Strasbourg, 17. decembra 2007

Spoštovana gospa R.,

Dne 7. junija 2006 ste v imenu poljske nevladne organizacije Polska Zielona Siec ("pritožnik") pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo proti Evropski investicijski banki ("EIB") v zvezi s financiranjem prometnih projektov na Poljskem s strani banke.

Pritožbo sem 6. julija 2006 posredoval predsedniku EIB.

EIB je 17. oktobra 2006 poslala mnenje, ki sem vam ga posredoval skupaj s pozivom k predložitvi pripomb.

novembra 2006 sem prejel vaše pripombe.

27. marca 2007 sem EIB zaprosil za dodatna pojasnila.

EIB je 15. maja 2007 poslala odgovor na moj zgoraj navedeni zahtevek, ki sem vam ga posredoval skupaj s pozivom k predložitvi pripomb. Od vas nismo prejeli nobenih pripomb.

Medtem so moje službe 14. maja 2007 opravile pregled spisa v pisarnah EIB v Luxembourgu, 5. julija 2007 pa so bile kopije poročila o tem pregledu poslane v vednost vam in EIB.

Dne 10. julija 2007 ste mi poslali dodatne dokumente v zvezi z vašo pritožbo, ki sem jih v vednost posredoval EIB.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Pritožnik je poljska nevladna organizacija, ki se ukvarja z okoljskimi vprašanji.

Pritožbo je mogoče povzeti, kot sledi:

1. oktobra 2001 je na Poljskem začel veljati nov poljski zakon o varstvu okolja z dne 27. aprila 2001 (v nadaljnjem besedilu: poljska okoljska zakonodaja iz leta 2001). V skladu s členom 40 Direktive je za vse projekte načrtov in programov v zvezi s prometom, ki jih mora pripraviti in/ali sprejeti organ na nacionalni ali regionalni ravni in ki jih zahtevajo zakoni ali drugi predpisi, potrebna okoljska presoja.

Svet direktorjev EIB je 5. maja 2004 sprejel "Okoljsko izjavo". V skladu z navedeno izjavo bi morala EIB (i) podpirati naložbe, ki neposredno varujejo in izboljšujejo okolje, (ii) zato skrbno oceniti njihov vpliv na okolje in (iii) zlasti zagotoviti, da so projekti, ki jih financira banka, skladni z načeli in standardi, določenimi v okoljski zakonodaji EU in nacionalni okoljski zakonodaji, vključno z zahtevami glede zdravja in varnosti pri delu. Kadar različni zakoni določajo različne ravni zahtev, izjava zahteva, da se uporablja strožja zakonodaja.

Julija 2004 je začela veljati Direktiva 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2001 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje (1) (v nadaljnjem besedilu: direktiva o strateški okoljski presoji).

Na Poljskem je bil 4. januarja 2005 sprejet program nacionalnega sklada za ceste 2005/2006, ki ga sestavljajo različne naložbene sheme (posamezne sheme za gradnjo cest in avtocest).

EIB se je 20. septembra 2005 strinjala, da bo financirala del naložbenih shem NPRP (v nadaljnjem besedilu: projekt). Poljski vladni upravni organ „Generalni direktorat za nacionalne ceste in avtoceste“ je bil imenovan za nosilca projekta („promotor“).

Pritožnik je menil, da navedeni NRFP izpolnjuje vse zahteve za predložitev strateške okoljske presoje v skladu s poljsko zakonodajo, čeprav se zdi, da direktiva o strateški okoljski presoji ne zahteva take strateške okoljske presoje. Po mnenju pritožnika poljska zakonodaja v zvezi z naložbami v promet določa strožje okoljske zahteve kot direktiva o strateški okoljski presoji.

Vendar v nasprotju s poljsko okoljsko zakonodajo iz leta 2001 za navedeni NPRP ni bila izvedena strateška okoljska presoja, zato je pritožnik 1. decembra 2005 v zvezi s tem stopil v stik z nosilcem projekta. Promotor je odgovoril, da NPRP (in s tem projekt) v skladu s poljsko zakonodajo ne zahteva strateške okoljske presoje, ker je bil program sprejet kot odlok.

Pritožnik se ni strinjal z zgornjim mnenjem in je menil, da oblika akta, s katerim je bil program sprejet, ni pomembna v zvezi z zahtevo po izvedbi strateške okoljske presoje v skladu s poljsko zakonodajo glede vseh projektov načrtov, strategij in programov v zvezi s prometom.

6. decembra 2005, ko je bil projekt še v postopku ocenjevanja, je pritožnik prvič stopil v stik z EIB. EIB je pisno pozvala, naj zagotovi, da bo projekt, ki ga bo sofinancirala, v skladu s poljsko zakonodajo in Direktivo SOP. Pritožnik je EIB tudi obvestil, da je projekt po njegovem mnenju kršil zgoraj navedene pravne določbe. Nazadnje je EIB zaprosil za dostop do analize EIB o skladnosti nacionalnega programa za okrevanje in odpornost z direktivo o strateški okoljski presoji.

EIB je pritožniku odgovorila 31. januarja 2006. Navedla je, da so bili vsi projekti iz NPRP določeni pred začetkom leta 2002. Vse uradne priprave za izvedbo tega nacionalnega programa za okrevanje in odpornost so se začele vsaj leta 2002 in v vseh primerih pred začetkom veljavnosti direktive o strateški okoljski presoji. Zato se po mnenju EIB direktiva o strateški okoljski presoji ni uporabljala za nacionalni program za okrevanje in odpornost na Poljskem, vključno s projektom, ki naj bi ga sofinancirala EIB, zato EIB ni opravila nobene analize, ki jo je zahteval pritožnik. EIB se ni sklicevala na vprašanje skladnosti projekta s poljsko zakonodajo.

Zato je pritožnik 13. februarja 2006 EIB poslal pritožbo. Prvič, poudarila je, da je bil NPRP odobren 5. januarja 2005. Drugič, menila je, da NNRFP v skladu s poljskim pravom izpolnjuje vse pogoje za predložitev v presojo vplivov na okolje v skladu s poljskim pravom. Vendar taka strateška presoja vplivov na okolje do zdaj še ni bila izvedena. Pritožnik je zato poudaril, da se strateška okoljska presoja, čeprav se v skladu z direktivo o strateški okoljski presoji morda ne zahteva, dejansko zahteva v smislu poljske zakonodaje in da bi morali biti v skladu z okoljsko izjavo EIB vsi projekti, ki jih financira, skladni ne le z evropsko zakonodajo, ampak tudi z nacionalno zakonodajo.

EIB je 12. aprila 2006 odgovorila, da bi morali biti vsi projekti, ki jih je EIB izbrala za financiranje, sprejemljivi z okoljskega vidika, vendar je nosilec projekta v celoti odgovoren za zagotavljanje skladnosti s politikami in zakonodajo EU ter z ustrezno nacionalno zakonodajo. EIB je navedla, da bo nosilca projekta obvestila o pritožbi pritožnika in poleg tega poljske organe vprašala, ali poljska zakonodaja zahteva strateško presojo vplivov na okolje za NRFP, in če je tako, kdaj bo taka strateška presoja vplivov na okolje izvedena in če ne, kakšna je pravna podlaga za tako odločitev. EIB je tudi navedla, da bo pritožnika obvestila o odgovoru poljskih organov.

Vendar ji EIB do datuma pritožbe pritožnika varuhu človekovih pravic ni sporočila odgovorov, ki jih je prejela od poljskih organov. V zvezi s tem je pritožnik navedel tudi, da je 26. januarja 2006 stopil v stik s poljskim ministrstvom za okolje v zvezi s skladnostjo NRFP s poljsko zakonodajo in da do datuma pritožbe ni prejel odgovora.

Maja 2006 je EIB sklenila posojilno pogodbo s promotorjem.

Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic trdil, da je EIB kljub temu, da je bila obveščena o neskladnosti projekta s poljsko zakonodajo, privolila v njegovo sofinanciranje, kar je v nasprotju z njenimi smernicami, in sicer okoljsko izjavo.

Pritožnik je tudi trdil, da ga EIB ni obvestila o odgovoru poljskih organov.

Trdila je, da bi morala EIB začasno prekiniti financiranje, dokler se ne pojasni pravni status projekta.

Poizvedba

Mnenje EIB

Mnenje EIB se lahko povzame na naslednji način:

Pritožnik je 13. februarja 2006 vložil pritožbo pri generalnem sekretarju EIB, v kateri je navedel, da NRFP v skladu s poljsko zakonodajo zahteva strateško okoljsko presojo. EIB je 12. aprila 2006 odgovorila, da je nosilca projekta obvestila o pritožbi, in poljske organe pozvala, naj predložijo pripombe v zvezi z njo. Poljsko ministrstvo za promet in gradbeništvo je nato EIB „z dopisom in neposrednimi stiki“obvestilo, da v nasprotju s stališčem pritožnika zadevna poljska zakonodaja od NPRP ne zahteva izvedbe strateške okoljske presoje. Prvič, po mnenju tega ministrstva je NPRP pomenil le finančni načrt, v katerem so bili predstavljeni viri financiranja naložb v ceste in ki je bil namenjen podpori izvajanja politik, programov in strategij, sprejetih za cestni sektor, kot sta strategija razvoja cestne infrastrukture za obdobje 2004–2006 in naslednja leta ter časovni razpored gradnje avtocest in hitrih cest za obdobje 2005–2013. Drugič, po navedbah istega ministrstva v času, ko sta bila izdana zgoraj navedeni splošni strateški načrt in časovni razpored za NPRP, poljska zakonodaja ni zahtevala strateške okoljske presoje.

Po stikih s poljskim ministrstvom za promet in gradbeništvo ter obsežnem pregledu primera, ki je predmet pritožbe, je EIB z dopisom z dne 28. junija 2006 pritožnika obvestila o razlogih, zaradi katerih meni, da so bili sprejeti vsi potrebni ukrepi za zagotovitev skladnosti z njeno okoljsko izjavo. EIB je svojemu mnenju priložila kopijo tega dopisa. EIB je v dopisu z dne 28. junija 2006 pritožnika tudi obvestila, da so bili „po njenem vedenju“različni programi s seznama naložb, vključenih v NPRP, prvotno opredeljeni pred poljsko okoljsko zakonodajo iz leta 2001, v skladu s katero je bilo treba programe predložiti v strateško okoljsko presojo (tj. pred 1. oktobrom 2001). Navedla je, da je iz informacij, prejetih med ocenjevanjem, jasno, da čeprav se petnajst shem, ki so del projekta, lahko šteje za del večjega(-ih) programa(-ov), se je začetni postopek načrtovanja teh shem začel pred začetkom veljavnosti poljskega zakona, ki je določal, da morajo biti naložbene sheme, ki se financirajo s posojilom EIB, predmet strateške okoljske presoje. Poleg tega je EIB v navedenem dopisu pritožnika pozvala, naj se sestane s predstavniki EIB v Varšavi in nadalje razpravlja o tem vprašanju, če „meni, da banka [] ne obravnava zadovoljivo [njene] trditve“. EIB je iste argumente ponovila v svojem nadaljnjem dopisu z dne 13. oktobra 2007, ki ga je pritožniku poslala v odgovor na njegov nadaljnji dopis z dne 25. julija 2006.

EIB je navedla, da se pritožnik na to povabilo ni odzval.

EIB je tudi navedla, da so bile po njenem razumevanju nekatere zahteve Direktive SOP, ki je začela veljati 21. julija 2001, prenesene v poljsko pravo s poljskim okoljskim pravom iz leta 2001. EIB je nato navedla, da so bile leta 2005 sprejete nadaljnje spremembe tega poljskega zakona. V skladu s členom 13 Direktive SOP obveznost izvedbe SOP velja za načrte in programe, za katere je bil prvi uradni pripravljalni akt pripravljen po 21. juliju 2004. Načrti in programi, za katere je prvi uradni pripravljalni akt datiran pred 21. julijem 2004, prav tako potrebujejo strateško okoljsko presojo, razen če se zadevna država članica odloči, da to ni izvedljivo, in o tem ustrezno obvesti javnost.

EIB je sklenila, da „ker ni ugotovila nobene kršitve zakonodaje Skupnosti ali nacionalne zakonodaje v zvezi s presojo vplivov na okolje in ker je menila, da je upoštevala njene okoljske smernice“, je bila posojilna pogodba podpisana 11. maja 2006.

Poleg tega je svet direktorjev EIB 13. junija 2006 odobril drugo posojilo „Poljske avtoceste“, s katerim se financirajo tudi posamezne sheme za avtoceste v okviru NPRP.

Pripombe pritožnika

Pripombe pritožnika se lahko povzamejo, kot sledi:

Pritožnik je najprej poudaril, da njegova pritožba temelji neposredno na poljski zakonodaji, zlasti na neskladnosti s členom 40(1) poljskega zakona o varstvu okolja, in ne na Direktivi 2001/42/ES.

Pritožnik je ponovil svoje stališče, da poljska okoljska zakonodaja iz leta 2001 uporablja strožje zahteve kot poznejša direktiva o strateški okoljski presoji, in poudaril, da „je EIB uporabila direktivo o strateški okoljski presoji, da bi oslabila zahteve [poljske okoljske zakonodaje iz leta 2001], da bi se izognila strateški presoji vplivov na okolje.“Pritožnik je opozoril, da lahko vsaka država članica sprejme strožje okoljske zahteve od tistih, ki jih vsebujejo evropske politike.

Če povzamemo, pritožnik je vztrajal pri svojem stališču, da poljska okoljska zakonodaja iz leta 2001 zahteva, da se za NPRP opravi strateška okoljska presoja.

Pritožnik se ni strinjal z izjavo EIB, da NPRP ne zahteva strateške okoljske presoje, ker je ta program „le finančni načrt, ki predstavlja vire financiranja za naložbe v ceste in je namenjen podpori uresničevanja politik, programov in strategij, sprejetih za cestni sektor.“Pritožnik je poudaril, da je NPRP sam vir financiranja in da je njegov cilj določiti prednostne naloge za financiranje; opredelitev dejavnosti in projektov; zagotoviti okvire za naložbe v ceste; opredelitev zunanjih virov financiranja; ter navesti potrebne pravne ali upravne dejavnosti za njegovo izvajanje.

Pritožnik je opozoril, da člen 40(1) poljskega okoljskega prava iz leta 2001 izrecno določa, da politika, strategije, načrti in programi prometnega sektorja, ki jih pripravi in/ali sprejme organ na nacionalni ravni, zahtevajo izvedbo strateške okoljske presoje. Iz tega sledi, da je bila zaradi narave NPRP potrebna strateška okoljska presoja.

Pritožnik je tudi navedel, da ni bil seznanjen z nobenimi politikami, programi, strategijami ali načrti v prometnem sektorju, sprejetimi po začetku veljavnosti poljske okoljske zakonodaje iz leta 2001, za katere je bila izvedena strateška okoljska presoja.

Pritožnik je tudi opozoril, da se je EIB sklicevala na strategijo za razvoj cestne infrastrukture za obdobje 2004–2006 in naslednja leta ter na časovni razpored za gradnjo avtocest in hitrih cest za obdobje 2005–2013. Po navedbah pritožnika je bila ta strategija pripravljena leta 2003 in izdana avgusta 2003, tj. dve leti po začetku veljavnosti poljske okoljske zakonodaje iz leta 2001.

V zvezi z izjavo EIB, da so bile naložbene sheme projekta opredeljene pred datumom začetka veljavnosti poljske okoljske zakonodaje iz leta 2001, je pritožnik opozoril, da EIB ni predložila nobenih primerov v podporo svojemu stališču.

Pritožnik je pozdravil povabilo EIB, da se sestane z njim. Vendar se je pritožnik odločil, da bi bilo primerneje, če bi vse svoje pomisleke izrazil v pisni obliki in jih poslal EIB. To je storil pritožnik.

V zvezi z izjavo EIB, da v zadevnem primeru ni ugotovila kršitev zakonodaje Skupnosti ali nacionalne zakonodaje, je pritožnik navedel, da je Evropska komisija, medtem ko je EIB junija 2006 (2) odobrila drugo posojilo za ceste, začela postopek za ugotavljanje kršitev proti Poljski zaradi neprenosa ustreznih okoljskih direktiv. Pritožnik je priložil kopijo uradnega opomina Komisije, naslovljenega na poljske organe, z dne 28. junija 2006 (3). Po navedbah pritožnika je to pomenilo, da projekti EIB na Poljskem niso bili skladni s ključnimi okoljskimi direktivami in s tem z okoljsko izjavo EIB.

Pritožnik je navedel, da "je poljski vladni odlok, na katerega se sklicuje EIB v svojem mnenju z dne 15. maja 2004 (Rozporządzenie Rady Ministrów z dnia 5 maja 2004 w sprawie sieci autostard i dróg ekspresowych, - DZU. 128, poz. 1334) se popolnoma razlikuje od odloka z dne 4. januarja 2005, s katerim je bil odobren program nacionalnega sklada za ceste za obdobje 2005-2006. Odlok z dne 15. maja 2004 sploh ni finančni načrt, kot navaja EIB, ampak določa le, katere avtoceste in hitre ceste so cilj NRFP (Wykaz autostrad i dróg expresowych w RP. Układ docelowy).“

Po mnenju pritožnika je treba šteti, da odlok z dne 15. maja 2004 dopolnjuje odlok z dne 4. januarja 2005 in je kot tak predmet strateške okoljske presoje v skladu s poljsko zakonodajo.

Pritožnik navaja, da presoja vplivov na okolje (v nadaljnjem besedilu: PVO) za posamezne projekte trenutno poteka ali je bila pred kratkim zaključena.

Nazadnje je pritožnik obvestil varuha človekovih pravic, da „[v] tem primeru skladnost [NRFP] s členom 40(1) [poljskega okoljskega zakona iz leta 2001] preiskuje tudi poljski varuh človekovih pravic.“

Nadaljnje poizvedbe

Po skrbni preučitvi mnenja Komisije in pripomb pritožnika ter dodatnih dopisov se je izkazalo, da so potrebne nadaljnje preiskave.

Dopis varuha človekovih pravic Komisiji z dne 27. marca 2007

Prvič, varuhinja človekovih pravic je prosila EIB, naj odgovori na pripombo pritožnika v zvezi z izjavo EIB, da so bile različne naložbene sheme projekta opredeljene pred datumom začetka veljavnosti zadevne poljske zakonodaje in da EIB ni predložila nobenih primerov v podporo svojemu stališču.

Drugič, varuhinja človekovih pravic je EIB vprašala, katera sredstva in metode ocenjevanja uporablja v primerih, ko informacije, ki jih zagotovijo nacionalni organi, nosilci in izvajalske agencije projektov, ki jih financira EIB, in drugi viri, kažejo, da zadevni projekt prima facie ni v skladu z nacionalnim ali evropskim pravom. V zvezi s tem je varuh človekovih pravic prosil EIB, naj predloži pripombe na pripombo pritožnika, da je banka junija 2006 odobrila drugo posojilo za ceste, hkrati pa je Komisija poljsko vlado zaprosila za pojasnilo glede neprenosa ustrezne okoljske direktive.

Tretjič, varuh človekovih pravic je navedel, da bi bil po njegovem mnenju koristen pregled ustreznih dokumentov v spisu EIB.

Odgovor EIB z dne 15. maja 2007

Prvič, EIB se je sklicevala na kronološki razvoj poljskega cestnega sistema od tridesetih let 20. stoletja.

EIB je v povzetku navedla, da so programi naložb v promet, ki jih je treba financirati, določeni v uredbi poljskega sveta ministrov, ki lahko zajema obdobje od enega do šestih let. Najnovejši odlok sveta ministrov o vzpostavitvi omrežja avtocest, hitrih cest in cest strateškega pomena je bil sprejet 29. septembra 2001, torej pred poljskim okoljskim zakonom iz leta 2001. Februarja 2001 je poljska vlada odobrila program za prilagoditev glavnega poljskega cestnega omrežja standardom EU do leta 2015.

Poljska vlada je 4. januarja 2005 sprejela in 6. januarja 2006 spremenila Resolucijo o programu naložb v cestni sektor, ki se financirajo iz NPRP. Naložbe so izbor shem, ki so bile predhodno določene v zgoraj navedenih odlokih. V programu, ki se šteje za finančni načrt, so podrobno opisani projekti avtocest, hitrih cest in obvoznic ter njihovi viri financiranja, ki jih je treba izvesti v tem obdobju.

Projekt, ki ga je financirala EIB, je zajemal 15 posameznih shem za naložbe v ceste, ki so bile razpršene po vsej Poljski. V skladu s poljsko okoljsko zakonodajo iz leta 2001 ali direktivo o strateški okoljski presoji strateška okoljska presoja ni bila potrebna, ker (i) sheme pomenijo dodatne naložbe k tekočim projektom, ki že prejemajo finančna sredstva EU in EIB; (ii) sheme so skladne s prednostnimi cilji EU, kot so opredeljeni v členu 267(a) in (c) Pogodbe ES, in (iii) odobritev projekta se je začela pred začetkom veljavnosti poljske okoljske zakonodaje iz leta 2001. Vendar je bila glede na pomen, ki se pripisuje okolju, potreba po PVO pogoj za izplačilo za vsako od 15 posameznih shem.

EIB spoštuje svojo obveznost skrbnega pregleda pri ocenjevanju prošenj za posojila, pri čemer se opira na razpoložljive dokaze, vključno s potrebnimi pooblastili in dovoljenji, izdanimi v skladu z ustrezno nacionalno in evropsko zakonodajo. EIB za projekte v EU uporablja domnevo zakonitosti in po potrebi domnevo, da je nacionalna zakonodaja skladna z zakonodajo EU. „V potrebnem obsegu“EIB preverja skladnost, da bi zagotovila racionalno porabo svojih sredstev. Za projekte zunaj EU EIB uporablja tudi domnevo zakonitosti. To temelji na potrebnih dovoljenjih za gradnjo in upravljanje projekta ter je podprto z drugimi razpoložljivimi dokazi, lastno oceno in posojilnimi zavezami. Ob upoštevanju lokalnih pogojev in zakonodaje mora biti vsak projekt skladen vsaj z načeli in standardi, ki jih določajo politike EU. Za vse projekte je nosilec odgovoren za skladnost, za regulativne in izvršilne naloge pa so odgovorni pristojni organi. Jasno je, da je primerno in primerno, da se EIB pri ugotavljanju skladnosti z ustreznimi okoljskimi standardi opre na države članice EU ali ustrezne organe v državah članicah, ter da sprejme dokumentacijo države članice kot dokazilo o njihovi skladnosti. Če postopek okoljskega dovoljenja v državi članici še ni zaključen, se pogodbi o financiranju priložijo ustrezni pogoji za izplačilo.

V zvezi s posojilom za kritje projekta "Poljske avtoceste" (na katerega se prvotna pritožba ni sklicevala) je EIB navedla, da je v času svoje ocene vedela, da ima Komisija pridržke glede prenosa Direktive PVO (4) v poljsko zakonodajo. Zaradi pomislekov, ki jih je izrazila Komisija, so bili posojilojemalcu (Bank Gospodarstwa Krajowego (5)) naloženi številni pogoji za izplačilo, da bi se zagotovilo, da je postopek v zvezi s shemami projekta, financiranimi iz tega posojila, skladen z zahtevami direktive PVO. Zato je Komisija 27. junija 2006 projektu uradno nenasprotovala.

EIB je na koncu navedla, da obžaluje, da pritožnik ni sprejel vabila EIB na sestanek v Varšavi. Poudaril je tudi, da je "vedno odprt za konstruktivno sodelovanje z nevladnimi organizacijami".

Pripombe pritožnika na odgovor EIB´s z dne 15. maja 2007

Pritožnik ni poslal pripomb.

Pregled dokumentov z dne 14. maja 2007

Službe varuha človekovih pravic so 14. maja 2007 v prostorih EIB opravile pregled spisa EIB v zvezi s to zadevo. Podrobno poročilo o inšpekcijskem pregledu je bilo poslano pritožniku in EIB.

Dodatni dopis pritožnika z dne 10. julija 2007

Pritožnik je v dopisu z dne 10. julija 2007 navedel, da je poljskega varuha človekovih pravic obvestil o vprašanju neobstoja strateške presoje vplivov na okolje v skladu s poljsko zakonodajo za NPRP in da je ta zaključil preiskavo v zvezi s tem vprašanjem. Po navedbah pritožnika je „poljski varuh človekovih pravic primer zaključil z mnenjem, da bi bilo treba za [NPR] opraviti [] presojo vplivov na okolje“in da je bilo njegovo mnenje „v skladu z mnenjem poljskega ministrstva za promet“. Pritožnik je priložil kopijo odgovora poljskega varuha človekovih pravic in odgovora poljskega ministrstva za promet in gradbeništvo. Ministrstvo za promet in gradbeništvo je v dopisu z dne 28. junija 2007, naslovljenem na poljskega varuha človekovih pravic, navedlo: „Ministrstvo za okolje je menilo, da bi bilo treba za seznam finančnih načrtov projektov za naložbe v ceste, ki jih financira nacionalni sklad za ceste, v fazi medresorskih posvetovanj izvesti postopek presoje vplivov na okolje.“V dopisu pritožniku je poljski varuh človekovih pravic navedel, da „se ministrstvo za promet in okolje strinja z mnenjem varuha človekovih pravic, da bi bilo treba presojo vplivov na okolje izvesti za podjetja, ki jih zajema nacionalni sklad za ceste.“

Varuhinja človekovih pravic je EIB v vednost posredovala pritožnikov dopis skupaj s prilogami.

ODLOČBA

1 Uvodna opomba

1.1 Evropski varuh človekovih pravic ugotavlja, da se je pritožnik v svojih pripombah skliceval na dejstvo, da je Evropska komisija proti Poljski sprožila postopek za ugotavljanje kršitev zaradi neprenosa ustreznih okoljskih direktiv, in navedel, da "to pomeni, da projekti EIB na Poljskem niso v skladu z ustrezno direktivo EU o presoji vplivov na okolje in s tem z okoljsko izjavo EIB iz leta 2004".

Vendar varuh človekovih pravic ugotavlja tudi, da je pritožnik v istih pripombah poudaril, da „njena pritožba temelji neposredno na poljski zakonodaji – zlasti na neskladnosti s členom 40(1) poljskega zakona o varstvu okolja (...) in ne na Direktivi 2001/42/ES“.

Glede na zgoraj navedeni poudarek pritožnika varuh človekovih pravic razume, da se pritožnikova izjava ne bi smela obravnavati kot nova trditev, ki jo je treba obravnavati v tej odločbi.

2 Ocena EIB o pravni skladnosti projekta

2.1 Pritožba se nanaša na posojilo EIB, ki zajema 15 naložbenih shem, povezanih z gradnjo avtocest, hitrih cest in obvoznic na Poljskem, vključenih v program nacionalnega sklada za ceste 2005/2006 ("NRFP"), ki ga je vzpostavila poljska vlada. Zgoraj navedenih 15 naložbenih shem je predstavljalo projekt EIB z naslovom „Poljska posodobitev cest“, ki je zajemal „naložbe v nadgradnjo avtocest, hitrih cest in obvoznic v okviru [NRFP]“, v nadaljnjem besedilu „projekt“. Poljski organi so projekt za financiranje EIB predlagali 1. junija 2005 (6). Pritožnik se je 6. decembra 2005 obrnil na EIB v zvezi s projektom, o katerem se je takrat še razpravljalo. Pritožnik se je pritožil, da v nasprotju z ustreznimi določbami poljske okoljske zakonodaje iz leta 2001 strateška presoja vplivov na okolje ni bila izvedena za celoten NPRP. V odgovoru je EIB pritožnika obvestila, da se je v zvezi s pritožnikovimi pomisleki obrnila na poljske organe in da ga bo obvestila o njihovem odgovoru. Vendar EIB pritožnika ni obvestila o tem odgovoru, ampak se je odločila financirati projekt in 11. maja 2006 podpisala posojilo ter izvedla prvo plačilo. Nato se je pritožnik 6. junija 2006 obrnil na varuha človekovih pravic.

Pritožnik je trdil, da se je EIB, čeprav je bila obveščena o neskladnosti projekta s poljsko zakonodajo, v nasprotju s svojo „okoljsko izjavo“ strinjala s sofinanciranjem navedenega projekta. V skladu s to izjavo EIB zagotavlja, da so projekti, ki jih financira banka, skladni z načeli in standardi, določenimi v okoljski zakonodaji EU in nacionalni okoljski zakonodaji, vključno z zahtevami glede zdravja in varnosti pri delu. Izjava določa tudi, da je treba, kadar različni zakoni določajo različne ravni zahtev, uporabiti strožje zahteve („prva trditev“).

Pritožnik je tudi trdil, da ga EIB ni obvestila o odgovoru, ki so mu ga poslali poljski organi („druga trditev“).

Pritožnik je trdil, da bi morala EIB začasno prekiniti financiranje, dokler se ne pojasni pravni status projekta (v nadaljnjem besedilu: zahtevek).

2.2 Če povzamemo, EIB je navedla, da je nosilec projekta, v tem primeru poljski generalni direktorat za državne ceste in avtoceste (v nadaljnjem besedilu: poljski direktorat), v celoti odgovoren za zagotavljanje skladnosti s politikami EU in zakonodajo EU ter z ustrezno nacionalno zakonodajo. Po pritožbi pritožnika je EIB stopila v stik s poljskimi organi, ki so jo obvestili, da zadevna poljska zakonodaja ne zahteva, da se za NPRP opravi strateška okoljska presoja, ker (i) ima NPRP obliko vladnega odloka; (ii) NPRP je le finančni načrt in (iii) ne opredeljuje razvojne strategije niti ne vzpostavlja okvira za prihodnje izvajanje. Poleg tega je bil začetni postopek načrtovanja za 15 naložbenih shem projekta, ki so bile krite s posojilom EIB in so bile del NPRP, opredeljen pred 1. oktobrom 2001, to je datumom začetka veljavnosti poljskega okoljskega zakona iz leta 2001. EIB je tudi potrdila, da je v skladu z njeno okoljsko izjavo preverjanje pravne skladnosti naložb sestavni del njenih postopkov ocenjevanja. EIB je tudi navedla, da je po njenem mnenju v tem konkretnem primeru sprejela vse potrebne ukrepe za zagotovitev take skladnosti. EIB je na koncu navedla, da je bila posojilna pogodba podpisana 11. maja 2006, ker ni menila, da je prišlo do kršitve zakonodaje Skupnosti ali nacionalne zakonodaje v zvezi s presojo vplivov na okolje ("PVO"), in ker je menila, da je upoštevala njeno okoljsko izjavo.

EIB je v svojem mnenju tudi pojasnila, da je medtem 28. junija 2006 pritožnika v ločenem dopisu obvestila o ugotovitvah poljskih organov. Te informacije so bile podrobneje pojasnjene v nadaljnjih dopisih EIB pritožniku.

2.3 Varuh človekovih pravic najprej poudarja, da se ta pritožba nanaša na projekt "Poljska modernizacija cest" (projekt EIB št. 20050226), ki je bil financiran s posojilom, ki ga je EIB podpisala 11. maja 2005, in ne na projekt "Poljske avtoceste" (projekt EIB 20050428), ki ga je pozneje financirala EIB.

2.4 Poleg tega varuh človekovih pravic ponovno poudarja, da se pritožba nanaša na domnevno neupoštevanje poljske okoljske zakonodaje iz leta 2001 s strani poljskih organov, zaradi česar je bila po navedbah pritožnika za celoten NPRP potrebna strateška okoljska presoja. Kot je pritožnik izrecno navedel, skladnost z okoljskimi evropskimi direktivami, vključno z Direktivo 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2001 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje (7) (v nadaljnjem besedilu: direktiva o strateški okoljski presoji), ni predmet te pritožbe.

V zvezi s tem varuh opozarja, da je v skladu s členom 195 Pogodbe ES Evropski varuh človekovih pravic pristojen za sprejemanje in preučevanje pritožb o nepravilnostih pri dejavnostih institucij in organov Skupnosti. Zato zoper nobeno dejanje drugega organa ali osebe ni mogoče vložiti pritožbe pri varuhu človekovih pravic. Zato ni naloga varuha človekovih pravic, da preuči utemeljenost zakonodaje Skupnosti ali nacionalne zakonodaje in ali so nacionalni organi pravilno uporabili nacionalno ali evropsko pravo.

Iz zgoraj navedenih razlogov se varuh človekovih pravic v preiskavi te pritožbe ukvarja izključno z morebitnimi nepravilnostmi EIB.

2.5 Poleg tega varuh človekovih pravic ugotavlja, da je EIB maja 2004 izdala dokument, svojo okoljsko izjavo, ki opisuje njen pristop k okoljskim vprašanjem pri financiranju projektov. Odstavek z naslovom "Varstvo in izboljšanje okolja" vsebuje naslednjo izjavo:

„V 25 državah članicah EU in državah kandidatkah so projekti, ki jih financira EIB, skladni z načeli in standardi, določenimi v zakonodaji EU (…) in nacionalni okoljski zakonodaji, vključno z zahtevami glede zdravja in varnosti pri delu. Kadar [] drugačno pravo nalaga različne zahteve, veljajo strožje zahteve.“

Poleg tega odstavek z naslovom "Organizacija in pristop" vsebuje naslednjo izjavo:

„Rezultat okoljske presoje EIB določa „sprejemljivost“ projekta za financiranje. To bo temeljilo na ravnovesju med naravo in obsegom vpliva na okolje ter ukrepi, potrebnimi za preprečevanje, zmanjšanje in po potrebi izravnavo morebitnih negativnih vplivov, pa tudi na drugih merilih, kot sta [] skladnost z zakonodajo in okoljsko ravnanje. Banka ne sprejema projekta za financiranje, za katerega je verjetno, da bo imel znaten negativen vpliv na okolje in/ali bo predstavljal veliko tveganje za okolje.“

2.6 Evropski varuh človekovih pravic poudarja, da omenjeni dokument EIB sicer ni vir pravnih obveznosti, je pa pomembna izjava o politiki EIB, za katero EIB izjavlja, da jo mora spoštovati.

Varuh človekovih pravic na podlagi navedenega dokumenta razume, da se EIB omejuje na financiranje samo tistih projektov, ki so bili skladni z nacionalnim okoljskim pravom in ključnimi okoljskimi direktivami ES, v primeru, da je nacionalno pravo strožje glede zahtev za zagotavljanje varstva okolja, pa bi bilo treba uporabiti slednje. Zdi se, da EIB to skladnost zagotavlja najprej s pregledom projektov, preden jih sprejme za financiranje, nato pa z njihovim spremljanjem med izvajanjem.

2.7 Varuh človekovih pravic kljub temu poudarja, da je EIB, da bi ravnala v skladu s svojo zgoraj navedeno okoljsko izjavo, v veliki meri odvisna od informacij, ki jih posredujejo nacionalni organi, ki jih uporablja za preverjanje, ali se določbe okoljske zakonodaje uporabljajo za kateri koli projekt, ki ga financira banka in ki deluje na ozemlju zadevne države.

2.8 V zvezi s tem varuh človekovih pravic meni, da je koristno opozoriti na načelo lojalnega sodelovanja, ki ga institucijam Skupnosti in njenim državam članicam nalagata člen 10(2) Pogodbe ES in člen 192(2) Pogodbe Euratom, na katerega se sklicujejo sodišča Skupnosti v okviru postopka za ugotavljanje kršitev iz člena 226 Pogodbe ES (8). Oba člena določata, da se države članice vzdržijo vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili doseganje ciljev Pogodbe ES.

2.9 Varuh človekovih pravic ob uporabi zgoraj navedenega načela po analogiji za okoliščine obravnavane zadeve meni, da bi EIB lahko (i) legitimno menila, da so poljski organi spoštovali veljavne zakonske določbe o varstvu okolja, in (ii) legitimno pričakovala, da ji bodo poljski organi predložili zanesljive informacije o tem, kako uporabljajo upoštevno poljsko okoljsko pravo. Kot je EIB navedla v svoji okoljski izjavi iz leta 2004, "(f) banka za projekte v EU uporablja domnevo zakonitosti in da je nacionalna zakonodaja po potrebi skladna z zakonodajo EU. Nosilec projekta je odgovoren za skladnost, za regulativne in izvršilne naloge pa so odgovorni pristojni organi.“

2.10 Glede na zgoraj navedeno in na podlagi listinskih dokazov, zbranih med preiskavo in zlasti med pregledom spisa, ki so ga opravile njegove službe, varuh človekovih pravic meni naslednje. Zdi se, da v začetni fazi presoje projekta izvedba strateške okoljske presoje v zvezi z NPRP na podlagi člena 40 poljskega okoljskega prava iz leta 2001 očitno ni bila predmet komunikacije med EIB in poljskimi organi, skladnost z Direktivo SOP pa je bila.

2.11 Zato je mogoče sklepati, da EIB do 6. decembra 2005, torej preden je pritožnik obvestil EIB, da NPRP ni ravnala v skladu s členom 40 poljskega okoljskega zakona iz leta 2001, ki je po mnenju pritožnika zahteval SOP, ni vedela za tako morebitno neupoštevanje.

2.12 Vendar varuh človekovih pravic meni, da bi bilo mogoče po prejemu zgoraj navedenih informacij, ki jih je predložil pritožnik, razumno pričakovati, da bo EIB glede na svojo okoljsko izjavo, navedeno v točki 2.5 zgoraj, še posebej previdna pri preverjanju takih informacij.

2.13 Varuh človekovih pravic zato ugotavlja, da je EIB 27. marca 2006 posojilojemalcu (Bank Gospodarstwa Krajowego (9)) poslala dopis, v katerem je navedla, da "je prejela pritožbo (…), da program državnih cest (skladov) za obdobje 2005-2006 izpolnjuje vse potrebne pogoje za izvedbo okoljske presoje na podlagi člena 40 Zakona o varstvu okolja (...)". V istem dopisu je EIB posojilojemalca pozvala, naj jo obvesti o stališču poljskih organov v zvezi s tem," (1) ali poljska zakonodaja zahteva okoljsko presojo nacionalnega programa za okrevanje in odpornost, in (2) če je tako, kdaj bo taka presoja izvedena, ali (3) če ni, kakšna je pravna podlaga za tako odločitev." EIB je ta dopis kopirala za poljsko ministrstvo za finance ter ministrstvo za promet in gradbeništvo.

2.14 Varuh nadalje ugotavlja, da je posojilojemalec 7. aprila 2006 odgovoril na zgoraj navedeno pismo EIB. Izposojevalec je v tem sporočilu obvestil EIB, da ni pristojen za zavzetje stališča o vprašanju banke, temveč ga je posredoval vladnim organom, da podajo pripombe.

Poljsko ministrstvo za promet in gradbeništvo je nato 6. aprila 2006 EIB poslalo svoj prvi odgovor, v katerem je pojasnilo, da je NPRP finančni načrt, in navedlo vire financiranja za naložbe v promet. Ministrstvo je dodalo, da je NPRP le instrument, namenjen izvajanju finančnega dela naložb v promet, ki so vsebovane v drugih vladnih dokumentih strateškega pomena za področje prometa. Ministrstvo je pojasnilo, da ti dokumenti vključujejo „strategijo za razvoj prometne infrastrukture v letih 2004–2006 in naslednjih letih“, ki je bila objavljena leta 2003 kot del nacionalnega razvojnega načrta. Ministrstvo se je sklicevalo tudi na dokument „Vozni red za gradnjo avtocest in hitrih cest za obdobje 2005–2013“, ki je bil objavljen junija 2005 in v katerem je bila začrtana smer nadaljnjega razvoja cestnega omrežja na Poljskem ter določene s tem povezane naloge in časovni razpored. V zvezi s temi "strategijami" strateška presoja vplivov na okolje ni bila izvedena, ker v času njihove priprave strateška presoja vplivov na okolje ni bila predpisana z zakonom.

Ministrstvo za promet in gradbeništvo je nadalje poudarilo, da (i) je o nacionalnem programu za okrevanje in odpornost razpravljalo več ministrstev, vključno z ministrstvom za okolje, ki „ni imelo pripomb“. Ministrstvo za promet in gradbeništvo je zato razumelo, da v skladu s členom 40 poljskega okoljskega zakona ni bilo obveznosti izvedbe strateške okoljske presoje za NPRP. Poudarila je, da (ii) so bile presoje vplivov na okolje za vsak posamezen projekt v okviru nacionalnega programa za okrevanje in odpornost, vključno s projekti, ki se bodo financirali iz posojila EIB, že izvedene ali se izvajajo.

Ministrstvo je sklenilo, da postopek strateške presoje vplivov na okolje v zvezi z učinki izvajanja celotnega nacionalnega programa reform in reform v smislu zgoraj navedenega člena 40 poljske okoljske zakonodaje iz leta 2001 ni bil potreben.

2.15 Varuh človekovih pravic razume, da je EIB na podlagi zgornjih pojasnil poljskih organov sklenila, da je bila skladnost projekta z nacionalno zakonodajo zagotovljena, čeprav je morda potrebovala dodatna pojasnila, kar je zahtevala v dopisu z dne 10. maja 2006 (10), naslovljenem na poljsko ministrstvo.

Varuh človekovih pravic glede na svoje ugotovitve v točkah 2.7, 2.8 in 2.9 meni, da je ta sklep razumen.

Poleg tega se zdi, da je Ministrstvo za promet in gradbeništvo v svojih odgovorih na zahtevo EIB po dodatnih pojasnilih z dne 1. junija 2006 in 28. julija 2006 potrdilo svoje prvotno stališče in dodalo, da je bil člen 40 poljskega okoljskega zakona iz leta 2001 spremenjen v skladu z Direktivo SOP in da morajo v skladu s to spremembo ustrezni javni organi izvesti SOP za politike, strategije, načrte in programe, vključno s tistimi na področju prometa. Ministrstvo je ponovilo, da v skladu s členom 40 v različici pred spremembo presoja vplivov na okolje ni potrebna niti za „strategijo za razvoj prometne infrastrukture v letih 2004–2006 in naslednjih letih“niti za „časovni razpored za gradnjo avtocest in hitrih cest za obdobje 2005–2013“.

2.16 Varuh človekovih pravic je zlasti seznanjen s posebno izjavo poljskih organov iz njihovega dopisa z dne 6. aprila 2006, da "so bile presoje vplivov na okolje za vsak posamezen projekt v okviru nacionalnega programa za okrevanje in odpornost, vključno s projekti, ki naj bi se financirali iz posojila EIB, že izvedene ali so v postopku izvajanja".(11)

Varuh človekovih pravic razume, da se pritožnik sicer ne strinja z mnenjem poljskih organov, da splošni NPRP ni zahteval strateške okoljske presoje v skladu s poljsko okoljsko zakonodajo iz leta 2001, vendar se zdi, da se strinja z zgornjo posebno izjavo.

Poleg tega se zdi nesporno, da 15 posameznih naložbenih shem, ki jih zajema posojilo EIB, ni bilo v fazi načrtovanja, ko se je začela razprava o posojilu. Varuh človekovih pravic se ne opredeli do druge točke, ki pa je sporna in se nanaša na točen datum, ko so bile opredeljene posamezne naložbene sheme, krite s posojilom EIB (to je, ko so se začeli njihovi načrti). V zvezi s tem varuhinja človekovih pravic ne razume, kako bi bilo mogoče razumno zahtevati strateško okoljsko presojo naložbenih shem, če bi se štele za del programa ali načrta, ko so se naložbe že začele in vsaj niso bile več v fazi načrtovanja. Ugotavlja tudi, da je EIB enako navedla v svojem nadaljnjem dopisu, poslanem pritožniku med preiskavo (23. oktobra 2006).

Nazadnje, po mnenju EIB so naložbene sheme, ki jih zajema posojilo EIB, dopolnilne naložbe k projektom, ki že potekajo s financiranjem EU in EIB, ter so skladne s prednostnimi cilji EU, kot so opredeljeni v členu 267(a) in (c) Pogodbe ES.

Glede na točki 2.15 in 2.16 se varuh človekovih pravic strinja z razlogi, ki jih je EIB navedla med preiskavo, zakaj bi lahko EIB na podlagi informacij, ki so ji jih takrat dali na voljo poljski organi, posojilo podpisala 11. maja 2006. Varuh človekovih pravic zato v zvezi s prvo trditvijo pritožnika ne najde nobenega primera nepravilnosti.

V zvezi s pritožnikovo trditvijo, da bi morala EIB začasno prekiniti financiranje, dokler se ne pojasni pravni status projekta ,, varuh človekovih pravic poudarja, da se zdi, da je EIB zadevno plačilo že izvršila, zato meni, da nadaljnje preiskave niso upravičene.

Vendar se varuh človekovih pravic sklicuje na pritožnikovo pismo z dne 10. julija 2007, ki ga je nato posredoval EIB. V skladu s tem dopisom se zdi, da so poljski organi eno leto po tem, ko so EIB predložili informacije iz točke 2.14 zgoraj, med preiskavo poljskega varuha človekovih pravic navedli, da „je ministrstvo za okolje menilo, da bi moral biti seznam finančnih načrtov projektov za naložbe v ceste, ki naj bi jih financiral nacionalni sklad za ceste, predmet postopka presoje vplivov na okolje v fazi medresorskih posvetovanj.“Če EIB meni, da bi lahko EIB , glede na navedeni dopis sprejela nekatere ukrepe, varuh človekovih pravic banko poziva, naj v zvezi s tem vzpostavi neposreden stik s pritožnikom.

Poleg tega želi varuh poudariti morebitno vlogo nacionalnih in regionalnih nadzornih organov, kot so varuhi človekovih pravic, kot dodatnih virov informacij o skladnosti projektov, ki jih financira EIB, z nacionalno in evropsko zakonodajo. V zvezi s tem bo varuh človekovih pravic v nadaljevanju podal še eno pripombo.

2.19 Nazadnje, v zvezi s trditvijo pritožnika, da ga EIB ni obvestila o odgovoru poljskih organov, varuh človekovih pravic ugotavlja, da je EIB v svojem dopisu pritožniku z dne 31. januarja 2006 navedla, da "bo [odgovorila][pritožniku] o tej zadevi takoj, ko bomo od poljskih organov prejeli zadovoljiv odgovor".

EIB je pritožniku poslala informacije, ki jih je obljubila 28. junija 2006, potem ko jih je aprila in junija 2006 prejela od poljskih organov. EIB je te informacije dopolnila z nadaljnjimi dopisi, ki jih je med preiskavo varuha človekovih pravic 25. julija in 13. oktobra 2006 poslala pritožniku. Poleg tega varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je EIB predlagala, da se pritožniku na sestanku, ki bo organiziran v ta namen, zagotovi več pojasnil.

Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic meni, da nadaljnje preiskave v zvezi z drugo trditvijo pritožnika niso upravičene.

3 Sklepna ugotovitev

Kar zadeva prvo trditev pritožnika, varuh človekovih pravic iz razlogov, pojasnjenih v točkah 2.14, 2.15, 2.16 zgoraj, ne ugotavlja nepravilnosti.

Kar zadeva pritožnikovo drugo trditev, varuhinja človekovih pravic iz razlogov, pojasnjenih v točki 2.19 zgoraj, meni, da nadaljnje poizvedbe niso upravičene.

Kar zadeva pritožnikovo trditev, varuhinja človekovih pravic iz razlogov, pojasnjenih v točki 2.18 zgoraj, meni, da nadaljnje poizvedbe niso upravičene.

Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil. Predsednik EIB bo obveščen o tej odločitvi.

NADALJNJI OMEJITEV

EIB bi v prihodnosti morda želela razmisliti o vzpostavitvi komunikacijskih kanalov z ustreznimi nacionalnimi in regionalnimi nadzornimi organi, kot so varuhi človekovih pravic, in pridobivanju informacij od njih, kar bi lahko služilo kot dodaten vir informacij o skladnosti projektov, ki jih financira EIB, z nacionalnim in evropskim pravom.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) UL 2001, L 197, str. 30.

(2) Po mnenju varuha človekovih pravic se pritožnik sklicuje na projekt „Poljske avtoceste“ (projekt EIB 20050428).

(3) Zdi se, da se je dopis Komisije dejansko skliceval na spremembo poljskega okoljskega zakona iz leta 2001, ki je začela veljati leta 2004 in za katero se je v nasprotju s samim poljskim zakonom iz leta 2001 zdelo, da ni v skladu z evropskim pravom.

(4) Direktiva Sveta 85/337/EGS z dne 27. junija 1985 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 97/11/ES z dne 3. marca 1997 o spremembi Direktive 85/337/EGS o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje.

(5) To banko nadzoruje poljska državna zakladnica.

(6) Pritožnik je pritožbi priložil izpis v zvezi s projektom EIB-Projects-Pipeline, ki je bil vzet s spletišča EIB ( http://www.eib.org/projects/pipeline/project).

(7) UL 2001, L 197, str. 30.

(8) Glej zadevo C-10/00, Komisija proti Italiji, Recueil 2002, str. I-2357, točka 88.

(9) Glej opombo 4.

(10) Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je EIB 10. maja 2006 zaprosila poljsko ministrstvo za promet in infrastrukturo za dodatna pojasnila o tem, ali dokumenti, navedeni v dopisu ministrstva z dne 6. aprila 2006, in sicer "strategija za razvoj prometne infrastrukture v letih 2004-2006 in naslednjih letih" in "časovni razpored za gradnjo avtocest in hitrih cest za strategije za obdobje 2005-2013", zahtevajo strateško presojo vplivov na okolje v smislu člena 40 poljske okoljske zakonodaje iz leta 2001.

(11) Prevod iz poljščine s strani služb varuha človekovih pravic. Izvirno besedilo določa:

„Zwracamy uwagę, że dla każdego projekta objętego Programem KFD, w tym dla projektów przeznaczonych do sfinansowania z kredytow EBI zostaly przeprowadzone bądź są w trakcie przeprowadzenia oceny oddziaływania na środowisko wymagane przepisami ustawy Prawo ochrony środowiska.“