OZADJE PRITOŽBE

1. Dne 20. julija 2002 je pritožnik v skladu s členom 226 Pogodbe ES (1) vložil pritožbo pri Komisiji proti italijanskim organom. Komisija je 22. avgusta 2002 evidentirala pritožbo pod referenčno številko 2002/4946.

2. Pritožnik je v pritožbi Komisiji trdil, da so italijanski organi odobrili gradbeni projekt čistilne naprave odpadnih voda v Stintinu v Italiji (v nadaljnjem besedilu: projekt), s čimer so kršili določbe Direktive 85/337/EGS z dne 27. junija 1985 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (2) in Direktive 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (v nadaljnjem besedilu: direktiva ES o habitatih)(3). Pritožnik je trdil, da so italijanski organi odobrili projekt, ne da bi upoštevali morebitne škodljive vplive na okolje na okoliških zemljiščih. Italija je to zemljišče predlagala kot območje, pomembno za Skupnost (4), na seznamu, ki so ga Komisiji predložili italijanski organi (5) v skladu z Direktivo 92/43/EGS. Pritožnik je zato menil, da bi bilo treba za projekt izvesti celovito presojo vplivov na okolje.

3. Komisija je 28. aprila 2003, potem ko je opravila predhodno oceno pritožbe, italijanskim organom poslala dopis, v katerem je zahtevala informacije o tem, kako so bile določbe obeh zgoraj navedenih direktiv uporabljene v zvezi s projektom.

4. Na podlagi odgovorov italijanskih organov z dne 10. in 14. novembra 2003 ter informacij, zbranih na sestanku z navedenimi organi 25. junija 2003, je Komisija sklenila, da ni prišlo do kršitve direktiv 85/337/EGS ali 92/43/EGS.

5. Z dopisom z dne 10. avgusta 2004 je Komisija obvestila pritožnika o svojem zgornjem sklepu in navedla, da nameravajo njene službe zaključiti primer. Pritožnik je med 31. avgustom 2004 in 25. marcem 2005 Komisiji poslal številne dopise in elektronska sporočila (skupaj 22)(6), da bi ponovno preučil svoj primer. Zato je Komisija začasno prekinila svojo odločitev o zaključku zadeve, da bi ocenila argumente pritožnika.

6. Pritožnik je 5. in 7. maja 2005 pisal takratni generalni direktorici GD za okolje ge. Day in zahteval popoln pregled pritožnikovega spisa 2002/4946. Službe Komisije so odgovorile z dopisoma z dne 25. maja in 10. junija 2005 in poudarile, da predložene informacije ne vsebujejo nobenih novih elementov, na podlagi katerih bi lahko ugotovila morebitno kršitev okoljske zakonodaje Skupnosti. Pritožnik je 1., 2., 22., 24. in 25. junija 2005 Komisiji poslal nadaljnjo korespondenco. Službe Komisije so odgovorile z dopisom z dne 1. julija 2005 in poudarile, da brez novih elementov ni bila ugotovljena nobena morebitna kršitev okoljske zakonodaje Skupnosti.

7. Komisija je 5. julija 2005 zaključila zadevo 2002/4946 in 11. julija 2005 o tem obvestila pritožnika.

8. Pritožnik se ponovno ni strinjal z ugotovitvijo Komisije. Zato je med Komisijo in pritožnikom potekala obsežna izmenjava korespondence.

9. Z dopisom z dne 14. oktobra 2005 (7) je Komisija obvestila pritožnika, da v skladu s Kodeksom dobrega ravnanja javnih uslužbencev Komisije (8) njene službe ne bodo več odgovarjale na nadaljnje dopise ponavljajočega se, žaljivega in/ali nesmiselnega značaja. Pritožnik je napisal nadaljnja pisma, na katera je Komisija odgovorila 17. novembra 2005.

PREDMET POVZETKA

10. Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic navedel naslednje trditve:

1. Odločitev Komisije, da zaključi pritožbo 2002/4946, je bila neupravičena in je temeljila na nedosledni obrazložitvi;
2. Komisija ni odgovorila na njegov dopis z dne 7. maja 2005;
3. Odločitev Komisije z dne 14. oktobra 2005, da ne bo več odgovarjala na njegovo korespondenco s sklicevanjem na člen 4 Kodeksa dobrega upravnega ravnanja Komisije, je bila neustrezna in neutemeljena; in
4. Komisija ni ravnala v skladu s členi 8, 9, 10, 12, 14, 15 in 18 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev (9).

Poizvedba

11. Varuh človekovih pravic je 19. junija 2006 začel preiskavo v zvezi z zgoraj navedenimi trditvami pritožnika.

12. Komisija je 28. septembra 2006 poslala svoje mnenje o trditvah pritožnika. Mnenje, ki ga je predložila Komisija, je bilo posredovano pritožniku s pozivom k predložitvi pripomb, ki ga je predložil 17. novembra 2006.

ANALIZA IN SKLEPI OMBUDŠČANA

A. Trditev, da je bila odločitev Komisije o zaključku pritožbe št. 2002/4946 neupravičena in je temeljila na nedosledni obrazložitvi

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

13. Pritožnik je trdil, da je bila odločitev Komisije, da zaključi njegovo pritožbo št. 2002/4946 proti italijanskim organom, neupravičena in je temeljila na nedosledni obrazložitvi.

14. Po mnenju pritožnika je Komisija napačno sprejela odločitev italijanskih organov, da za projekt ni bila potrebna predhodna presoja vplivov na okolje. Komisija ne bi smela zaupati nepravilnim informacijam, ki jih je prejela od italijanskih organov, tj. „Relazione tecnico agronomica di ripristino ambientale del sedime dell'impianto di trattamento reflui di Stintino“– „poročilo Relazione“), ker je bilo to poročilo ponarejeno. Nasprotno, Komisija bi morala ustrezno upoštevati informacije, ki jih je predložil pritožnik (Analisi ambientale di un complesso forestale interessato dalla realizzazione di un sistema integrato di raccolta collettamento e depurazione del abitato e degli insediamenti turistici, affinamento, regolazione idraulica e redistribuzione delle acque usate- scarico degli esuberi da parte del Comune di Stintino - "strokovno mnenje Dr B"). Komisija naj prav tako ne bi opravila lastnega inšpekcijskega pregleda na kraju samem, temveč naj bi se oprla na rezultate inšpekcijskega pregleda, ki so ga opravili italijanski organi.

15. Komisija je menila, da je ocena, ki so jo izvedli italijanski organi, v skladu z ustrezno zakonodajo Skupnosti, in je to podrobno pojasnila v številnih sporočilih pritožniku (in zlasti v svoji odločbi z dne 19. aprila 2005 o zaključku pritožnikovega primera). Komisija je sprejela sklep italijanskih organov, da projekt ni imel negativnega vpliva na okolje na podlagi (i) rezultatov inšpekcijskega pregleda projekta na kraju samem in (ii) številnih dokumentov, ki so jih predložili ti organi, med drugim zgoraj navedenega poročila Relazione. Komisija je poudarila, da izvedensko mnenje zdravnika B ni bilo formalno veljavno, ker ni vsebovalo datuma ali uradnega žiga.

Ocena varuha človekovih pravic

16. Varuh človekovih pravic stališča strank razume na naslednji način: Komisija je svojo odločitev, da zaključi pritožnikov primer, utemeljila s tem, da so italijanski organi pravilno uporabili svojo diskrecijsko pravico, ko so se odločili, da ne bodo izvedli presoje vplivov na okolje v zvezi s projektom. Italijanski organi so Komisiji predložili dokumente v podporo svoji odločitvi.

17. Pritožnik se ni strinjal z ugotovitvijo Komisije. Prvič, menil je, da italijanski organi niso ravnali v skladu s pravom Skupnosti, saj je strokovno mnenje dr. B. dokazalo, da je projekt dejansko negativno vplival na okolje. Trdil je, da bi morali italijanski organi zato izvesti celovito presojo vplivov na okolje. Drugič, zavzel je stališče, da so pojasnila in dokumenti italijanskih organov, vključno z rezultati inšpekcijskega pregleda na kraju samem, nepravilni. Komisija pri presoji dokazov, ki so jih predložili italijanski organi, ni v zadostni meri izpolnila svoje dolžnosti skrbnega ravnanja in ni upoštevala informacij, ki jih je predložila sama.

18. V zvezi s prvim stališčem pritožnika varuh opozarja, da lahko v skladu s členom 195 Pogodbe ES sprejema in preučuje pritožbe o nepravilnostih pri dejavnostih institucij in organov Evropske skupnosti. Noben drug organ ne more biti predmet pritožbe zoper njega. Zato ni naloga varuha človekovih pravic, da preuči, ali so italijanski organi pravilno uporabili nacionalno ali evropsko pravo. Namen ocene varuha človekovih pravic je ugotoviti, ali je Komisija ravnala pravilno, ko je ugotovila, da je bilo ravnanje italijanskih organov v skladu z veljavnimi pravili o presojah vplivov na okolje.

19. V zvezi z drugim stališčem pritožnika, tj. njegovimi argumenti glede dolžnosti skrbnega ravnanja Komisije, varuh človekovih pravic najprej poudarja, da bi morali postopek presoje vplivov na okolje, kot ga zahtevajo direktive o presoji vplivov na okolje, izvesti nacionalni organi (10). Poleg tega imajo nacionalni organi v zvezi s projekti, ki ustrezajo razredom iz Priloge II k Direktivi 97/11/ES o spremembi Direktive 85/337/EGS [11], na podlagi meril iz Priloge III k navedeni direktivi diskrecijsko pravico, da odločijo, ali je presoja vplivov na okolje potrebna ali ne. Nazadnje, člen 6(3) Direktive 92/43/EGS (12) določa:

„Za vsak načrt ali projekt, ki ni neposredno povezan z upravljanjem območja ali zanj potreben, vendar bi sam ali v povezavi z drugimi načrti ali projekti lahko pomembno vplival na območje, se opravi ustrezna presoja njegovih posledic glede na cilje ohranjanja tega območja. Glede na ugotovitve presoje posledic za območje in ob upoštevanju določb odstavka 4 pristojni nacionalni organi soglašajo z načrtom ali projektom šele potem, ko se prepričajo, da ne bo škodoval celovitosti zadevnega območja, in, če je primerno, ko pridobijo mnenje javnosti."(Poudarek dodan)

20. Pritožnik je tudi trdil, da Komisija ne bi smela zaupati inšpekcijskim pregledom in sklepom nacionalnih organov, ki so ji bili predloženi. V zvezi s tem varuh opozarja na vzajemno dolžnost lojalnega sodelovanja, ki jo institucijam Skupnosti in njenim državam članicam nalaga člen 10(2) Pogodbe ES. Sodišča Skupnosti so se na to načelo sklicevala v okviru postopkov za ugotavljanje kršitev v skladu s členom 226 Pogodbe ES (13). Oba člena določata, da se države članice vzdržijo vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili doseganje ciljev Pogodbe.

21. Glede na zgoraj navedeno načelo je smiselno sklepati, da je Komisija lahko (i) legitimno menila, da so italijanski organi pri izvajanju inšpekcijskih pregledov na kraju samem v zvezi z morebitnim vplivom projekta na okolje upoštevali veljavne zakonske določbe o varstvu okolja, in (ii) legitimno pričakovala, da so ji italijanski organi predložili zanesljive informacije o uporabi ustrezne okoljske zakonodaje Skupnosti za projekt.

22. Na podlagi razpoložljivih dokazov se zdi, da je Komisija skrbno preučila pojasnila in spremne dokumente, ki so jih predložili italijanski organi. Čeprav je bila verodostojnost poročila Relazione do neke mere sporna, ker je bilo po mnenju pritožnika ponarejeno, je Komisija pravilno poudarila, da je ta dokument, dokler pristojni italijanski upravni in pravni organi ne dokažejo drugače, še vedno pomemben za oceno Komisije.

23. Poleg tega se zdi, da Komisija ni preučila le dokumentov, ki so jih predložili italijanski organi (vključno z zgoraj navedenim poročilom Relazione), in informacij, zbranih na sestanku z njimi 25. junija 2003, ampak tudi poseben dokument (strokovno mnenje dr. B), ki ga je predložil pritožnik, čeprav ni imel formalnega statusa, ker po mnenju Komisije ni vseboval nobenega datuma in uradnega žiga. V svojem dopisu pritožniku z dne 19. aprila 2005 se je Komisija dejansko večkrat sklicevala na podatke in argumente, predstavljene v strokovnem mnenju dr. B., in zavzela stališče o njih (14).

24. Poleg tega se na podlagi številnih izmenjav korespondence med pritožnikom in GD za okolje zdi, da so službe Komisije z izrecnim sklicevanjem na argumente pritožnika (tj. „Utemeljitev, ki ste jo navedli v zvezi z domnevnim onesnaževanjem, ni podprta z nobenim konkretnim dokazom“)(15) ustrezno upoštevale vse informacije, ki jih je predložil pritožnik.

25. Komisija je v dopisu z dne 19. aprila 2005 tudi izjavila, da bo po zaključku pritožnikovega primera še vedno obravnavala možnost začetka novega postopka za ugotavljanje kršitev, če bo pritožnik predložil nove in ustrezne informacije.

26. Omeniti je treba tudi, da je Komisija začasno prekinila svojo odločitev o zaključku zadeve, da bi analizirala dokaze, ki jih je predložil pritožnik. Varuh človekovih pravic razume, da je Komisija to storila, ker bi, če bi našla dovolj elementov, ki bi vzbudili dvom o informacijah italijanskih organov, te informacije preverila z lastnim inšpekcijskim pregledom na kraju samem. Vendar Komisija takih elementov ni našla in je zato razumno trdila, da so italijanski organi izvedli zadostno preiskavo na kraju samem.

27. Glede na navedeno varuh človekovih pravic meni, da pritožnik ni dokazal, (i) da Komisija ni izpolnila svoje dolžnosti skrbnega ravnanja pri pregledu dokumentov in pojasnil, na podlagi katerih se je odločila zaključiti njegov primer, in (ii) da je napačno zaupala dokumentom, ki so jih predložili italijanski organi, namesto da bi ustrezno upoštevala informacije in dokumente, ki jih je predložil.

28. Poleg tega varuh človekovih pravic poudarja, da je Komisija v dopisu pritožniku z dne 19. aprila 2005 podrobno pojasnila razloge, zaradi katerih je zaključila njegov primer.

29. V zvezi z domnevno kršitvijo Direktive 85/337/EGS je Komisija poudarila, da je iz poročila Relazione, ki so ga italijanski organi upoštevali pri odločitvi, da ne bodo izvedli presoje vplivov na okolje v zvezi s projektom, razvidno, da so italijanski organi upoštevali merila iz Priloge III k navedeni direktivi.

30. V zvezi z domnevno kršitvijo Direktive 92/43/EGS v povezavi z Direktivo 79/409/EGS (16) se je Komisija sklicevala na ustrezno sodno prakso (17) in opozorila, da za gradbene projekte na območjih, ki so jih države članice na seznamu, predloženem Komisiji, predlagale kot območja, pomembna za Skupnost, ni nujno potrebna presoja vplivov na okolje, dokler Komisija ne sprejme seznama. Do takrat pa morajo države članice v skladu z Direktivo 92/43/EGS sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito območij s predlaganega seznama. Komisija je jasno pojasnila, da bi italijanski organi kršili Direktivo 93/43/EGS, če ne bi sprejeli ustreznih ukrepov za zaščito zadevnega območja, vendar so to storili.

31. Nazadnje je Komisija poudarila, da so italijanski organi izvedli presojo vplivov na okolje na dveh drugih lokacijah, predlaganih na seznamu (OPS „ITB010043 Coste e Isolette nord ovest della Sardegna“in „ITB010002 Stagno di Pilo e Stagno di Casaraccio“), čeprav k temu niso bili zavezani. Po tej oceni teh dveh zavarovanih območij so italijanski organi sklenili, da zadevni projekt ne bi imel znatnega negativnega vpliva na celovitost zadevnih območij Natura 2000 v smislu določb direktiv 92/43/EGS in 79/409/EGS.

32. Glede na zgoraj navedeno varuh človekovih pravic meni, da je Komisija v pismu pritožniku z dne 19. aprila 2005 ustrezno obrazložila svojo odločitev, da zaključi pritožnikov spis.

33. Poleg tega je Komisija v svojem mnenju o pritožbi izčrpno dopolnila svojo obrazložitev, tako da je ponovila pravno podlago za svojo odločitev, da zaključi pritožnikovo pritožbo na podlagi člena 226.

34. Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic meni, da se zdi, da Komisija v zvezi s to trditvijo ni ravnala nepravilno.

B. Domnevno neodgovor Komisije na pritožnikov dopis z dne 7. maja 2005

Argumenti, predloženi varuhu človekovih pravic

35. Pritožnik je trdil, da Komisija ni odgovorila na njegov dopis z dne 7. maja 2005.

36. Komisija je v svojem mnenju navedla, da je glede na to, da je bil dopis z dne 7. maja 2005 enak dopisu, ki je bil 5. maja 2005 naslovljen na GD za okolje in na katerega je bil odgovor poslan 25. maja 2005, odgovorila na ta dopis. V vsakem primeru se je Komisija v dopisu z dne 8. septembra 2005 pritožniku opravičila, ker ni formalno odgovoril na njegov dopis z dne 7. maja 2005.

Ocena varuha človekovih pravic

37. Varuh človekovih pravic je preučil zadevno korespondenco, ki sta mu jo predložila pritožnik in Komisija.

38. Pritožnik je v dopisu GD za okolje z dne 5. maja 2005 ponovil svoje stališče, da so italijanski organi kršili okoljsko pravo Skupnosti.

V svojem dopisu z dne 7. maja 2005 (18) je pritožnik zahteval pregled celotnega spisa 2002/4946.

Komisija je v svojem odgovoru z dne 25. maja 2005 poudarila, da predložene informacije ne vsebujejo nobenih novih elementov, ki bi ji omogočili, da ugotovi morebitno kršitev okoljske zakonodaje Skupnosti.

39 Zato se po mnenju varuha človekovih pravic ne zdi nerazumno šteti, da se pritožnikova dopisa v bistvu nanašata na isto zadevo. Varuh človekovih pravic zato sprejema stališče Komisije, da se njen odgovor z dne 25. maja 2005 lahko obravnava, kot da se nanaša tudi na predmet pritožnikovega pisma z dne 5. maja 2005 in 7. maja 2005.

40. Poleg tega se je Komisija pritožniku opravičila, ker ni formalno odgovoril na njegov dopis z dne 7. maja 2005.

41. Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic meni, da ni razlogov za nadaljnje preiskave pritožnikove trditve.

C. Trditev v zvezi z odločitvijo Komisije z dne 8. oktobra 2005, da ne bo več odgovarjala na korespondenco pritožnika, s sklicevanjem na člen 4 Kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev, ki ga je Komisija predložila

varuhu človekovih pravic

42. Pritožnik je trdil, da je bila odločitev Komisije z dne 14. oktobra 2005 (tj. dopis Komisije z istega dne), da ne bo več odgovarjala na njegovo korespondenco s sklicevanjem na člen 4 Kodeksa dobrega upravnega ravnanja Komisije, neustrezna in neutemeljena.

43 Komisija je v svojem mnenju navedla, da je bila odločitev GD za okolje, da prekine ponavljajočo se, žaljivo ali nesmiselno korespondenco s pritožnikom, sprejeta na podlagi Kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev Komisije zaradi ponavljajočega se in nesmiselnega značaja dopisov, ki jih je pritožnik stalno naslovil na GD za okolje (tako na njegove službe kot na generalnega direktorja), komisarja Dimasa in predsednika Barrosa. V zvezi s tem je Komisija ugotovila, da „je bila dolžna dobro uporabiti denar davkoplačevalcev“.

Ocena varuha človekovih pravic

44. Člen 4 Kodeksa dobrega upravljanja Komisije določa:

"Odgovor na dopis, naslovljen na Komisijo, se pošlje v petnajstih delovnih dneh od datuma prejema dopisa s strani pristojne službe Komisije (…).

Če odgovora ni mogoče poslati v zgoraj navedenem roku in v vseh primerih, ko odgovor zahteva drugo delo v zvezi z njim, kot je medresorsko posvetovanje ali prevajanje, bi moral odgovorni uslužbenec poslati začasni odgovor, v katerem navede datum, do katerega lahko naslovnik pričakuje, da mu bo odgovor poslan glede na to dodatno delo, ob upoštevanju relativne nujnosti in zapletenosti zadeve (…).

Ta pravila se ne uporabljajo za korespondenco, ki jo je mogoče razumno šteti za neprimerno, ker se na primer ponavlja, zlorablja in/ali je nesmiselna. Nato si Komisija pridržuje pravico, da prekine vse take izmenjave korespondence." (Poudarek dodan)

45. Varuhinja človekovih pravic se strinja, da je Komisija dejansko dolžna dobro uporabiti sredstva, ki so ji bila dodeljena, da bi lahko opravljala svoje upravne naloge in učinkovito uporabljala svoje človeške vire. Vendar ji to ne bi smelo preprečiti, da ustrezno obravnava korespondenco državljanov v skladu z načeli dobrega upravljanja, določenimi v njenem kodeksu in Evropskem kodeksu dobrega ravnanja javnih uslužbencev.

46. Vendar se postavlja vprašanje, ali je bila odločitev Komisije v tem konkretnem primeru, da ne bo več odgovarjala na ponavljajoče se in žaljive dopise pritožnika, sprejemljiva in pravilna v okviru njenih odnosov z evropskimi državljani. Varuhinja človekovih pravic na splošno meni, da bi bilo tako, če bi Komisija avtorja korespondence obvestila, da se šteje, da se korespondenca ponavlja, da nadaljnji odgovori ne bi bili poslani, če ne bi bili predloženi novi elementi. Tako naj bi Komisija dokazala, da korespondence ne opredeli samodejno kot ponavljajoče se, na primer na podlagi merila avtorja, ampak šele po tem, ko je preučila njeno vsebino, da bi preverila, ali se pojavljajo novi elementi.

47. Na podlagi dokazov, ki so na voljo v tej zadevi, je očitno, da je pritožnik Komisiji poslal precejšnje število dopisov in elektronskih sporočil v zvezi z istim vprašanjem. Skratka, vsi so trdili, da je bila odločitev Komisije, da zaključi postopek za ugotavljanje kršitev, napačna. Komisija je večkrat odgovorila na enake pomisleke pritožnika.

48. Komisija je v dopisu z dne 14. oktobra 2005, katerega kopijo je predložila v svojem mnenju o pritožbi, pritožnika obvestila, da v skladu z njenim kodeksom dobrega ravnanja javnih uslužbencev njene službe ne bodo več odgovarjale na nadaljnje dopise, ki se ponavljajo, pomenijo zlorabo in/ali so nesmiselni, ter navedla, da bo to določbo svojega kodeksa uporabljala, „razen če bodo predloženi novi elementi“.(19)

49. Glede na zgoraj navedeno se zdi, da je stališče Komisije, kot je izraženo v njenem zgoraj navedenem dopisu z dne 14. oktobra 200, v skladu z njenimi pravili in zato temelji na tehtni utemeljitvi.

50. Varuh tudi ugotavlja, da je Komisija po svojem dopisu z dne 14. oktobra 2005 17. novembra 2005 še vedno odgovorila na nadaljnje dopise pritožnika z dne 17., 21. in 25. oktobra 2005. Komisija je v tem dopisu opozorila, da v skladu s svojim kodeksom dobrega ravnanja javnih uslužbencev ne bo spremljala nobene nadaljnje korespondence, ki bi se lahko razumno štela za zlorabo zaradi njene ponavljajoče se, škodljive ali neutemeljene narave. Poleg tega je navedla, da bo primer ponovno odprt in preiskan, če bo prejela nove informacije, ki bi upravičile začetek preiskave o isti zadevi.

51 Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic meni, da Komisija v zvezi s to trditvijo ni storila nobene nepravilnosti.

D. Domnevno neizpolnjevanje členov 8, 9, 10, 12, 14, 15 in 18 Evropskega kodeksa dobrega upravnega ravnanja, ki ga

je Komisija predložila varuhu človekovih pravic

52. Pritožnik je trdil, da Komisija ni ravnala v skladu s členom 8 (Nepristranskost in neodvisnost); člen 9 (Objektivnost); člen 10 (zakonita pričakovanja, doslednost in svetovanje); 12. člen (vljudnost); člen 14 (potrdilo o prejemu in navedba pristojnega uradnika); Člen 15 (Obveznost prenosa na pristojno službo nosilca) in člen 18 (Obveznost obrazložitve odločb) Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev.

53. Komisija je v svojem mnenju navedla, da je pritožnikovo sklicevanje na to, da Komisija ne spoštuje več členov Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev, neutemeljeno.

54. Pritožnik je v svojih pripombah pojasnil svojo trditev z navedbo, da je dejstvo, da GD za okolje GD za notranji trg ni posredoval dokumentov v zvezi z njegovo drugo pritožbo Komisiji z dne 4. decembra 2002, jasen dokaz neprimernega ravnanja zadevnih uradnikov, ki so kršili kodeks dobrega upravnega ravnanja Komisije in s tem temeljna organizacijska pravila.

Ocena varuha človekovih pravic

55. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da pritožnik ni izrecno navedel, kako je Komisija kršila vsak posamezni člen kodeksa, na katerega se je skliceval, razen tega, da GD za okolje ni posredoval ustreznih dokumentov GD za notranji trg (to pomeni, da se je skliceval na člen 15 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev (20)).

56. Zato bo varuh človekovih pravic samo ocenil to vprašanje.

57. Na podlagi zbranih dokazov je razvidno, da je pritožnik z dopisoma z dne 4. in 15. decembra 2002 pri Komisiji vložil drugo pritožbo na podlagi člena 226 v zvezi z nepravilno uporabo zakonodaje Skupnosti o javnih naročilih. Vendar je bila ta nova pritožba povezana z njegovo (prvo) pritožbo Komisiji, na katero se nanaša ta odločba.

Dne 21. marca 2003 je GD za notranji trg evidentiral pritožnikovo drugo pritožbo pod referenčno številko 2003/4372.

Dne 4. aprila 2003 je GD za notranji trg zaprosil GD za okolje, naj mu posreduje kopije dokumentov, ki jih je pritožnik poslal v okviru svoje prve pritožbe (referenčna številka 2002/4946), in vse nadaljnje pomembne informacije v zvezi z njegovim primerom. Te dokumente je GD za okolje naknadno poslal GD za notranji trg z dopisom z dne 14. aprila 2003.

58. Glede na navedeno varuh človekovih pravic meni, da pritožnikove trditve, da je Komisija kršila člen 15 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev, ni mogoče sprejeti in zato tudi v zvezi s to trditvijo ne ugotavlja nepravilnosti.

E. Sklepi

Varuh človekovih pravic na podlagi preiskav, opravljenih v zvezi s to pritožbo, ugotavlja, da Evropska komisija ni storila nepravilnosti v zvezi s prvo, tretjo in četrto trditvijo pritožnika. V zvezi z drugo trditvijo pritožnika ni razlogov za nadaljnje preiskave.

Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil. Pritožnik in predsednik Evropske komisije bosta obveščena o tej odločitvi.

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

V Strasbourgu, 20. novembra 2008

---

(1) Člen 226 Pogodbe ES se glasi:

"Če Komisija meni, da država članica ni izpolnila neke obveznosti iz te pogodbe, poda o zadevi obrazloženo mnenje, potem ko je zadevni državi omogočila, da predloži svoje pripombe.

Če zadevna država ne ravna v skladu z mnenjem v roku, ki ga določi Komisija, lahko slednja zadevo predloži Sodišču.“

(2) Direktiva Sveta 85/337/EGS z dne 27. junija 1985 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (UL L 175, str. 40).

(3) Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 102).

(4) V skladu z Direktivo 92/43/EGS „območje, pomembno za Skupnost,“ pomeni območje, ki v biogeografski regiji ali regijah, ki jim pripada, pomembno prispeva k vzdrževanju ali obnovitvi ugodnega stanja ohranjenosti naravnega habitatnega tipa iz Priloge I ali vrste iz Priloge II in lahko tudi pomembno prispeva k usklajenosti Nature 2000 iz člena 3 in/ali pomembno prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti v zadevni biogeografski regiji ali regijah.

Za živalske vrste, ki segajo na široka območja, območja, pomembna za Skupnost, ustrezajo krajem na naravnem območju razširjenosti teh vrst, ki predstavljajo fizične ali biološke dejavnike, bistvene za njihovo življenje in razmnoževanje.“

(5) Člen 4(1) Direktive 92/43/EGS se glasi: „Vsaka država članica na podlagi meril iz Priloge III (faza 1) in ustreznih znanstvenih informacij predlaga seznam območij z navedbo naravnih habitatnih tipov iz Priloge I in domorodnih vrst iz Priloge II na teh območjih. (…)“

(6) Pritožnik je poslal elektronska sporočila 31. avgusta, 20. septembra, 19. novembra, 3., 7., 18. in 20. decembra 2004 ter 10., 16., 17. januarja in 1. marca 2005. Pisma (po pošti, telefaksu in elektronski pošti) je poslal 27. in 29. avgusta, 1. septembra, 19. novembra, 3., 6. in 20. decembra 2004, 8. in 16. januarja ter 1. in 25. marca 2005.

(7) Komisija je v svojem mnenju poudarila, da je pritožnik v pritožbi varuhu človekovih pravic njen dopis z dne 14. oktobra 2005 napačno opredelil kot „odločbo [Komisije] z dne 8. oktobra 2005“. Zato bo za sklicevanje na ta dopis v tej odločbi uporabljen datum 14. oktober 2005.

(8) Kodeks dobrega ravnanja javnih uslužbencev Komisije je na voljo na naslednjem naslovu: http://ec.europa.eu/civil_society/code/index_en.htm.

(9) Evropski kodeks dobrega ravnanja javnih uslužbencev je na voljo na naslednjem naslovu: http://www.ombudsman.europa.eu/code/en/default.htm.

(10) Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je v skladu s peto uvodno izjavo Direktive 85/337/EGS njen namen določiti splošna načela za presojo vplivov na okolje z namenom dopolnitve in uskladitve "postopkov za izdajo soglasja za izvedbo", ki urejajo javne in zasebne projekte, ki bodo verjetno vplivali na okolje.

V ta namen je v členu 1(2) Direktive 85/337/EGS "soglasje za izvedbo" opredeljeno kot odločitev pristojnega organa ali organov, ki dovoljuje nosilcu projekta izvedbo projekta.

Člen 2(1) Direktive določa: „Države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se pred izdajo soglasja za izvedbo presodijo vplivi projektov, ki bodo med drugim zaradi svoje narave, velikosti ali lokacije verjetno pomembno vplivali na okolje. Ti projekti so opredeljeni v členu 4.“

(11) Direktiva Sveta 97/11/ES z dne 3. marca 1997 o spremembi Direktive 85/337/EGS o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (UL L 73, str. 5). Člen 4(2) in 4(3) te direktive določa:

„Člen 4

2. Ob upoštevanju člena 2(3) države članice za projekte, naštete v Prilogi II, z:

(a) preverjanje za vsak primer posebej ali

(b) pragove ali merila, ki jih določi država članica;

ali se projekt presoja v skladu s členi 5 do 10.

Države članice se lahko odločijo za uporabo obeh postopkov iz točk (a) in (b). (Poudarek dodan)

3. Pri preverjanju za vsak primer posebej ali določitvi pragov ali meril za namene odstavka 2 se upoštevajo ustrezna izbirna merila iz Priloge III. "(poudarek dodan)

(12) Glej opombo 3 zgoraj.

(13) Glej zadevo C-10/00, Komisija proti Italiji, Recueil 2002, str.

(14) Na primer:

(a) "[strokovno mnenje dr. B.] ni nujno v nasprotju z "Relazione", saj se nanaša na površino, ki je bila razlaščena, in ne na območje, ki je neposredno vključeno v projektno delo".

(V izvirniku v italijanščini se zgornji odlomek glasi: "Tra le altre cose, almeno per quanto riguarda le superfici, essa non è necessariamente in contraddizione con la Relazione di ripristino in quanto si riferisce alla superficie oggetto di espropriazione e non a quella direttamente interessata da lavori".)

(b) "Tudi če domnevamo, da so podatki v strokovnem mnenju zdravnika B pravilni, je treba povedati, da vpliv projekta ni pomemben za območje in da zato ni kršitve Direktive 92/43/EGS in ni potrebe po sprejetju izravnalnih ukrepov."

(V izvirniku v italijanščini se zgornji odlomek glasi: „Tuttavia, il punto essenziale da chiarire è che, anche prendendo per validi i dati presenti nella „Perizia“ del dr. B., si deve conclusionre che l’incidenza dell’opera non è significativa per il sito e che, pertanto, non c’è violazione della direttiva 92/43/CEE e non c’è neanche necessità di adottare misure di compensazione“.)

(15) V izvirni italijanščini: "La Sua argomentazione tesa a dimostrare un possibile inquinamento non è supportata da nessun elemento concreto".

(16) Direktiva Sveta 79/409/EGS z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic (UL L 103, str. 1).

(17) Glej zadevo C-374/98, Komisija proti Franciji, Recueil 2000, str. „Opozoriti je treba tudi, da popis območij, ki so zelo pomembna za ohranjanje prostoživečih ptic in so bolj znana pod kratico IBA (Popis pomembnih območij za ptice v Evropski skupnosti), vključuje zadevno območje. Sodišče je razsodilo, da ta popis, čeprav za zadevne države članice ni pravno zavezujoč, vsebuje znanstvene dokaze, na podlagi katerih je mogoče presoditi, ali je država članica izpolnila svojo obveznost, da kot POV (posebna območja varstva) razvrsti ozemlja, ki so glede na število in velikost najprimernejša za ohranjanje zavarovanih vrst (sodba z dne 14. maja 1998 v zadevi Komisija proti Nizozemski, C-3/96, Recueil, str. I-3031, točki 69 in 70).

Iz splošne sistematike člena 4 Direktive o pticah izhaja, da mora biti določeno območje, če izpolnjuje merila za uvrstitev med POV, predmet posebnih ohranitvenih ukrepov, ki lahko zagotovijo zlasti preživetje in razmnoževanje vrst ptic, navedenih v Prilogi I k tej direktivi.“

Glej zlasti odstavka 25 in 26:

"Opozoriti je treba tudi, da popis območij, ki so zelo pomembna za ohranjanje prostoživečih ptic in so bolj znana pod kratico IBA (Popis pomembnih območij za ptice v Evropski skupnosti), vključuje zadevno območje. Sodišče je razsodilo, da ta popis, čeprav za zadevne države članice ni pravno zavezujoč, vsebuje znanstvene dokaze, na podlagi katerih je mogoče presoditi, ali je država članica izpolnila svojo obveznost, da kot POV razvrsti ozemlja, ki so glede na število in velikost najprimernejša za ohranitev zavarovanih vrst (sodba z dne 14. maja 1998 v zadevi Komisija proti Nizozemski, C-3/96, Recueil, str. I-3031, točki 69 in 70).

Iz splošne sistematike člena 4 Direktive o pticah izhaja, da mora biti določeno območje, če izpolnjuje merila za uvrstitev med POV, predmet posebnih ohranitvenih ukrepov, ki lahko zagotovijo zlasti preživetje in razmnoževanje vrst ptic, navedenih v Prilogi I k tej direktivi.

(18) Pritožnik je v dopisu z dne 7. maja 2005, ki ga je poslal generalnemu direktorju GD za okolje, zapisal naslednje (izvirna angleška različica):

„Obveščam vas o nenavadnem ‚vedenju‘ enote A2, ki se nanaša na kršitev 2002/4946. Po mojem mnenju so zunanji posegi morda predstavljali enotnost pri opravljanju dolžnega dela. Zato vas kot evropskega državljana prosim za revizijo povezane dokumentacije.“

(19) Prevod službe varuha človekovih pravic iz izvirnika v italijanščini:

„Le ricordo ancora una volta che ove la Commissione venisse in possesso di ulteriori informazioni e notizie suscettibili di giustificare l’apertura di una procedura avente il medesimo oggetto, il caso verrebbe riaperto e nuovamente istruito. Tuttavia, Le ricordo che, ai sensi del Codice di buona condotta amministrativa, la Commissione non darà seguito a ulteriore corrispondenza che possa ragionevolmente essere considera abusiva per il suo carattere maturetivo, ingiurioso o infondato.

(20) Člen 15 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev določa:

„Obveznost prenosa na pristojno službo institucije:

1. Če je pismo ali pritožba, naslovljena na institucijo, naslovljena ali posredovana generalnemu direktoratu, direktoratu ali enoti, ki ni pristojna za njeno obravnavo, njene službe zagotovijo, da se spis nemudoma posreduje pristojni službi institucije.

2. Služba, ki je prvotno prejela pismo ali pritožbo, o tem obvesti avtorja ter navede ime in telefonsko številko uradnika, ki mu je bil spis posredovan.

3. Uradnik opozori člana javnosti ali organizacije na morebitne napake ali opustitve v dokumentih in mu da možnost, da jih popravi.“