Strasbourg, 23. julija 2008

Spoštovana gospa B.,

Dne 12. junija 2007 ste v imenu B. (podjetja) pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo v zvezi z obravnavo pritožbe glede konkurence s strani Evropske komisije.

Pritožbo sem 5. julija 2007 posredoval predsedniku Komisije. V skladu s tem ste bili obveščeni še isti dan.

Dne 1. oktobra 2007 ste mi posredovali dodatne informacije. Na vaš dopis sem odgovoril 12. oktobra 2007.

Komisija je mnenje poslala 6. (angleški izvirnik) in 14. novembra 2007 (nemški prevod). Posredoval sem vam ga 16. novembra 2007 s pozivom k predložitvi pripomb.

Dne 7. januarja 2008 ste podali več pripomb. Obvestili ste me tudi, da želite počakati na odgovor Komisije na vprašanje poslanca Evropskega parlamenta, preden predložite nadaljnje pripombe. V svojem odgovoru z dne 1. februarja 2008 sem vas prosil, da mi do 31. marca 2008 predložite morebitne dodatne pripombe.

Komisija me je 28. februarja 2008 obvestila, da čaka na vaš odgovor glede vprašanja, ali naj sprejme končno odločitev. Komisija je dodala, da ste bili pozvani, da te informacije predložite do konca februarja 2008.

Dne 26. marca 2008 ste me obvestili, da zaradi vašega zdravstvenega stanja takrat ne morete podati nadaljnjih pripomb. Vendar ste dodali, da bodo pripombe podane v kratkem. V svojem odgovoru z dne 7. aprila 2008 sem izrazil upanje, da bodo zdravstvene težave, na katere se je sklicevalo vaše pismo, kmalu odpravljene. Dovolil sem vam tudi, da do 31. maja 2008 predložite dodatne pripombe.

Dne 10. aprila 2008 ste predložili dodatne pripombe.

Moj urad je 17. aprila 2008 poklical Komisijo, da bi ugotovil, v kateri fazi je bila njena preiskava. Komisija je med tem telefonskim pogovorom poudarila, da je v obravnavani zadevi sprejela odločbo in da mi bo posredovana kopija.

Komisija je 7. maja 2008 predložila dodatne informacije in mi posredovala kopijo svoje odločbe z dne 15. aprila 2008 o vaši pritožbi v zvezi s konkurenco.

Dne 20. maja 2008 sem vas opozoril na to odločitev in vas pozval, da predložite pripombe. Pripombe ste predložili 23. junija 2008.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Ozadje

Pritožnik je nemška družba, ki je bila nekoč dejavna v trgovini s prodajo opeke.

Komisija je z odločbo, sprejeto 29. aprila 1994 (1) (v nadaljnjem besedilu: odločba), pod več pogoji in za obdobje petih let (1992-1997) odobrila izjemo v skladu s pravili EU o konkurenci za sporazum med nizozemskimi proizvajalci opeke, katerega namen je bil zmanjšati proizvodne zmogljivosti, da bi uravnotežili trg.

Septembra 1999 je pritožnik vložil pritožbo pri Generalnem direktoratu Komisije za konkurenco ("GD za konkurenco"), v kateri je trdil, da so zadevna nizozemska podjetja in njihovo združenje storili več resnih kršitev pravil konkurence EU. Po navedbah pritožnika je zaradi teh kršitev izgubila vsa svoja sredstva.

Pritožnik je v tej pritožbi med drugim izpostavil naslednja vprašanja:

• Točka 2 Odločbe je določala (poudarek dodan): „Proizvodi, ki so predmet sporazuma, so glinene gradbene opeke, zgorele v pečeh, razen dražjih fasadnih opek in inženirskih opek. Na splošno je mogoče razlikovati tri vrste opeke na strani povpraševanja, in sicer navadne opeke, obrnjene opeke in inženirske opeke; navadne opeke se običajno uporabljajo pri splošnih gradbenih delih, obrnjene opeke so dražje in so posebej izdelane ali izbrane, da dajejo privlačen videz sten, inženirske opeke pa so bolj odporne in trajne. Vendar se lahko na strani ponudbe v veliki meri medsebojno nadomestijo, zato se splošni trg za opeke šteje za upoštevni trg.“Po mnenju pritožnika pa se je sporazum uporabljal za opeke za obloge.
• Točka 2 Odločbe je določala: "Vendar uporaba sporazuma ne bi smela povzročiti izmenjave informacij, ki bi lahko privedla do usklajenih ravnanj, prepovedanih s členom 85 Pogodbe; zato je treba od podjetij, ki so stranke sporazuma, zahtevati, da drugim strankam ne razkrivajo posameznih podatkov o proizvodnji in dobavi kock vsake stranke, bodisi neposredno med seboj bodisi med nekaterimi od njih ali prek fiduciarnega organa ali tretje osebe."Pritožnik je trdil, da so podjetja, ki so stranke sporazuma, ki ga je Komisija izvzela, opravila obsežno izmenjavo informacij.
• Čeprav je bil namen sporazuma, ki ga je Komisija izvzela, domnevno zmanjšanje proizvodne zmogljivosti, je bila na lokaciji v Belgiji, ki je bila blizu nizozemske meje, ustvarjena dodatna proizvodna zmogljivost. Pritožnik je dodal, da je bila poleg tega v obdobju oprostitve leta 1996/1997 na Nizozemskem ustvarjena nova proizvodna zmogljivost.

Pritožba 227/2001/GG

V pritožbi, vloženi pri varuhu človekovih pravic februarja 2001 (pritožba 227/2001/GG), je pritožnik trdil, da Komisija njegove pritožbe ni obravnavala v razumnem roku. Varuh človekovih pravic je začel preiskavo, ki je bila junija 2001 zaključena z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti, ker je Komisija lahko dokazala, da je dejavno obravnavala primer.

Nadaljnja korespondenca med Komisijo in pritožnikom

Komisija je 24. aprila 2003 na pritožnika naslovila podrobno pismo. Komisija je v svojem dopisu priznala, da bi besedilo točke 2 njenega sklepa lahko povzročilo nesporazume in da bi lahko podprlo stališče pritožnika, da v zvezi s fasadnimi opekami ni bilo odobreno nobeno izvzetje. Vendar je Komisija potrdila, da je nizozemska industrija opeke s soglasjem Komisije zmanjšala svojo zmogljivost. Po mnenju Komisije to jasno izhaja iz njenega spisa in odločbe. Komisija se je nadalje sklicevala na dopis, ki so ga stranke, udeležene v sporazumu, naslovile nanjo leta 1992. V skladu s tem dopisom se je predlagano prestrukturiranje „nanašalo izključno na fasadne opeke („gevelbakstenen“) in nobenega drugega izdelka ali skupine izdelkov, ki so bili ali niso bili povezani s tem“. Komisija je nadalje navedla, da zadevni sporazum strankama ni preprečil povečanja njunih proizvodnih zmogljivosti zunaj Nizozemske, na primer v Belgiji. Dodala je, da sporazum predvideva tudi, da bodo obveznosti strank, ki ga bodo spoštovale, prenehale veljati "najpozneje 30. septembra 1997".

Komisija je sklenila, da ni zadostnih razlogov za ugoditev pritožnikovi vlogi, vendar bo dokončno odločitev sprejela šele po prejemu pritožnikovih pripomb.

Dne 25. junija 2003 je pritožnik predložil svoje pripombe na ta dopis. Pritožnik je ponovil svoje stališče, da odločba ni zajemala opeke, in izrazil mnenje, da pojasnila Komisije v zvezi s tem vprašanjem niso vredna evropskega izvršilnega organa. Po navedbah pritožnika je sporazum, kot se je dejansko izvajal, potrošnikom povzročil izgube v višini 675 milijonov EUR. Pritožnik je nadalje trdil, da je zaradi dodajanja novih proizvodnih zmogljivosti v obdobju izvzetja, tako na Nizozemskem kot v Belgiji, sporazum nesmiseln. Poudarila je tudi, da čeprav so se zaloge v zadevnem obdobju povečale, se cene niso znižale, ampak zvišale. Po navedbah pritožnika so se cene ene od vpletenih družb v petih letih zvišale za približno 71 %, stopnja dobička pa je znašala približno 40 %. Pritožnik se je skliceval tudi na dopis odvetnikov ene od strank sporazuma z dne 22. maja 2001. Po navedbah pritožnika je bilo iz tega dopisa, ki je bil predložen Komisiji, razvidno, da je bil cilj sporazuma povzročanje težav z dobavo in da je bil s tem odobren dogovor, da bodo oškodovane tretje osebe, dejavne na trgu. Po mnenju pritožnika v takih okoliščinah ni bilo mogoče odobriti nobenega izvzetja. Pritožnik je ponovno opozoril na izmenjavo informacij med podjetji, ki so bila stranke zadevnega sporazuma. Po mnenju pritožnika je bila ta izmenjava informacij v očitnem nasprotju s pogoji, ki jih je Komisija določila za izvzetje sporazuma. Pritožnik je tudi navedel, da je bilo zmanjšanje proizvodne zmogljivosti izvedeno že leta 1990. Vprašanje je bilo tako že dolgo obravnavano, ko so zadevne stranke Komisiji sporočile svoje soglasje.

V dopisu, poslanem 22. aprila 2005, je Komisija pritožniku ponovno pojasnila, zakaj meni, da ni razlogov za aktivno delovanje. Komisija je ugotovila, da je njen dopis dopolnil dopis z dne 24. aprila 2003 in obravnaval argumente, navedene v dopisu pritožnika z dne 25. junija 2003. V zvezi s trditvijo pritožnika, da so stranke zadevnega sporazuma povečale svojo proizvodno zmogljivost v nasprotju z namenom navedenega sporazuma, je Komisija menila, da morajo to rešiti same stranke. V zvezi z izdelki, zajetimi v sporazumu, je Komisija na podlagi zadnjega stavka točke 2 Odločbe trdila, da zmanjšanje proizvodne zmogljivosti za eno vrsto opeke pomeni tudi zmanjšanje proizvodne zmogljivosti za druge opeke. V zvezi s sodelovanjem med strankami sporazuma je Komisija pojasnila, da ni mogla dokazati obstoja nezakonite izmenjave informacij. Po mnenju Komisije izmenjava informacij, ki je potekala, ni bila nezakonita, saj so bili izmenjani le zbirni podatki in ker te informacije strankam niso omogočale nadzora nad vzajemnim ravnanjem. V zvezi z zvišanjem cen v zadevnem obdobju je Komisija navedla, da ga je mogoče pojasniti tudi s takratnim razcvetom gradnje v novih zveznih deželah v Nemčiji. Kar zadeva pritožnikovo trditev, da so ga stranke zadevnega sporazuma bojkotirale, je Komisija ugotovila, da je pritožnik to vprašanje že predložil nacionalnim sodiščem. Po mnenju Komisije zato obravnavanje te zadeve ni bilo v interesu Skupnosti.

Kot v pismu z dne 24. aprila 2003 je Komisija poudarila, da bo dokončna odločitev sprejeta šele po upoštevanju morebitnih pripomb pritožnika.

Pritožnik je 19. maja 2005 podal pripombe na ta dopis, v katerih je poudaril, da želi vztrajati pri svoji pritožbi. Pritožnik je ponovil svoje stališče, da je bilo zmanjšanje proizvodne zmogljivosti izvedeno, preden je bil sporazum sporočen. Trdila je, da oprostitve po pravu Skupnosti ne morejo imeti retroaktivnega učinka po dnevu priglasitve. Po mnenju pritožnika je bila Odločba zato nična. Pritožnik je tudi poudaril, da zaradi zvišanja cen potrošniki niso prejeli pravičnega deleža koristi, ki izhajajo iz zadevnega sporazuma, kot zahteva člen 81(3) Pogodbe ES.

Pritožnik je od Komisije zahteval, naj prekliče svojo odločbo ali pa poskrbi, da se ta odločba in pogoji, ki so zanjo veljali, izvajajo. Trdila je tudi, da bi bilo treba dodatni dobiček, ki so ga dosegla zadevna podjetja, če je presegel stopnjo inflacije, vrniti potrošnikom.

Pritožba 3065/2005/GG

Pritožnik se je 20. septembra 2005 ponovno obrnil na varuha človekovih pravic (pritožba 3065/2005/GG). Ker je pritožnik varuha človekovih pravic zaprosil za pomoč, je bil dopis evidentiran kot nova pritožba. Ker je pritožnik varuha človekovih pravic pozval, naj Komisijo pozove, naj „popravi dosedanje odločitve“, se je zdelo, da pritožnik ni zadovoljen z vsebino stališča Komisije in ne z dejstvom, da je od vložitve pritožbe preteklo šest let.

Vendar je bilo v dopisih Komisije z dne 24. aprila 2003 in 22. aprila 2005 jasno navedeno, da Komisija še ni sprejela dokončne odločitve o pritožbi v zvezi s konkurenco. Varuhinja človekovih pravic je zato pritožnika obvestila, da ni zadostnih razlogov za preiskavo.

Pritožnik je bil obveščen, da ima možnost obnoviti svojo pritožbo (1), če Komisija zavrne njegovo pritožbo v zvezi s konkurenco, ali (2) če meni, da Komisija zadeve ni obravnavala v razumnem roku.

Ta očitek

Pritožnik je 12. junija 2007 obvestil varuha človekovih pravic, da Komisija še vedno ni odgovorila na njegov dopis z dne 19. maja 2005. Pritožnik je zato varuha človekovih pravic zaprosil za obravnavo zadeve.

Nadaljnji dopis pritožnika

Varuh človekovih pravic je 5. julija 2007 Komisijo zaprosil za mnenje o pritožbi. Varuh človekovih pravic je poudaril, da je pritožnik v bistvu trdil, da Komisija ni obravnavala njegove pritožbe v zvezi s konkurenco v ustreznem roku, potem ko je prejel njegov dopis z dne 19. maja 2005. Pritožnik je bil o tem obveščen še isti dan.

Pritožnik je 1. oktobra 2007 obvestil varuha človekovih pravic, da je od Komisije prejel pismo z dne 3. septembra 2007. V tem dopisu je Komisija odgovorila na argumente, ki jih je pritožnik navedel v svojem dopisu z dne 19. maja 2005, in ponovila svoje stališče, da ni zadostnih razlogov za ugoditev pritožnikovi prošnji ali za izvedbo nadaljnjih preiskav. Komisija je zato pritožnika pozvala, naj pojasni, ali želi vztrajati pri svojih argumentih in ali vztraja pri uradni odločitvi o svoji pritožbi.

Pritožnik je v pismu varuhu človekovih pravic z dne 1. oktobra 2007 pojasnil, da po njegovem mnenju stališče Komisije ni zadovoljivo. Pritožnik je poudaril, da je varuh človekovih pravic njegovo zadnje upanje, zato je varuhu človekovih pravic predlagal, naj uporabi vse možnosti za vplivanje na odločitev Komisije. Pritožnik je predlagal tudi sestanek za razpravo o zadevi.

Varuh človekovih pravic je v svojem odgovoru z dne 12. oktobra 2007 pritožnika opozoril, da se ta zadeva nanaša na to, da Komisija pritožbe v zvezi s konkurenco ni obravnavala v razumnem roku, in da bo lahko vsebino stališča Komisije pregledal šele, ko bo Komisija odločila o zadevi. Varuh človekovih pravic je tudi poudaril, da je njegova naloga preučiti morebitne primere nepravilnosti, ne pa poskušati vplivati na odločitve, ki jih Komisija sprejema.

Varuhinja človekovih pravic je pritožniku svetovala, da bi bilo zato koristno, če bi Komisijo prosila, naj sprejme uradno, končno odločitev o zadevi. Dodal je, da bi pritožnik lahko izkoristil to priložnost in Komisiji še enkrat predložil svoje argumente. Če bi se Komisija kljub temu odločila, da pritožbo v zvezi s konkurenco zavrne, bi se lahko ta odločitev izpodbijala na sodišču ali pa bi se zoper njo vložila nadaljnja pritožba pri varuhu človekovih pravic.

Varuh človekovih pravic je dodal, da glede na navedeno meni, da sestanek s pritožnikom trenutno ni potreben.

Poizvedba

Mnenje Komisije

Komisija je v svojem mnenju navedla naslednje pripombe:

Po prejemu pritožnikove pritožbe v zvezi s konkurenco z dne 17. septembra 1999 se je GD za konkurenco posvetoval z nizozemskim organom za konkurenco in poslal uradne zahteve za informacije družbi KNB, združenju nizozemskih proizvajalcev opeke (trikrat), ter posameznim proizvajalcem opeke na Nizozemskem (48), v Belgiji (16) in Nemčiji (55).

aprila 2003 je Komisija obvestila pritožnika o ugotovitvah svoje preiskave in o svoji nameri, da zavrne pritožbo. Pritožnik je 25. junija 2003 odgovoril, da izpodbija sklepe Komisije.

Komisija je 22. aprila 2005 poslala dodaten dopis, v katerem je odgovorila na trditve pritožnika. Komisija je pritožnika ponovno obvestila, da namerava pritožbo zavrniti. Pritožnik je odgovoril 19. maja 2005.

Komisija je obžalovala, da ni odgovorila na pritožnikov dopis z dne 19. maja 2005, čeprav je bila vsebina tega dopisa v veliki meri enaka vsebini njenega prejšnjega dopisa z dne 25. junija 2003 in se je pritožnik že v celoti zavedal namere Komisije, da zavrne pritožbo.

Komisija je 3. septembra 2007 odgovorila na dopis pritožnika z dne 19. maja 2005 in ga vprašala, ali vztraja pri uradni odločitvi o njegovi pritožbi.

GD za konkurenco je imel 20. septembra 2007 telefonsko konferenco s pritožnikom. Zadevna služba je pritožniku pojasnila, da namerava Komisiji predlagati sklep o zavrnitvi pritožbe. Komisija je 28. septembra 2007 ugodila zahtevi pritožnika za podaljšanje roka do 31. decembra 2007, da se odloči, ali želi prejeti končno odločitev ali ne.

Razlog, zakaj je Komisija najprej zahtevala potrditev, da pritožnik želi končno odločitev o svoji pritožbi, je bil, da pritožniki v številnih primerih dejansko ne želijo prejeti uradne (zavrnitvene) odločbe, saj bi jih taka odločba lahko ovirala v civilnem postopku. V skladu s členom 16(1) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (2) nacionalni sodniki ne morejo sprejemati odločitev, ki so v nasprotju z odločitvijo Komisije.

Razen če bi jo pritožnik do 31. decembra 2007 obvestil, da ne želi prejeti uradne odločbe, bi Komisija pričakovala, da bo sprejela končno odločbo in jo pritožniku sporočila v začetku leta 2008.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je 7. januarja 2008 varuhu človekovih pravic predložil nekatere pripombe, v katerih je trdil, da je Komisija že od oktobra 1999 vedela, da se je njegova oprostitev uporabljala nepošteno za fasadne opeke. Pritožnik je dodal, da je že junija 2001 dokazal, da imajo podjetja, ki so bila stranke zadevnega sporazuma, le zelo omejeno proizvodnjo v zvezi z izdelki, zajetimi v odločbi o izvzetju, tj. navadnimi opekami. Po navedbah pritožnika je bilo oktobra 2001 Komisiji tudi dokazano, da je bil namen sporazuma povzročati težave pri dobavi. Po mnenju pritožnika je bila preiskava sektorja, ki jo je izvedla Komisija, zato nepotrebna in je zajemala dragocene vire.

Pritožnik je 10. aprila 2008 predložil dodatne pripombe.

Pritožnik je v teh pripombah med drugim navedel naslednje pripombe:

• V Odločbi je bilo navedeno, da v njej niso zajete fasadne opeke. Točka 7 Odločbe, ki je opozorila na padec potrošnje, je vsebovala naslednjo razlago: „Trendi še vedno upadajo, predvsem zato, ker so alternativni materiali cenejši in dajejo boljše tehnične rezultate; to pojasnjuje vse večjo težnjo po zamenjavi nosilnih sten, izdelanih iz opeke, z betonom in jeklom ter po uporabi pločevinastih materialov namesto drugih oblik opeke." To se je jasno nanašalo na običajne opeke ("Mauerwerksziegel"), saj so samo te opeke konkurenčne zgoraj navedenim drugim gradbenim materialom.
• Če bi bile v sporazum vključene fasadne opeke, bi morala Komisija v svojo analizo vključiti vsaj sosednje trge v Nemčiji in celoten belgijski trg, saj so bile fasadne opeke ponujene in se je z njimi trgovalo v polmeru 700 km v EU. Poleg tega navadne in obrnjene opeke z vidika potrošnikov očitno niso zamenljive.
• V nasprotju s tem, kar je bilo navedeno v Odločbi, je bil razvoj industrije opeke v osemdesetih letih odličen. Prodaja nizozemske opeke se je nenehno povečevala z 1,138 milijona leta 1985 na 1,554 milijona leta 1990. Prvo zvišanje cen, ki je bilo izvedeno na prelomu leta 1990/1991 in je znašalo 7,1 %, je bilo upravičeno glede na stroške prestrukturiranja. Drugo zvišanje cen, ki je bilo izvedeno na prelomu leta 1991/1992 in je znašalo 7,3 %, je bilo upravičeno tudi s sklicevanjem na stroške prestrukturiranja. Od leta 1990 do leta 1993 so se cene zvišale za 30,2 %. Zato ni bilo potrebe po sporazumu, ki bi omejeval konkurenco. Komisija ni preverila upoštevnih podatkov.
• Oprostitev je bila zahtevana 10. septembra 1992, tj. dve leti po zmanjšanju proizvodnih zmogljivosti.

Dodatne poizvedbe
Zahteva za dodatne informacije

Komisija je 28. februarja 2008 obvestila varuha človekovih pravic, da še vedno čaka na odgovor pritožnika o vprašanju, ali naj sprejme končno odločitev. Komisija je dodala, da je bil pritožnik pozvan, naj te informacije predloži do konca februarja 2008.

Ker ni bilo dodatnih informacij o tem vprašanju, je urad varuha človekovih pravic 17. aprila 2008 pozval Komisijo, naj ugotovi, v kateri fazi je bila njena preiskava. Med tem telefonskim pogovorom je Komisija poudarila, da je v tej zadevi sprejela svojo odločitev in da bo kopija posredovana varuhu človekovih pravic.

Dopis Komisije z dne 7. maja 2008

Komisija je 7. maja 2008 obvestila varuha človekovih pravic, da je pritožnik 20. februarja 2008 potrdil, da želi prejeti končno odločitev. Komisija je varuhu človekovih pravic posredovala tudi kopijo svojega sklepa z dne 15. aprila 2008 o pritožnikovi pritožbi v zvezi s konkurenco.

Komisija je v svoji odločbi z dne 15. aprila 2008 pritožnika obvestila, da ni interesa Skupnosti za nadaljnje preiskave v zvezi s to zadevo in da je zato zavrnila njegovo pritožbo v zvezi s konkurenco. Komisija je v svoji odločbi med drugim navedla, (i) da pritožnik ni predložil dokazov, s katerimi bi dokazal svojo trditev, da so se proizvodne zmogljivosti zmanjšale že leta 1990, (ii) da pritožnik ni sodeloval v postopku, ki je privedel do odločbe iz leta 1994, čeprav bi bilo to mogoče, in (iii) da se je zadeva nanašala na vprašanje iz leta 1994.

Varuh človekovih pravic je 20. maja 2008 pritožnika opozoril na to odločitev in ga pozval, naj poda pripombe.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je v svojih pripombah jasno navedel, da se ne strinja s sklepom, ki ga je sprejela Komisija.

ODLOČBA

1 Upoštevna dejstva

1.1 Pritožnik je nemško podjetje, ki je bilo prej dejavno na področju prodaje opek.

1.2 Komisija je z odločbo, sprejeto 29. aprila 1994 (3) (v nadaljnjem besedilu: odločba), pod več pogoji in za obdobje petih let (1992-1997) odobrila izjemo na podlagi pravil EU o konkurenci za sporazum med nizozemskimi proizvajalci opeke, katerega namen je bil zmanjšati proizvodno zmogljivost, da bi uravnotežili trg.

1.3 Septembra 1999 je pritožnik vložil pritožbo pri Generalnem direktoratu Komisije za konkurenco (v nadaljnjem besedilu: GD za konkurenco), v kateri je trdil, da so zadevna nizozemska podjetja in njihovo združenje storili več hudih kršitev pravil EU o konkurenci.

1.4 Pritožnik je v pritožbi, vloženi pri varuhu človekovih pravic februarja 2001 (pritožba 227/2001/GG), trdil, da Komisija njegove pritožbe v zvezi s konkurenco ni obravnavala v razumnem roku. Varuh človekovih pravic je junija 2001 začel preiskavo, ki je bila zaključena z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti, ker je Komisija lahko dokazala, da je dejavno obravnavala primer.

1.5 Komisija je 24. aprila 2003 na pritožnika naslovila podrobno pismo. Komisija je v svojem dopisu menila, da ni zadostnih razlogov za ugoditev pritožnikovi vlogi, vendar bo dokončno odločitev sprejela šele po prejemu pritožnikovih pripomb.

1.6 Pritožnik je 25. junija 2003 predložil svoje pripombe k temu dopisu in ponovil svoje stališče, da so bila kršena pravila EU o konkurenci.

1.7 Komisija je v dopisu z dne 22. aprila 2005 pritožniku ponovno pojasnila, da po njenem mnenju Skupnost nima interesa za obravnavo te zadeve. Kot v pismu z dne 24. aprila 2003 je Komisija poudarila, da bo dokončna odločitev sprejeta šele po upoštevanju morebitnih pripomb pritožnika.

1.8 Pritožnik je 19. maja 2005 podal pripombe na ta dopis, v katerih je poudaril, da želi vztrajati pri svoji pritožbi.

1.9 Pritožnik se je 20. septembra 2005 ponovno obrnil na varuha človekovih pravic (pritožba 3065/2005/GG). Ker je pritožnik varuha človekovih pravic pozval, naj Komisijo pozove, naj „popravi dosedanje odločitve“, se je zdelo, da pritožnik ni zadovoljen z vsebino stališča Komisije in ne z dejstvom, da je od vložitve pritožbe preteklo šest let. Vendar je bilo v dopisih Komisije z dne 24. aprila 2003 in 22. aprila 2005 jasno navedeno, da Komisija še ni sprejela dokončne odločitve o pritožbi v zvezi s konkurenco. Varuhinja človekovih pravic je zato pritožnika obvestila, da ni zadostnih razlogov za preiskavo. Pritožnik je bil obveščen, da ima možnost obnoviti svojo pritožbo (1), če Komisija zavrne njegovo pritožbo v zvezi s konkurenco, ali (2) če meni, da Komisija zadeve ni obravnavala v razumnem roku.

1.10 Pritožnik je 12. junija 2007 obvestil varuha človekovih pravic, da Komisija še vedno ni odgovorila na njegov dopis z dne 19. maja 2005. Pritožnik je zato varuha človekovih pravic zaprosil za obravnavo zadeve.

2 Obseg te preiskave

2.1 Varuh človekovih pravic je pritožnika razumel, kot da v bistvu trdi, da Komisija ni obravnavala njegove pritožbe v zvezi s konkurenco v ustreznem roku po prejemu njegovega dopisa z dne 19. maja 2005. Zato se je odločil začeti preiskavo v zvezi s to trditvijo. Pritožnik je bil o tem obveščen še isti dan.

2.2 Komisija je 15. aprila 2008 sprejela uradno odločbo, s katero je zavrnila pritožnikovo pritožbo v zvezi s konkurenco. Pritožnik je v pripombah, poslanih 23. junija 2008, jasno navedel, da se ne strinja z odločbo, ki jo je sprejela Komisija.

2.3 Glede na dokaze, ki so mu bili do zdaj predloženi, varuh človekovih pravic meni, da bi bila preiskava vsebine odločitve Komisije upravičena. Po mnenju varuha človekovih pravic pa te zadeve ne bi bilo primerno obravnavati v okviru te preiskave, ki se je osredotočila na čas, ki ga je Komisija potrebovala za obravnavo pritožnikove pritožbe v zvezi s konkurenco. Varuh človekovih pravic bo zato pritožnikov dopis z dne 23. junija 2008 evidentiral kot novo pritožbo.

2.4 Ta preiskava bo tako obravnavala le trditev, o kateri je bila Komisija zaprošena za mnenje v dopisu varuha človekovih pravic o začetku preiskave.

3 Domnevno neuspešno obravnavanje pritožbe v zvezi s konkurenco v ustreznem roku

3.1 Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic z dne 12. junija 2007 trdil, da Komisija ni obravnavala njegove pritožbe v zvezi s konkurenco v ustreznem roku, potem ko je prejel dopis z dne 19. maja 2005.

3.2 Komisija je v svojem mnenju obžalovala, da ni odgovorila na pritožnikovo pismo z dne 19. maja 2005, vendar je poudarila, da je vsebina tega pisma v veliki meri enaka vsebini njenega prejšnjega pisma z dne 25. junija 2003 in da je pritožnik že v celoti seznanjen z namero Komisije, da zavrne pritožbo. Komisija je nato navedla, da je 3. septembra 2007 pisala pritožniku, da bi odgovorila na sporočilo iz dopisa z dne 19. maja 2005 in ga vprašala, ali vztraja pri uradni odločitvi o svoji pritožbi.

Komisija je pojasnila, da je bil razlog, zakaj je najprej zahtevala potrditev, da pritožnik želi ali bi želel končno odločitev o svoji pritožbi, ta, da pritožniki v številnih primerih dejansko ne želijo prejeti uradne (zavrnitvene) odločbe, saj bi jih taka odločba lahko ovirala v civilnem postopku. V skladu s členom 16(1) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (4) nacionalni sodniki ne morejo sprejemati odločitev, ki so v nasprotju z odločitvijo Komisije.

3.3 Komisija je 28. februarja 2008 obvestila varuha človekovih pravic, da še vedno čaka na odgovor pritožnika o vprašanju, ali naj sprejme končno odločitev. Komisija je dodala, da je bil pritožnik pozvan, naj te informacije predloži do konca februarja 2008.

3.4 Komisija je 7. maja 2008 obvestila varuha človekovih pravic, da je pritožnik 20. februarja 2008 potrdil, da želi prejeti končno odločitev. Komisija je varuhu človekovih pravic posredovala tudi kopijo svojega sklepa z dne 15. aprila 2008 o pritožnikovi pritožbi v zvezi s konkurenco.

3.5 Pritožnik v svojih pripombah ni navedel nobenih posebnih pripomb glede časa, ki ga je Komisija potrebovala za sprejetje te odločbe.

3.6 Varuhinja človekovih pravic z zadovoljstvom ugotavlja, da je Komisija po seznanitvi s to pritožbo hitro ukrepala. Res je, da je preteklo še nekaj mesecev, dokler Komisija 15. aprila 2008 ni končno sprejela odločitve o pritožnikovi pritožbi v zvezi s konkurenco. Vendar je Komisija pojasnila razloge, na podlagi katerih je menila, da je treba najprej preveriti, ali je pritožnik dejansko želel prejeti uradno odločbo o svoji pritožbi v zvezi s konkurenco. Varuhinja človekovih pravic meni, da je razlaga Komisije razumna. Nadalje ugotavlja, da pritožnik ni nasprotoval pristopu Komisije.

3.7 Vendar varuh človekovih pravic meni, da je zelo težko razumeti, zakaj Komisija ni začela delovati veliko prej. Komisija je v svojem dopisu pritožniku z dne 22. aprila 2005 poudarila, da bo dokončna odločitev sprejeta šele po upoštevanju morebitnih pripomb pritožnika. Pritožnik je svoje pripombe poslal 19. maja 2005. Komisija je tako lahko takoj po prejemu tega dopisa sprejela potrebne ukrepe za sprejetje končne odločitve o pritožnikovi pritožbi v zvezi s konkurenco. Vendar se zdi, da takšni ukrepi niso bili sprejeti, dokler varuh človekovih pravic ni obvestil Komisije o tej pritožbi.

3.8 Komisija ni predložila nobenega pojasnila, ki bi upravičilo to zamudo. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija izrazila obžalovanje zaradi zamude. Po mnenju varuha človekovih pravic pa tega ni mogoče šteti za zadovoljiv odziv. Varuh človekovih pravic meni, da načela dobre upravne prakse zahtevajo vsaj opravičilo zadevnemu državljanu, kadar, kot v obravnavanem primeru, pride do znatnih zamud.

3.9 Varuh ugotavlja, da se pritožnikovi pomisleki očitno osredotočajo na vsebino odločitve Komisije in ne na postopkovne vidike. Glede na to, da bo vsebina sklepa Komisije preučena v ločeni preiskavi, varuh človekovih pravic meni, da v zvezi s to zadevo ni treba sprejeti nadaljnjih ukrepov.

4 Sklepna ugotovitev

Glede na navedeno varuh človekovih pravic meni, da v zvezi s to zadevo ni treba sprejeti nadaljnjih ukrepov.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropske komisije.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) UL 1994, L 131, str. 15.

(2) UL 2003, L 1, str. 1.

(3) UL 1994, L 131, str. 15.

(4) UL 2003, L 1, str. 1.