# Sklep evropskega varuha človekovih pravic o zaključku preiskave pritožbe 173/2009/(BU)RT proti Evropski komisiji
- Avtor: Evropski varuh človekovih pravic
- Datum: 2010-04-28T00:01+02:00[Europe/Paris]
- [URL](https://www.ombudsman.europa.eu/sl/decision/sl/4782)
---
OZADJE PRITOŽBE
---------------
1. Pritožnik je majhno zasebno podjetje v Franciji.
2. Pritožnik je podpisal tri pogodbe z Generalnim direktoratom Komisije za pomorske zadeve in ribištvo (nekdanji GD FISH, GD MARE). Pritožniku so bila dodeljena nepovratna sredstva za raziskovalne in tehnološkorazvojne projekte v okviru petega okvirnega programa (ES) za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (5OP). Leta 1999 je bila podpisana prva pogodba (v nadaljnjem besedilu: pogodba 1). Leta 2001 sta bili podpisani druga in tretja pogodba („Pogodba 2" in „Pogodba 3"). Upravičene stroške izvajanja raziskovalnih projektov, zajetih v pogodbah 1 in 2, je sofinancirala Komisija (50 %, pogodbe o skupnih stroških). Kar zadeva pogodbo 3, je povezane upravičene stroške v celoti financirala Komisija (100 %, pogodba o usklajenem ukrepanju). Za financiranje EU so veljala pravila za finančno udeležbo Skupnosti iz Priloge IV k Sklepu Evropskega parlamenta in Sveta 182/1999/ES[\[1\].](#_ftn1){#_ftnref1}
3. Pritožnik je projekte uspešno izvedel. Oktobra 2005 so predstavniki Komisije v prostorih pritožnika opravili revizijo pogodb 1, 2 in 3.
4. Januarja 2006 je Komisija pritožnika obvestila o ugotovitvah revizije. Navedla je, da ne more sprejeti povprečnih urnih postavk osebja, ki jih je pritožnik navedel v izkazih stroškov, saj se znatno razlikujejo od dejanskih urnih postavk osebja. Komisija je menila, da je to v nasprotju s pogodbenimi določbami, ki določajo, da taka razlika ne sme biti znatna (člen 23 Priloge II k pogodbama 1 in 2). Komisija je navedla, da bo začela postopek izterjave za preplačilo, če se pritožnik ne bo odzval na ugotovitve revizorjev v 30 dneh od prejema.
5. V korespondenci, ki je sledila, je pritožnik izrazil nestrinjanje z ugotovitvami revizije.
6. Decembra 2006 je Komisija pritožniku poslala končne revizijske zaključke. Obvestil jo je, da (i) meni, da razlika med dejanskimi in povprečnimi stroški ne bi smela presegati 5 %, da bi se štela za nepomembno; (ii) Komisija bi izterjala znesek 33 557,32 EUR, če pritožnik do januarja 2007 ne bi predložil nobenih pripomb glede razčlenitve stroškov.
7. Pritožnik je v svojem odgovoru ponovil svoje prejšnje argumente v zvezi z revizijskimi zaključki.
8. Februarja 2008 je Komisija po izmenjavi dopisov pritožnika obvestila, da se je odločila začeti postopek za izterjavo 32.541,07 EUR v zvezi s pogodbami 1, 2 in 3. Dopisu je priložila zbirno razpredelnico, ki je vsebovala izračune za vsako pogodbo. V preglednici je prikazan znesek, ki ga je treba izterjati, izračunan na podlagi dejanskih stroškov. Navedeno je bilo sklicevanje na pogodbene določbe. Komisija je navedla, da če pritožnik v 30 dneh od prejema navedenega dopisa ne bo odgovoril z dodatnimi informacijami, zaradi katerih bi Komisija lahko spremenila svoje sklepe, mu bo poslala opomin dolžniku.
9. Komisija je nato od pritožnika izterjala znesek 32.541,07 EUR.
10. Pritožnik se je nato obrnil na varuha človekovih pravic.
PREDMET VPRAŠANJA
-----------------
11. Pritožnik je trdil, da je terjatev Komisije za izterjavo nepravična.
12. Trdila je, da bi morala Komisija sprejeti, da je pritožnik ob upoštevanju treh raziskovalnih pogodb kot skupine uporabil metodo povprečnih stroškov za osebje na način, ki ni bistveno spremenil njenih stroškov v primerjavi z dejanskimi stroški, zlasti kadar izraz „znaten" v pogodbah ni bil opredeljen. Zato bi morala Komisija pritožniku vrniti vsaj del izterjanega zneska.
Poizvedba
---------
13. Evropski varuh človekovih pravic je 16. marca 2009 začel preiskavo v zvezi z zgoraj navedeno trditvijo. Preiskava ni vključevala drugih pritožnikovih trditev v zvezi z domnevno diskriminatorno obravnavo na podlagi rezultatov revizije in zamudami pri upravljanju pogodb s strani Komisije, ki bi se jim bilo mogoče izogniti. Varuh človekovih pravic je pritožnika obvestil o razlogih, zakaj tega ni storil. Menil je, da ni dovolj razlogov za preiskavo pritožnikovega argumenta v zvezi z domnevno diskriminacijo, saj je Komisija v korespondenci s pritožnikom v zvezi s tem predložila razumna pojasnila. V zvezi z domnevno zamudo Komisije pri upravljanju pogodb in revizijskem postopku, ki bi se ji bilo mogoče izogniti, je varuh človekovih pravic ugotovil, da se je dvoletni rok za vložitev pritožbe pri njem iztekel. Zato je na podlagi člena 2(4) Statuta evropskega varuha človekovih pravic[\[2\]](#_ftn2){#_ftnref2} menil, da ni upravičen do obravnave tega vidika zadeve.
14. Pritožba je bila posredovana Komisiji z zahtevo, da do 30. junija 2009 predloži mnenje. Komisija je zaprosila za podaljšanje roka, ki je bilo odobreno do 31. julija 2009. Komisija je 15. septembra 2009 poslala svoje mnenje, ki ga je skupaj s pozivom k predložitvi pripomb posredovala pritožniku. Pritožnik je 28. oktobra 2009 poslal svoje pripombe.
ANALIZA IN ZAČASNI ZAKLJUČKI OMBUDŠANA
--------------------------------------
### A. Trditev o nepošteni izterjavi preplačila in s tem povezane terjatve
*Argumenti, predloženi varuhu človekovih pravic v zvezi z domnevno nepoštenostjo in s tem povezanim zahtevkom*
15. Pritožnik se je skliceval na člen 23 Priloge II k pogodbi 1 in pogodbi 2 ter člen 18 Priloge II k pogodbi 3. Ti členi določajo, da se lahko uporabijo povprečni stroški za osebje, če se ne razlikujejo bistveno od dejanskih stroškov. Trdil je, da se razlaga Komisije glede besed „se*bistveno ne razlikujejo",* kar pomeni, da razlika ne bi smela biti večja od 5 %, ni bila navedena v pogodbah. Komisija je to opredelitev naložila pritožniku, ki je šibkejša pogodbena stranka, v svojih končnih revizijskih sklepih iz decembra 2006. Pritožnik je trdil, da to pomeni pravno napako in zlorabo pooblastil.
16. Trdila je tudi, da bi jo morala Komisija takoj obvestiti leta 2001, ko je izvedela, da pritožnik uporablja metodo povprečnih stroškov, o tveganjih, povezanih z njeno uporabo, in o zgoraj navedenem merilu 5-odstotnega praga. Pritožnik je menil, da je Komisija ravnala malomarno, ker tega ni storila in ker je o tem obvestila šele po reviziji decembra 2006, kljub večkratnim zahtevam pritožnika po pojasnilu. Iz prve izjave o stroških, ki je bila predložena maja 2001, je bilo razvidno, da je pritožnik uporabil metodo povprečnih stroškov in da je Komisija plačala stroške oktobra 2002. Če bi Komisija pritožnika takrat opozorila, da ne sme uporabljati povprečnih urnih postavk, bi ta ustrezno ukrepal, da bi se izognil prihodnjim težavam, in bi že na začetku uporabil dejanske stroške. Poleg tega je Komisija šele decembra 2006 obvestila pritožnika, da se povprečne stopnje pogosto uporabljajo v podjetjih z velikim številom zaposlenih, da se olajšata načrtovanje in izvajanje projektov. Pritožnik (kot MSP[\[3\])](#_ftn3){#_ftnref3} bi zlahka uporabil dejanske urne postavke, saj so bile na različnih izkazih stroškov zaračunane samo plače dveh do šestih oseb.
17. Pritožnik se je skliceval tudi na navodila Komisije, objavljena na njeni ustrezni spletni strani, in sicer „Udeleženčeva*izbira sistema povračila stroškov za raziskovalne, predstavitvene in kombinirane pogodbe"* [\[4\],](#_ftn4){#_ftnref4} *ki določa, da „mora pravna oseba kadar koli uporabiti en in isti sistem povračila stroškov".* Pritožnik je poudaril, da se njegovi povprečni stroški ne razlikujejo bistveno od dejanskih stroškov, če se tri pogodbe obravnavajo skupaj in ne ločeno ter če Komisija v svoje izračune ni vključila *zgornje meje* stroškov, predvidene v tretji pogodbi. V zvezi s tem je trdila, da je bila utemeljitev Komisije napačna in da je za primerjavo povprečnih in dejanskih stroškov dela v tretji pogodbi uporabila pogodbeno *zgornjo mejo* zgolj v svojo korist. Pritožnik je trdil, da bi morala Komisija sprejeti pritožnikovo utemeljitev, ki je bila naslednja. Če bi se metoda povprečnih stroškov v zvezi s stroški osebja uporabila za tri pogodbe o raziskavah kot skupino, rezultat razlike med povprečnimi in dejanskimi stroški ne bi bil znaten. To pa bi pomenilo, da bi morala Komisija pritožniku vrniti vsaj del izterjanega zneska.
18. Komisija je v svojem mnenju zavrnila pritožnikove argumente in trditve. Prvič, poudaril je, da je finančna udeležba EU v okviru petega okvirnega programa sestavljena iz delnega ali celotnega povračila upravičenih stroškov udeležencev. Vendar ti ne bi smeli vključevati nobene stopnje dobička (Splošni pogoji zadevnih pogodb: Člen 22 pogodb 1 in 2[\[5\]](#_ftn5){#_ftnref5} ter člen 17 pogodbe 3[\[6\].](#_ftn6){#_ftnref6} Komisija je navedla, da EU ne kupuje storitve, temveč dodeljuje subvencije ali nepovratna sredstva organizacijam, ki izvajajo raziskave. Rezultati njihovih raziskav ostajajo njihova lastnina. Temeljno pravilo v zvezi z nepovratnimi sredstvi je, da organizacije ne bi smele imeti dobička od nepovratnih sredstev. Komisija je nadalje poudarila, da vsaka razlika med povprečnimi in dejanskimi stroški dela v pritožnikovem izkazu stroškov predstavlja stroške, ki jih pritožnik v resnici ni imel, vendar so bili kljub temu plačani iz sredstev Skupnosti. To je za pritožnika pomenilo dobiček in kršilo pogoje zadevnih pogodb (člen 22 Priloge II k pogodbama 1 in 2[\[7\]](#_ftn7){#_ftnref7} in člen 17 Priloge II k pogodbi 3[\[8\]](#_ftn8){#_ftnref8} ter določbe člena 109(2) finančne uredbe[\[9\]).](#_ftn9){#_ftnref9}
19. Komisija se je strinjala, da zadevne pogodbe ne opredeljujejo izraza „znatna*razlika"*v zvezi z razliko med povprečnimi in dejanskimi stroški. Vendar bi bilo treba pomen izraza določiti ob upoštevanju zgoraj opisanega načela, določenega v zadevnih pogodbah, in sicer, da nepovratna sredstva ne bi smela ustvarjati dobička. Poleg tega mora izvajalec v skladu z obrazcem za izkaz stroškov potrditi, da sporočeni stroški odražajo dejansko nastale stroške in da so vsa dokazila na voljo za revizijo s strani Komisije.
20. Komisija je nadalje navedla, da njeni generalni direktorati, vključeni v izvajanje raziskovalnih projektov, sistematično uporabljajo 5-odstotni prag za oceno pomembnosti razlike med povprečnimi in dejanskimi stroški.
21. Glede na to, da je bila v pogodbi 1 razlika med dejansko plačanimi stroški za osebje in stroški za osebje, ki jih je pritožnik zaračunal v izkazu stroškov, več kot 30 % v korist pritožnika, 5-odstotni preizkus pomembnosti nikakor ni bil upošteven. Več kot 30-odstotno razliko je mogoče označiti le kot pomembno.
22. Pogodba je jasno prepovedovala ustvarjanje dobička z nepovratnimi sredstvi. Pred revizijo je le pritožnik vedel za zadevno razliko. Komisija je menila, da bi moral pritožnik obvestiti Komisijo in prenehati uporabljati povprečne stroške. V zvezi s tem se Komisija ni strinjala s pritožnikovim zanašanjem na navodila Komisije za spletno stran, kot je opisano v odstavku 17, in je pojasnila, da bi lahko pritožnik v okviru petega okvirnega programa kadar koli prešel s povprečnih na dejanske stroške, saj je bil namen pogodb prispevati k dejansko nastalim stroškom. Dokument, na katerega se je skliceval pritožnik, z naslovom „Udeleženčeva*izbira sistema povračila stroškov za raziskovalne, predstavitvene in kombinirane pogodbe",* se je nanašal na model celotnega povračila, ki se uporablja za pogodbo, in ne na izbiro izvajalca, da zahteva povračilo stroškov za osebje.
23. Komisija je nadalje poudarila, da so zadevne pogodbe temeljile na splošnih pogojih. Njihov cilj je bil olajšati izvajanje projektov in hkrati zagotoviti dobro finančno poslovodenje.
24. Po mnenju Komisije dejstvo, da je med junijem 2006 in junijem 2007 postopoma znižala znesek, ki ga je treba povrniti, z 91.694,28 EUR na 32.541,07 EUR, kaže, da sta imeli obe strani možnost predložiti svoje argumente v zvezi z rezultati revizije in da je Komisija zato ravnala pošteno do pritožnika. Komisija se je sklicevala na dejstvo, da se je zaradi pomanjkanja zadovoljivega dokaznega gradiva strinjala s pritožnikovim izračunom urnih postavk dveh pritožnikovih lastnikov v zvezi s pogodbami 1, 2 in 3. Lastniki so trdili, da so delali le 300 ur na leto, kar je pomenilo urno postavko v višini 79,91 EUR. Nadomestilo, ki je bilo dejansko izplačano dvema lastnikoma pritožnika, je bilo dokumentirano v računovodskih izkazih. Vendar ni bilo dovolj dokazil za določitev števila ur na leto, ko so lastniki dejansko delali za svoje podjetje, tj. pritožnika.
25. V zvezi z domnevnim malomarnim ravnanjem je Komisija najprej poudarila, da so vse potrebne informacije in smernice za udeležence projektov, ki jih financira EU v okviru petega okvirnega programa, zbrane na „uporabniku prijazen" način na naslednjih spletnih straneh:
htttp://cordis.europa.eu/fp5 *in*
htttp://cordis.europa.eu/fp5/management/home.html
26. Navedla je tudi, da ker izjave o stroških, ki jih je predložil pritožnik, niso vsebovale informacij o dejanskih stopnjah, se je Komisija šele, ko so bile na voljo revizijske ugotovitve, seznanila z znatno razliko med dejanskimi in povprečnimi stroški dela v pogodbi 1. Po drugi strani pa je bila za pritožnika razlika v višini več kot 30 % zlahka opazna, saj se je v celoti zavedal, kakšne so njegove dejanske stopnje, pri čemer je za pripravo izkazov stroškov uporabil povprečne stopnje.
27. Po mnenju Komisije je pritožnik lahko prosto izbiral med dejanskimi stroški ali povprečnim stroškovnim modelom za stroške poročanja. Komisija zato s tem, da pritožnika ni obvestila o tveganjih, povezanih z uporabo metode povprečnih stroškov, ni ravnala malomarno. Vsako tako tveganje je bilo v celoti pod nadzorom pritožnika, ki je moral zagotoviti, da so bile informacije, sporočene Komisiji, popolne in popolne.
28. Kar zadeva argument in trditev v zvezi s pogodbeno *omejitvijo,* se je Komisija sklicevala na *omejitev* kot na omejitev zaveze Komisije za sofinanciranje upravičenih stroškov partnerja. Zato je treba to omejitev upoštevati pri primerjavi dejanskih in povprečnih stroškov, da se določi znesek, ki ga lahko partner zahteva na podlagi pogodbe. Treba je primerjati bruto stroške za plače in ne prispevka Skupnosti k tem stroškom. Komisija meni, da je *zgornja meja* bistven pogodbeni parameter za primerjavo. Komisija je vztrajala, da je treba pogodbe kljub temu obravnavati posamično. Menila je, da trditev pritožnika v zvezi s pogodbeno *omejitvijo,* ki se uporablja za vse tri pogodbe, ni pomembna. Po mnenju Komisije je vsaka pogodba pravna obveznost sama po sebi in bi jo bilo treba obravnavati kot tako. Nobena nepovratna sredstva, zagotovljena v okviru ene pogodbe, ne bi smela ustvariti dobička, ki bi ga bilo mogoče nadomestiti s hipotetično prihodnjo pogodbo. Zato izračun variacij stroškov osebja ne bi smel temeljiti na skupnih stroških plač za vse tri pogodbe. Poleg tega bi pritožnikov pristop, da se vse pogodbe obravnavajo skupaj, diskriminiral druge izvajalce, ker v nasprotju s pritožnikom vsi izvajalci nimajo vrste pogodb s Komisijo, ampak morda samo eno pogodbo. Poleg tega bi bilo brez revizije nemogoče preveriti, ali so bili stroški precenjeni, če bi bile ocene stroškov odvisne od prihodnjih pogodb.
29. Iz tega sledi, da je treba pritožnika obravnavati na enaki podlagi kot vse stranke v tovrstnih pogodbah. To pomeni, da je treba *zgornjo mejo,* določeno v vsaki posebni pogodbi, upoštevati samo v zvezi s to pogodbo. Vsi izračuni bi morali temeljiti na najvišjih upravičenih stroških, predvidenih v vsaki posamezni pogodbi.
30. Pritožnik je v svojih pripombah navedel, da meni, da je pravilno uporabiti povprečne stopnje za vse tri pogodbe. Poudarila je, da so bili stroški, nastali pri izvajanju pogodbe 1, uravnoteženi s stroški, nastalimi pri izvajanju pogodb 2 in 3. Vprašanje, ali se vsaka pogodba obravnava kot ločena zaveza, ne izključuje razumevanja povprečnih stroškov v različnih pogodbah. Pritožnik je poudaril, da je spoštoval zgornjo *mejo* proračuna za vsak projekt, ki ga je izvedel.
31. Nazadnje je pritožnik poudaril, da je pri razlagi pravila „ena pravna oseba -- en računovodski sistem" ravnal v dobri veri. Pritožnik je to pravilo razumel tako, da je moral uporabiti enako metodo sklicevanja na stroške za vse svoje projekte s Komisijo. Zavrnila je trditev Komisije, da je z zadevnimi pogodbami ustvarila dobiček. Trdila je tudi, da so zadevne pogodbene določbe zato, ker Komisija ni predhodno opredelila pojma „znatna*razlika",* brez pomena in neizvršljive.
*Ocena varuha človekovih pravic*
32. Člen 23(1)(b) Priloge II, ki je enak v pogodbah 1 in 2, ter člen 18(1)(b) Priloge II k pogodbi 3 določata:
„Za*izvajalce, ki uporabljajo sistem celotnih stroškov, stroški osebja zajemajo:*
*- dejanski stroški (bruto plačilo in z njim povezani stroški)*
*povprečne stroške zaposlovanja, kadar ti ustrezajo običajni praksi zadevnega izvajalca, pod pogojem, da se takšni stroški ne razlikujejo bistveno od dejanskih stroškov in da Komisija meni, da so takšne prakse sprejemljive."*
33. Zgornje člene je treba brati v povezavi s členom 109 finančne uredbe, členom 22 splošnih pogojev za pogodbi 1 in 2 ter členom 17 splošnih pogojev za pogodbo 3. V njem je navedeno, da so vsi upravičeni stroški stroški, ki so dejansko nastali (vračunani in plačani) med trajanjem projektov, brez kakršne koli stopnje dobička)[\[10\].](#_ftn10){#_ftnref10}
34. Iz tega sledi, da se v skladu s pogodbami povprečni stroški za osebje v izkazu stroškov navedejo le pod naslednjimi pogoji: (i) povprečni stroški osebja se ne razlikujejo bistveno od dejanskih stroškov osebja; (ii) ta praksa je običajna praksa izvajalca; (iii) Komisija meni, da je ta praksa sprejemljiva; in (iv) upravičenec do nepovratnih sredstev ne ustvarja dobička zaradi takšnega poročanja o stroških.
35. Varuhinja človekovih pravic je obravnavala vprašanje, ali je pritožnik ustvaril dobiček zaradi poročanja o povprečnih stroških namesto o dejanskih stroških. Upravičeni stroški, dogovorjeni v pogodbi 1, so znašali 282 540 EUR. Pritožnik je v izkazu stroškov za pogodbo 1 zaradi uporabe sistema povprečnih stroškov za svoje izračune navedel, da so upravičeni stroški znašali 281 936,62 EUR. Pri reviziji pa je bilo ugotovljeno, da so dejanski stroški projekta znašali 212.540,80 EUR. Razlika, ki izhaja iz uporabe različnih metod izračuna, vsekakor kaže na korist za pritožnika, saj je bilo plačilo EU večje od dejansko nastalih stroškov. Čeprav ta dobiček ne pomeni nujno „dobička"v gospodarskem ali računovodskem smislu, se kljub temu zdi, da predstavlja stopnjo dobička za pritožnika.
36. Varuhinja človekovih pravic je obravnavala tudi vprašanje, ali je Komisija sprejela pritožnikov način poročanja o stroških, in sicer na podlagi povprečnih in ne dejanskih stroškov. Razpoložljivi dokazi ne kažejo, da je Komisija nasprotovala pritožnikovemu izkazu povprečnih stroškov osebja za leto 2001 v zvezi s pogodbo 1. Varuhinja človekovih pravic zato razume, da je Komisija to implicitno štela za sprejemljiv način poročanja o stroških. Poleg tega se zdi, da je bila to običajna praksa pritožnika, o kateri je obvestil Komisijo oktobra 1999 med pogajanji o pogodbi 1[\[11\].](#_ftn11){#_ftnref11}
37. Po drugi strani pa je bilo v skladu z načelom poštenega ravnanja strank implicitno sprejetje Komisije upravičeno, saj je lahko upravičeno pričakovala, da bo pritožnik izpolnil drugi pogoj v zvezi s poročanjem o povprečnih stroških, in sicer, da ni bilo bistvene razlike med dejanskimi in povprečnimi stroški.
38. V zvezi s pogodbo 1 pa je bila razlika 30 %. Varuhinja človekovih pravic meni, da je smiselno, da Komisija trdi, da je 30-odstotna razlika znatna. Zato se zdi, da pritožnik ni izpolnil ustreznega pogodbenega pogoja za poročanje o povprečnih stroških za osebje.
39. Varuhinja človekovih pravic se tudi strinja, da zagotavljanje dobrega finančnega poslovodenja od Komisije zahteva, da pri ocenjevanju pomembnosti razlike med stroški osebja, ki so ji sporočeni po različnih modelih, vedno uporablja ista merila. Komisija je besedilo izraza „znatna*razlika"*razlagala s sklicevanjem na prag. V zvezi s tem je poudarila, da je notranja praksa njenih generalnih direktoratov upoštevati znatno razliko v višini 5 % med stroški za zaposlene, sporočenimi po različnih modelih.
40. Prav tako varuh človekovih pravic meni, da zgornja razlaga Komisije ni nerazumna. Pritožnik se ne more sklicevati na načelo *contra proferentem,* in sicer, da bi bilo treba izraz „znatna*razlika"*razlagati proti stranki, ki je naložila njegovo vključitev v pogodbo (v tem primeru Komisiji), v okoliščinah, v katerih ta razlika znaša 30 %. Zato meni, da bi bilo treba 30-odstotno razliko sprejeti kot znatno razliko.
41. Po drugi strani varuh človekovih pravic meni, da je argument pritožnika, da bi bilo brez kakršne koli opredelitve v pogodbi vsekakor koristno, če bi Komisija pritožnika na začetku pogodbenih pogajanj obvestila, da je po njenem mnenju 5 % največja sprejemljiva razlika. To še zlasti velja, če menimo, da lahko Komisija, kot je navedeno zgoraj, enostransko spremeni upravno prakso generalnih direktoratov Komisije. Koristno bi bilo tudi, če bi Komisija pritožnika opozorila na dejstvo, da je sistem povprečnih stroškov primernejši za računovodske namene velikih podjetij in ni tako primeren za MSP, kot je pritožnik[\[12\].](#_ftn12){#_ftnref12} To bi pritožnika svarilo pred izračunom stroškov na način, ki ga je izbral.
42. Vendar, kot je navedeno zgoraj, varuh človekovih pravic meni, da je razumno šteti, da pogodbene določbe v zvezi z „bistveno*razliko"*ni mogoče razlagati tako, da bi bila dovoljena razlika v višini 30 %. Tako razliko je mogoče opisati le kot znatno in je daleč od 5-odstotne razlike, ki jo je Komisija štela za sprejemljivo. Varuh zato meni, da Komisija s tem, da je od pritožnika izterjala znesek 32.541,07 EUR, ni ravnala nepošteno. Zato ne najde nobenega primera nepravilnosti v zvezi s pritožnikovo trditvijo.
43. Poleg tega varuh človekovih pravic ni prepričan, da je stališče pritožnika mogoče ohraniti, tj. da bi se ta razlika lahko izračunala kot povprečje, če bi se vsi njegovi stroški za osebje obravnavali ob upoštevanju pogodb 1, 2 in 3 skupaj. Pritožnik meni, da če bi bile vse tri pogodbe ocenjene skupaj in če bi se primerjava med povprečnimi in dejanskimi stroški za osebje nanašala samo na prispevek Skupnosti, ne pa na bruto stroške za plače (kot je predlagala Komisija), ne bi bilo bistvene razlike. Zato pritožnik trdi, da bi bilo treba podatke za tri pogodbe združiti. Poleg tega je pritožnik trdil, da se pri izvedbi primerjave zgornja *meja* stroškov iz pogodbe 3 ne bi smela upoštevati.
44. Prvič, varuh človekovih pravic se strinja s Komisijo, da se pritožnikove pogodbene obveznosti, ki izhajajo iz ene pogodbe, ne bi smele ocenjevati na podlagi drugih pogodb. V zadevnih pogodbah ni ničesar, kar bi kazalo na kakršno koli povezavo med njimi. Vsako naročilo se nanaša na poseben raziskovalni projekt, ki je ločen od drugih naročil. Pogodba 1, sklenjena leta 1999, ne vsebuje nobenih navedb, da bi bile druge pogodbe sklenjene leta 2001. Poleg tega navodila, na katera se je skliceval pritožnik, in sicer „udeleženčeva*izbira sistema povračila stroškov za raziskovalne, predstavitvene in kombinirane pogodbe",* ne glede na njihovo vsebino ne morejo prevladati nad pogodbami. Poleg tega naj ne bi bilo nobenega razloga za sklepanje, da so taka navodila zanesljiv vir razlage pogodb.
45. Kljub temu varuh človekovih pravic ugotavlja, da tudi če se uporabi pritožnikova metoda izračuna, pri kateri se stroški osebja za tri pogodbe seštejejo, pogodbena *omejitev* pa se ne uporabi za tretjo pogodbo, skupna razlika med povprečnimi stroški osebja in dejanskimi stroški osebja za tri pogodbe znaša 9,39 %. Vendar bi bila razlika med povprečnimi stroški za osebje in dejanskimi stroški za osebje, ki bi izhajala iz uporabe obeh modelov poročanja o stroških, približno 15,3 % v primerjavi z 9,39 %, če bi se zgornja *meja* upoštevala v primeru pogodbe 3[\[13\].](#_ftn13){#_ftnref13} Tudi ti dve številki (z uporabo *zgornje meje* ali brez nje) se lahko štejeta za znatno razliko.
46. Kot je pravilno poudarila tudi Komisija, je treba pri vsaki primerjavi uporabe metod dejanskih in povprečnih stroškov upoštevati omejen prispevek Unije, ki ga je mogoče zahtevati. Ta prispevek se določi na podlagi skupnih upravičenih stroškov, ki se lahko uveljavljajo na podlagi pogodbe (v pogodbi 1 je prispevek EU znašal 50 % skupnih upravičenih stroškov), in predstavlja kategorijo odgovornosti, neodvisno od stroškov. Zato prispevek EU ni pomemben pri ugotavljanju, ali je razlika med dejanskimi in povprečnimi stroški znatna ali nepomembna.
47. Glede na navedeno varuh človekovih pravic meni, da nadaljnje preiskave v zvezi z obtožbo niso upravičene. Zato pritožnikove trditve, da bi mu morala Komisija vrniti vsaj del izterjanega zneska, ni mogoče sprejeti.
### B. Sklepi
Varuh človekovih pravic na podlagi svoje preiskave te pritožbe zaključi z naslednjim sklepom.
V zvezi s trditvijo pritožnika ni bilo nepravilnosti. Trditve pritožnika ni mogoče sprejeti.
Pritožnik in Komisija bosta obveščena o tej odločitvi.
NADALJNJI OMEJITEV
------------------
{#FR03/2010}
Varuhinja človekovih pravic predlaga, naj Komisija razmisli o tem, da bi na svoji spletni strani izvajalcem ponudila jasne smernice v zvezi z različnimi računovodskimi metodami za poročanje o stroških raziskovalnih programov.
P. Nikiforos DIAMANDOUROS
V Strasbourgu, 21. aprila 2010
*** ** * ** ***
[\[1\]](#_ftnref1){#_ftn1} Sklep št. 182/1999/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. decembra 1998 o petem okvirnem programu Evropske skupnosti na področju raziskav, tehnološkega razvoja in predstavitvenih dejavnosti (1998--2002).
[\[2\]](#_ftnref2){#_ftn2} Člen 2.4 statuta varuha človekovih pravic se glasi: Pritožbo*je treba vložiti v dveh letih od datuma, ko je oseba, ki jo je vložila, izvedela za dejstva, na katerih pritožba temelji."*
[\[3\]](#_ftnref3){#_ftn3} Mala in srednja podjetja.
[\[4\]](#_ftnref4){#_ftn4} Na voljo na spletni strani [http://www.cordis.lu/fp5/cont-admin.htm.](http://www.cordis.lu/fp5/cont-admin.htm)
[\[5\]](#_ftnref5){#_ftn5} Točka 1 člena 22 Priloge II k pogodbama 1 in 2 določa: „Upravičeni*stroški ... izpolnjujejo naslednje pogoje: nastanejo med trajanjem projekta... in izključujejo kakršno koli stopnjo dobička.*
[\[6\]](#_ftnref6){#_ftn6} Točka 1 člena 17 Priloge II k pogodbi 3 določa: „Upravičeni*stroški ...izpolnjujejo naslednje pogoje: nastanejo med trajanjem projekta... in izključujejo kakršno koli stopnjo dobička.*
[\[7\]](#_ftnref7){#_ftn7} Glej opombo 6.
[\[8\]](#_ftnref8){#_ftn8} Glej opombo 7.
[\[9\]](#_ftnref9){#_ftn9} Člen 109(2) Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL *L 248, str. 1), določa:* „Namen*ali učinek nepovratnih sredstev ne sme biti ustvarjanje dobička za upravičenca."*
[\[10\]](#_ftnref10){#_ftn10} Glej opombi 5 in 6.
[\[11\]](#_ftnref11){#_ftn11} Pritožnik se je skliceval na svoj dopis, v katerem je navedel, da: "Les*taux appliqués dans le projet FISHREG ... sont les taux en viguer pratiqués par notre société dans le cadre de ce type de programme".*
[\[12\]](#_ftnref12){#_ftn12} Kot je Komisija navedla v svojem dopisu, poslanem pritožniku decembra 2006.
[\[13\]](#_ftnref13){#_ftn13}
|---------------|------------------------|----------------|-----------------|---------------------|
| **Pogodba** | **Obračunano/plačano** | **Sprejeto** | **Razlika** | **Prispevek EU** |
| Pogodba 1 | 281 939,62 EUR | 212 540,80 EUR | --69 398,82 EUR | 34 699,41 EUR |
| Pogodba 2 | 191 089,10 EUR | 191 714,17 EUR | +625,07 EUR | +312,54 EUR |
| Pogodba št. 3 | 42 802,20 EUR | 44 648,00 EUR | +1 845,80 EUR | +1 845,80 EUR |
| **Skupaj** | | | | **--32 541,07 EUR** |