OZADJE PRITOŽBE

1. V skladu s členom 25 Direktive 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve [1] mora Komisija redno pregledovati delovanje telekomunikacijskega trga ter poročati Evropskemu parlamentu in Svetu.

2. Francoski mobilni operater je 11. aprila 2008 pisal Komisiji v zvezi s 13. poročilom o ^napredku enotnega evropskega trga elektronskih komunikacij za leto 2007. Komisijo je pozvala, naj popravi informacije iz navedenega poročila in navede, da ugotovitve Komisije ne odražajo njenih tarif za mobilne telefone.

3. Komisija je 25. marca 2009 objavila 14. poročilo o napredku enotnega evropskega trga elektronskih komunikacij za leto 2008 (v nadaljnjem besedilu: 14. ^poročilo). Komisija je objavi 14. poročila priložila naslednje dokumente: (i) delovni dokument služb Komisije, sestavljen iz dveh prilog [2]; (ii) sporočilo za javnost o 14. ^poročilu v zvezi z vsemi državami članicami EU, (iii) informativni pregled za vsako državo članico EU.

4. Isti francoski mobilni operater se je 2. aprila 2009 ponovno obrnil na Komisijo v zvezi s 14. ^poročilom. Ponovno je izrazil zaskrbljenost glede metode, ki jo je Komisija uporabila za primerjalno oceno cen mobilnih storitev po vsej EU.

5. Nizozemski mobilni operater je 20. maja 2009 Komisiji poslal dopis v zvezi s 14. ^poročilom. Izrazila je podobne pomisleke glede informacij, ki jih je Komisija predložila v zvezi s primerjalno oceno cen mobilnih storitev po vsej EU.

6. Komisija je na navedena dopisa odgovorila 7. maja 2009 oziroma 22. junija 2009.

7. Odvetniška pisarna, ki deluje v imenu francoskega mobilnega operaterja, se je 25. avgusta 2009 v zvezi s 14. poročilom obrnila na varuha človekovih pravic (sklic 2131/2009/RT).

8. Ista odvetniška pisarna, ki je tokrat delovala v imenu nizozemskega mobilnega operaterja, je 17. septembra 2009 varuhu človekovih pravic predložila novo pritožbo v zvezi s 14. ^poročilom (sklic 2373/2009/RT).

PREDMET VPRAŠANJA

9. Pritožniki so trdili, da je Komisija predložila netočne informacije v 14. ^poročilu in priloženih informativnih listih v zvezi z državami članicami (v nadaljnjem besedilu: prva trditev).

10. Pritožniki so nadalje trdili, da so zgoraj navedene informacije zavajajoče. (v nadaljevanju: druga trditev).

11. Pritožniki so v podporo svoji prvi in drugi trditvi poudarili, da se je Komisija (a) napačno odločila za uporabo metode OECD in (b) navedeno metodo uporabila na neprimeren način.

12. Poleg tega so pritožniki trdili, da Komisija ni (i) ustrezno obravnavala njihovih dopisov z dne 11. aprila 2008 in 2. aprila 2009 ter (ii) izčrpno odgovorila na njihov dopis z dne 20. maja 2009 („tretja trditev“).

13. Trdili so, da bi morala Komisija (i) učinkovito prilagoditi metodo, ki jo je uporabila za primerjalno oceno cen mobilnih storitev; ter (ii) odpravi ali pojasni netočne ali zavajajoče informacije, ki jih je predložila v 14. ^poročilu in informativnih listih, ki se nanašajo na države članice EU. V zvezi s tem bi morala Komisija (i) upoštevati tarife, ki jih določijo vsi mobilni operaterji na trgu v vsaki državi članici; (ii) upošteva paritetni faktor kupne moči; in (iii) odražajo raznolikost ponudb mobilnih storitev na evropskih trgih. V vsakem primeru bi morala Komisija, dokler ne upošteva tarif pritožnikov, v poročilu in njegovih prilogah ter v sporočilih za javnost navesti, da primerjalna ocena cen mobilnih storitev temelji na tarifah, ki sta jih določila glavna mobilna operaterja.

Poizvedba

14. Glede na to, da se zdi, da so obtožbe in trditve pritožnikov v obeh primerih tesno povezane, se je varuhinja človekovih pravic odločila izvesti skupno preiskavo obeh pritožb.

15. Varuh človekovih pravic je 9. oktobra 2010 pozval Komisijo, naj predloži mnenje o obeh pritožbah. Komisija je 7. decembra 2009 za obe pritožbi poslala enako mnenje, ki je bilo posredovano pritožnikoma [3] s pozivom k predložitvi pripomb.

16. Pritožniki so 1. februarja 2010 poslali skupne pripombe v zvezi z obema pritožbama.

ANALIZA IN SKLEPI OMBUDŠČANA

A. Domnevne netočne informacije

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

17. Pritožniki so v podporo svoji trditvi prvotno poudarili, da se je Komisija napačno (a) odločila za uporabo metode OECD in (b) navedeno metodo uporabila na neprimeren način.

18. Pritožniki in Komisija so predložili zapletene argumente v podporo svojim stališčem. Povzeti jih je mogoče, kot sledi.

19. Prvič, pritožniki so trdili, da Komisija ne bi smela izbrati metode OECD [4], ker slednja analizira celoten telekomunikacijski trg v vsaki državi na podlagi tarif samo dveh glavnih mobilnih operaterjev v vsaki državi. Trdili so, da bi bilo treba namesto tega upoštevati vse mobilne operaterje na zadevnem trgu (tj. tretje operaterje in operaterje navideznih mobilnih omrežij [5]). Poleg tega analiza Komisije pri primerjalni oceni cen mobilne telefonije ne upošteva paritetnega faktorja kupne moči. Po mnenju pritožnikov bi morala Komisija bodisi sprejeti metodo, ki upošteva cene, ki so jih določili vsi mobilni operaterji na trgu, bodisi omejiti uporabo svoje analize in sklepov na dva glavna konkurenta na trgu in ne bi smela analizirati celotnega trga samo na podlagi podatkov, ki se nanašajo na dva konkurenta.

20. Pritožniki so nadalje trdili, da metoda OECD ne temelji na povprečnih podatkih, ki izhajajo iz primerjave vseh ponudb dveh glavnih gospodarskih subjektov, temveč le na povprečnih stroških njunih najcenejših tarifnih načrtov. Če se uporabi ta metoda, ni mogoče preveriti, ali so tarifne sheme, uporabljene za primerjavo, dejansko uporabljene in ali so reprezentativne za sektor. Tudi če bi Komisija trdila, da racionalni potrošniki izberejo najcenejše tarife in so zato najcenejše tarife tiste, ki se najpogosteje uporabljajo, bi bila to čista domneva in ne bi zagotovila, da uporabljena metoda javnosti omogoča resnično primerjavo tarif, ki jih zaračunavajo mobilni operaterji.

21. Poleg tega so pritožniki poudarili, da metoda OECD ne upošteva raznolikosti in obsega uporabe mobilnih telefonov, tarif, ki se uporabljajo na evropskih trgih, ali cen mobilnih telefonov. Metoda OECD na primer ne upošteva neomejenih načrtov (klici ali SMS). Če se uporabi metoda OECD, se v zvezi s tem upošteva le najcenejša ponudba v košarici za srednjo uporabo, ki jo sestavlja 65 stalnih klicev na mesec + 50 sporočil SMS + 2–3 MMS [6].

22. Komisija se je v svojem mnenju najprej sklicevala na ozadje poročil in njihovo sestavo. Komisija vsako leto izda letno poročilo o napredku enotnega evropskega trga elektronskih komunikacij (v nadaljnjem besedilu: poročilo o napredku). Vsako poročilo o napredku predstavlja glavne gospodarske in regulativne spremembe, do katerih je prišlo v obdobju enega leta, o katerem se poroča, kar omogoča primerjavo podatkov iz različnih držav članic za dano leto in prikazuje njihov razvoj glede na prejšnja leta. Poročilo o napredku vsebuje sporočilo Komisije in delovni dokument služb Komisije, ki je sestavljen iz dveh prilog. Sporočilo Komisije predstavlja splošne trende in ugotovitve Komisije za leto poročanja v zvezi z državami članicami. Delovni dokument služb Komisije vsebuje dve prilogi, ki vsebujeta informacije o gospodarskih in regulativnih trendih v celotnem sektorju elektronskih komunikacij ter podrobno analizo različnih segmentov sektorja. Priloga 2 k delovnemu dokumentu služb Komisije vsebuje več ekonomskih kazalnikov v zvezi s sektorjem elektronskih komunikacij. Kazalniki podatkov in predstavitev poročila o napredku se vsako leto izboljšajo z vključitvijo novih kazalnikov, ki upoštevajo razvoj v sektorju.

23. Komisija je nadalje pojasnila, kako se pripravljajo poročila o napredku. Poudarila je, da v zvezi s tem tesno sodeluje z ustreznimi nacionalnimi ministrstvi in regulativnimi organi v državah članicah. Komisija pri pripravi poročil o napredku dnevno spremlja razvoj dogodkov v vsaki državi članici in med drugim ocenjuje izvajanje pravil EU o telekomunikacijah. Uradniki Komisije se vsako leto pošljejo državam članicam na ugotavljanje dejstev. Organizirajo se srečanja z nacionalnimi regulativnimi organi, ministrstvi, operaterji, potrošniškimi organizacijami in vsemi drugimi ustreznimi nacionalnimi deležniki, na katerih se razpravlja o trenutnem razvoju dogodkov v zadevni državi članici. Nato se za vsako poročilo o napredku pred dokončanjem poročila izvede „potrditveni“ sestanek s predstavniki nacionalnih regulativnih organov. Osnutki grafov iz druge priloge k delovnemu dokumentu služb Komisije (razen podatkov o tarifah) se pred zaključkom poročila o napredku pošljejo nacionalnim regulativnim organom, da predložijo pripombe. Večino podatkov tako zagotovijo in potrdijo nacionalni regulativni organi. Vendar nekateri podatki, kot so informacije o cenah v zvezi z mobilnimi tarifami, tarifami fiksne telefonije (PSTN) in maloprodajnimi cenami zakupljenih vodov, izhajajo iz posebnih študij, ki so jih na zahtevo Komisije izvedla neodvisna podjetja. Čeprav se podatki za te študije zbirajo neposredno od operaterjev, jih nacionalni regulativni organi še vedno preverjajo. Obdelava podatkov za namene študije temelji na „košah OECD za mobilno uporabo“.

24. Komisija se je podrobno sklicevala na 14. ^poročilo. Komisija je leta 2008 izdala 14. ^izdajo poročila, ki vsebuje pregled trga telekomunikacij v EU in glavnih regulativnih sprememb, ki so se zgodile leta 2008. Komisija je v svojem mnenju pojasnila vsebino prilog 1 in 2 k delovnemu dokumentu služb Komisije. Priloga 1 vsebuje oddelek o mobilnem trgu, ki se nanaša na maloprodajne in veleprodajne cene mobilnih storitev, uporabo mobilnih telefonov po vsej EU („stopnja gostovanja mobilnih telefonov“), udeležence na trgu, razvoj podatkovnih storitev in mednarodnega gostovanja ter nazadnje razvoj prenosljivosti mobilnih številk. Priloga 2 vsebuje številne tržne kazalnike in v njej uporabljeno metodologijo.

25. Komisija je poudarila, da cilj predstavitve podatkov o povprečnih cenah mobilnih storitev v 14. ^poročilu ni zagotoviti končnim uporabnikom celovit pregled razpoložljivih dejanskih maloprodajnih cen v EU, temveč jim zagotoviti primerjalne podatke o cenovnih gibanjih.

26. Poročila o napredku od leta 1999 zagotavljajo informacije o tipičnih cenah mobilnih storitev, ki jih plačujejo uporabniki v različnih državah članicah. Od leta 2002 so bile te informacije izpopolnjene tako, da odražajo intenzivnost uporabe mobilnih storitev (nizka, srednja ali visoka). Metoda je podrobno opisana v Prilogi 2 k delovnemu dokumentu služb Komisije (z navedbo izvajalcev, ki so bili upoštevani pri izračunu tipične cene v vsaki državi članici)[7]. Ta metoda omogoča zadovoljivo primerjavo ne le cen v različnih državah članicah EU, temveč tudi cen v državah OECD, ki niso države članice EU. Komisija je pojasnila, da je metoda zasnovana tako, da pokriva vsaj 50 % trga glede na število naročnikov. Ta odstotek se običajno doseže z izbiro dveh mobilnih operaterjev. Zlasti v Franciji dva mobilna operaterja z največjim tržnim deležem skupaj predstavljata približno 77 % trga glede na število naročnikov. Po mnenju Komisije se to lahko šteje za zanesljivo predstavitev trga mobilne telefonije. Podobno v Belgiji dva mobilna operaterja z največjim tržnim deležem prav tako predstavljata približno 77 % trga; v Nemčiji predstavljajo 69 % trga, v Španiji pa 76,5 %. Glede na te odstotke Komisija meni, da 14. ^poročilo zajema znaten in reprezentativen delež trga mobilne telefonije za vsako državo članico in se zato lahko šteje za ustrezno orodje za primerjavo gibanj cen mobilne telefonije po vsej EU. Z drugimi besedami, doseženi rezultati so reprezentativni za gibanje cen v različnih državah članicah. Po mnenju Komisije bi vključitev več kot dveh najpomembnejših gospodarskih subjektov iz ene države članice v študijo znatno povečala stroške, ne da bi kakor koli prispevala k vrednosti rezultatov. Glede na raznolikost in vse večjo zapletenost maloprodajnih tarif mobilne telefonije v Evropi je vzpostavitev metode za primerjavo tipičnih cen mobilne telefonije v različnih državah članicah zapleten proces. Zaradi vseh navedenih razlogov je Komisija menila, da je bila uporaba metode OECD najučinkovitejše sredstvo, ki je bilo na voljo za poročanje o povprečnih cenah mobilnih storitev v 14. ^poročilu.

27. Komisija je nadalje pojasnila, da se je metoda OECD dosledno uporabljala za vsako državo članico.

28. Nazadnje, čeprav Komisija meni, da metoda OECD ostaja najustreznejše sredstvo za poročanje o tipičnih cenah mobilnih storitev, priznava, da ima ta metoda svoje omejitve. Zato je v odziv na razprave z več mobilnimi operaterji, od katerih sta dva pritožnika, razvila dodatne kazalnike, ki bi zagotovili tudi informacije o maloprodajnih mobilnih storitvah v različnih državah članicah. Zato je 14. poročilo vsebovalo dva nova kazalnika, in sicer kazalnik povprečne cene na minuto za mobilne komunikacije in kazalnik povprečnih prihodkov na mobilnega uporabnika v vsaki državi članici. Glede na kazalnik povprečne cene na minuto za mobilne komunikacije so cene za mobilno govorno komunikacijo leta 2007 v Belgiji znašale 19 centov, v Franciji pa 15 centov, kar je nad povprečjem EU, ki znaša 14 centov. Komisija je tudi pozvala družbo, ki jo je najela za izvedbo študije o trgih mobilne telefonije v EU, naj v svoji analizi, kjer je to ustrezno, poleg standardnih „naročniških paketov“ OECD upošteva tudi predplačniške ponudbe, pavšalne zneske in ločene ponudbe, da bi zagotovila, da bo navedena študija natančneje odražala sedanje vzorce potrošnje tipičnih evropskih potrošnikov. Nazadnje je Komisija pojasnila, da trenutno sodeluje z OECD za izboljšanje teh košaric uporabe, da bi se lahko najnovejši razvoj vzorcev uporabe pri potrošnikih podrobneje odražal.

29. Komisija je priznala razlike v ravneh cen, ki bi lahko nastale, če bi se primerjava izvedla v nominalno izraženih vrednostih (tj. cenah v EUR) ali v vrednostih, prilagojenih za PKM. Komisija je pojasnila, da je v poročilih o napredku za leta 1999, 2000 in 2001 (peto, šesto oziroma sedmo poročilo o napredku) uporabila prilagojene cene PKM, ker je OECD v svojih letnih napovedih glede komuniciranja uporabila PKM. Vendar je poudaril, da je cilj 14. ^poročila oceniti učinkovitost regulacije trga, v ta namen pa vključiti informacije o trendih dejanskih cen, ki jih plačujejo potrošniki. Zato je Komisija menila, da je uporaba nominalnih vrednosti primernejša pri primerjavi gibanja cen v določenem obdobju v primerjavi z vrednostmi, prilagojenimi za PKM, ki se na splošno uporabljajo za oceno cene blaga/storitev glede na razpoložljivi dohodek potrošnikov v določenem trenutku.

30. Pritožniki so v svojih pripombah poudarili, da zgoraj navedene spremembe metode ocenjevanja niso obravnavale vprašanja števila upoštevanih gospodarskih subjektov. Čeprav Komisija priznava, da je pomembno prilagoditi njeno metodo novim vrstam ponudb, v celoti zavrača potrebo po upoštevanju povečanja števila neodvisnih akterjev na trgu.

31. V zvezi s trditvijo Komisije, da sklepi 14. ^poročila vključujejo nove kazalnike, kot je povprečna cena na minuto za mobilne komunikacije, ki dopolnjujejo rezultate, pridobljene z uporabo metode OECD, so pritožniki poudarili, da če se primerjajo cene klicev, se rezultati razlikujejo in so v nekaterih primerih celo v nasprotju s tistimi, pridobljenimi z uporabo metode OECD. Dejansko je rezultat uporabe novih kazalnikov popolnoma drugačen od rezultata, doseženega z uporabo tradicionalne metode OECD, ki jo uporablja Komisija. Pritožniki so na primer poudarili, da novi kazalniki kažejo, da je Francija na 12. mestu ^med državami z najdražjimi cenami klicev, namesto da bi bila prikazana kot druga najdražja država v EU, če se uporabi metoda OECD. Podobni sklepi veljajo za Španijo, ki je po ceni govornih mobilnih komunikacij deveta najdražja država, namesto da bi bila prikazana kot najdražja država v EU. Nemčija se prav tako uvršča na 20. ^mesto med najdražjimi državami, če pa se uporabi metoda OECD, se uvršča na 13. mesto. Belgija je edina država, v kateri je razvrstitev OECD do neke mere povezana z razvrstitvijo cene na minuto. Tako primerjava med razvrstitvijo, dobljeno z uporabo metode OECD, in razvrstitvijo, dobljeno na podlagi nakupnih cen, kaže, da Komisija težko potrdi svoje sklepe OECD s primerjavo nakupnih cen. V povprečju se razvrstitev OECD in cena na minuto razlikujeta za sedem položajev.

32. Pritožniki so tudi poudarili, da analize cen Komisije z uporabo samo treh košaric za 27 držav ni mogoče opisati kot zanesljive. Te tri košarice ne morejo upoštevati velike raznolikosti uporabe, ki obstaja med državami članicami. V zvezi s tem so poudarili, da na primer v Franciji tudi francoski statistični urad (INSEE) uporablja metodo košarice. INSEE pa določa 18 košaric na operaterja ali skupno 54 košaric, ki predstavljajo raznolikost mobilnih profilov porabe. Uporaba mobilnih telefonov se lahko med državami članicami zelo razlikuje in zdi se, da določitev le treh košaric za 27 držav članic statistično ne zadostuje za upoštevanje raznolikosti uporabe mobilnih telefonov [8]. Poleg tega je te tri košarice oblikovala in opredelila OECD na podlagi podatkov iz držav OECD. OECD sestavlja 30 držav, od katerih jih je le 19 tudi držav članic EU. Po mnenju pritožnikov tri košarice OECD niso mogle biti reprezentativne za države članice EU. Poleg tega na primer „visoka“ košarica Komisije vključuje približno 250 odhodnih minut na mesec, in sicer približno štiri ure uporabe na mesec. Po mnenju pritožnikov glede na to, kako se razvijajo neomejeni načrti, štiri ure mobilne porabe na mesec niso reprezentativne za visoko porabo.

33. V zvezi z uporabo PKM so pritožniki navedli, da OECD za določitev natančne primerjalne ocene cen mobilnih storitev uporablja faktor PKM. Metoda, ki jo je uporabila Komisija, ne zagotavlja točnih informacij o dejanski ceni, ki so jo na primer plačali francoski potrošniki za mobilne storitve, ker ne upošteva dejavnika „onesnaževalec plača“. Če bi Komisija upoštevala faktor javno-zasebnega partnerstva, bi bila Francija ^{na 11. namesto 2. mestu v} splošni razvrstitvi EU, kar zadeva raven cen, ki jih potrošniki plačujejo za uporabo svojih mobilnih telefonov.

34. Pritožniki so tudi poudarili, da Komisija ni pojasnila, zakaj meni, da bi bilo manj primerno vključiti podatke, prilagojene za PKM, v primerjavi z dejanskimi cenami. Pritožniki so to še toliko bolj podvomili glede na dejstvo, da je Komisija v preteklosti za peto, šesto in sedmo poročilo o napredku uporabila podatke, prilagojene za javno-zasebna partnerstva. Kar zadeva domnevno potrebo po oceni učinka regulacije na tarife, je mogoče zanesljivo letno primerjavo, kot so poudarili pritožniki, pridobiti s prilagojenimi podatki o javno-zasebnih partnerstvih. To je mogoče doseči tako, da se nominalne cene preprosto pomnožijo s faktorjem PKM. Tudi če bi bil navedeni cilj Komisije oceniti le razvoj cen, ne pa tudi ravni cen v vsaki državi članici (čeprav je Komisija v preglednici za Francijo ocenila tako raven kot razvoj cen [9]), uporaba podatkov, prilagojenih za PKM, ne bi pomenila, da razvoja cen v določenem obdobju ni mogoče primerjati.

35. Pritožniki so poudarili, da nacionalni regulativni organi v vsaki državi članici pri sprejemanju ureditve trga upoštevajo gospodarske razmere, ki prevladujejo v njihovi državi. Če je torej namen metode OECD oceniti učinkovitost regulacije trga, bi bilo treba primerjave cen opraviti ob posebnem upoštevanju ravni bogastva zadevnih držav.

36. Pritožniki so tudi trdili, da so izjave Komisije v 14. ^poročilu v nasprotju z njenimi argumenti. V zvezi s tem Komisija, ko na primer preučuje razloge za velike razlike v tarifah v EU, navaja, da so lahko „lokalni stroški in kupna moč“eden od razlogov za take razlike.

Ocena varuha človekovih pravic

37. Varuhinja človekovih pravic ponovno poudarja, da so številni argumenti pritožnikov in Komisije zapleteni in zelo tehnični. Če povzamemo, pritožniki so menili, da je Komisija v 14. ^poročilu predložila netočne informacije. Prvič, menili so, da Komisija ne bi smela uporabiti metode OECD za oceno tarif za mobilne storitve na trgu EU. Drugič, ko je bila sprejeta ta (žal) izbira, bi morala biti navedena metoda pravilno uporabljena, kar pa ni bilo tako.

38. Varuhinja človekovih pravic tako opozarja na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero je sodni nadzor v zadevah, ki vključujejo presojo zapletenih gospodarskih in tehničnih razmer, omejen. V takih okoliščinah je analiza argumentov in nasprotnih trditev, ki sta jih predložili obe stranki, omejena na preverjanje, ali so bila dejstva pravilno navedena in ali ni bila storjena očitna napaka pri presoji [10]. Varuh človekovih pravic meni, da je primerno sprejeti enak pristop v tej preiskavi, ko obravnava vprašanje izbire metode Komisije, na kateri bo temeljilo 14. poročilo, in vprašanje, ali je to metodo pravilno uporabila. Njegov pregled bo tako omejen na preučitev razumnosti argumentov Komisije v prid uporabi metode OECD in na pregled postopka, ki ga je Komisija sprejela pri pripravi 14. ^poročila na podlagi te metode. Varuhinja človekovih pravic v zvezi s tem opozarja, da domneva o obstoju očitne napake pri presoji ne more temeljiti zgolj na dejstvu, da so imeli pritožniki drugačno ekonomsko mnenje kot Komisija. Če dejstva razumno omogočajo različne ekonomske presoje, izbira Komisije za eno od njih, če je ustrezno utemeljena, ne pomeni očitne napake pri presoji.

39. Prvič, varuhinja človekovih pravic meni, da so bile v 14. poročilu Komisije zagotovljene zadostne in skladne informacije o glavnih značilnostih metode OECD. V oddelku 1.5 Priloge 2 II k delovnemu dokumentu služb Komisije, ki določa, da analiza nacionalnih mobilnih storitev v 14. ^poročilu temelji na metodi OECD iz leta 2006 („košarice za digitalne mobilne storitve“), je metoda podrobno opisana z naslednjimi izrazi: „Košare OECD so bile revidirane, zaradi česar je bil v začetku leta 2006 oblikovan nov sklop košaric, v nasprotju s starimi košaricami OECD iz leta 2002. …Košare vsebujejo element SMS, vključujejo klice v več mobilnih omrežij in ne pokrivajo mednarodnih klicev. Poleg tega je element MMS vključen v košarico, medtem ko sta MMS in SMS ločena za konice in izven konic ter on-net in off-net destinacije. V košarice je vključena tudi glasovna pošta, medtem ko so lahko klici izven omrežja usmerjeni v več omrežij. Obstajajo tri različne košarice, ki temeljijo na nizki, srednji in visoki stopnji uporabe [11]. … Pokrita sta dva najvidnejša operaterja v vsaki državi, ki temeljita na razpoložljivih številkah naročnikov. Upoštevajo se vsi ustrezni paketi vsakega gospodarskega subjekta, vendar končni rezultati, predstavljeni tukaj, kažejo le najcenejši paket za vsako košarico.“Te informacije ustrezajo informacijam, ki jih je OECD navedla na svoji spletni strani [12].

40. V zvezi z izbiro metode OECD varuhinja človekovih pravic razume, da je bil glavni cilj Komisije pri pripravi 14. ^poročila (a) javnosti zagotoviti informacije o trendih dejanskih cen, ki jih plačajo potrošniki za elektronske komunikacijske storitve, in tako (b) javnosti omogočiti primerjalno oceno razvoja cen mobilnih storitev na trgu EU. Po mnenju Komisije je ta cilj mogoče bolje doseči z uporabo metode OECD iz naslednjih razlogov: (i) metoda OECD je splošno priznano orodje za analizo zelo zapletenih gospodarskih okolij; (ii) dva glavna mobilna operaterja v vsaki državi običajno pokrivata več kot 50 % trga in ta odstotek zadostuje za prikaz gibanja cen; (iii) metoda OECD se uspešno uporablja, s spremembami, od leta 1999, stroški, povezani z razvojem nove metode, pa ne bi bili sorazmerni; (iv) metoda OECD omogoča primerjavo držav članic EU med seboj in tudi z državami OECD, ki niso države članice EU; (v) od leta 2002 so bile košarice OECD revidirane, da bi odražale intenzivnost uporabe mobilnih storitev. Komisija je v izpodbijanem 14. ^poročilu prvič uporabila kazalnik povprečne cene na minuto za mobilne komunikacije in kazalnik povprečnih prihodkov na mobilnega uporabnika v vsaki državi članici. Poleg tega je Komisija družbo, ki jo je najela, pozvala, naj izvede študije mobilnih trgov v EU, da bi v svoji prihodnji analizi, kjer je to ustrezno, poleg standardnih „naknadno plačanih paketov“ OECD upoštevala tudi predplačniške ponudbe, pavšalne zneske in ločene ponudbe, s čimer bi zagotovila, da bi navedene študije zagotovile natančnejšo sliko sedanjih vzorcev potrošnje tipičnih evropskih potrošnikov.

41. V zvezi s trditvijo Komisije iz točke (i) odstavka 40 zgoraj, ki se nanaša na mednarodni ugled metode OECD, varuh človekovih pravic ugotavlja, da je bila ta metoda določena na podlagi neodvisnih ekonomskih študij ter po posvetovanju z zainteresiranimi stranmi in nacionalnimi regulativnimi organi. Ugotavlja tudi, da pritožniki niso predlagali alternativne, mednarodno priznane metode, temveč so predlagali prilagoditev metode OECD. Varuhinja človekovih pravic razume, da Komisija že preučuje nekatere od teh predlogov in da jih namerava izvesti v svojih prihodnjih poročilih. Napovedane spremembe, namenjene obravnavi raznolikosti ponudb mobilnih storitev po vsej EU, so samoumevni primer. Varuhinja človekovih pravic zato meni, da je trditev Komisije razumna.

42. Kar zadeva argumente iz točk (ii) in (iii) odstavka 40 zgoraj v zvezi z boljšo uporabo sredstev, na katere se je Komisija sklicevala v svojem mnenju in tudi v dopisu pritožnikom z dne 20. maja 2009 [13], se varuh človekovih pravic strinja s Komisijo. Pritožniki so predlagali, da bi morale biti informacije o tarifah, ki so jih določili vsi mobilni operaterji na telekomunikacijskem trgu, vključene v poročila Komisije o napredku. Varuhinja človekovih pravic meni, da bi to neizogibno privedlo do večjega povpraševanja po virih in dodatnih stroškov. Uvedba takšne nove metode ocenjevanja ne bi bistveno povečala vrednosti poročila Komisije o napredku in zato ne bi bila sorazmerna.

43. V zvezi s trditvijo pritožnikov, da bi bilo bolje primerjati gibanja cen mobilne telefonije z uporabo faktorja PKM, Varuh poudarja, da je, kot navaja Komisija v svojem mnenju, glavni cilj poročila o napredku prikazati gibanja cen mobilne telefonije v določenih časovnih obdobjih. Varuh meni, da za dosego tega cilja zadostuje primerjava nominalnih cen v eurih.

44. Poleg tega je varuhinja seznanjena s pojasnilom Komisije, ki ga pritožniki niso izpodbijali, da metoda OECD omogoča primerjavo cen mobilnih storitev ne le med državami članicami EU, temveč tudi med državami članicami EU in državami OECD, ki niso članice EU (glej točko (iv) odstavka 40 zgoraj).

45. Varuhinja človekovih pravic meni, da je Komisija predložila zadostne argumente za utemeljitev svoje odločitve o izbiri metode OECD. Omeniti je treba tudi izjavo Komisije, da sodeluje z OECD pri nadaljnjem razvoju te metode in pri drugih novih kazalnikih.

46. V zvezi z uporabo metode varuh ugotavlja, da 14. ^poročilo Komisije temelji na podatkih, ki so jih zagotovili predvsem mobilni operaterji in nacionalni regulativni organi [14]. Poleg dela, ki ga je opravilo neodvisno podjetje, ki ga je Komisija vključila v zbiranje navedenih podatkov, se uradniki Komisije redno srečujejo z nacionalnimi regulativnimi organi, ministrstvi, operaterji, potrošniškimi organizacijami in drugimi ustreznimi deležniki. Poleg tega so nacionalni regulativni organi pred objavo pregledali in potrdili študijo Komisije in končno 14. ^poročilo. Varuhinja človekovih pravic zato meni, da je Komisija pri pripravi 14. ^poročila sprejela zadovoljiv postopek, da bi dosegla visoko stopnjo natančnosti podatkov iz navedenega poročila.

47. Glede na navedeno varuh človekovih pravic meni, da pritožnikom ni uspelo dokazati, da Komisija ni izbrala metode OECD ter da Komisija pri pripravi 14. ^poročila ni sprejela in uporabila pravilnega postopka. Varuh človekovih pravic zato v izpodbijanih ukrepih Komisije ne najde nobene očitne napake. Zaključil je, da v zvezi s prvo trditvijo ni bilo nepravilnosti.

B. Domnevne zavajajoče informacije

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

48. Po navedbah pritožnikov je Komisija predložila zavajajoče informacije, predvsem v informativnih listih v zvezi s posameznimi državami (v nadaljnjem besedilu: informativni listi o državah), ki so spremljali objavo 14. poročila. V zvezi s tem so se pritožniki na primer sklicevali na informativni list za Francijo z naslovom „Na poti k enotnemu evropskemu telekomunikacijskemu trgu: Osredotočite se na Francijo. V tem informativnem listu je navedeno, da bi „francoski potrošnik, ki srednje uporablja svoj mobilni telefon, kljub znižanju cen mobilnih telefonov v letu 2008 plačal drugo najvišjo mesečno ceno v EU, tj. nekaj manj kot 30 EUR“.

49. Pritožniki so tudi opozorili, da je Komisija 22. junija 2009 v izmenjavi korespondence z enim od njih navedla, da „bodo po potrebi v poglavjih o posameznih državah [14. ^poročila] navedene posebne cene konkurenčnih operaterjev“. Vendar se Priloga 1 k delovnemu dokumentu služb Komisije, ki se nanaša na vsako državo članico, ne sklicuje na tarife katerega koli subjekta, ki izpodbija.

50. Poleg tega je diagram „povprečna cena na minuto mobilne komunikacije“naveden le v 14. ^poročilu in ni vključen v preglednice podatkov za posamezne države. Pritožniki so poudarili, da se informativni pregledi po državah uporabljajo pogosteje kot poročilo in da jih nacionalni mediji držav članic na splošno navajajo kot izraz stališča Komisije o sektorju. Če bi bil kazalnik cene mobilne govorne komunikacije na minuto pomemben za primerjalno oceno razvoja cen mobilnih storitev, bi morala Komisija grafikon vključiti tudi v informativne preglede po državah.

51. Poleg tega je Komisija v informativne preglede za posamezne države vključila dva diagrama. Prva je imela naslov „Tipične maloprodajne cene za povprečno uporabo mobilne telefonije v letih 2007 in 2008“, druga pa „Ključne številke telekomunikacijskega sektorja“. Pritožniki so poudarili, da prva tabela, ki je na prvi strani, ne omenja dejstva, da primerjava cen mobilne telefonije v EU upošteva le najcenejše cene, ki sta jih določila dva glavna mobilna operaterja v vsaki državi članici. V drugem diagramu, ki je na drugi strani informativnega lista za državo, so navedene te informacije, vendar le v opombi [15]. Vendar ta opomba ne vsebuje nobenih informacij o tarifah iz leta 2007, uporabljenih za primerjalno oceno, in bralcu ne omogoča sklepa, da so tarife, ki so jih določili pritožniki, nižje od tarif njihovih glavnih konkurentov.

52. Komisija je v svojem mnenju poudarila, da je namen splošnega sporočila za javnost in informativnih listov za posamezne države zagotoviti bralcu prijazen povzetek splošnih ugotovitev iz 14. ^poročila, tako da se poudarijo vprašanja, na katerih je bil v vsaki državi članici opažen največji napredek, in področja, na katerih so potrebne nekatere izboljšave. V zvezi s tem je bila ena od glavnih ugotovitev 14. ^poročila visok in naraščajoč trend uporabe mobilnih telefonov v EU. Druga težava je dejstvo, da so se cene mobilnih storitev v zadnjih petih letih znatno znižale.

53. Kar zadeva vključitev diagrama z naslovom "Povprečne maloprodajne cene za povprečno uporabo mobilne telefonije v letih 2007 in 2008" namesto diagrama z naslovom "Povprečna cena na minuto mobilne komunikacije" v preglednice s podatki za posamezne države, je Komisija navedla, da je po njenem mnenju prvi diagram " dovolj zanesljiva primerjava stanja cen mobilnih storitev v vsaki državi članici in njihovega razvoja v primerjavi s prejšnjim letom". Poleg tega primerjava, kako se je povprečna cena mobilnih komunikacij na minuto spreminjala skozi čas, ne bi bila mogoča, saj je bil ta kazalnik prvič vključen le v 14. ^poročilo. Komisija je tudi poudarila, da je na drugi strani vsakega informativnega lista držav navedla, da graf, ki prikazuje primerjavo cen mobilnih storitev, odraža le cene dveh glavnih mobilnih operaterjev.

54. Oba pritožnika sta se strinjala s stališčem, ki sta ga navedla v svojih pripombah, da dve opombi na dnu strani 2 zadevnih informativnih listov za posamezne države, ki se nanašata na metodo, uporabljeno za primerjavo cen, nista bili dovolj jasni. Poleg tega iste opombe niso navedene v diagramu z naslovom „Tipične maloprodajne cene za povprečno uporabo mobilnih telefonov v letih 2007 in 2008“ na prvi strani, ki se osredotoča na primerjavo cen in razvrščanje med državami EU. Ni podatkov o številu gospodarskih subjektov, ki so bili upoštevani pri primerjavi cen. Sklicevanje na dejstvo, da so navedene samo tarife dveh najpomembnejših operaterjev, je navedeno le na drugi strani diagrama z naslovom „Ključni podatki o telekomunikacijskem sektorju“. To pomeni, da od širše javnosti in novinarjev ni bilo mogoče razumno pričakovati, da bodo razumeli, da naj bi razlago uporabljene metode, ki je bila priložena primerjalnemu diagramu na prvi strani informativnega lista države, dopolnili s pripombo v dveh opombah, ki se nanašata na grafikon na drugi strani informativnega lista države.

55. Pritožniki so ponovno poudarili, da so nacionalni mediji informacije, ki jih je Komisija navedla v diagramu na prvi strani zadevnih informativnih listov za posamezne države, na splošno navajali kot informacije, ki odražajo povprečne cene mobilnih storitev, ki jih plačujejo potrošniki v različnih državah.

Ocena varuha človekovih pravic

56. Varuhinja človekovih pravic je analizirala informativne preglede po državah, ki so spremljali objavo 14. ^poročila Komisije. Razume, da je bil namen informativnih pregledov za posamezne države zagotoviti povzetek informacij iz 14. ^poročila, da bi bile informacije lahko dostopne javnosti. Varuhinja človekovih pravic nadalje ugotavlja, da je razumno pričakovati, da bo javnost uporabila preglednice podatkov za posamezne države, ne da bi prebrala celotno poročilo. Zato bi morali biti čim bolj samoumevni in ne bi smeli zavajati bralcev.

57. Glede na zgornje predhodne ugotovitve varuh ugotavlja, da je prva stran vsakega informativnega lista vsebovala graf z naslovom "tipična potrošniška cena za povprečno uporabo mobilnih telefonov v letih 2007 in 2008" ("tipični cenovni graf"). Razlaga, priložena temu diagramu, se glasi: "Zgornja tabela se nanaša na najcenejšo ponudbo v košarici za srednjo uporabo z uporabo metodologije OECD od leta 2006. Sestavljen je iz 65 odhodnih klicev na mesec + 50 SMS sporočil + 2-3 MMS. 21 % klicev je na stacionarne telefone, 72 % na mobilne telefone in 7 % na glasovno pošto. Kjer je to primerno, vključuje mesečni najem in vse stroške registracije (zlasti po plačanih ponudbah).“

58. Tipični cenovni diagram ne kaže, da so bile pri primerjavi tarif upoštevane samo tarife, ki sta jih določila glavna operaterja v vsaki državi članici. Vendar so te informacije potrebne, ker bi v nasprotnem primeru informativni list države lahko zavajal javnost s trditvijo, da je najcenejša cena, prikazana v informativnem listu države, najcenejša cena, ki obstaja na zadevnem trgu, v resnici pa odraža le najnižjo ceno dveh glavnih operaterjev. To bi dejansko lahko škodovalo ugledu mobilnih operaterjev, katerih tarife so nižje od tarif dveh glavnih operaterjev, vendar se kljub temu niso upoštevale pri primerjavi cen mobilnih storitev na telekomunikacijskem trgu Unije.

59. Varuhinja človekovih pravic v zvezi s tem ugotavlja, da druga stran informativnega lista vsake države vsebuje še en diagram z naslovom „Ključni podatki telekomunikacijskega sektorja“, ki ponuja podrobno primerjavo povprečnih ključnih podatkov EU in nacionalnih povprečnih podatkov o telekomunikacijskem trgu. Pod grafom z naslovom „Ključni podatki o telekomunikacijskem sektorju“ je mogoče prebrati naslednjo razlago: "Slika… se nanaša na najcenejšo razpoložljivo ponudbo dveh največjih operaterjev na trgu" (poudarek varuha človekovih pravic). Varuh človekovih pravic zato ne vidi razloga, zakaj iste informacije niso bile vključene v tipično preglednico cen, ki je bila na prvi strani informativnega lista za državo. V zvezi s tem se varuhinja človekovih pravic strinja s pritožniki, da ni mogoče razumno pričakovati, da bi širša javnost in novinarji, ki so jim bile v glavnem namenjene informacije iz informativnih listov za posamezne države, razumeli, da naj bi dopolnili pojasnilo, priloženo grafikonu na prvi strani informativnega lista za posamezne države, s pripombo, priloženo grafikonu na drugi strani informativnega lista za posamezne države. Poleg tega je bila ta pomembna pripomba navedena le v opombi pod črto.

60. Glede na zgoraj navedeno varuh človekovih pravic meni, da je Komisija s tem, ko bralcev na prvi strani državnega informativnega lista, ki vsebuje grafikon z naslovom „Običajna potrošniška cena za povprečno uporabo mobilnih telefonov v letih 2007 in 2008“, ni obvestila, da je grafikon temeljil le na podatkih dveh glavnih mobilnih operaterjev, slednjega zavedla in s tem zagrešila primer nepravilnosti. Varuh človekovih pravic bo v nadaljevanju podal kritično pripombo. Prepričan je tudi, da bo Komisija v prihodnjih poročilih v informativnih listih držav jasno navedla, da primerjava cen, plačanih za mobilne storitve, temelji na tarifah, ki sta jih določila glavna mobilna operaterja na vsakem nacionalnem trgu.

C. Trditev o neustreznem ravnanju in nepopolnem odgovoru na korespondenco pritožnikov

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

61. Pritožniki so trdili, da (i) Komisija sploh ni odgovorila na njihov dopis z dne 11. aprila 2008 in da (ii) v odgovorih z dne 7. maja 2009 in 22. junija 2009 ni izčrpno odgovorila na njihova dopisa z dne 2. aprila 2009 in 20. maja 2009.

62. Komisija je najprej pojasnila, da dopisi, na katere so se sklicevali pritožniki, niso bili njihov edini stik ali korespondenca s Komisijo. V zvezi s tem je Komisija navedla, da so s pritožniki redno potekale razprave o vsebini njihovih pritožb. Zato so bili pritožniki v celoti obveščeni o metodi, ki jo je Komisija uporabila za izračun gibanja cen mobilne telefonije v EU, in navedeni so bili razlogi, zakaj je bila ta metoda sprejeta. To je bilo storjeno v pismu, na sestankih z uradniki Komisije in v stikih z združenji, ki jim pritožniki pripadajo. Komisija je predložila kopije korespondence s pritožniki o vsebini njihovih pritožb in seznam različnih sestankov, ki so potekali za razpravo o zadevi.

63. Komisija meni, da so zgoraj navedene kopije zadosten dokaz o redni komunikaciji in izmenjavi idej med službami Komisije in pritožniki. Poleg tega je Komisija poudarila, da je 8. maja 2008 odgovorila na dopis pritožnikov z dne 11. aprila 2008. V zvezi z dopisom pritožnikov z dne 2. aprila 2009 je Komisija navedla, da jim je glede na to, da so pritožniki izrazili podobne pomisleke kot v svoji prejšnji korespondenci, 7. maja 2009 poslala bolj jedrnat odgovor. Nazadnje je Komisija poudarila, da je v dopisu z dne 22. junija 2009 odgovorila na argumente, ki so jih pritožniki navedli v dopisu z dne 20. maja 2009, in navedla ustrezne razloge v zvezi z metodo, ki jo je uporabila v odgovor na pomisleke, ki so jih izrazili pritožniki.

64. Pritožniki so v svojih pripombah navedli, da niso nikoli prejeli dopisa Komisije z dne 8. maja 2008. Tudi če bi ga prejeli, so menili, da ta dopis ne bi bil ustrezen odgovor v smislu člena 18 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev. V zvezi s tem so pritožniki poudarili, da so v dopisu z dne 11. aprila 2008 trdili, da ^13. poročilo o napredku (2007) vsebuje netočne in zavajajoče navedbe o francoskih cenah mobilne telefonije, saj je analiza Komisije odražala le cene dveh glavnih mobilnih operaterjev, dejavnih na francoskem trgu, ne da bi upoštevala tarife pritožnikov. Pritožniki so zahtevali, naj Komisija jasno prilagodi svojo metodo, tako da bo vključevala tarife vseh mobilnih operaterjev, dejavnih na francoskem trgu, ali pa naj jasno navede, da splošna izjava o gibanju cen iz njenega poročila ne vključuje tarif pritožnikov. Komisija je v odgovoru zgolj navedla, da je v njenem 13. poročilu o ^napredku jasno navedeno, da je bila primerjava cen določena na podlagi podatkov, ki sta jih predložila dva mobilna operaterja, v skladu z metodo, ki se na splošno šteje za zadovoljivo in se uporablja od leta 2000.

65. Kar zadeva odgovor Komisije na dopis pritožnikov z dne 2. aprila 2009, je Komisija priznala, da je bil njen odgovor celo "bolj jedrnat", ker je Komisija odgovor predložila že 8. maja 2008. Vendar Komisija pritožnikov ni obvestila, da 14. ^poročilo vsebuje nov sklop primerjav mobilnih tarif na minuto, ki niso bile vključene v 13. ^poročilo.

66. Nazadnje, v zvezi z odgovorom Komisije z dne 22. junija 2009, poslanim v odgovor na pritožnikov dopis z dne 20. maja 2009, so pritožniki poudarili, da je Komisija v zvezi s prvima dvema vprašanjema, izpostavljenima v njihovem dopisu, in sicer izključitvijo subjektov, ki izpodbijajo, iz letnih poročil o izvajanju in neupoštevanjem najnovejših vzorcev potrošnje/uporabe pri potrošnikih, navedla le, da (i) bi bilo z vidika stroškov nesorazmerno v njeno analizo vključiti vse udeležence na trgu in (ii) da njena sedanja metoda ocenjevanja temelji na modelu, ki ga je razvila OECD in se uporablja od leta 2000 ter ki je do zdaj zadovoljivo ponazarjal glavne trende v sektorju. Kar zadeva trditev pritožnikov v zvezi s tem, da Komisija ni upoštevala tarif konkurenčnih operaterjev, Komisija ni izpodbijala, da metoda poročanja, ki se trenutno uporablja, ni bila prilagojena za obravnavo nekaterih vprašanj, ki vplivajo na konkurenco, kot so razlike v cenah med omrežnimi in zunajmrežnimi klici ter težave s prenosljivostjo. Navedla je le, da se zaveda teh vprašanj in da sodeluje z OECD pri uvajanju sprememb, namenjenih obravnavanju teh posebnih pomislekov.

67. Nazadnje, pritožniki so menili, da se Komisija v svojem mnenju ni sklicevala na nobeno posebno trgovinsko združenje, ki mu pripada nizozemski mobilni operater in prek katerega bi imel posreden stik s službami Komisije v zvezi z vprašanji, izpostavljenimi v pritožbi.

Ocena varuha človekovih pravic

68. V zvezi s trditvijo nizozemskega pritožnika, da Komisija ni navedla organizacij, ki jim pripada in prek katerih bi bila lahko obveščena o stališčih Komisije, varuh človekovih pravic ugotavlja, da pritožnik na koncu ni zanikal, da so bile zadevne informacije posredovane organizacijam, katerih član je.

69. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je potekala intenzivna izmenjava korespondence med pritožniki in Komisijo. Ugotavlja tudi, da je Komisija odgovorila na vse dopise pritožnikov.

70. Poleg tega je Komisija v svojem mnenju o tej pritožbi podrobno odgovorila na pomisleke pritožnikov. Varuh zato meni, da nadaljnje preiskave v zvezi s trditvami pritožnikov niso upravičene.

D. Sklepne ugotovitve

Varuh človekovih pravic je na podlagi preiskave te pritožbe zaključil z naslednjo kritično pripombo:

Na prvi strani informativnega lista, ki vsebuje graf z naslovom „Običajna potrošniška cena za povprečno uporabo mobilne telefonije v letih 2007 in 2008“, Komisija bralcev ni obvestila, da graf temelji na podatkih, ki sta jih predložila le dva glavna mobilna operaterja. To bi lahko bilo zavajajoče. Dejstvo, da Komisija bralca ni opozorila na to dejstvo, pomeni nepravilnost.

Pritožniki in Komisija bodo obveščeni o tej odločitvi.

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

V Strasbourgu, 30. julija 2010

---

[1] UL EU L 108, str. 33.

[2] SEC(2009) 376 z dne 24. marca 2009. Komisija je 30. julija 2009 objavila popravek angleške različice tega dokumenta (SEC(2009) 376/2).

[3] "Pritožnika" se v množini nanašata na pritožnika v zadevi 2131/2009/RT in pritožnika v zadevi 2373/2009/RT, ki sta zajeta v skupni preiskavi.

[4] Analiza nacionalnih mobilnih storitev v 14. ^poročilu temelji na košaricah OECD za digitalne mobilne storitve. Obstajajo 3 različne košare, ki temeljijo na nizkih, srednjih in visokih ravneh uporabe.

[5] Operaterji navideznih mobilnih omrežij.

[6] Storitev večpredstavnostnega sporočanja.

Na podlagi razpoložljivih številk naročnikov sta zajeta dva najpomembnejša operaterja v vsaki državi. Upoštevajo se vsi ustrezni paketi vsakega izvajalca, vendar končni rezultati, predstavljeni tukaj, kažejo le najcenejši paket za vsako košarico.

[8] Povprečna mobilna poraba na primer znaša približno 100 minut na mesec na uporabnika na Poljskem in v Luksemburgu, medtem ko je povprečna mobilna poraba na Irskem in v Avstriji dvakrat večja.

[9] Pritožniki so se sklicevali na naslednjo izjavo iz informativnega lista za Francijo: „cene so se znižale, vendar so za potrošnike še vedno visoke“.

[10] Glej združeni zadevi C-403/04 P in C-405/04 P, Sumitomo Metal Industries in Nippon Steel proti Komisiji, ZOdl. 2007, str. Zadeva C-413/06 P, Bertelsmann in Sony Corporation of America proti Impala (v nadaljnjem besedilu: Impala), ZOdl. 2008, str. I-4951, točka 117; in zadevo C-47/07 P, Masdar (UK) proti Komisiji, ZOdl. 2008, str. I-0000, točka 77.

[11] Košara za majhno uporabo z:

30 odhodnih klicev (44 minut) na mesec + 33 sporočil SMS + 2/3 MMS

22 % klicev je na stacionarne telefone, 70 % na mobilne telefone, 8 % na glasovno pošto;

Košara za srednjo uporabo z:

65 odhodnih klicev (114 minut) na mesec + 50 sporočil SMS + 2/3 MMS

21 % klicev je na stacionarne telefone, 72 % na mobilne telefone in 7 % na glasovno pošto;

Košara za visoko uporabo z:

140 odhodnih klicev (246 minut) na mesec + 55 sporočil SMS + 1 MMS

20 % klicev je na stacionarne telefone, 73 % na mobilne telefone, 7 % na glasovno pošto.

[12] OECD Communications Outlook 2009 (Obeti za sporočila OECD za leto 2009), na voljo na naslednjem naslovu: http://www.oecd.org/document/44/0,3343,en_2649_34225_43435308_1_1_1_1,00.html#TOC

[13] Komisija je v dopisu pritožnikom z dne 20. maja 2009, katerega kopijo je predložila skupaj s svojim mnenjem, na primer navedla, da bi bilo z vidika stroškov nesorazmerno v njeno analizo vključiti vse udeležence na trgu.

[14] Študija je na voljo na spletni strani Komisije na naslednjem naslovu: http://ec.europa.eu/information_society/policy/ecomm/doc/library/ext_studies/price_developments_1998_2008/tariff_trends_report_1998_2008.pdf

[15] V zvezi s tem je treba opozoriti, kot je pojasnila Komisija v svojem delovnem dokumentu služb Komisije (SEC(2009) 376, priloženem poročilu (str. 149), da košarica OECD upošteva "dva operaterja z največjim številom naročnikov v vsaki državi, ki imata skupni tržni delež 50 % glede na število naročnikov".