FOR PREVIEWING & TESTING PURPOSES ONLY.
This notification will disappear once the page will be published.
This link is available for less than 30 minutes.
  • Lahko berljiv
  • Velikost besedila

Želite vložiti pritožbo zoper institucijo ali organ EU?

Trenutni jezik: 
  • Slovenščina
Izvorni jezik: 
Razpoložljive jezikovne različice: 
Prevod te strani je bil narejen s strojnim prevajanjem.
Strojni prevodi lahko vsebujejo napake, ki bi lahko zmanjšale jasnost in natančnost, zato varuhinja človekovih pravic ne prevzema odgovornosti za kakršna koli odstopanja. Za najzanesljivejše informacije in pravno varnost glejte zgornjo povezavo z izvorno različico v jeziku angleščina.
Za več informacij si oglejte našo jezikovno in prevajalsko politiko.

Sklep evropske varuhinje človekovih pravic o zaključku preiskave pritožb 626/2012/DK in 1076/2012/DK zoper Evropsko komisijo

Ozadje pritožbe

1. Pritožbe se nanašajo na zavrnitev prošenj za dostop javnosti do dokumentov. Glede na tesno povezavo med obema pritožbama, ki se obe nanašata na eno samo prvotno zahtevo, bo varuh človekovih pravic obe pritožbi obravnaval v tej odločbi.

2. Pritožnik, belgijski državljan, je 14. novembra 2011 Evropsko komisijo zaprosil za dostop javnosti do dokumentov [1]. Zahtevani dokumenti so bili pripravljeni v okviru priprave zakonodajnih predlogov Komisije v zvezi z evropskimi nadzornimi organi [2] in bonitetnimi agencijami [3] ter zapisnikov sestankov vodij kabinetov komisarjev v zvezi s tem.

3. Istega dne je Komisija pritožnika obvestila, da razume njegovo zahtevo, da se nanaša na dokumente v zvezi s posvetovanji med službami, mnenji pravne službe, zapisniki posebnih tedenskih sestankov vodij kabinetov komisarjev, vsemi dokumenti, pripravljenimi po sprejetju zadevne zakonodaje, ter dokumenti, ki jih je Komisija prejela od tretjih oseb, in odgovori nanje.

4. Komisija je nato pritožnikovo zahtevo evidentirala pod tremi referenčnimi številkami: Gestdem 5763/2011 glede predlogov Komisije za uredbe o evropskih nadzornih organih, Gestdem 5764/2011 glede predlogov Komisije za uredbe o bonitetnih agencijah in Gestdem 5774/2011 glede zapisnikov posebnih sestankov vodij kabinetov komisarjev.

5. Komisija je dodala tudi, da je morala glede na število zahtevanih dokumentov in potrebo po izvedbi poizvedb ter notranjih in zunanjih posvetovanj rok za odgovor podaljšati za petnajst delovnih dni.

6. Generalni sekretariat Komisije je 25. novembra 2011 odgovoril na pritožnikovo zahtevo za dostop 5774/2011 v zvezi z zapisniki posebnih sestankov vodij kabinetov komisarjev. Pritožnik ni izpodbijal veljavnosti odgovora Komisije.

7. Komisija je 6. decembra 2011 odobrila dostop do dokumentov svojega Generalnega direktorata za notranji trg in storitve (v nadaljnjem besedilu: GD MARKT), ki spadajo v pritožnikovo zahtevo za dostop 5763/2011 v zvezi z evropskimi nadzornimi organi.

8. Ker Komisija ni izrecno odločila o njegovi prošnji za dostop 5764/2011, je pritožnik 10. januarja 2012 od Komisije ponovno zahteval, naj mu odobri dostop do dokumentov.

9. Pravna služba Komisije je 27. januarja 2012 odobrila dostop do treh dodatnih dokumentov iz zahteve za dostop 5763/2011.

10. Komisija je 31. januarja 2012 podaljšala rok (za 15 delovnih dni) za odgovor na pritožnikovo potrdilno prošnjo v zvezi z njegovo zahtevo za dostop 5764/2011.

11. Pritožnik je 13. februarja 2012 vložil potrdilno prošnjo v zvezi s svojo zahtevo za dostop 5763/2011.

12. Komisija je 5. marca 2012 podaljšala rok (za 15 delovnih dni) za odgovor na potrdilno prošnjo pritožnika v zvezi z zahtevo za dostop 5763/2011.

13. Pritožnik se je 20. marca 2012 pritožil varuhu človekovih pravic, ker Komisija ni ustrezno obravnavala njegove zahteve za dostop 5764/2011.

14. Komisija je 26. marca 2012 pritožnika obvestila o težavah pri obravnavi njegove zahteve za dostop 5763/2011 in o dodatni zamudi, ki je zaradi tega nastala.

15. Varuh človekovih pravic je 4. maja 2012 začel preiskavo (pritožba 636/2012/DK) v zvezi s tem, kako je Komisija obravnavala pritožnikove zahteve za dostop 5764/2011.

16. Ker je odgovor Komisije z dne 26. marca 2011 pomenil implicitno zavrnitev dostopa, se je pritožnik 10. maja 2012 obrnil na varuha človekovih pravic, da bi se pritožil, ker Komisija ni obravnavala njegove zahteve za dostop 5763/2011.

17. Varuh človekovih pravic je 21. junija 2012 začel preiskavo (pritožba 1076/2012/DK) v zvezi s tem, kako je Komisija obravnavala pritožnikove zahteve za dostop 5763/2011.

Predmet preiskav

18. V zvezi s pritožbama 636/2012/DK in 1076/2012/DK je varuh človekovih pravic začel preiskave o enakih obtožbah in trditvah, in sicer:

Trditev:

Komisija pritožniku ni omogočila dostopa javnosti do zahtevanih dokumentov.

Zahtevek:

Komisija bi se morala strinjati s pritožnikovimi zahtevami za dostop javnosti do dokumentov.

Poizvedbe

Pritožba 626/2012/DK – v zvezi s pritožnikovimi zahtevami za dostop 5764/2011

19. Varuh človekovih pravic je 4. maja 2012 Komisijo zaprosil za mnenje o pritožbi. Komisija je mnenje predložila 17. julija 2012. Mnenje je bilo posredovano pritožniku, ki je svoje pripombe predložil 8. septembra 2012.

Pritožba 1076/2012/DK – v zvezi s pritožnikovimi zahtevami za dostop 5763/2011

20. Varuh človekovih pravic je 21. junija 2012 Komisijo zaprosil za mnenje o pritožbi. Komisija je mnenje predložila 25. oktobra 2012. Mnenje je bilo posredovano pritožniku, ki je svoje pripombe predložil 29. novembra 2012. Pritožnik je 16. aprila 2013, potem ko je prejel odgovor Komisije na njegovo potrdilno prošnjo, poslal nadaljnje pripombe.

Analiza in sklepi varuhinje človekovih pravic

Uvodne ugotovitve

21. Komisija je 23. julija 2012 in 3. aprila 2013, torej po tem, ko je varuh človekovih pravic začel preiskave, odobrila dostop do zadevnih dokumentov. Komisija zato meni, da je zdaj javnosti odobrila dostop do vseh zahtevanih dokumentov. Pritožnik pa se je spraševal, ali je Komisija opredelila vse dokumente, ki jih je zahteval, zlasti dokumente iz pritožbe 636/2012/DK, in odobrila dostop do njih.

22. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da pravica dostopa javnosti do dokumentov velja le za dokumente, ki jih ima institucija, in da obstaja domneva zakonitosti v zvezi z izjavo institucije, da dokument ne obstaja.

23. Pritožnik trdi, da je logično in potrebno, da nekateri dokumenti obstajajo. Sklicuje se na pisna stališča, za katera meni, da so jih morali izraziti različni generalni direktorati Komisije v zvezi z zakonodajnimi predlogi. Vendar varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da zadevni generalni direktorati niso bili pravno zavezani k predložitvi pisnih stališč v zvezi z zakonodajnimi predlogi.

24. Zato varuh človekovih pravic ne vidi razloga, da bi podvomil v stališče Komisije, da je pritožniku zdaj zagotovila dostop do vseh zahtevanih dokumentov.

25. Pritožnik trdi tudi, da se njegova pritožba nanaša na postopkovne vidike obravnave njegove zahteve s strani Komisije. Glede na to, da je Komisija zaradi teh postopkovnih vidikov obravnavanja pritožnikove zahteve več kot eno leto po vložitvi prvotne zahteve zavrnila dostop javnosti do nekaterih dokumentov, varuhinja človekovih pravic meni, da je trditev pritožnika primerno razumeti tako, da zajema te postopkovne vidike.

26. Kar pa zadeva pritožnikovo trditev, da se je Komisija napačno odločila, da bo njegovo prvotno enotno zahtevo razdelila na več zahtev, se varuh človekovih pravic strinja, da je bil to razumen upravni ukrep v vseh okoliščinah.

27. Poleg tega v zvezi s pritožnikovo trditvijo, da mu je Komisija sprva napačno odgovorila v angleščini in ne v francoščini (pritožnik je vložil prošnjo za dostop v francoščini), varuh človekovih pravic ugotavlja naslednje. Načela dobrega upravljanja zahtevajo, da institucije zagotovijo, da državljan Unije, ki piše instituciji v enem od jezikov Pogodbe, prejme odgovor v istem jeziku.[4] V tem primeru Komisija sprva ni izpolnila te zahteve, ko je dopis z dne 5. decembra 2011 poslala v angleščini. Vendar varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da se je Komisija hitro odzvala, da bi popravila svojo napako. Le en dan po tem, ko je pritožnik obvestil Komisijo o svojem nezadovoljstvu z odgovorom, ki ga je prejel v angleščini, mu je Komisija poslala elektronsko sporočilo v francoščini, da bi se opravičil za napako. V teh okoliščinah in zlasti ob upoštevanju dejstva, da se je Komisija za svojo napako opravičila, varuhinja človekovih pravic meni, da ta vidik pritožbe ne zahteva nadaljnjih preiskav.

A. Trditev, da Komisija pritožniku ni omogočila dostopa javnosti do zahtevanih dokumentov

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

V zvezi s pritožbo 626/2012/DK: zahtevek za dostop 5764/2011

28. Komisija je v svojem mnenju z dne 17. julija 2012 priznala, da potrditvene odločitve o zahtevi pritožnika ni sprejela v predpisanih rokih. Vendar je Komisija navedla, da je pritožnika obveščala o težavah, na katere je naletela pri obravnavi zahtevka. Poudarila je, da je bil obseg pritožnikove zahteve za dostop javnosti do dokumentov velik, priklic in analiza zadevnih dokumentov pa sta zahtevala dolgotrajen postopek, ki je vključeval več notranjih služb. Komisija je navedla, da je bila v času predložitve mnenja o tej pritožbi še vedno v postopku dokončnega oblikovanja odgovora v zvezi z dokumenti, pripravljenimi za pripravo predloga Komisije o bonitetnih agencijah. Komisija je svoje mnenje zaključila z izjavo, da pričakuje, da bo svoj odgovor pritožniku poslala v začetku julija 2012 [5].

29. Pritožnik je v svojih pripombah poudaril, da so zaradi odločitve Komisije, da njegov enotni zahtevek razdeli na več zahtevkov, dokumentacijo obravnavale različne službe Komisije. Vendar Komisija ni upoštevala razlogovanja, na katerem temelji njena odločitev, ko je po njenem mnenju v tej pritožbi obravnavala tudi drugi dve zahtevi za dostop, ki nista bili del te preiskave, ki jo je opravila varuhinja človekovih pravic.

30. V zvezi z vsebino zadeve je pritožnik navedel, da so roki iz Uredbe št. 1049/2001 postopkovni roki, od katerih niti tožeča stranka niti institucija ne moreta odstopati. Vztrajal je, da člen 7 Uredbe 1049/2001 jasno določa, da morajo institucije v petnajstih delovnih dneh odobriti dostop do zahtevanih dokumentov ali navesti razloge za popolno ali delno zavrnitev. Če ni odgovora, se šteje, da je zahteva za dostop implicitno zavrnjena, kar prosilcu omogoča, da od institucije zahteva pregled.

31. Pritožnik je dodal, da Komisija ne more uporabiti člena 6(3) Uredbe 1049/2001 [6] za nadaljnje podaljšanje roka za odgovor. Navedel je, da se člen 6(3) uporablja le za zaprosila za zelo dolg dokument ali za zelo veliko število dokumentov. Vendar je opozoril, da Komisija ni nikoli navedla, da je bilo tako v zvezi z njegovo zahtevo.

32. Glede na navedeno pritožnik izpodbija stališče Komisije, da je pritožnik zavrnil njegov predlog za pravično rešitev: dejansko je vztrajal, da Komisija ni imela razlogov za takšen predlog in se z njim zagotovo ni posvetovala, preden je pripravila tak predlog.

33. V zvezi s časom, ki ga je Komisija potrebovala za obravnavo njegove zahteve, je pritožnik ugotovil, da je zahtevane dokumente prejel šele osem mesecev po tem, ko je vložil prvotno zahtevo. Na žalost je ugotovil, da mnenje Komisije o tej pritožbi ni vsebovalo nobenih pojasnil v zvezi s to zamudo.

34. Pritožnik je nato ugotovil, da je Komisija menila, da se njegova zahteva nanaša na veliko število dokumentov. Vendar je opozoril, da mu je Komisija na koncu odobrila dostop le do 20 dokumentov. Pritožniku je bilo težko razumeti, kako bi lahko Komisija trdila, da se je njegova zahteva nanašala na zelo veliko število dokumentov, saj se je nanašala le na 20 dokumentov. Pritožnik je podredno menil, da mu Komisija ne bi smela odobriti dostopa do vseh zahtevanih dokumentov.

35. V zvezi s trditvijo Komisije, da mora opraviti posebna iskanja, da bi našla zadevne dokumente, je pritožnik pripomnil, da bi morali biti ti dokumenti del spisa, ki ga hrani uradnik Komisije, pristojen za zadevo. V vsakem primeru jih je treba arhivirati elektronsko. Zato ni mogel razumeti, zakaj je Komisija potrebovala toliko časa, da je pregledala 20 dokumentov. V zvezi s trditvijo Komisije, da je bilo za obravnavo njegove zahteve potrebno sodelovanje več notranjih enot Komisije, je pritožnik ugotovil, da je vse dokumente, ki jih je na koncu prejel, pripravil GD MARKT. Zato se je spraševal, zakaj so potrebna notranja in zunanja posvetovanja.

36. Pritožnik je nazadnje ugotovil, da mu je bil odobren dostop do zapisnika posvetovanja med službami z dne 21. maja 2010 in da v tem dokumentu niso navedeni odgovori različnih generalnih direktoratov Komisije, s katerimi so bila opravljena posvetovanja med službami, ki so nepogrešljivi deli takega posvetovanja. Pritožnik se je zato spraševal, ali mu je Komisija odobrila dostop do vseh zadevnih dokumentov.

V zvezi s pritožbo št. 1076/2012/DK: zahteva za dostop 5763/2011

37. Komisija je v svojem mnenju z dne 25. oktobra 2012 ponovno priznala, da potrditvene odločitve o pritožnikovi zahtevi ni sprejela v predpisanih rokih. Vendar je Komisija ugotovila, da je pojasnila, zakaj je bilo za obravnavo njegove prošnje za dostop potrebnega več časa, kot je dovoljeno v skladu z Uredbo 1049/2001. Dejansko je bil obseg pritožnikove zahteve velik, priklic in analiza zadevnih dokumentov pa sta zahtevala dolgotrajen postopek. Komisija je v dopisu z dne 6. decembra 2011 navedla, da je odobrila dostop do 11 dokumentov, v dopisu z dne 27. januarja 2012 pa do dodatnih 3 dokumentov. V zvezi s potrdilno prošnjo pritožnika je Komisija navedla, da je v postopku zaključevanja analize zadevnih dokumentov in da bo končna odločitev verjetno sprejeta oktobra 2012 [7].

38. Pritožnik je v svojih pripombah na mnenje Komisije navedel, da več kot eno leto po tem, ko je vložil zahtevo za dostop, še vedno ni prejel zahtevanih dokumentov.

Ocena varuha človekovih pravic

39. Glede na to, da je bil pritožniku zdaj odobren dostop do zahtevanih dokumentov, varuhinja človekovih pravic omejuje obseg svoje preiskave na čas, ki ga je Komisija potrebovala za obravnavo zahtev za dostop.

40. Uredba 1049/2001 določa roke za obravnavo prošenj za dostop do dokumentov.

41. Člen 7 Uredbe št. 1049/2001 določa:

„Prošnja za dostop do dokumenta se obravnava takoj. Prosilcu se pošlje potrdilo o prejemu. V 15 delovnih dneh od vpisa prošnje v register institucija odobri dostop do zahtevanega dokumenta in zagotovi dostop v skladu s členom 10 v tem roku ali pa v pisnem odgovoru navede razloge za popolno ali delno zavrnitev… Če institucija ne odgovori v predpisanem roku, ima prosilec pravico do vložitve potrdilne prošnje.“

42. Člen 8(1) Uredbe št. 1049/2001 določa:

„Potrdilna prošnja se obravnava takoj. V 15 delovnih dneh od vpisa take prošnje v register institucija odobri dostop do zahtevanega dokumenta in zagotovi dostop v skladu s točko (…) v tem roku ali pa v pisnem odgovoru navede razloge za popolno ali delno zavrnitev. V primeru popolne ali delne zavrnitve institucija prosilca obvesti o pravnih sredstvih, ki jih ima na voljo, in sicer o začetku sodnega postopka proti instituciji in/ali vložitvi pritožbe pri varuhu človekovih pravic (…).“

43. Člena 7(3) in 8(2) Uredbe št. 1049/2001 določata:

„V izjemnih primerih, na primer v primeru prošnje, ki se nanaša na zelo dolg dokument ali na zelo veliko število dokumentov, se lahko rok iz odstavka 1 podaljša za 15 delovnih dni, če je prosilec o tem vnaprej obveščen in so navedeni podrobni razlogi.“

44. Pritožnik je 14. novembra 2011 vložil eno samo zahtevo za dostop do dokumentov. Dostop do vseh zahtevanih dokumentov ji je bil omogočen šele 3. aprila 2013. To je 506 koledarskih dni kasneje.

45. Komisija je trdila, da so bila prvotna podaljšanja rokov za odgovor upravičena zaradi števila zahtevanih dokumentov ter potrebe po izvedbi iskanj in posvetovanj. Ne glede na to, ali je bilo to stališče pravilno, in v zvezi s tem varuh človekovih pravic ugotavlja razumne argumente pritožnika v zvezi z omejenim številom dokumentov, ki jih je na koncu prejel, je težko sprejeti, da je bila zahteva pritožnika tako obsežna, da je bilo treba izpolniti 506 koledarskih dni.

46. Varuhinja človekovih pravic zato v zvezi z obema prošnjama za dostop, obravnavanima v tej zadevi, ugotavlja, da Komisija očitno ni spoštovala rokov iz Uredbe št. 1049/2001.

47. Varuh človekovih pravic meni, da bi morala Komisija, če ne more ugoditi zahtevi v rokih, določenih v Uredbi 1049/2001, vedno navesti podrobne razloge za podaljšanje rokov. Splošne razlage - na primer, da mora Komisija opraviti poizvedbe ter notranja in zunanja posvetovanja ali da še ni zbrala vseh potrebnih elementov za oblikovanje dokončnega odgovora - ne morejo izpolniti te zahteve, zlasti če so roki iz Uredbe 1049/2001 očitno prekoračeni. Take izjave ne vsebujejo zadostnih informacij, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti, ali je podaljšanje v konkretnem primeru upravičeno. Ne pojasnjujejo na primer, zakaj Komisija ni mogla pridobiti potrebnih informacij, da bi lahko obravnavala zahtevo.

48. Člen 6(3) Uredbe št. 1049/2001 določa, da se „zadevna institucija lahko neuradno posvetuje s prosilcem, da bi našla pravično rešitev“. Možno je, da bi takšna pravična rešitev vključevala dogovor o podaljšanju rokov, določenih v Uredbi 1049/2001. Vendar člena 6(3) ni mogoče razlagati tako, da instituciji daje možnost, da enostransko naloži, kar se ji zdi „pravična rešitev“.

49. V obravnavanem primeru pa je Komisija enostransko določila dodatni rok. Kar zadeva časovno obdobje, ki je bilo navsezadnje potrebno za popolno obravnavo zahteve, Komisija sploh ni poskušala doseči dogovora s pritožnikom.

50. Skratka, varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija za obravnavo pritožnikove zahteve za dostop 5763/2011 potrebovala več kot dvajset mesecev, za obravnavo pritožnikove zahteve za dostop 5764/2011 pa sedem mesecev. Varuhinja človekovih pravic meni, da je to očitna kršitev pravice do dostopa in da zamude ni mogoče upravičiti.

51. Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da Komisija očitno ni spoštovala določb Uredbe 1049/2001 o rokih za obravnavo pritožnikove prošnje za dostop do dokumentov. To je bil primer nepravilnosti in varuh človekovih pravic bo v nadaljevanju podal ustrezno kritično pripombo.

B. Sklepi

Varuhinja človekovih pravic je pritožbo na podlagi njene preiskave zaključila z naslednjo kritično pripombo:

Komisija očitno ni spoštovala določb Uredbe št. 1049/2001 o rokih za obravnavo prošenj za dostop do dokumentov.

Pritožnik in Komisija bosta obveščena o tej odločitvi.

 

Emily O'Reilly

V Strasbourgu, 29. januarja 2014


[1] Prošnjo je vložil v skladu z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331).

[2] in sicer Evropski bančni organ, Evropski organ za vrednostne papirje in trge ter Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine.

[3] Komisija je novembra 2011 predstavila predloge za okrepitev regulativnega okvira za bonitetne agencije. Zaradi tega sta bili leta 2013 sprejeti Uredba 462/2013 in Direktiva 2013/14/EU.

[4] Člen 13 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev določa: „Uradnik zagotovi, da vsak državljan Unije ali vsak član javnosti, ki piše instituciji v enem od jezikov Pogodbe, prejme odgovor v istem jeziku. Enako velja, kolikor je to mogoče, za pravne osebe, kot so združenja (NVO) in družbe.“

[5] Komisija je odgovor na potrdilno prošnjo pritožnika dejansko poslala 23. julija 2012.

[6] Člen 6(3) Uredbe št. 1049/2001 določa: „V primeru prošnje, ki se nanaša na zelo dolg dokument ali na zelo veliko število dokumentov, se lahko zadevna institucija s prosilcem neuradno posvetuje o primerni rešitvi.“

[7] Komisija je 3. aprila 2013 pritožniku poslala končni odgovor.

Kaj menite o tem samodejnem prevodu? Pošljite nam vaše mnenje.