila splošne statistične podatke o številu zadev, zaključenih pred prvim uradnim korakom v postopku. Po poskusu varuha človekovih pravic, da bi zadevo rešil neformalno, je Komisija pojasnila, da ne obstaja noben dokument, ki bi vseboval informacije, ki jih je zahteval pritožnik. Zbiranje teh informacij za popoln odgovor na pritožnikovo zahtevo bi pomenilo nesorazmeren napor.

21. Komisija je v dopisu z dne 15. februarja 2010, ki je bil poslan po začetku te preiskave, predložila dodatne informacije o tem, koliko pritožb zoper Španijo v zvezi z okoljskim pravom je bilo evidentiranih. Pritožniku je tudi navedla, koliko pritožb je bilo zavrnjenih.

22. Pritožnik v svojih pripombah ni komentiral informacij, ki mu jih je predložila Komisija, razen obžalovanja, da si je Komisija zelo prizadevala odgovoriti na njeno zahtevo.

23. Varuhinja človekovih pravic zato meni, da v tej zadevi ni razlogov za nadaljnje preiskave.

24. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je pritožnik v svojih pripombah navedel, da se zdi register Komisije manj učinkovit od registra Odbora za peticije in da so zato v zvezi s tem možne izboljšave. Vendar varuh človekovih pravic razume, da pritožnik pri tej pripombi ni nameraval navesti nove trditve. Varuhinja človekovih pravic v vsakem primeru ugotavlja, da se zdi, da pritožnik tega vprašanja do zdaj ni predložil Komisiji. Zato tega vprašanja trenutno ne bi mogel obravnavati. Vendar lahko pritožnik seveda vloži novo pritožbo v zvezi s to zadevo, potem ko je Komisiji predhodno predložil ustrezne pristope.

25. Varuh človekovih pravic tako ugotavlja, da ni razloga, da bi nadaljeval preiskavo te pritožbe.

C. Sklepi

Varuh človekovih pravic na podlagi svoje preiskave te pritožbe zaključi z naslednjim sklepom:

Ni razlogov za nadaljnje preiskave.

Pritožnik in Komisija bosta obveščena o tej odločitvi.

P. Nikiforos Diamandouros

V Strasbourgu, 20. decembra 2010

[1] Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331).

[2] Direktiva 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS (UL L 41, str. 26).