FOR PREVIEWING & TESTING PURPOSES ONLY.
This notification will disappear once the page will be published.
This link is available for less than 30 minutes.
  • Lahko berljiv
  • Velikost besedila

Želite vložiti pritožbo zoper institucijo ali organ EU?

Trenutni jezik: 
  • Slovenščina
Izvorni jezik: 
Razpoložljive jezikovne različice: 
Prevod te strani je bil narejen s strojnim prevajanjem.
Strojni prevodi lahko vsebujejo napake, ki bi lahko zmanjšale jasnost in natančnost, zato varuhinja človekovih pravic ne prevzema odgovornosti za kakršna koli odstopanja. Za najzanesljivejše informacije in pravno varnost glejte zgornjo povezavo z izvorno različico v jeziku angleščina.
Za več informacij si oglejte našo jezikovno in prevajalsko politiko.

Sklep Evropskega varuha človekovih pravic o pritožbi 3269/2005/TN proti Evropski komisiji

Pritožba, ki je bila vložena v imenu nevladne organizacije, se je nanašala na to, da je Komisija izbrisala imena lobistov iz industrije v dokumentih, do katerih je bil odobren dostop v skladu z Uredbo 1049/2001 [1]. Pritožnik je trdil, da Komisija ni izpolnila svoje dolžnosti zagotavljanja ustreznega dostopa do dokumentov. Pritožnik je trdil, da Komisija ni pojasnila, kako bi razkritje zadevnih imen "ogrozilo varstvo zasebnosti in integritete posameznika", kot je določeno v členu 4(1)(b) Uredbe 1049/2001, in da se je pri brisanju imen napačno oprla na člen 8(b) Uredbe 45/2001 [2].

Komisija je trdila, da bi razkritje imen zadevnih posameznikov lahko posegalo v njihovo pravico do zasebnosti, ki je zaščitena z zakonodajo Skupnosti o varstvu osebnih podatkov. Komisija je menila, da je njena odločitev o črtanju imen v skladu z razumevanjem Evropskega nadzornika za varstvo podatkov (ENVP), kot je pojasnjeno v njegovem informativnem dokumentu o dostopu javnosti do dokumentov in varstvu podatkov.

Varuh človekovih pravic je pisal ENVP in ga prosil za mnenje o stališču Komisije, zlasti o uporabi Uredbe 45/2001 v tej zadevi. ENVP je v odgovoru na zahtevo varuha človekovih pravic navedel, da želi počakati na sodbo Sodišča prve stopnje v zadevi T-194/04, Bavarian Lager proti Komisiji, preden preuči ta primer. ENVP je pojasnil, da je v obravnavani zadevi interveniral v podporo tožeči stranki, ker po njegovem mnenju stališče Komisije ni pripeljalo do zadovoljivega izida.

Ker ni bilo jasno, kdaj bo izdana sodba v zadevi T-194/04, se je varuh človekovih pravic odločil preučiti to zadevo, ne da bi počakal na sodbo Sodišča in mnenje ENVP.

Varuhinja človekovih pravic je nato primer analizirala ob upoštevanju smernic ENVP, v skladu s katerimi morajo biti izpolnjeni trije pogoji za zavrnitev dostopa v skladu s členom 4(1)(b) Uredbe 1049/2001. Varuhinja človekovih pravic je menila, da Komisija ni ugotovila, da je izpolnjen kateri koli od treh pogojev. Varuh človekovih pravic je zato ugotovil, da se zdi pritožnikova trditev utemeljena.

V takem primeru bi si varuh človekovih pravic običajno prizadeval najti sporazumno rešitev v skladu s členom 3(5) Statuta varuha človekovih pravic. Vendar je varuh človekovih pravic ugotovil, da Sodišče prve stopnje v zadevi T-194/04 preučuje vprašanje izbrisa imen oseb v dokumentih, do katerih je bil odobren dostop na podlagi Uredbe št. 1049/2001, in menil, da ne bi bilo koristno predlagati sporazumne rešitve, saj Komisija verjetno ne bi ukrepala, preden Sodišče ne bi izdalo sodbe. Varuh človekovih pravic je zato menil, da ni razlogov za nadaljevanje preiskave, in zaključil zadevo. Poudaril je, da bi pritožnik lahko razmislil o vložitvi nove pritožbe pri varuhu človekovih pravic, ko bo Sodišče izdalo sodbo v zadevi T-194/04 in bo Komisija v zvezi s tem ukrepala.

Opomba: Sodišče prve stopnje je 8. novembra 2007 izdalo sodbo v zadevi T-194/04. Sodišče je odločbo Komisije o zavrnitvi razkritja imen vseh udeležencev sestanka v okviru postopka zaradi neizpolnitve obveznosti razglasilo za nično. 


[1] Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331).

[2] Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov, UL 2001, L 8, str. 1.


Strasbourg, 16. julija 2007

Spoštovani gospod H.,

Dne 11. oktobra 2005 ste skupaj z dokazili, predloženimi 11. novembra 2005, vložili pritožbo pri Evropskem varuhu človekovih pravic v imenu Corporate Europe Observatory. Vaša pritožba se je nanašala na to, da je Evropska komisija izbrisala imena lobistov iz industrije v dokumentih, do katerih je bil omogočen dostop v skladu z Uredbo 1049/2001.

Dne 16. novembra 2005 sem pritožbo posredoval predsedniku Komisije. Z dopisom z istega dne sem kopijo vaše pritožbe v vednost posredoval tudi Evropskemu nadzorniku za varstvo podatkov (v nadaljnjem besedilu: ENVP). Komisija je svoje mnenje poslala 4. aprila 2006. Posredoval sem vam ga skupaj s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 30. maja 2006.

oktobra 2006 sem pisal ENVP in ga prosil za pripombe v zvezi s primerom. ENVP me je z dopisom z dne 6. novembra 2006 obvestil, da želi počakati na sodbo Sodišča prve stopnje v zadevi T-194/04, Bavarian Lager proti Komisiji, preden preuči podrobnosti vašega primera. ENVP je pojasnil, da je sodbo mogoče pričakovati kmalu. O tem ste bili obveščeni z dopisom z dne 15. decembra 2006.

Maja 2007 ste stopili v stik z mojimi službami in jih povprašali o poteku vašega primera. Glede na to, da Sodišče prve stopnje še ni izdalo odločbe v zadevi T-194/04, Bavarian Lager proti Komisiji, in glede na trajanje moje preiskave vaše pritožbe so vam moje službe 21. junija 2007 poslale elektronsko sporočilo, v katerem so vas obvestile, da sem se odločil preučiti vaš primer, ne da bi počakal na sodbo Sodišča in pripombe ENVP.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.


PRITOŽBA

Pritožba se je nanašala na to, da je Komisija izbrisala imena lobistov iz industrije v dokumentih, do katerih je bil omogočen dostop v skladu z Uredbo (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (1) (v nadaljnjem besedilu: Uredba št. 1049/2001). Na podlagi dopisa Komisije, s katerim je bila zavrnjena potrdilna prošnja pritožnika, je mogoče sklepati naslednje:

Pritožnik je zaprosil za dostop do dokumentov Komisije v skladu z Uredbo 1049/2001. Dokumenti, do katerih je bil zahtevan dostop, so bili v povzetku poročila (vključno z zapisniki in obvestili) in korespondenca (vključno z elektronsko pošto) med Generalnim direktoratom Komisije za trgovino (v nadaljnjem besedilu: GD za trgovino) in nekaterimi poslovnimi združenji. Zahteva je bila delno zavrnjena, pritožnik pa je vložil potrdilno prošnjo, v kateri je med drugim nasprotoval praksi Komisije, da izbriše imena lobistov iz industrije, s katerimi si je GD za trgovino dopisoval. Komisija se je v svojem odgovoru z dne 29. junija 2006 sklicevala na zakonodajo Skupnosti o varstvu osebnih podatkov, in sicer na člen 4(1)(b) Uredbe 1049/2001 ter Uredbo (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (2) (v nadaljnjem besedilu: Uredba 45/2001). Komisija je trdila, da mora v skladu s to zakonodajo pri obdelavi osebnih podatkov varovati zasebnost in integriteto posameznika. Po mnenju Komisije to velja ne glede na to, ali je zadevna oseba delovala kot zasebnik ali kot zaposleni lobist v poslovnem združenju. Zato imen oseb, ki delujejo v imenu čezatlantskega poslovnega dialoga (TABD) in Evropskega foruma za storitve (ESS), ni bilo mogoče objaviti. Komisija je nadalje trdila, da se v skladu s členom 8(b) Uredbe 45/2001 osebni podatki prenesejo le, če prejemnik dokaže potrebo po prenosu podatkov in če lahko Komisija domneva, da zakoniti interesi posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ne bodo oškodovani. Komisija je v odgovoru na pritožnikovo potrdilno prošnjo zavzela stališče, da pritožnik ni dokazal potrebe po posredovanju zadevnih podatkov pritožniku.

Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic ponovno nasprotoval zavrnitvi Komisije, da bi razkrila imena lobistov iz industrije v dokumentih, do katerih je bil omogočen dostop, pri čemer je trdil naslednje:

Predstavniki ESS in TABD so komunicirali s Komisijo kot zaposleni lobisti za korporacije in industrijske lobistične skupine in ne v zasebni vlogi. Ti stiki so uradni in bi morali biti predmet javnega nadzora. Sklicevanje Komisije na potrebo po zaščiti "integritete posameznika" je zato nerodno.

Varuh človekovih pravic bi moral pojasniti, da je praksa sistematičnega brisanja imen lobistov napačna. Ta praksa je očitno premik k bolj restriktivni razlagi Uredbe 1049/2001, saj v podobnih primerih pred nekaj leti ni bilo izbrisanih nobenih imen.

Razkritje zadevnih imen nikakor ne bi "oslabilo varstva zasebnosti in integritete posameznika ", kot je določeno v členu 4(1)(b) Uredbe 1049/2001. Komisija si ni niti prizadevala pojasniti, kako meni, da je tako. Kar zadeva sklicevanje Komisije na člen 8(b) Uredbe 45/2001, argument, da se imena lobistov ne izbrišejo, temelji na javnem interesu za prepoznavnost pri odločanju Komisije. Ta javni interes bi moral prevladati nad morebitno željo lobističnih skupin in njihovih predstavnikov po tajnosti. Tajnost očitno ni legitimen interes tistih, ki vplivajo na odločanje v EU.

Pritožnik je trdil, da Komisija ni izpolnila svoje dolžnosti v skladu z Uredbo 1049/2001, da zagotovi ustrezen dostop do dokumentov.

V podporo zgornji trditvi je pritožnik trdil, da je Komisija (i) napačno izbrisala imena lobistov iz industrije v dokumentih, do katerih je bil zagotovljen dostop v skladu z Uredbo 1049/2001; (ii) ni pojasnila, kako bi razkritje zadevnih imen "oslabilo varstvo zasebnosti in integritete posameznika ", kot je določeno v členu 4(1)(b) Uredbe 1049/2001; in (iii) se je napačno skliceval na člen 8(b) Uredbe št. 45/2001, ko je izbrisal imena, čeprav je pritožnik dokazal, da mu je treba posredovati zadevne podatke.

Pritožnik je trdil, da bi morala Komisija prenehati s prakso, da v dokumentih, do katerih ima javnost dostop, izbriše imena lobistov, s katerimi izmenjuje informacije in sodeluje prek korespondence ali sestankov.

Poizvedba

Mnenje Komisije

Komisija je v svojem mnenju povzela naslednje pripombe:

Ozadje

Pritožnik je 22. februarja 2005 zahteval dostop do naslednjih dokumentov:

  1. vsa poročila Komisije, vključno z zapisniki in opombami, o srečanjih med komisarjem Mandelsonom, člani njegovega kabineta in drugim osebjem GD za trgovino ter predstavniki poslovnih združenj, vključno z UNICE, Evropskim storitvenim forumom, evropsko okroglo mizo industrialcev in čezatlantskim poslovnim dialogom;
  2. vsa poročila, vključno z zapisniki in opombami, konferenc in drugih srečanj, ki so jih gostila poslovna združenja, vključno z UNICE, Evropskim storitvenim forumom, evropsko okroglo mizo industrialcev in čezatlantskim poslovnim dialogom, ki so se jih udeležili komisar Mandelson in/ali drugi uradniki GD za trgovino; in
  3. vso korespondenco, vključno z elektronsko pošto, med komisarjem Mandelsonom, člani njegovega kabineta in drugim osebjem GD za trgovino ter predstavniki poslovnih združenj, vključno z UNICE, Evropskim storitvenim forumom, evropsko okroglo mizo industrialcev in čezatlantskim poslovnim dialogom.

GD za trgovino je 12. aprila 2005 odobril delni dostop do 30 dokumentov, za katere je bilo ugotovljeno, da ustrezajo zahtevi. Vendar so bili nekateri odstavki razkritih dokumentov in imena posameznikov, ki delajo za zasebne subjekte, izbrisani. Utemeljitev, na kateri temelji črtanje, je temeljila na naslednjih premislekih:

  1. Javni interes v zvezi z mednarodnimi odnosi, za katerega velja izjema iz tretje alinee člena 4(1)(a) Uredbe št. 1049/2001.
  2. Varstvo postopka odločanja Komisije, za katerega velja izjema iz člena 4(3) Uredbe št. 1049/2001.
  3. Zlasti kar zadeva imena posameznikov, varstvo njihove zasebnosti in integritete v skladu z zakonodajo o varstvu podatkov, ki spada pod izjemo iz člena 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001.

Pritožnik je 13. maja 2005 vložil potrdilno prošnjo, v kateri je trdil, da je Komisija njegovo prošnjo razlagala preozko in da je bila preveč omejevalna le pri odobritvi delnega dostopa. Generalni sekretar Komisije je 29. junija 2005 po podaljšanju roka za odgovor odločil, da odobri širši dostop do zahtevanih dokumentov. Identifikacija zahtevanih dokumentov je bila pojasnjena, zavrnitev pa dodatno obrazložena v zvezi z vsakim zadevnim dokumentom.

Zavrnitev razkritja imen posameznikov, ki delujejo v imenu zasebnih subjektov, je bila potrjena. V zvezi s tem je Komisija pojasnila, da mora v skladu z zakonodajo Skupnosti o varstvu osebnih podatkov, in sicer Uredbo 45/2001, pri obdelavi osebnih podatkov varovati zasebnost posameznikov. To velja ne glede na to, ali oseba deluje kot zasebnik ali kot lobist, zaposlen pri poslovnem združenju. Zato imen oseb, ki delujejo v imenu družb TABD in ESF, ni bilo mogoče objaviti. Poleg tega se v skladu s členom 8(b) Uredbe 45/2001 osebni podatki prenesejo le, če prejemnik dokaže potrebo po prenosu podatkov in če Komisija lahko domneva, da to ne bo posegalo v zakonite interese posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Štelo se je, da taka nujnost v zadevnem primeru ni bila dokazana.

Mnenje Komisije o pritožbi

Komisija meni, da bi razkritje imen zadevnih posameznikov lahko posegalo v njihovo pravico do zasebnosti. Pravica do zasebnosti je zaščitena z zakonodajo Skupnosti o varstvu osebnih podatkov. Dejstvo, da so zadevne osebe delovale v svoji poklicni vlogi, ne preprečuje uporabe zakonodaje o varstvu podatkov, ki naj bi se uporabljala tudi za osebe na delovnem mestu (3).

Komisija meni, da je stališče, ki ga je sprejela v sklepu, ki ga izpodbija pritožnik, v skladu z razlago, ki jo je predlagal Evropski nadzornik za varstvo podatkov (ENVP) v svojem referenčnem dokumentu o dostopu javnosti do dokumentov in varstvu podatkov. Razumevanje interakcije med Uredbo 1049/2001 in Uredbo 45/2001, ki ga je predlagal ENVP, je za Komisijo najbolj zadovoljivo. Ker pa Komisija ni sodelovala pri pripravi informativnega dokumenta, trenutno sodeluje v odprti razpravi z uradom ENVP, da bi dosegli skupno razumevanje nekaterih posebnih pravnih vprašanj. Poleg tega se razmerje med Uredbo 1049/2001 in Uredbo 45/2001 preverja pred Sodiščem prve stopnje (4). Komisija zato čaka na razlago Sodišča, preden ponovno preuči svoje sedanje prakse v zvezi z razkritjem osebnih podatkov v skladu z Uredbo 1049/2001.

Pritožnik je trdil, da zasebnosti in integritete predstavnikov ESS in TABD ni mogoče spodkopati z razkritjem njihovih imen, ker delujejo v poklicni sferi, kot zaposleni lobisti in ne v zasebni vlogi. Vendar Komisija meni, da čeprav se zahtevani osebni podatki pojavljajo v poklicnem okviru, lahko njihovo razkritje še vedno ogrozi varstvo zasebnosti zadevnih oseb. To razumevanje pravil o varstvu podatkov temelji na sami zakonodaji (5) in je podprto s sodbo, v kateri je Sodišče priznalo široko razlago pojma zasebnega življenja, ki jo je podalo Evropsko sodišče za človekove pravice. V tej sodbi je Sodišče odločilo, da „ni načelnega razloga, ki bi upravičeval izključitev dejavnosti poklicne (...) narave iz pojma ‚zasebno življenje‘“(6). Komisija je torej zakonito menila, da sta zasebnost in integriteta zadevnih posameznikov dejansko ogroženi, čeprav so delovali v poklicni sferi. Glede na kontekst zahteve Komisija meni, da bi razkritje imen zadevnih posameznikov lahko posegalo v njihovo zasebno življenje, ogrozilo njihovo zasebnost in integriteto ter jih izpostavilo nepotrebnemu zunanjemu pritisku.

Potem ko je Komisija ugotovila, da bi razkritje lahko ogrozilo zasebnost in integriteto zadevnih posameznikov v smislu člena 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001, je nadaljevala analizo na podlagi Uredbe št. 45/2001 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov. V skladu s členom 2(a) Uredbe 45/2001 so imena posameznikov osebni podatki. V skladu s členom 2(b) je razkritje takih podatkov v skladu z Uredbo 45/2001 enako kot obdelava osebnih podatkov. V obravnavani zadevi se je razkritje zahtevalo na podlagi Uredbe št. 1049/2001. V skladu s tem postopkom dokumenti, ki se razkrijejo, vključno s tistimi, ki vsebujejo osebne podatke, postanejo javni in so nato na zahtevo dostopni kateri koli drugi osebi. To vključuje možnost razkritja prejemnikom v tretjih državah. Takšno stanje lahko v skladu z Uredbo 45/2001 pomeni (i) prenos osebnih podatkov „subjektom, ki niso institucije in organi Skupnosti, za katere velja Direktiva 95/46/ES“, kakor je določeno v členu 8, ali (ii) „prenos prejemnikom, ki niso institucije in organi Skupnosti, za katere ne velja Direktiva 95/46/ES“, kakor je določeno v členu 9. V obeh primerih tak prenos osebnih podatkov v skladu s členom 8(2)(b)(7) in členom 9(6)(d) zahteva, da prosilec ugotovi nujnost postopka.

Pritožnik je trdil, da je pravica do javnega nadzora uradnih stikov med Komisijo in poklicnimi lobisti taka potreba. Komisija je v celoti zavezana razvoju in izvajanju ustreznih standardov preglednosti v zvezi z dejavnostmi lobiranja. Vprašanje preglednosti in etike pri lobiranju je eno od vprašanj, ki jih je treba pregledati v okviru pobude za preglednost v Evropi. Komisija meni, da bi morala preglednost zajemati zlasti dva vidika dejavnosti lobiranja, in sicer: (i) kdo lobira in katere interese zastopa dejavnost lobiranja; in (ii) kako deluje in v kolikšni meri se njegovo stališče upošteva pri odločitvah evropskih institucij.

V obravnavani zadevi so bila razkrita imena lobističnih organizacij in znaten del dokumentov, izmenjanih s temi subjekti. Vendar je pritožnik uporabil argument preglednosti v zvezi z razkritjem imen posameznikov in ne v zvezi z imeni lobističnih subjektov. Komisija meni, da razkritje imen teh posameznikov z vidika preglednosti nima dodane vrednosti. Zato ni bilo ugotovljeno, da je treba razkriti imena posameznikov v smislu člena 8(2)(b)(8) Uredbe 45/2001.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je v svojih pripombah povzel naslednje pripombe:

Argumenti Komisije so v nasprotju z duhom in črko zelene knjige o pobudi za preglednost v Evropi, ki na strani 5 navaja, da morajo biti osebe, ki izvajajo „dejavnosti, katerih cilj je vplivati na oblikovanje politike in postopek odločanja evropskih institucij“, odprte za javni nadzor. Zelo problematično bi bilo, če bi se zakonodaja o varstvu podatkov razlagala na način, ki preprečuje takšen demokratični nadzor.

Komisija je nadalje menila, da razkritje imen teh posameznikov z vidika preglednosti nima dodane vrednosti. Dejstvo pa je, da ima razkritje imen posameznih lobistov zelo veliko dodano vrednost, tako na splošno kot v tem posebnem primeru. Črtanje imen lobistov industrije iz dokumentov, do katerih je bil 22. februarja 2005 zahtevan dostop, dejansko izključuje nadzor nad vlogo predstavnikov posameznih družb, ki lobirajo v institucijah EU. ESS in TABD sta veliki koaliciji podjetij z majhnim številom zaposlenih v sekretariatu, večino njihovega lobističnega dela pa opravlja osebje, zaposleno v posameznih družbah članicah. Zelo pomembno je vedeti, kateri posamezni lobisti iz teh podjetij lobirajo v imenu teh industrijskih koalicij. Podjetja bi se sicer lahko skrivala za brezobličnimi industrijskimi združenji in iz javnega nadzora dejansko izključila na primer vprašanje, ali so njihova lobistična prizadevanja v skladu z zavezanostjo k družbeni odgovornosti podjetij, ki so jo izrazila podjetja. Razkritje imen posameznih lobistov je bistveno, da se omogoči kakršna koli resna ocena lobistične dejavnosti v zvezi z določenimi vprašanji.

Poleg tega je razkritje imen posameznih lobistov običajna praksa v spletnem registru akreditiranih lobistov Evropskega parlamenta. Vsi lobisti s stalno izkaznico za vstop morajo navesti ime imetnika izkaznice, ime podjetja, za katero imetnik dela, in organizacijo, ki jo imetnik zastopa. Register akreditiranih lobistov je objavljen na spletišču Parlamenta in poslancem Evropskega parlamenta omogoča dostop do vsaj nekaterih informacij o tem, kdo lobira v Parlamentu in v čigavem imenu. Po logiki Komisije bi lahko obveznost vpisa imena v register Parlamenta razumeli kot kršitev zakonodaje o varstvu podatkov. Poleg tega je praksa črtanja imen precej nov in dejansko nevaren trend, ki bi, če bi bil potrjen, pomenil resen korak nazaj glede preglednosti v zvezi z vlogo lobistov pri odločanju v EU.

Črtanje imen je tudi v nasprotju s predlogom Komisije iz zelene knjige o pobudi za preglednost v Evropi za spletni sistem registracije "za vse interesne skupine in lobiste, ki želijo, da se z njimi opravi posvetovanje o pobudah EU". Trenutno poteka obdobje posvetovanja, da bi ugotovili, kako najbolje oblikovati tak sistem. Argument Komisije, da bi razkritje imen lobistov posegalo v pravico do zasebnosti, resno spodkopava cilj zelene knjige o vzpostavitvi sistema registracije, ki bi omogočil "zunanji nadzor lobiranja".

Nadaljnje poizvedbe

Po skrbni preučitvi mnenja Komisije in pripomb pritožnika se je izkazalo, da so potrebne nadaljnje preiskave.

Varuhinja človekovih pravic je zato pisala ENVP in ga prosila, naj predloži pripombe o stališču, ki ga je Komisija zavzela v svojem odgovoru na potrdilno prošnjo pritožnika, pa tudi v svojem mnenju, zlasti o uporabi Uredbe 45/2001 v tem primeru.

Odgovor Evropskega nadzornika za varstvo podatkov

ENVP je v odgovoru na zahtevo varuha človekovih pravic pojasnil, da želi počakati na sodbo Sodišča prve stopnje v zadevi T-194/04, Bavarian Lager proti Komisiji, preden preuči ta primer. ENVP je navedel, da je Sodišče 13. septembra 2006 opravilo obravnavo in da je sodbo mogoče pričakovati kmalu. ENVP je v svojem dopisu navedel tudi, da je interveniral v treh zadevah pred Sodiščem prve stopnje v podporo tožečih strank, ker po njegovem mnenju stališče Komisije ni pripeljalo do zadovoljivega izida (9).

Pritožnik je bil o tem ustrezno obveščen.

Maja 2007 se je pritožnik obrnil na službe varuha človekovih pravic, da bi ga povprašal o poteku njegovega primera. Pritožnik je bil z elektronsko pošto z dne 21. junija 2007 obveščen, da se je varuh človekovih pravic odločil preučiti primer, ne da bi počakal na sodbo Sodišča in pripombe ENVP.

ODLOČBA

1 Domnevno neizpolnjevanje obveznosti Komisije, da zagotovi ustrezen dostop do dokumentov na podlagi Uredbe št. 1049/2001, in s tem povezana trditev

1.1 Pritožba se je nanašala na to, da je Komisija izbrisala imena lobistov iz industrije v dokumentih, do katerih je bil omogočen dostop v skladu z Uredbo (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (10) (v nadaljevanju: Uredba št. 1049/2001). Pritožnik je v skladu z Uredbo št. 1049/2001 zaprosil za dostop do poročil, vključno z zapisniki in obvestili, ter do korespondence, vključno z elektronsko pošto, med Generalnim direktoratom Komisije za trgovino (v nadaljnjem besedilu: GD za trgovino) in nekaterimi poslovnimi združenji. Zahtevek je bil delno zavrnjen, pritožnik pa je vložil potrdilno prošnjo, v kateri je med drugim nasprotoval praksi Komisije, da izbriše imena lobistov iz industrije, s katerimi si je GD za trgovino dopisoval. Komisija se je v odgovoru z dne 29. junija 2006 sklicevala na zakonodajo Skupnosti o varstvu osebnih podatkov, in sicer na člen 4(1)(b) Uredbe 1049/2001 ter Uredbo (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (11) (v nadaljnjem besedilu: Uredba 45/2001). Komisija je trdila, da je v skladu s to zakonodajo Skupnosti dolžna varovati zasebnost in integriteto posameznika pri obdelavi osebnih podatkov. Po mnenju Komisije to velja ne glede na to, ali je zadevna oseba delovala kot zasebnik ali kot lobist, zaposlen pri poslovnem združenju. Zato imen oseb, ki delujejo v imenu čezatlantskega poslovnega dialoga (TABD) in Evropskega foruma za storitve (ESS), ni bilo mogoče objaviti. Komisija je nadalje trdila, da se v skladu s členom 8(b) Uredbe 45/2001 osebni podatki prenesejo le, če prejemnik dokaže potrebo po prenosu podatkov in če lahko Komisija domneva, da zakoniti interesi posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ne bodo oškodovani. Komisija je v odgovoru na pritožnikovo potrdilno prošnjo zavzela stališče, da pritožnik ni dokazal potrebe po posredovanju zadevnih podatkov pritožniku.

1.2 Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic ponovno nasprotoval temu, da je Komisija zavrnila razkritje imen lobistov iz industrije v dokumentih, do katerih je bil omogočen dostop, pri čemer je trdil, da so predstavniki ESS in TABD komunicirali s Komisijo kot zaposleni lobisti za korporacije in združenja lobistov iz industrije in ne zasebno. Po mnenju pritožnika so ti stiki uradni in bi morali biti predmet javnega nadzora. Po njegovem mnenju je zato sklicevanje Komisije na potrebo po zaščiti "integritete posameznika" nerodno.

Pritožnik je menil, da bi moral varuh človekovih pravic pojasniti, da je praksa sistematičnega brisanja imen lobistov napačna. Ta praksa je očitno premik k bolj restriktivni razlagi Uredbe 1049/2001, saj v podobnih primerih pred nekaj leti ni bilo izbrisanih nobenih imen. Razkritje zadevnih imen nikakor ne bi "oslabilo varstva zasebnosti in integritete posameznika ", kot je določeno v členu 4(1)(b) Uredbe 1049/2001. Komisija si ni niti prizadevala pojasniti, kako meni, da je tako. Kar zadeva sklicevanje Komisije na člen 8(b) Uredbe 45/2001, argument, da se imena lobistov ne izbrišejo, temelji na javnem interesu za prepoznavnost pri odločanju Komisije. Ta javni interes bi moral prevladati nad morebitno željo lobističnih skupin in njihovih predstavnikov po tajnosti. Tajnost očitno ni legitimen interes tistih, ki vplivajo na odločanje v EU.

1.3 Pritožnik je trdil, da Komisija ni izpolnila svoje dolžnosti zagotavljanja ustreznega dostopa do dokumentov v skladu z Uredbo 1049/2001.

V podporo zgornji trditvi je pritožnik trdil, da je Komisija (i) napačno izbrisala imena lobistov iz industrije v dokumentih, do katerih je bil zagotovljen dostop v skladu z Uredbo 1049/2001; (ii) ni pojasnila, kako bi razkritje zadevnih imen "oslabilo varstvo zasebnosti in integritete posameznika ", kot je določeno v členu 4(1)(b) Uredbe 1049/2001; in (iii) se je napačno sklicevala na člen 8(b) Uredbe št. 45/2001, ko je izbrisala imena, čeprav je pritožnik ugotovil, da mu je treba posredovati zadevne podatke.

Pritožnik je trdil, da bi morala Komisija prenehati s prakso, da v dokumentih, do katerih ima javnost dostop, izbriše imena lobistov, s katerimi izmenjuje informacije in sodeluje prek korespondence ali sestankov.

1.4 Komisija je v svojem mnenju priznala, da je bila po potrdilni prošnji pritožnika potrjena zavrnitev razkritja imen posameznikov, ki delujejo v imenu zasebnih subjektov. V zvezi s tem je Komisija pojasnila, da mora v skladu z zakonodajo Skupnosti o varstvu osebnih podatkov, in sicer Uredbo 45/2001, pri obdelavi osebnih podatkov varovati zasebnost posameznikov. To velja ne glede na to, ali oseba deluje kot zasebnik ali kot lobist, zaposlen pri poslovnem združenju. Zato imen oseb, ki delujejo v imenu družb TABD in ESF, ni bilo mogoče objaviti. Poleg tega se v skladu s členom 8(b) Uredbe 45/2001 osebni podatki prenesejo le, če prejemnik dokaže potrebo po prenosu podatkov in če Komisija lahko domneva, da to ne bo posegalo v zakonite interese posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Štelo se je, da taka nujnost v zadevnem primeru ni bila dokazana.

1.5 Komisija je v odgovoru na pritožbo varuhinji človekovih pravic nadalje pojasnila, da meni, da bi razkritje imen zadevnih posameznikov lahko posegalo v njihovo pravico do zasebnosti. Pravica do zasebnosti je zaščitena z zakonodajo Skupnosti o varstvu osebnih podatkov. Dejstvo, da so zadevne osebe delovale v svoji poklicni vlogi, ne preprečuje uporabe zakonodaje o varstvu podatkov, ki naj bi se uporabljala tudi za osebe na delovnem mestu(12). Komisija meni, da je stališče, ki ga je sprejela v sklepu, ki ga izpodbija pritožnik, v skladu z razlago, ki jo je predlagal Evropski nadzornik za varstvo podatkov (ENVP) v svojem referenčnem dokumentu o dostopu javnosti do dokumentov in varstvu podatkov. Razumevanje interakcije med Uredbo 1049/2001 in Uredbo 45/2001, ki ga je predlagal ENVP, je za Komisijo najbolj zadovoljivo. Poleg tega se interakcija med Uredbo 1049/2001 in Uredbo 45/2001 pregleduje v nekaterih zadevah, ki jih obravnava Sodišče prve stopnje (13). Komisija zato čaka na razlago Sodišča, preden ponovno preuči svoje sedanje prakse v zvezi z razkritjem osebnih podatkov v skladu z Uredbo 1049/2001.

1.6 Komisija je v svojem mnenju upoštevala tudi pritožnikovo trditev, da zasebnosti in integritete predstavnikov ESS in TABD ni mogoče spodkopati z razkritjem njihovih imen, ker delujejo poklicno, kot zaposleni lobisti in ne zasebno. Vendar Komisija meni, da čeprav se zahtevani osebni podatki pojavljajo v poklicnem okviru, bi njihovo razkritje še vedno lahko ogrozilo varstvo zasebnosti zadevnih oseb. To razumevanje pravil o varstvu podatkov temelji na sami zakonodaji (14) in je podprto s sodbo, v kateri je Sodišče priznalo široko razlago pojma zasebnega življenja, ki jo je podalo Evropsko sodišče za človekove pravice. Sodišče je v tej sodbi razsodilo, da „ni načelnega razloga, ki bi upravičeval izključitev dejavnosti poklicne (...) narave iz pojma ‚zasebno življenje‘“(15). Komisija je torej zakonito menila, da sta zasebnost in integriteta zadevnih posameznikov dejansko ogroženi, čeprav so delovali v poklicni sferi. Glede na kontekst zahteve Komisija meni, da bi razkritje imen zadevnih posameznikov lahko posegalo v njihovo zasebno življenje, ogrozilo njihovo zasebnost in integriteto ter jih izpostavilo nepotrebnemu zunanjemu pritisku.

1.7 Potem ko je Komisija ugotovila, da bi razkritje lahko ogrozilo zasebnost in integriteto zadevnih posameznikov v smislu člena 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001, je nadaljevala analizo na podlagi Uredbe št. 45/2001 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov. V skladu s členom 2(a) Uredbe 45/2001 so imena posameznikov osebni podatki. V skladu s členom 2(b) je razkritje takih podatkov v skladu z Uredbo 45/2001 enako kot obdelava osebnih podatkov. V obravnavani zadevi se je razkritje zahtevalo na podlagi Uredbe št. 1049/2001. V skladu s tem postopkom dokumenti, ki se razkrijejo, vključno s tistimi, ki vsebujejo osebne podatke, postanejo javni in so nato na zahtevo dostopni kateri koli drugi osebi. To vključuje možnost razkritja prejemnikom v tretjih državah. Takšno stanje lahko v skladu z Uredbo 45/2001 pomeni (i) prenos osebnih podatkov „subjektom, ki niso institucije in organi Skupnosti, za katere velja Direktiva 95/46/ES“, kakor je določeno v členu 8, ali (ii) „prenos prejemnikom, ki niso institucije in organi Skupnosti, za katere ne velja Direktiva 95/46/ES“, kakor je določeno v členu 9. V obeh primerih tak prenos osebnih podatkov v skladu s členom 8(2)(b)(16) in členom 9(6)(d) zahteva, da prosilec ugotovi nujnost postopka.

Komisija je opozorila, da je pritožnik trdil, da je pravica do javnega nadzora uradnih stikov med Komisijo in poklicnimi lobisti taka potreba. Komisija je trdila, da je v celoti zavezana razvoju in izvajanju ustreznih standardov preglednosti v zvezi z dejavnostmi lobiranja. Vprašanje preglednosti in etike pri lobiranju je eno od vprašanj, ki jih je treba pregledati v okviru pobude za preglednost v Evropi. Komisija meni, da bi morala preglednost zajemati zlasti dva vidika dejavnosti lobiranja, in sicer: (i) kdo lobira in katere interese zastopa dejavnost lobiranja; in (ii) kako deluje in v kolikšni meri se njegovo stališče upošteva pri odločitvah evropskih institucij.

V zvezi s to zadevo je Komisija ugotovila, da so bila imena lobističnih organizacij razkrita, prav tako pa tudi znaten del dokumentov, izmenjanih s temi subjekti. Vendar je pritožnik uporabil argument preglednosti v zvezi z razkritjem imen posameznikov in ne v zvezi z imeni lobističnih subjektov. Komisija meni, da razkritje imen teh posameznikov z vidika preglednosti nima dodane vrednosti. Zato ni bilo ugotovljeno, da je treba razkriti imena posameznikov v smislu člena 8(2)(b)(17) Uredbe 45/2001.

1.8 Pritožnik je v svojih pripombah trdil, da so argumenti Komisije v nasprotju z duhom in črko zelene knjige o pobudi za preglednost v Evropi, ki na strani 5 navaja, da morajo biti osebe, ki izvajajo "dejavnosti, katerih cilj je vplivati na oblikovanje politike in postopek odločanja evropskih institucij", odprte za javni nadzor. Zelo problematično bi bilo, če bi se zakonodaja o varstvu podatkov razlagala na način, ki preprečuje takšen demokratični nadzor. Črtanje imen je tudi v nasprotju s predlogom Komisije iz zelene knjige o pobudi za preglednost v Evropi za spletni sistem registracije "za vse interesne skupine in lobiste, ki želijo, da se z njimi opravi posvetovanje o pobudah EU".

1.9 Pritožnik je nadalje opozoril, da Komisija tudi meni, da razkritje imen teh posameznikov z vidika preglednosti nima dodane vrednosti. Pritožnik pa je trdil, da ima razkritje imen posameznih lobistov zelo veliko dodano vrednost, tako na splošno kot v tem posebnem primeru. Črtanje imen lobistov industrije iz dokumentov, do katerih je bil 22. februarja 2005 zahtevan dostop, dejansko izključuje nadzor nad vlogo predstavnikov posameznih družb, ki lobirajo v institucijah EU. ESS in TABD sta veliki koaliciji podjetij z majhnim številom zaposlenih v sekretariatu, večino njihovega lobističnega dela pa opravlja osebje, zaposleno v posameznih družbah članicah. Zelo pomembno je vedeti, kateri posamezni lobisti iz teh podjetij lobirajo v imenu teh industrijskih koalicij. Podjetja bi se sicer lahko skrivala za brezobličnimi industrijskimi združenji in iz javnega nadzora dejansko izključila na primer vprašanje, ali so njihova lobistična prizadevanja v skladu z zavezanostjo k družbeni odgovornosti podjetij, ki so jo izrazila podjetja. Razkritje imen posameznih lobistov je bistveno, da se omogoči kakršna koli resna ocena lobistične dejavnosti v zvezi z določenimi vprašanji.

1.10 Pritožnik je tudi poudaril, da je razkritje imen posameznih lobistov običajna praksa v spletnem registru akreditiranih lobistov Evropskega parlamenta. Vsi lobisti s stalno izkaznico za vstop morajo navesti ime imetnika izkaznice, ime podjetja, za katero imetnik dela, in organizacijo, ki jo imetnik zastopa. Register akreditiranih lobistov je objavljen na spletišču Parlamenta in poslancem Evropskega parlamenta omogoča dostop do vsaj nekaterih informacij o tem, kdo lobira v Parlamentu in v čigavem imenu. Po logiki Komisije bi lahko obveznost vpisa imena v register Parlamenta razumeli kot kršitev zakonodaje o varstvu podatkov. Poleg tega je praksa črtanja imen precej nov in dejansko nevaren trend, ki bi, če bi bil potrjen, pomenil resen korak nazaj glede preglednosti v zvezi z vlogo lobistov pri odločanju v EU.

1.11 Po skrbni preučitvi mnenja Komisije in pritožnikovih pripomb je varuh človekovih pravic pisal ENVP in ga prosil, naj predloži pripombe o stališču Komisije v odgovoru na pritožnikovo potrdilno prošnjo in v svojem mnenju, zlasti o uporabi Uredbe 45/2001 v tem primeru.

ENVP je v odgovoru na zahtevo varuha človekovih pravic pojasnil, da želi počakati na sodbo Sodišča prve stopnje v zadevi T-194/04, Bavarian Lager proti Komisiji, preden preuči ta primer. ENVP je navedel, da je Sodišče 13. septembra 2006 opravilo obravnavo in da je sodbo mogoče pričakovati kmalu. Pritožnik je bil o tem ustrezno obveščen.

1.12 Pritožnik se je maja 2007 obrnil na službe varuha človekovih pravic, da bi ga povprašal o poteku njegovega primera. Pritožnik je bil z elektronsko pošto z dne 21. junija 2007 obveščen, da se je varuh človekovih pravic odločil preučiti primer, ne da bi počakal na sodbo Sodišča in pripombe ENVP.

1.13 Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da se je Komisija pri odločitvi o izbrisu imen lobistov iz industrije v dokumentih, do katerih je bil omogočen dostop v skladu z Uredbo 1049/2001, oprla na člen 4(1)(b) Uredbe 1049/2001 in Uredbo 45/2001. Varuh opozarja, da je Komisija v svojem mnenju navedla, da je bila odločitev, ki jo je sprejela v tem primeru, v skladu z razlago, ki jo je ENVP predlagal v svojem informativnem dokumentu, in da je po njenem mnenju razumevanje, ki ga je ENVP predlagal v zvezi z razmerjem med Uredbo 1049/2001 in Uredbo 45/2001, najbolj zadovoljivo. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da člen 1(2) Uredbe 45/2001 določa, da ENVP spremlja uporabo določb te uredbe za vse postopke obdelave, ki jih izvaja institucija ali organ Skupnosti, in meni, da bi bilo zaželeno, da se pred odločitvijo o pritožbi pridobijo pripombe ENVP o tej zadevi. Ker takih pripomb ni bilo in ob upoštevanju zgornje izjave, ki jo je v svojem mnenju podala Komisija, varuh človekovih pravic meni, da je primerno analizirati ta primer ob upoštevanju smernic in sklepov ENVP iz njegovega informativnega dokumenta št. 1 z dne 1. julija 2005 o dostopu javnosti do dokumentov in varstvu podatkov (v nadaljnjem besedilu: informativni dokument)(18). Ta pristop k analizi te zadeve je v skladu z memorandumom o soglasju med varuhom človekovih pravic in ENVP, v katerem se instituciji zavezujeta, da bosta sprejeli dosleden pristop k pravnim in upravnim vidikom varstva podatkov (19).

1.14 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da morajo biti v skladu s točko 4.3.2 referenčnega dokumenta za uporabo člena 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001 za dokument, do katerega je bil zahtevan dostop, izpolnjeni trije pogoji:

  1. ogrožena mora biti zasebnost posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki;
  2. javni dostop mora znatno vplivati na posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki; in
  3. Zakonodaja o varstvu podatkov ne dovoljuje javnega dostopa.

1.15 V zvezi s prvim pogojem, tj. da mora biti ogrožena zasebnost posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, varuh človekovih pravic ugotavlja, da ENVP na podlagi člena 8 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljnjem besedilu: EKČP) podaja naslednje smernice: Obstajati mora kvalificiran interes vpletene osebe, kar pomeni, da mora dokument vsebovati podatke o osebi, ki se običajno štejejo za "osebne" ali "zasebne". Dejstvo, da dokument vsebuje splošne osebne podatke, kot je ime osebe, (na splošno) ne bi smelo ovirati razkritja. Pojem zasebnega življenja ne izključuje dejavnosti poklicne ali poslovne narave, vendar so lahko zadevni interesi drugačne narave. Razkritje podatkov bi običajno spadalo na področje varstva, če gre za občutljive podatke, kot so podatki v zvezi z zdravjem, ali če gre za čast in ugled osebe, če bi lahko bila oseba lažno osvetljena, če bi se razkrila neprijetna dejstva ali če bi se razkrile informacije, ki jih je posameznik podal ali prejel zaupno.

Varuhinja človekovih pravic zato meni, da je Komisija pravilno ugotovila, da bi lahko osebni podatki, ki se pojavljajo v poklicnem okviru, morebiti ogrozili varstvo zasebnosti zadevnih oseb. Vendar želi varuh človekovih pravic poudariti, da je treba tudi v poklicnem okviru pojasniti, kako bi bila ogrožena zasebnost posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, če bi bil odobren dostop do določenega dokumenta.

Varuhinja človekovih pravic v zvezi s tem ugotavlja, da Komisija meni, da je v obravnavanem primeru ugotovila, da bi razkritje imen lobistov industrije lahko ogrozilo zasebnost in integriteto zadevnih posameznikov. Vendar varuhinja človekovih pravic meni, da Komisija ni pojasnila, kako bi lahko razkritje imen lobistov iz industrije ogrozilo zasebnost in integriteto zadevnih posameznikov. Edini argument, ki ga je v zvezi s tem navedla Komisija, je, da bi razkritje imen lahko "[zadevne posameznike] izpostavilo neupravičenemu zunanjemu pritisku". Vendar po mnenju varuha človekovih pravic možnost, da so zadevne osebe po razkritju njihovih imen izpostavljene zunanjemu pritisku, ni dokaz, da zadevni dokumenti vsebujejo podrobnosti o vpletenih osebah, ki se običajno štejejo za „osebne“ ali „zasebne“. Varuh človekovih pravic zato meni, da Komisija ni dokazala, da je prvi pogoj za uporabo člena 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001 izpolnjen.

1.16 V zvezi z drugim pogojem, tj. da mora javni dostop bistveno vplivati na posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, je varuh človekovih pravic seznanjen z izjavo ENVP v točki 4.3.4 referenčnega dokumenta, da je ta pogoj tesno povezan s prvim pogojem, vendar obstaja bistvena razlika. ENVP meni, da prvi pogoj zahteva preučitev, ali informacije v dokumentu spadajo na področje uporabe člena 8 EKČP. Vendar je treba v skladu z drugim pogojem preučiti, ali bi v konkretnem primeru razkritje oslabilo ali, z drugimi besedami, bistveno vplivalo na zasebnost posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Zato je treba preučiti, ali posledice za zasebnost posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, niso zgolj teoretične.

Varuhinja človekovih pravic v zvezi s tem meni, da ker Komisija ni niti dokazala, da bi razkritje imen teoretično vplivalo na zasebnost lobistov iz industrije (glej točko 1.15 zgoraj), ni dokazala, da bi v konkretnem primeru prišlo do posledic za zasebnost, kot zahteva drugi pogoj za uporabo člena 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001.

1.17 Tretji pogoj za uporabo člena 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001 je, da zakonodaja o varstvu podatkov ne sme dovoljevati dostopa javnosti. ENVP meni, da to pomeni, da se izjema iz člena 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001 lahko uporablja le, če Uredba št. 45/2001 izrecno prepoveduje razkritje podatkov. Varuh človekovih pravic v zvezi s tem ugotavlja, da se je Komisija pri zavrnitvi razkritja imen posameznih lobistov industrije oprla na člen 8(b) Uredbe št. 45/2001, pri čemer je trdila, da pritožnik ni dokazal potrebe po prenosu podatkov nanj.

Uporaba člena 8(b) Uredbe 45/2001 v zvezi z Uredbo 1049/2001 je obravnavana v točki 3.4.3 referenčnega dokumenta. ENVP poudarja, da člen 8(b) Uredbe 45/2001 ponazarja napetost med uredbo o varstvu podatkov in uredbo o dostopu javnosti ter med različnimi cilji obeh uredb. Po mnenju ENVP bi dobesedna razlaga besedila člena 8(b) Uredbe št. 45/2001 privedla do rezultata, ki bi resno ogrozil učinkovitost Uredbe št. 1049/2001. Zakonodajalec Skupnosti takega rezultata ni mogel predvideti. Člen 8(b) Uredbe št. 45/2001 predpostavlja, da prejemnik dokumenta, ki vsebuje osebne podatke, dokaže, zakaj potrebuje dostop do njega. Vendar je dostop do dokumentov omogočen, da se državljanom omogoči tesnejše sodelovanje v demokratičnem procesu. ENVP meni, da je za ta cilj bistveno, da državljanom ni treba izkazati posebnega interesa za razkritje dokumenta osebi, ki to zahteva, kot je potrdila sodna praksa Sodišča prve stopnje.

ENVP v točki 3.4.3 referenčnega dokumenta nadalje navaja, da je treba člen 8(b) Uredbe 45/2001 razlagati ob upoštevanju ciljev ustreznih določb Uredbe 45/2001 in Uredbe 1049/2001. Po eni strani daje člen 2 Uredbe št. 1049/2001 državljanom EU pravno izvršljivo pravico do dostopa do dokumentov za namene, navedene v zgornjem odstavku. Po drugi strani člen 8(b) Uredbe 45/2001 predvideva le varstvo posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, v primerih, ko je razkritje podatkov samo po sebi dovoljeno v skladu z določbami prava Skupnosti o obdelavi podatkov. ENVP navaja, da v takih primerih prenos podatkov sam po sebi običajno ne bi posegal v zakonite interese posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Povedano drugače, če prenos osebnih podatkov dovoljujejo druge določbe Uredbe 45/2001, člen 8(b) ne more omejiti razkritja.

Na podlagi zgornjih ugotovitev ENVP podaja naslednjo razlago: v primerih, ko se podatki prenesejo zaradi izvajanja člena 2 Uredbe 1049/2001 in pod pogojem, da je razkritje podatkov dovoljeno v skladu z določbami zakonodaje Skupnosti o obdelavi podatkov, se potreba po prenosu podatkov že po definiciji ugotovi.

Varuh v zvezi s tem ugotavlja, da Komisija ni trdila, da bi bil prenos zadevnih podatkov prepovedan na podlagi katere koli določbe Uredbe 45/2001, razen člena 8(b). Na podlagi skupne razlage Uredbe 45/2001 in Uredbe 1049/2001, ki jo je podal ENVP, je pritožnik že po definiciji ugotovil potrebo po prenosu podatkov. Zato tretji pogoj za uporabo člena 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001 ni izpolnjen.

1.18 Glede na sklepe iz točk 1.15 do 1.17 varuhinja človekovih pravic meni, da Komisija ni izpolnila svoje dolžnosti zagotavljanja ustreznega dostopa do dokumentov v skladu z Uredbo 1049/2001, ker (i) je v dokumentih, do katerih je bil omogočen dostop v skladu z Uredbo 1049/2001, napačno izbrisala imena lobistov iz industrije; (ii) ne pojasni, kako bi razkritje zadevnih imen "oslabilo varstvo zasebnosti in integritete posameznika ", kot je določeno v členu 4(1)(b) Uredbe 1049/2001; in (iii) napačno sklicevanje na člen 8(b) Uredbe št. 45/2001 pri brisanju imen. Zato varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da se zdi trditev pritožnika, da Komisija ni izpolnila svoje dolžnosti zagotavljanja ustreznega dostopa do dokumentov v skladu z Uredbo 1049/2001, utemeljena. To bi pomenilo nepravilnost Komisije. V takem primeru in v skladu s členom 3(5) Statuta varuha človekovih pravic si varuh človekovih pravic običajno prizadeva najti sporazumno rešitev v zvezi s pritožbo.

1.19 Vendar pa varuh opozarja, da je Sodišče Evropskih skupnosti najvišji organ pri razlagi prava Skupnosti. V zvezi s pravnimi določbami, ki jih razlaga varuh človekovih pravic v tem primeru, varuh človekovih pravic tudi ugotavlja, da vprašanje sklicevanja na potrebo po varstvu osebnih podatkov in s tem izbrisa imen oseb, s katerimi je bila Komisija v stiku pri opravljanju svojih nalog, v dokumentih, do katerih je bil odobren dostop v skladu z Uredbo 1049/2001, nadzoruje Sodišče prve stopnje v zadevi T-194/04, Bavarian Lager proti Komisiji. Varuhinja človekovih pravic tudi ugotavlja, da je ENVP posredoval v tej zadevi. Varuhinja človekovih pravic zato ugotavlja, da na tej stopnji na Komisijo ni koristno nasloviti predloga sporazumne rešitve na podlagi ugotovitve nepravilnosti iz točke 1.18 zgoraj, saj Komisija verjetno ne bi ukrepala, preden Sodišče prve stopnje ne bi izdalo sodbe v zadevi Bavarian Lager proti Komisiji (T-194/04).

1.20 Glede na navedeno varuh človekovih pravic meni, da ni razlogov za nadaljnjo preiskavo pritožnikove trditve. Iz istih razlogov varuh človekovih pravic meni, da ni potrebe po nadaljnji preiskavi pritožnikove trditve, da bi morala Komisija prenehati s svojo prakso, da v dokumentih, do katerih ima javnost dostop, izbriše imena lobistov, s katerimi sodeluje pri izmenjavi informacij in sodelovanju prek korespondence ali sestankov.

1.21 Ko bo Sodišče prve stopnje izreklo sodbo v zadevi T-194/04, Bavarian Lager proti Komisiji, in bo Komisija v zvezi s tem ukrepala, lahko pritožnik razmisli o vložitvi nove pritožbe pri varuhu človekovih pravic.

2 Sklepna ugotovitev

Varuh človekovih pravic na podlagi preiskav te pritožbe in iz razlogov, navedenih v točkah 1.19 in 1.20 zgoraj, meni, da ni razlogov za nadaljnjo obravnavo zadeve. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Komisije.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS


(1) UL 2001, L 145, str. 43.

(2) UL 2001, L 8, str. 1.

(3) Glej uvodno izjavo 72 Direktive 95/46/ES in uvodno izjavo 7 Uredbe 45/2001.

(4) Zadeva BAT proti Komisiji (T-170/03), tožba vložena 14. maja 2003; zadeva T-161/04, Valero Jordana proti Komisiji, tožba vložena 26. aprila 2004; in z dne 27. maja 2004 v zadevi Bavarian Lager proti Komisiji (T-194/04).

(5) Glej uvodno izjavo 72 Direktive 95/46/ES in uvodno izjavo 7 Uredbe 45/2001.

(6) Združene zadeve C-465/00, C-138/01 in C-139/01, Österreichischer Rundfunk in drugi, Recueil 2003, str. I-4989, točka 73.

(7) Varuhinja človekovih pravic razume, da se Komisija sklicuje na člen 8(b) Uredbe 45/2001.

(8) Varuhinja človekovih pravic razume, da se Komisija sklicuje na člen 8(b) Uredbe 45/2001.

(9) V letnem poročilu ENVP za leto 2006, navedenem v točki 3.4, str. 48, je navedeno, da „se je ENVP marca 2006 odločil posredovati v podporo sklepom pritožnikov v treh zadevah pred Sodiščem prve stopnje o razmerju med dostopom javnosti do dokumentov in varstvom podatkov“. Tri zadeve so zadeva BAT proti Komisiji (T-170/03), tožba vložena 14. maja 2003; zadeva T-161/04, Valero Jordana proti Komisiji, tožba vložena 26. aprila 2004; in z dne 27. maja 2004 v zadevi Bavarian Lager proti Komisiji (T-194/04).

(10) UL L 145, str. 43.

(11) UL 2001, L 8, str. 1.

(12) Glej uvodno izjavo 72 Direktive 95/46/ES in uvodno izjavo 7 Uredbe 45/2001.

(13) Zadeva BAT proti Komisiji (T-170/03), tožba, vložena 14. maja 2003; zadeva T-161/04, Valero Jordana proti Komisiji, tožba vložena 26. aprila 2004; in z dne 27. maja 2004 v zadevi Bavarian Lager proti Komisiji (T-194/04).

(14) Glej uvodno izjavo 72 Direktive 95/46/ES in uvodno izjavo 7 Uredbe 45/2001.

(15) Sodba z dne 23. oktobra 2003 v združenih zadevah Österreichischer Rundfunk in drugi (C-465/00, C-138/01 in C-139/01, Recueil, str.

(16) Varuh človekovih pravic razume, da se Komisija sklicuje na člen 8(b) Uredbe 45/2001.

(17) Varuh človekovih pravic razume, da se Komisija sklicuje na člen 8(b) Uredbe 45/2001.

(18) Informativni dokument št. 1 z dne 1. julija 2005 je na voljo na spletni strani ENVP (http://www.edps.europa.eu) pod rubriko "Publications"/"Papers".

(19) UL 2007, C 27, str. 21.

Kaj menite o tem samodejnem prevodu? Pošljite nam vaše mnenje.