Ozadje pritožbe

1. Obravnavana zadeva se nanaša na odločbo Urada za publikacije Evropske unije (v nadaljevanju: Urad za publikacije), da se pogodba o opravljanju storitev, sklenjena s pritožnikom, ne podaljša.

2. Pritožnik je podjetje za informacijsko tehnologijo in komunikacije. Leta 2007 je bila izbrana na javnem razpisu Urada za publikacije za razvoj, vzdrževanje in podporo informacijskih sistemov, ki temeljijo na spletni tehnologiji (v nadaljnjem besedilu: pogodba). Pogodba je bila podpisana septembra 2007. V njem je bilo določeno, da bo trajal dve leti z možnostjo dveh samodejnih podaljšanj, vsako za eno leto, razen če Urad za publikacije ne odloči drugače. Septembra 2009 je bila pogodba samodejno podaljšana za eno leto.

3. Uslužbenec pritožnika je 23. aprila 2010 zaprosil za sestanek z uradnikom Urada za publikacije, pristojnim za upravljanje pogodbe. Namen tega je bil skupaj z njim pregledati načrte Urada za publikacije in prihodnje dejavnosti, povezane s pogodbo, vključno z možnostjo dodajanja novih dejavnosti. Seja je potekala 26. aprila 2010. Direktor podjetja pritožnika je 4. maja 2010 uradniku poslal nadaljnje elektronsko sporočilo, v katerem se je uradniku zahvalil za sestanek, zagotovil nekaj tehničnih informacij in dejal, da je kolegom povedal o „načrtih Urada za publikacije za običajno nadaljevanje pogodbe ter o njenem načrtovanem običajnem podaljšanju v leto 2011 (po običajnem predvidenem programu podaljšanja pogodbe)“.

4. Urad za publikacije je 3. junija 2010 pritožnika obvestil, da v skladu s členom I.2.5 pogodbe ne želi podaljšati pogodbe za nadaljnje enoletno obdobje.

5. V izmenjavi dopisov, ki je sledila, je pritožnik izrazil presenečenje nad odločitvijo Urada za publikacije in ga pozval, naj pojasni razloge, ki jo upravičujejo. Pritožnik je poudaril, da je odločitev v nasprotju z informacijami, prejetimi na sestanku 26. aprila 2010. Pritožnik se je skliceval tudi na običajno prakso Urada za publikacije, da obnovi vse okvirne pogodbe za njihovo celotno možno trajanje.

6. Urad za publikacije je 25. junija 2010 potrdil svojo odločitev in poudaril, da nima običajne prakse v zvezi s podaljšanjem okvirnih pogodb. Urad za publikacije je poudaril, da je bila odločitev o nepodaljšanju pogodbe sprejeta na podlagi posebnih okoliščin primera in potreb institucije. Odločitev je bila sprejeta zlasti zaradi izčrpanja proračuna.

7. Pritožnik se je 26. avgusta 2010 obrnil na Evropskega varuha človekovih pravic.

Predmet preiskave

8. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo v zvezi z naslednjo trditvijo:

Trditev

Urad za publikacije je s tem, da ni upošteval zagotovil pritožniku, da bo pogodba podaljšana, in s tem, da ni spoštoval svoje običajne prakse na tem področju, kršil načelo legitimnih pričakovanj, kot je določeno v členu 10 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev.

Preiskava

9. Varuh človekovih pravic je 7. oktobra 2010 zaprosil Urad za publikacije, naj do 31. januarja 2011 predloži mnenje o pritožnikovi trditvi. Mnenje Urada za publikacije je bilo posredovano pritožniku s pozivom k predložitvi pripomb, ki ga je pritožnik poslal 31. maja 2011.

10. Po natančni analizi mnenja Urada za publikacije in pripomb pritožnika je varuhinja človekovih pravic sklenila, da je v tej zadevi primerno pregledati spis Urada za publikacije. Službe varuha človekovih pravic so pregled opravile 9. julija 2013. Izvod poročila o inšpekcijskem pregledu je bil poslan Uradu za publikacije, izvod pa je bil poslan pritožniku s pozivom k predložitvi pripomb. Pritožnik je svoje pripombe k poročilu o inšpekcijskem pregledu predložil 7. oktobra 2013.

Analiza in sklepi varuhinje človekovih pravic

Uvodne ugotovitve

11. Pritožnik je v svojih pripombah na poročilo o inšpekcijskem pregledu trdil, da je Urad za publikacije pogodbi nerazumno dodelil zelo nizek proračun. Po mnenju pritožnika je bil proračun neustrezen glede na storitve, zahtevane v skladu z razpisnimi zahtevami.

12. V zvezi s tem varuhinja opozarja, da je predmet njene preiskave v tej zadevi omejen na oceno, ali je Urad za publikacije kršil legitimna pričakovanja pritožnika. Vprašanje, ki ga je pritožnik izpostavil v točki 11, je nova trditev, o kateri Urad za publikacije ni bil zaprošen za mnenje. Čeprav varuhinja človekovih pravic meni, da sedanje preiskave ne bi smeli podaljšati s prošnjo za dodatno mnenje, opozarja, da ji lahko pritožnik še vedno pošlje novo pritožbo v zvezi s to specifično točko.

13. Pritožnik je v dopisu, priloženem njegovim pripombam na mnenje Urada za publikacije, varuha človekovih pravic zaprosil tudi za začetek nove preiskave v zvezi s splošnim vedenjem Urada za publikacije. Pritožnik se je v svojem dopisu skliceval na več primerov v zvezi z načinom, kako je Urad za publikacije sklenil ali upravljal pogodbe s pritožnikom in drugimi izvajalci. Po mnenju pritožnika ti primeri, ki jih je varuh človekovih pravic v nekaterih primerih, kot v tem primeru, preiskal ali so bili predloženi Splošnemu sodišču, potrjujejo sistematično sovražno ravnanje Urada za publikacije do pritožnika, katerega namen je namerno prekiniti pogodbe, ki jih izvaja pritožnik, in ga izključiti iz novih razpisov.

14. Primeri, o katerih je poročal pritožnik, so vključevali: (i) zavrnitev podaljšanja veljavnih pogodb (kot v obravnavani zadevi); (ii) odločitev, da se ne uporabi okvirna pogodba ali refinancira njen proračun; (iii) prenos pogodb, sklenjenih s pritožnikom, na druge izvajalce; (iv) prekomerna uporaba pogodb, sklenjenih z drugimi izvajalci; in (v) domnevni obstoj navzkrižij interesov. Pritožnik se je skliceval tudi na anonimni dopis, poslan 2. junija 2010, v katerem ga je obvestil, da je Urad za publikacije sprejel odločitev o izključitvi pritožnika iz vseh pogodb in projektov, ki se izvajajo, ter o prenosu teh pogodb na druge izvajalce. Pritožnik je ponovil svoje stališče v svojih pripombah na poročilo o inšpekcijskem pregledu.

15. Varuh človekovih pravic je v dopisu z dne 20. junija 2013, v katerem je napovedal odločitev o izvedbi pregleda spisa Urada za publikacije, pritožnika obvestil, da bo sprejeta odločitev o vključitvi trditve iz točke 14. To bi se zgodilo, če bi ocena te zadeve privedla do sklepa, da je Urad za publikacije storil nepravilnost in da bi ta nepravilnost lahko bila del splošnega vzorca nepravilnosti tega urada. Varuhinja človekovih pravic bo zato zadevo obravnavala po svoji oceni trditve iz točke 8.

16. Pritožnik je v svojih pripombah na poročilo varuha človekovih pravic o inšpekcijskem pregledu podvomil v odločitev Urada za publikacije, da več dokumentov, ki jih je varuh človekovih pravic pregledal, opredeli kot zaupne.

17. Varuh opozarja, da v skladu s členoma 13.3 in 14.2 izvedbenih določb Evropskega varuha človekovih pravic niti pritožnik niti javnost ne smeta imeti dostopa do dokumentov ali informacij, pridobljenih med pregledom, ki jih je zadevna institucija opredelila kot zaupne. Iz tega sledi, da lahko institucije zahtevajo, da se dokumenti, pridobljeni med pregledom, ki ga opravijo službe varuha človekovih pravic, obravnavajo zaupno. Glede na to, da pritožnik ni predložil nobenih posebnih argumentov, ki bi nakazovali, da Urad za publikacije v tem primeru ne bi bil upravičen zahtevati zaupnosti, stališče pritožnika ni utemeljeno.

A. Trditev o neupoštevanju zagotovil, danih pritožniku, in običajne prakse

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

18. Pritožnik je trdil, da je Urad za publikacije kršil načelo legitimnih pričakovanj. Po navedbah pritožnika je Urad za publikacije na sestanku 26. aprila 2010 predložil natančna zagotovila v zvezi s podaljšanjem pogodbe. Na tem sestanku je pritožnika tudi pozvala, naj „predhodno izvede pomembne in nepovratne naložbe“. Zato je bil pritožnik prepričan, da bo pogodba podaljšana, in je izvedel potrebne naložbe, ki so bile znatne, da bi imel na voljo ustrezna sredstva za izvedbo dela. Pritožnik je poudaril, da so bila zagotovila, dana na sestanku 26. aprila 2010, potrjena v nadaljnjem elektronskem sporočilu, ki ga je 4. maja 2010 poslal Uradu za publikacije. To elektronsko sporočilo bi se lahko štelo za zapisnik sestanka in bi jasno poročalo o nameri Urada za publikacije, da podaljša pogodbo. Pritožnik je poudaril, da se Urad za publikacije ni nikoli odzval na elektronsko sporočilo z dne 4. maja 2010 ali izpodbijal njegove vsebine.

19. Pritožnik je trdil tudi, da legitimno pričakovanje, da bo pogodba podaljšana, izhaja iz standardne pogodbene prakse institucij EU in zlasti Urada za publikacije, ki okvirne pogodbe vedno podaljšuje za celotno možno trajanje. V tem posebnem primeru se je pričakovanje pritožnika okrepilo z dejstvom, da se je pogodba dejavno uporabljala za zagotavljanje storitev vzdrževanja za številne kritične aplikacije IT, ki se uporabljajo v Uradu za publikacije.

20. Urad za publikacije je v svojem mnenju zanikal, da bi pritožniku dal kakršno koli zagotovilo glede podaljšanja pogodbe na sestanku 26. aprila 2010 ali ob kateri koli drugi priložnosti. Urad za publikacije je poudaril, da se na navedenem sestanku sploh ni razpravljalo o podaljšanju pogodbe, edina pripomba v zvezi s pogodbo pa je bila, da je bila pogodba „v običajnem izvajanju“. Urad za publikacije je tudi navedel, da ima obvestilo o zadevi z dne 22. julija 2010, v katerem je povzeta vsebina sestanka.

21. Urad za publikacije je nadalje poudaril, da pritožnikovega elektronskega sporočila z dne 4. maja 2010 ni mogoče šteti za zapisnik sestanka, saj nima običajne oblike zapisnika in odraža samo pritožnikovo dojemanje tega, kaj se je zgodilo in kaj je bilo povedano. Poleg tega Urad za publikacije ni odobril vsebine elektronskega sporočila in njegovega molka ni mogoče šteti za dokaz take odobritve. Urad za publikacije je tudi opozoril, da v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) „odsotnost odziva Komisije v daljšem časovnem obdobju ne more biti zagotovilo, ki bi vložniku vzbudilo legitimna pričakovanja“[1].

22. V zvezi z naložbami, ki naj bi jih izvedel pritožnik, je Urad za publikacije zanikal, da bi ga kadar koli spodbujal, naj jih izvede, in poudaril, da mora imeti pritožnik na voljo potrebna sredstva do izteka pogodbe.

23. Urad za publikacije je sklenil, da pritožnik ni dokazal, da je prejel natančna, brezpogojna in dosledna zagotovila. Vendar je Urad za publikacije tudi ob predpostavki, da so bila dana natančna zagotovila, poudaril, da ta zagotovila ne morejo ustvariti legitimnih pričakovanj. To pa zato, ker bi bila v jasnem nasprotju z besedilom pogodbe, ki izrecno priznava pravico Urada za publikacije, da je ne podaljša, in zahteva, da se vse spremembe predložijo v pisni obliki.

24. Urad za publikacije je tudi zanikal, da bi svoje okvirne pogodbe vedno podaljševal v skladu z običajno prakso. Dejstvo, da Urad za publikacije v svoje pogodbe sistematično vključuje klavzulo o podaljšanju, ne pomeni, da so podaljšanja samodejna. Nasprotno, odvisni so od številnih okoliščin, vključno na primer z obstojem proračuna ali potrebo po opravljenih storitvah. V vsakem primeru je Urad za publikacije poudaril, da pritožnik ni dokazal obstoja take prakse in da številke, ki jih ima Urad na voljo, dejansko kažejo nasprotno.

25. Poleg tega je dejstvo, da se je pogodba aktivno uporabljala, odražalo le običajno pogodbeno ravnanje v času njene veljavnosti in se v nobenem primeru ni bilo mogoče sklicevati nanjo, da bi se vzbudilo pričakovanje glede njenega podaljšanja.

26. Nazadnje, kar zadeva izčrpanje zadevnega proračuna, je Urad za publikacije poudaril, da ne more po lastni presoji povečati proračuna, dodeljenega javnemu naročilu, ampak lahko to stori le, če so izpolnjeni pogoji, določeni z veljavnimi pravili.

27. Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal, da se je na sestanku 26. aprila 2010 podrobno razpravljalo o podaljšanju pogodbe. Navedla je, da je Urad za publikacije predložil natančna, brezpogojna in dosledna zagotovila, da bo pogodba podaljšana še za eno leto. Po mnenju pritožnika je težko razumeti, zakaj se Urad za publikacije ni odzval na elektronsko sporočilo z dne 4. maja 2010, če se o tem vprašanju sploh ni razpravljalo, kot je predlagal Urad za publikacije. Pritožnik je poudaril, da je bilo obvestilo o spisu z dne 22. julija 2010, ki ga je navedel Urad za publikacije, napisano le nekaj mesecev po sestanku in po pritožnikovi zahtevi za pojasnila. Pritožnik je sumil, da je bilo obvestilo pripravljeno nekaj časa pozneje, da bi upravičili stališče Urada za publikacije, in je bilo zato nezanesljivo.

28. Pritožnik je dodal tudi, da so bila zagotovila, dana med sestankom, najnovejša od dolge vrste podobnih zagotovil, ki jih je prejel. Zaradi pomembnosti vprašanja podaljšanja je pritožnik nanj opozarjal že od leta 2008, Urad za publikacije pa mu je nenehno zagotavljal, da pri podaljšanju pogodbe ne bo težav.

29. Pritožnik je tudi poudaril, da se sodna praksa, ki jo navaja Urad za publikacije v zvezi s pravnim pomenom neodziva institucije, nanaša na različne okoliščine (na primer na zahtevo za dovoljenje) in zato v obravnavani zadevi ni upoštevna. Ker je bilo v pritožnikovem elektronskem sporočilu z dne 4. maja 2010 zgolj zabeleženo, kar je bilo povedano na sestanku, je bilo treba molk Urada za publikacije šteti za tiho sprejetje poročila.

30. Pritožnik je vztrajal, da je podaljšanje okvirnih pogodb običajna praksa institucij, in poudaril, da Urad za publikacije ni predložil dokazov o nasprotnem. Po mnenju pritožnika je razumno pričakovati, da bodo javni naročniki obnovili okvirne pogodbe, če ne bo izjemnih okoliščin. Pritožnik se je strinjal, da sta izčrpanje proračuna ali neobstoj zahteve za storitve, ki se opravljajo v okviru pogodbe, okoliščini, ki bi lahko upravičili odločitev, da se pogodba ne podaljša. Vendar je tudi poudarilo, da v obravnavani zadevi ni šlo za nobeno od teh dveh okoliščin.

31. Pritožnik je zlasti poudaril, da se je pogodba uporabljala predvsem za zagotavljanje storitev vzdrževanja dveh spletnih sistemov (EU Bookshop in e-obvestila), ki sta bila ključnega pomena za dejavnosti Urada za publikacije. Poleg tega je Urad za publikacije v okviru drugih preiskav varuha človekovih pravic priznal, da je bil proračun, ki je bil na voljo za upravljanje obeh sistemov, precejšen.

Rezultati pregleda spisa Urada za publikacije

32. Med pregledom so predstavniki varuha človekovih pravic pregledali dokumente, vključene v spis Urada za publikacije, zlasti obvestilo o spisu z dne 22. julija 2010. Obvestilo o spisu se je nanašalo na sestanek s pritožnikom 26. aprila 2010 in vse notranje dokumente v zvezi z odločitvijo o nepodaljšanju pogodbe.

33. Predstavniki Urada za publikacije so pojasnili, da se javni razpisi pripravijo precej pred datumom izteka pogodbe, da se zagotovita usklajevanje in kontinuiteta med obema pogodbama ter omogoči nemotena predaja. Poudarili so, da se okvirne pogodbe, kot je zadevna, običajno sklenejo za obdobje enega/dveh let z možnostjo dvakratnega ali trikratnega podaljšanja za eno leto, pri čemer je najdaljše možno trajanje štiri leta. V skladu s sklepom o oddaji naročila se zadevnemu naročilu dodeli določen proračun („ovojnica“). Podaljšanje pogodbe v štiriletnem okviru se obravnava le, če je v ovojnici dovolj denarja, da se to omogoči. V primeru pritožnika so bili odhodki višji, kot je bilo predvideno. O dodatni dodelitvi sredstev je bilo že odločeno, da se pogodba enkrat podaljša ob koncu drugega leta. Predstavniki Urada za publikacije so poudarili, da denar, ki je ostal v povečanih sredstvih, ne zadostuje za podaljšanje pogodbe še za eno leto in da v danih okoliščinah ni mogoče predvideti druge dodatne dodelitve. Predstavniki Urada za publikacije so pojasnili, da je dodatna dodelitev sredstev izjemen ukrep. V takih okoliščinah je bila sprejeta odločitev, da se pogodba ne podaljša in da se objavi nov javni razpis.

34. Predstavniki Urada za publikacije so predložili tudi pojasnila v zvezi z obvestilom z dne 22. julija 2010, razlogi, zakaj je bilo pripravljeno šele tri mesece po sestanku s pritožnikom 26. aprila 2010, in vprašanji, obravnavanimi na tem sestanku. Predstavniki Urada za publikacije so zlasti pojasnili, da se zapisniki sestankov, kot je zadevni, redko pripravijo. V obravnavani zadevi se je sestanek nanašal na več vprašanj, vključno s povratnimi informacijami o izvajanju obstoječih pogodb s pritožnikom. Vendar vprašanje morebitnega podaljšanja pogodbe sploh ni bilo obravnavano. Na sestanku se ni razpravljalo o pogodbenih vprašanjih. Predstavniki Urada za publikacije so dodali, da je bilo obvestilo o spisu pripravljeno kot odgovor na pritožnikov telefaks z dne 3. junija 2010, v katerem je izrazil nestrinjanje z odločitvijo Urada za publikacije, da pogodbe ne podaljša. Namen tega dopisa je bil pojasniti, o čem se je dejansko razpravljalo na seji.

35. V zvezi z razlogom, zakaj Urad za publikacije ni odgovoril na pritožnikovo elektronsko sporočilo z dne 4. maja 2010, so njegovi predstavniki pojasnili, da se Uradu za publikacije ni zdelo primerno razkriti predlagane odločitve o nepodaljšanju pogodbe, ker je bilo treba to odločitev še dokončno odobriti. Pojasnila je tudi, da bo odločitev kmalu uradno sporočena.

36. Pritožnik je v svojih pripombah na poročilo varuha človekovih pravic o inšpekcijskem pregledu poudaril, da so po njegovih izkušnjah vse okvirne pogodbe sklenjene za najmanj štiri leta, če ne dlje. Poudarila je, da je postopek za oddajo okvirne pogodbe posebej zahteven tako za udeležence kot za naročnika, zato je štiriletni rok nujno potreben, da se vsem zainteresiranim stranem omogoči donosnost njihovih naložb.

Ocena varuha človekovih pravic

37. Varuh opozarja, da so načela dobrega upravljanja zavezujoča tudi za institucije, kadar delujejo v okviru pogodbenih dogovorov, sklenjenih s posamezniki. Iz tega sledi, da morajo institucije, tudi kadar izvršujejo svoje pravice, ki izhajajo iz pogodbenih pogojev, to storiti v skladu z načeli dobrega upravljanja.

38. Vendar opozarja tudi, da je obseg pregleda, ki ga lahko opravi v pogodbenih zadevah, nujno omejen. Varuhinja človekovih pravic meni, da ne bi smela poskušati ugotoviti, ali je katera od strank kršila pogodbo, če je zadeva sporna. To vprašanje bi lahko učinkovito obravnavalo le pristojno sodišče, ki bi imelo možnost zaslišati trditve strank v zvezi z upoštevnim pravom in oceniti nasprotujoče si dokaze o morebitnih spornih dejanskih vprašanjih.

39. Varuhinja človekovih pravic zato meni, da je v zadevah, ki se nanašajo na pogodbene spore, upravičeno omejiti svojo preiskavo na preučitev, ali ji je zadevna institucija ali organ Unije predložil skladen in razumen opis pravne podlage za svoja dejanja in zakaj meni, da je njeno stališče o pogodbenem položaju upravičeno. Če je tako, varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da njena preiskava ni razkrila nepravilnosti. Ta ugotovitev ne bi vplivala na pravico strank, da o njihovem pogodbenem sporu odloča pristojno sodišče.

40. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da načela dobrega upravljanja vključujejo načelo legitimnih pričakovanj, ki je zapisano v členu 10 Kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev (v nadaljnjem besedilu: Kodeks). V skladu s tem načelom uradniki spoštujejo legitimna in razumna pričakovanja javnosti glede tega, kako je institucija ravnala v preteklosti. Prav tako so dosledni pri svojem upravnem ravnanju in upravnih ukrepih institucije.

41. Varuh opozarja, da morajo biti v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča [2] za uveljavljanje pravice do varstva legitimnih pričakovanj izpolnjeni trije pogoji. Prvič, organi Unije morajo zadevni osebi dati natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, ki izhajajo iz pooblaščenih in zanesljivih virov. Drugič, ta zagotovila morajo biti taka, da pri osebi, na katero so naslovljena, vzbudijo legitimno pričakovanje. Tretjič, dana zagotovila morajo biti v skladu z veljavnimi pravili.

42. V tem primeru pritožnik trdi, da ima legitimna pričakovanja glede podaljšanja pogodbe zaradi: (i) zagotovila, ki jih je predstavnik Urada za publikacije dal pritožniku na sestanku 26. aprila 2010 in ob številnih drugih priložnostih od leta 2008; ter (ii) običajno pogodbeno prakso institucij EU in zlasti Urada za publikacije v zvezi s podaljšanjem okvirnih pogodb.

43. V zvezi z (i) zagotovili, ki naj bi jih dal Urad za publikacije, varuh človekovih pravic ugotavlja, da je pritožnik dejal, da je od leta 2008 večkrat prejel ta zagotovila. Vendar je pritožnik predložil le podrobnosti o sestanku, ki je potekal 26. aprila 2010, in ni predložil nobenih posebnih dokazov ali informacij o tem, kar je navedel kot nadaljnje primere prejetih zagotovil. Varuhinja človekovih pravic bo zato svojo oceno omejila na ravnanje Urada za publikacije v zvezi s sestankom 26. aprila 2010.

44. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da sta pritožnik in Urad za publikacije izrazila nasprotujoča si stališča glede tega, o čemer se je razpravljalo na sestanku.

45. Urad za publikacije je v svojem mnenju, zlasti med pregledom, navedel, da je s predstavniki pritožnika razpravljal o več vprašanjih v zvezi z izvajanjem obstoječih pogodb, ni pa omenil morebitnega podaljšanja pogodbe. Varuh poudarja, da je stališče Urada za publikacije potrjeno z vsebino dopisa z dne 22. julija 2010, ki so ga pregledale službe varuha človekovih pravic.

46. Pritožnik pa je podvomil v zanesljivost obvestila o spisu z dne 22. julija 2010, ki ga je Urad za publikacije pripravil več mesecev po sestanku. Pritožnik je tudi poudaril, da se Urad za publikacije ni odzval na njegovo elektronsko sporočilo z dne 4. maja 2010, ki bi ga bilo treba obravnavati kot implicitno potrditev, da so bila med sestankom dana zagotovila.

47. Varuhinja človekovih pravic meni, da bi lahko dejstvo, da je bilo obvestilo o zadevi pripravljeno več kot dva meseca po sestanku, dejansko vzbudilo nekaj dvomov o njegovi zanesljivosti. Vendar se je med pregledom spisa Urada za publikacije izkazalo, da je bil predlog za nepodaljšanje pogodbe predložen že precej pred datumom sestanka s pritožnikom in da je bil zaključen nekaj dni pozneje. V teh okoliščinah varuh človekovih pravic meni, da ni verjetno, da bi predstavnik Urada za publikacije, ki se je udeležil sestanka in ki je moral biti dobro seznanjen s tekočim notranjim postopkom, dal zagotovila, da bo pogodba podaljšana.

48. Varuh tudi ugotavlja, da je Urad za publikacije med pregledom pojasnil razloge, zakaj se ni odzval na pritožnikovo elektronsko sporočilo z dne 4. maja 2010. Predstavniki Urada za publikacije so zlasti pojasnili, da končna odločitev do navedenega datuma še ni bila sprejeta, vendar bo kmalu sprejeta, zato se mu ni zdelo primerno razkriti namena Urada. Varuh človekovih pravic meni, da je pojasnilo Urada za publikacije verjetno in v skladu z dokumentarnimi dokazi. Zato meni, da se v teh okoliščinah odsotnost odziva na pritožnikovo elektronsko sporočilo z dne 4. maja 2010 ne more šteti za tiho strinjanje Urada za publikacije z njegovo vsebino, kot je predlagala pritožnica.

49. Glede na navedeno varuh človekovih pravic meni, da Uradu za publikacije nič ne bi preprečilo, da odgovori na pritožnikovo elektronsko sporočilo z dne 4. maja 2010. V tem odgovoru bi lahko pritožnika obvestila o roku za odločitev o podaljšanju ali nepodaljšanju pogodbe. To bi bilo mogoče storiti brez razkritja takratnega notranjega postopka odločanja. Varuh človekovih pravic bo zato podal dodatno pripombo v zvezi s tem, da bi zagotovil smernice, če bi se v prihodnosti pojavili podobni primeri.

50. Glede na navedeno varuh človekovih pravic ugotavlja, da pritožnikovo stališče, da je Urad za publikacije na sestanku 26. aprila 2010 podal domnevna zagotovila, ni prepričljivo.

51. V zvezi s (ii) pritožnikovim sklicevanjem na po njegovem mnenju standardno pogodbeno prakso institucij EU pri podaljševanju okvirnih pogodb varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je Urad za publikacije podal razumno razlago, da taka praksa ne obstaja. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Urad za publikacije trdil, da vključitev klavzul o podaljšanju v pogodbe izključuje možnost razlage podaljšanja kot samodejnega. Urad za publikacije je tudi navedel, da podatki, ki jih ima na voljo, ne kažejo na splošno prakso podaljševanja okvirnih pogodb.

52. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da pritožnik ni navedel nobenega posebnega argumenta, ki bi omajal stališče Urada za publikacije. Za začetek je pritožnik zgolj navedel, da domnevna praksa obstaja, se skliceval na lastne izkušnje in navedel gospodarske razloge, zaradi katerih bi bilo po njegovem mnenju potrebno samodejno podaljšanje okvirnih pogodb. Poleg tega je pritožnik v svojih pripombah priznal tudi, da obstajajo primeri, v katerih se okvirne pogodbe ne podaljšajo, in se zlasti strinjal, da je odločitev, da se okvirna pogodba ne podaljša, lahko upravičena v primerih, ko ponujene storitve niso več potrebne ali ko je zadevni proračun izčrpan. Varuh ugotavlja, da se je Urad za publikacije v tem primeru odločil, da pogodbe ne bo podaljšal zaradi izčrpanja dodeljenih proračunskih sredstev. Varuhinja človekovih pravic zato ugotavlja, da se zdi, da argumenti, ki jih je predložil pritožnik, potrjujejo in ne nasprotujejo sklepu Urada za publikacije, da pri podaljšanju okvirnih pogodb ni standardne prakse. Zdi se koristno dodati, da na to ugotovitev ne vplivajo stališča pritožnika, da: (i) pogodba se je dejavno uporabljala za zagotavljanje storitev, ki so bile zelo potrebne; in (ii) potrebne so bile nekatere naložbe. Glede na to, da se točki (i) in (ii) nanašata na obdobje veljavnosti pogodbe, ne moreta ustvariti legitimnih pričakovanj glede podaljšanja pogodbe.

53. Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni bilo mogoče ugotoviti kršitve načela varstva legitimnih pričakovanj. Iz tega sledi, da pritožnikove trditve ni mogoče sprejeti.

B. Trditev o obstoju splošnega vzorca nepravilnosti

54. V zvezi z nadaljnjo trditvijo pritožnika, predloženo v njegovih pripombah (glej točko 15), in sicer sistematično sovražno vedenje Urada za publikacije do pritožnika, varuhinja meni, da ker v tem primeru ni odkrila primera nepravilnosti, ga ne more obravnavati kot primer domnevnega sistemskega, sovražnega vedenja do pritožnika. Zato meni, da brez konkretnih dokazov ni zadostnih razlogov za preiskavo te trditve.

C. Sklepi

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi svoje preiskave te pritožbe zaključila z naslednjim sklepom:

Pri dejavnostih Urada za publikacije ni bilo nepravilnosti.

Pritožnik in Urad za publikacije bosta obveščena o tej odločitvi.

Dodatna opomba

V skladu s pogoji pogodbe lahko Urad za publikacije v prihodnjih primerih, ko izvajalci vprašajo, ali bo njihova pogodba podaljšana ali ne, navede vsaj približen časovni okvir, v katerem namerava sprejeti odločitev.

 

Emily O'Reilly

V Strasbourgu, 19. decembra 2013

---

[1] Združeni zadevi T-407/06 in T-408/06, Zhejiang Aokang Shoes proti Svetu, ZOdl. 2010, str. 747, točka 101.

[2] Zadeva T-203/97, Forvass proti Komisiji, RecFP, str. I-A-129 in II-705, točka 70; Zadeva T-199/01, G proti Komisiji, RecFP, str. I-A-217 in II-1085, točka 38; Zadeva T-347/03, Branco proti Komisiji, ZOdl. 2005, str. II-2555, točka 102.