Strasbourg, 17. julija 2008

Spoštovani gospod K.,

Z dopisom z dne 25. februarja 2005 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo proti Evropski komisiji. Vaša pritožba se je nanašala na to, kako je Komisija obravnavala pritožbo zaradi kršitve, ki ste jo vložili proti Grčiji v zvezi z gradnjo tramvaja v Atenah. Dne 11. aprila 2005 sem začel preiskavo vaše pritožbe.

junija 2005 sem prejel mnenje Komisije o pritožbi. Dne 27. septembra 2005 sem prejel vaše pripombe na to mnenje. Dne 7. decembra 2006 sem podal predlog sporazumne rešitve v zvezi z enim vidikom vaše pritožbe. Dne 7. februarja 2007 sem prejel odgovor Komisije na ta predlog. Z dopisom z dne 18. junija 2007 ste predložili pripombe na odgovor Komisije. Poslali ste mi tudi nekaj dodatnih pisem v zvezi z vašim primerom.

Pišem vam, da vas obvestim o izidu mojih poizvedb v zvezi z vašo pritožbo. Opravičujem se za zamudo pri obravnavi vašega primera.

PRITOŽBA

Z dopisom z dne 29. maja 2002 je pritožnik pri Predstavništvu Evropske komisije v Grčiji vložil pritožbo na podlagi člena 226 proti grškim organom zaradi kršitve okoljske zakonodaje Skupnosti. Ta pritožba se je nanašala na načrtovani projekt gradnje tramvaja na območju Aten. Projekt je sofinancirala EU. Pritožnik je v pritožbi na podlagi člena 226 trdil, da je bilo poročilo o presoji vplivov na okolje (v nadaljnjem besedilu: PVO) za projekt vsebinsko pomanjkljivo, in je priložil opombo, v kateri so bile navedene ustrezne pomanjkljivosti in pomanjkljivosti. V zvezi s tem je poudaril tudi, da ni bila opravljena nobena študija o priporočljivosti projekta in da je bila analiza stroškov in koristi opravljena po presoji vplivov na okolje. Nazadnje je trdil, da državljani niso bili obveščeni in da zadevna javnost projekta ni odobrila.

Kot je navedeno v dopisu pritožnika Komisiji z dne 22. februarja 2005, ki ga pritožnik ni izpodbijal, (a) je Komisija v dopisu z dne 12. julija 2002 odgovorila, da bo pritožnikova pritožba na podlagi člena 226 preučena v skladu z Direktivo Sveta 85/337/EGS z dne 27. junija 1985 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje, kakor je bila spremenjena (1) (v nadaljnjem besedilu: Direktiva), in da ga bodo službe Komisije obveščale o nadaljnjih ukrepih v zvezi z njegovim primerom; in (b) Generalni sekretariat Komisije je s pismom z dne 26. julija 2002 obvestil pritožnika, da bo Komisija poskušala sprejeti odločitev o njegovi pritožbi v roku enega leta.

Generalni direktorat Komisije za okolje ("DG Env") je v pismu z dne 23. marca 2004, naslovljenem na pritožnika, navedel, da je zaključil obravnavo njegove pritožbe in Komisiji ne namerava predlagati začetka postopka za ugotavljanje kršitev. Navedlo je, da Direktiva Komisije ne pooblašča za pregled priporočljivosti projekta ali upoštevanja odobrenih okoljskih pogojev za projekt. Poudarila je tudi, da so za oceno kakovosti presoje vplivov projekta na okolje in ustreznosti odobrenih okoljskih pogojev odgovorne države članice. GD Env je dodal, da te zadeve ne spadajo v okvir nadzora Komisije, temveč pristojnih nacionalnih, upravnih in sodnih organov.

GD Env je tudi navedel, da so v skladu z grško zakonodajo projekti, kot je zadevni, predmet presoje vplivov na okolje. Poleg tega je iz njene korespondence z grškimi organi razvidno, da so bile v zvezi z gradnjo in delovanjem projekta izpolnjene postopkovne zahteve, ki jih pravo Skupnosti določa za izvedbo presoje vplivov na okolje. Natančneje, spis študije PVO je bil predložen pristojnemu organu in nato posredovan pristojnim prefekturnim odborom in drugim pristojnim organom, da podajo svoje mnenje. Prefektura Atene je 11. junija 2001 časopisa "Avgi" in "Imerisia" zaprosila za objavo obvestila ter pozvala državljane in njihove predstavniške organe, naj se seznanijo s študijo o presoji vplivov na okolje za projekt. Komisija je zato sklenila, da je bila zadevni javnosti dana možnost, da je obveščena o zahtevi za „soglasje za izvedbo“ navedenega projekta in o vseh pomembnih informacijah o projektu ter da izrazi svoje mnenje, preden je bilo tako soglasje izdano. Nato je bil izdan skupni ministrski sklep, s katerim so bili odobreni okoljski pogoji za projekt. Prefektura Atene je 6. novembra 2001 zaprosila časopis "Imerisia", naj objavi obvestilo, s katerim bo državljane in njihove predstavniške organe obvestila o tej odločitvi. Zato je bila zadevna javnost ustrezno obveščena. Glede na navedeno je GD Env sklenil, da so grški organi v zvezi s postopkom presoje vplivov na okolje izpolnili svoje obveznosti iz Direktive. Zato Direktiva ni bila kršena. V teh okoliščinah je GD Env navedel, da bo Komisiji predlagal, naj zadevo zaključi. Če pa je bil pritožnik seznanjen z drugimi elementi, ki bi lahko dokazali obstoj kršitve, je bil pozvan, naj GD Env predloži ustrezne pripombe v štirih tednih od datuma, ko je bil poslan njegov dopis.

GD Env je z dopisom z dne 19. oktobra 2004 pritožnika obvestil, da se je Komisija po njegovem dopisu z dne 23. marca 2004 13. oktobra 2004 odločila zaključiti zadevo in da se lahko ponovno obrne na Komisijo v zvezi z zadevo, če bi našel nove elemente, ki bi dokazovali kršitev.

Z dopisom z dne 19. novembra 2004 je pritožnik zaprosil GD Env, naj navede razloge za zgoraj navedeno odločitev Komisije. Poudarila je, da ni bila seznanjena z njenim dopisom z dne 23. marca 2004, navedenim v njenem dopisu z dne 19. oktobra 2004. Postavil je tudi nekatera vprašanja, med drugim v zvezi s časom, ki ga je Komisija potrebovala za dokončanje preučitve zadeve.

GD Env je odgovoril z dopisom z dne 10. decembra 2004. Svojemu dopisu je priložila kopijo svojega dopisa pritožniku z dne 23. marca 2004, ki je vseboval obrazložitev odločitve Komisije, da zaključi primer. GD Env je poleg tega navedel, da je v zvezi s trajanjem preučitve zadeve županu Palaia Falira poslal ustrezen dopis z dne 15. septembra 2003 ter pritožnika obvestil o zadevi in njegovih stališčih na sestanku 2. februarja 2004 in v dopisu z dne 23. marca 2004.

Pritožnik je odgovoril z dopisom z dne 22. februarja 2005 in se pritoževal nad utemeljitvijo odločitve Komisije, da zaključi primer. Trdil je, da zahteve Direktive glede potrebe po obveščanju zadevne javnosti in posvetovanju z njo (členi 5, 6 in 9) v zadevnem projektu niso bile upoštevane. Napovedi v zvezi s presojo vplivov na okolje, objavljene v časopisih Avgi in Imerisia 12. junija 2001, so bile napačne, saj (i) so bile objavljene na straneh časopisov z bilancami stanja družb in razpisi za dražbe ali javne razpise; (ii) "Imerisia" je finančni časopis, tako "Avgi" kot "Imerisia" pa imata nacionalno, vendar zelo omejeno kroženje (vsaka približno 1 750 izvodov); (iii) del tramvaja bi bil zgrajen v Neo Faliru, ki je del območja Pireja, zato bi moralo biti ime projekta, kot je bilo napovedano, "tramvaj na območjih Aten in Pireja" (in ne "tramvaj na območju Aten"); (iv) zato bi morala podobna obvestila objaviti tudi prefektura Pirej; (v) javnost je bila pozvana, naj se seznani s presojo vplivov na okolje, ne pa da o njej izrazi svoja stališča; (vi) v nobenem od osmih lokalnih časopisov Palaio Faliro ni bila objavljena nobena objava, v Palaio Faliro ni bila organizirana nobena razstava z risbami, tabelami, modeli itd. in izvedena ni bila nobena raziskava javnega mnenja. Poleg tega skoraj 70 000 njenih prebivalcev ni bilo povabljenih k predložitvi pisnih predlogov. Pritožnik je v zvezi s tem navedel, da skupni ministrski sklep 75308/5512/1990, s katerim je bila prenesena Direktiva, ne predvideva zagotavljanja informacij javnosti drugače kot z objavo v lokalnem tisku. Pritožnik je menil, da je neustrezna tudi druga objava, ki je bila objavljena samo v "Imeriziji" 7. novembra 2001 in se je nanašala na skupno ministrsko odločbo, s katero so bili odobreni okoljski pogoji za projekt.

Pritožnik je nadalje opozoril, da tudi če bi eden od zadevnih državljanov obiskal prefekturo, da bi bil obveščen o projektu, bi lahko zelo malo sklepal iz tehnične študije o presoji vplivov na okolje, sestavljene iz več sto strani, ki ji ni bil priložen netehnični povzetek njene vsebine.

Poleg tega svet prefekture pristojnemu direktoratu ministrstva za okolje, načrtovanje in javna dela ni predložil stališč javnosti o projektu skupaj z lastnim mnenjem, kot to zahteva zadevna grška zakonodaja. Zato se je neobstoj odgovora svetov prefektur Aten in Pireja v skupni ministrski odločbi, s katero je bila odobrena PVO, samovoljno štel za pozitivno mnenje javnosti glede gradnje tramvaja.

Poleg tega je bila tramvajska proga, določena v odobreni študiji o presoji vplivov na okolje, naknadno spremenjena v več točkah. Ocena bi torej morala biti ponovno odobrena, potem ko je bila zadevna javnost ustrezno obveščena. Pritožnik je navedel, da to ni bilo storjeno, ker so se grški organi mudili, da bi dokončali gradnjo projekta za vsako ceno pred olimpijskimi igrami.

Pritožnik je izrazil začudenje, da je GD Env menil, da so grški organi izpolnili svoje obveznosti iz Direktive. Izpodbijal je tudi pravilnost argumenta Komisije iz njenega dopisa z dne 23. marca 2004, da mnenje prefekturnega odbora ni zavezujoče, pri čemer je opozoril, da člen 8 Direktive zahteva, da „je treba informacije, zbrane v skladu s členi 5, 6 in 7, upoštevati v postopku izdaje soglasja za izvedbo“.

Nazadnje je pritožnik podal več pripomb o vprašanju pravočasnosti odločitve Komisije o njegovi pritožbi na podlagi člena 226 in o nekaterih zadevah, ki se nanašajo na njegovo korespondenco s Komisijo.

Pritožnik je nato v zvezi s tem vložil pritožbo pri Evropskem varuhu človekovih pravic.

Z dopisom z dne 5. aprila 2005 je Komisija odgovorila na dopis pritožnika z dne 22. februarja 2005. Komisija se je najprej sklicevala na vprašanje trajanja obravnave zadeve in odgovorila na eno od pripomb pritožnika v zvezi s sklicevanji na spletne strani, ki vsebujejo okoljsko zakonodajo Skupnosti, ki mu jo je dala. Kar zadeva vsebino zadeve, je Komisija ugotovila, da Direktiva nalaga obveznost obveščanja javnosti in posvetovanja z njo, vendar prepušča državam članicam, da same določijo posebne načine tega obveščanja in posvetovanja. Direktiva spodbuja sodelovanje javnosti v postopku odločanja o okoljskih vprašanjih, vendar mnenje, ki ga izrazi javnost, za upravo ni zavezujoče. Zato zavrnitev projekta s strani zadevne javnosti ne more pomeniti kršitve prava Skupnosti. Vendar sodelovanje javnosti v postopku presoje vplivov na okolje državljanom omogoča, da izpodbijajo materialno ali postopkovno zakonitost upoštevnih odločb s sodnimi ali drugimi postopki. Državljani Palaio Faliro, ki so bili očitno obveščeni o skorajšnji gradnji tramvajskega projekta, so namreč zadevo predložili pristojnemu nacionalnemu sodišču, in sicer Consiglio di Stato (državni svet), ki je njihovo prošnjo zavrnil kot neutemeljeno in med drugim odločil, da so bile zahteve glede obveščanja javnosti iz grške zakonodaje spoštovane.

Z dopisom z dne 27. maja 2005 je pritožnik podal številne pripombe na vsebino dopisa Komisije z dne 5. aprila 2005, v katerih je izpodbijal njegovo pravilnost. Komisija je odgovorila z dopisom z dne 11. julija 2005, pritožnik pa z dopisom z dne 27. julija 2005.

Z dopisom z dne 25. februarja 2005 je pritožnik vložil to pritožbo. Navedel je, da je Komisija napačno in prepozno zavrnila njegovo pritožbo na podlagi člena 226, in tej pritožbi priložil ustrezno korespondenco s Komisijo. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo v zvezi z naslednjimi trditvami pritožnika:

1. Komisija ni ustrezno obravnavala njegove pritožbe na podlagi člena 226 z dne 29. maja 2002 v zvezi z morebitno kršitvijo Direktive 85/337/EGS s strani grških organov v zvezi s tramvajskim projektom v Atenah.
2. Komisija je bila kriva zamude, ki bi se ji bilo mogoče izogniti, pri obravnavi njegove pritožbe na podlagi člena 226.

V zvezi s prvo trditvijo je pritožnik zlasti trdil, da Komisija ni ustrezno upoštevala zahtev Direktive glede: (a) možnost, da zadevna javnost izrazi svoje mnenje pred začetkom projekta; in (b) presojo vplivov na okolje, za katero pritožnik meni, da je neustrezna. Pritožnik je tudi trdil, da Komisija ni ustrezno utemeljila svoje odločitve o zaključku zadeve.

Poizvedba

Mnenje Komisije

Komisija je v svojem mnenju v zvezi s prvo trditvijo pritožnika podala naslednje pripombe.

Predmet pritožnikove pritožbe v skladu s členom 226, in sicer odobritev projekta gradnje tramvaja v Atenah, je bil že predmet sodnega postopka pred grškim državnim svetom na plenarnem zasedanju. Komisija je navedla, da je nacionalni sodnik, ki je prav tako pristojen za uporabo prava Skupnosti, kot neutemeljen zavrnil predlog za razglasitev ničnosti odločbe o odobritvi projekta.

V zvezi z različnimi argumenti pritožnika je Komisija opozorila na pripombe, ki jih je podala v korespondenci z njim. Komisija je ugotovila, da Direktiva določa vrsto postopkov, ki jih je treba upoštevati v okviru presoje vplivov na okolje za nekatere projekte, ki bodo verjetno pomembno vplivali na okolje. Vendar Direktiva Komisiji ne podeljuje pristojnosti za posredovanje v zvezi s primernostjo projekta ali za pregled kakovosti študije PVO in ustreznosti pogojev, določenih za projekt.

V zadevnem primeru je bila za projekt opravljena presoja vplivov na okolje v smislu Direktive in upoštevani so bili postopki iz Direktive. Ob koncu postopka presoje vplivov na okolje je bil sprejet skupni ministrski sklep 105061/29.8.2001, s katerim so bili odobreni okoljski pogoji projekta. Javnost je bila obveščena in je imela možnost izraziti svoje mnenje pred končno odobritvijo projekta. Poleg tega so pristojni organi po odobritvi projekta obvestili javnost in ji dali na voljo vse potrebne informacije.

Komisija je zato sklenila, da je ustrezno upoštevala zahteve Direktive in ustrezno obrazložila svojo odločitev o zaključku zadeve.

Komisija je predložila tudi pripombe na drugo pritožnikovo trditev, ki jo je zavrnila.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je v svojih pripombah glede mnenja Komisije o vsebini zadeve in njene odločitve, da jo zaključi, na kratko navedel naslednje pripombe. V zvezi s trditvijo Komisije, ki se nanaša na sodbo grškega državnega sveta, je pritožnik opozoril, da je Komisija to trditev prvič navedla v svojem dopisu z dne 5. aprila 2005, in sicer šest mesecev po zavrnitvi njegove pritožbe na podlagi člena 226, kar kaže, da njegova pritožba ni bila zavrnjena na podlagi te trditve. V zvezi s tem se je skliceval na svoj dopis z dne 27. maja 2005, v katerem je obravnaval to trditev. Opozoril je, da grški državni svet ni odobril gradnje tramvajskega projekta in da je zavrnil le predlog za razglasitev ničnosti ministrske odločbe o odobritvi študije PVO, na podlagi katere je bilo izdano soglasje za izvedbo projekta. Pritožnik je nadalje opozoril, da se je državni svet v nasprotju s trditvami Komisije strinjal, da zadevna javnost ni bila obveščena o študiji PVO.

Pritožnik je priznal, da Komisija ni pristojna za odločanje o priporočljivosti projekta javnih del ali za pregled kakovosti študije presoje vplivov na okolje. Vendar tega ni zahteval. Nasprotno pa mora Komisija preveriti, ali so bile spoštovane postopkovne zahteve, določene v Direktivi.

V zvezi s trditvijo Komisije, da je bila javnost obveščena in je imela možnost izraziti svoje mnenje pred končno odobritvijo projekta, je pritožnik ugotovil, da je Komisija ponovila to izjavo, ne da bi predložila kakršne koli podporne dokaze, kar pomeni, da javnost projektu ni nasprotovala. Pritožnik je trdil, da Komisija ni upoštevala nasprotnih dokazov iz njegovih dopisov z dne 22. februarja, 27. maja 2005 in 27. julija 2005.

Pritožnik je podal tudi pripombe na del mnenja Komisije v zvezi z njegovo drugo trditvijo.

Prizadevanja varuha človekovih pravic za dosego sporazumne rešitve

Po skrbni obravnavi mnenja in pripomb varuh človekovih pravic ni bil zadovoljen, da se je Komisija ustrezno odzvala na pritožnikovo prvo trditev. Na podlagi utemeljene analize pomembnih vprašanj (glej točko 1.2 in naslednje točke tega sklepa) je tako Komisiji predlagal sporazumno rešitev v skladu s členom 3(5) statuta varuha človekovih pravic. Natančneje, varuhinja človekovih pravic je predlagala, da bi Komisija lahko (a) preučila pritožnikove argumente v zvezi z ustreznostjo in primernostjo presoje vplivov na okolje za zadevni projekt; (b) glede na objave v časopisih "Avgi" in "Imerisia" ponovno preuči svoje stališče, da ni bilo kršitve (določb členov 6(2-3) in 9) Direktive.

Komisija je v svojem odgovoru na predlog varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev predstavila svoja stališča o zgoraj navedenih vprašanjih. Pritožnik je v svojih pripombah na odgovor Komisije izrazil nestrinjanje s stališči Komisije in vztrajal pri svoji pritožbi.

ODLOČBA

1 Trditev, da Komisija ni ustrezno obravnavala vsebine pritožnikove pritožbe na podlagi člena 226

1.1 V zvezi s svojo prvo trditvijo je pritožnik zlasti trdil, da Komisija ni ustrezno upoštevala zahtev Direktive Sveta 85/337/EGS z dne 27. junija 1985 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje, kakor je bila spremenjena (2) (v nadaljevanju: Direktiva), glede: (a) možnost, da zadevna javnost izrazi svoje mnenje pred začetkom projekta; in (b) presojo vplivov na okolje, za katero pritožnik meni, da je neustrezna. Pritožnik je tudi trdil, da Komisija ni ustrezno utemeljila svoje odločitve o zaključku zadeve. Komisija, ki je menila, da se Direktiva uporablja v zadevi (3), je zavrnila te argumente in trditev pritožnika.

1.2 Varuh človekovih pravic je v ustreznem delu svoje analize, ki ga vsebuje njegov predlog sporazumne rešitve v tej zadevi, najprej opozoril, da Direktiva v ustreznem delu določa:

„Člen 3

Presoja vplivov na okolje na primeren način glede na vsak posamezen primer in v skladu s členi 4 do 11 opredeli, opiše in presodi neposredne in posredne vplive projekta na naslednje dejavnike:

človeška bitja, živalstvo in rastlinstvo;
- tla, voda, zrak, podnebje in pokrajina;
materialne dobrine in kulturno dediščino;
- medsebojni vpliv dejavnikov, navedenih v prvi, drugi in tretji alinei.

ČLEN 5

1. Pri projektih, za katere je treba v skladu s členom 4 opraviti presojo vplivov na okolje v skladu s členi 5 do 10, države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da nosilec projekta v ustrezni obliki priskrbi informacije, določene v Prilogi IV, če:

(a) države članice menijo, da so informacije pomembne za dano fazo postopka izdaje soglasja in za posebne značilnosti določenega projekta ali vrste projekta ter okoljskih značilnosti, ki bodo verjetno prizadete;

(b) države članice menijo, da se lahko od nosilca projekta upravičeno zahteva, da zbere te informacije, med drugim ob upoštevanju trenutnega znanja in metod ocenjevanja.

2. (...)

3. Informacije, ki jih mora nosilec projekta zagotoviti v skladu z odstavkom 1, vključujejo vsaj:

- opis projekta, ki vsebuje informacije o lokaciji, zasnovi in velikosti projekta,
- opis predvidenih ukrepov za preprečitev, zmanjšanje in po možnosti odpravo pomembnih škodljivih vplivov,
- podatke, potrebne za opredelitev in presojo glavnih vplivov, ki jih bo projekt verjetno imel na okolje,
- opis glavnih alternativ, ki jih je preučil nosilec projekta, in navedbo glavnih razlogov za njegovo izbiro ob upoštevanju vplivov na okolje,
- netehnični povzetek informacij, navedenih v prejšnjih alineah.

4. (...)

ČLEN 6

1. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da imajo organi, ki jih bo projekt verjetno zadeval zaradi njihovih posebnih okoljskih odgovornosti, možnost izraziti svoje mnenje o informacijah, ki jih je predložil nosilec projekta, in o zahtevi za soglasje za izvedbo. V ta namen države članice imenujejo organe, s katerimi se je treba posvetovati, bodisi na splošno bodisi za vsak primer posebej. Informacije, zbrane v skladu s členom 5, se posredujejo tem organom. Podrobno ureditev posvetovanja določijo države članice.

2. Države članice zagotovijo, da so vse zahteve za soglasje za izvedbo in vse informacije, zbrane v skladu s členom 5, dane na voljo javnosti v razumnem roku, da se zadevni javnosti omogoči, da izrazi svoje mnenje pred izdajo soglasja za izvedbo.

3. Podrobno ureditev za tako obveščanje in posvetovanje določijo države članice, ki lahko glede na posebne značilnosti zadevnih projektov ali območij zlasti:

določiti zadevno javnost,
- določiti kraje, kjer je mogoče vpogledati v informacije,
- določiti način obveščanja javnosti, na primer z objavo računov v določenem polmeru, objavo v lokalnih časopisih, organizacijo razstav z načrti, risbami, tabelami, grafi, modeli,
- določiti način posvetovanja z javnostjo, na primer s pisnimi vlogami, z javno poizvedbo,
- določiti ustrezne roke za različne faze postopka, da se zagotovi sprejetje odločitve v razumnem roku.

ČLEN 8

Rezultate posvetovanj in informacije, zbrane v skladu s členi 5, 6 in 7, je treba upoštevati v postopku izdaje soglasja za izvedbo.

ČLEN 9

1. Ko je sprejeta odločitev o izdaji ali zavrnitvi soglasja za izvedbo, pristojni organ ali organi o tem obvestijo javnost v skladu z ustreznimi postopki in dajo javnosti na voljo naslednje informacije:

- vsebino odločbe in vse z njo povezane pogoje,
- glavne razloge in premisleke, na katerih temelji odločba,
- po potrebi opis glavnih ukrepov za preprečevanje, zmanjševanje in po možnosti izravnavo večjih škodljivih učinkov. (...)"

Varuhinja človekovih pravic je nato opozorila na naslednje. Komisija je poudarila, da ji Direktiva ne daje pristojnosti za pregled kakovosti študije PVO. To je res. Vendar se ne postavlja vprašanje, ali ta direktiva daje Komisiji zgoraj navedeno pristojnost, ampak ali je Komisija pri ustreznem izpolnjevanju svojih odgovornosti v skladu s členom 226 Pogodbe ES pristojna za preverjanje, ali je država članica izpolnila obveznosti, ki ji jih nalaga Direktiva v zvezi z ustreznostjo in primernostjo presoje vplivov na okolje za zadevni projekt. Komisija je sama jasno menila, da ima tako pristojnost, saj je pred Sodiščem sprožila postopek zaradi neizpolnitve obveznosti proti državi članici prav v zadevi, v kateri je menila, da presoja vplivov določenega projekta na okolje ne izpolnjuje teh zahtev (4). V tem primeru je Sodišče preučilo argumente Komisije glede na člene 2, 3, 5 in 8 Direktive in sklenilo, da je vloga Komisije neutemeljena, ker bi morala Komisija „določiti, v katerih specifičnih točkah zahteve Direktive niso bile izpolnjene v postopku za izdajo soglasja za zadevni projekt, in bi morala predložiti ustrezne dokaze o neskladnosti“.

Poleg tega je varuh človekovih pravic pripomnil, da so cilji Direktive bolje izpolnjeni, kadar so argumenti v zvezi z ustreznostjo in primernostjo presoje vplivov na okolje, ki so podani glede na določbe členov 3 in 5 Direktive, predloženi pristojnim nacionalnim organom in jih ti obravnavajo v okviru postopka izdaje soglasja za izvedbo v skladu s členoma 6 in 8 Direktive. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da mora Komisija kot varuhinja Pogodbe zagotoviti skladnost s členom 8 Direktive. Glede na zgoraj navedeno obveznost bi morala Komisija skrbno obravnavati trditev iz pritožbe na podlagi člena 226, da je država članica izdala soglasje za izvedbo v nasprotju s členom 8, in sicer da država članica ni upoštevala rezultatov nekaterih posvetovanj in posebnih informacij, zbranih v skladu s členi 5–7, ter zlasti informacij in mnenj, ki jih je predložila javnost v zvezi z ustreznostjo in ustreznostjo presoje vplivov na okolje, ki jih je predložil nosilec projekta.

Kadar pa se trditve o neskladnosti z določbami členov 3 in 5 Direktive predložijo neposredno Komisiji prek pritožbe zaradi kršitve iz člena 226, se lahko pregled ustreznosti in primernosti presoje vplivov na okolje, ki ga opravi Komisija, glede na znanstveno in tehnično naravo njene vsebine običajno omeji na preverjanje, ali je država članica storila očitno napako pri presoji, ko je menila, da presoja vplivov na okolje izpolnjuje zahteve iz členov 3 in 5 Direktive. Tako napako je na primer mogoče ugotoviti, če presoja vplivov na okolje ne vključuje, kot je trdil pritožnik v zvezi s presojo vplivov zadevnega projekta na okolje, netehničnega povzetka informacij iz prvih štirih alinej člena 5(3) Direktive, čeprav se tak povzetek zahteva v skladu s peto alineo člena 5(3).

Varuhinja človekovih pravic je nadalje opozorila, da Direktiva zajema „spremembe razvojnih projektov“, kot so tramvaji, saj bi bil njen namen ogrožen, če bi se „spremembe razvojnih projektov“ razlagale tako, da se nekatera dela lahko izognejo zahtevi po presoji vplivov na okolje, kadar bi zaradi svoje narave, velikosti ali lokacije verjetno pomembno vplivala na okolje (6). V tem primeru je pritožnik trdil, da je bila tramvajska proga, določena v odobreni študiji o presoji vplivov na okolje, naknadno spremenjena v več točkah, zato bi bilo treba opraviti novo presojo vplivov na okolje. Vendar Komisija tega vprašanja ni obravnavala.

Glede na navedeno je varuh človekovih pravic v analizi, ki jo je vseboval njegov predlog sporazumne rešitve, sklenil, da Komisija ni dokazala, da je ustrezno preučila pritožnikove argumente v zvezi z ustreznostjo in primernostjo presoje vplivov na okolje za zadevni projekt in da bi to lahko bil primer nepravilnosti. V skladu s tem je varuhinja človekovih pravic predlagala, da bi Komisija lahko preučila pritožnikove argumente v zvezi z ustreznostjo in primernostjo presoje vplivov na okolje za zadevni projekt.

1.3 Komisija je v ustreznem delu odgovora na predlog varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev opozorila zlasti na naslednje. Pritožnik je na podlagi lastnih tehničnih in znanstvenih ocen projekta navedel več argumentov proti presoji vplivov zadevnega projekta na okolje. Presoja vplivov na okolje je vsebovala netehnični povzetek projekta. Pri tem ne gre za primer, v katerem bi pristojni nacionalni organ storil očitno napako pri presoji v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti, ki izhajajo iz členov 3 in 5 Direktive, temveč za primer, v katerem bi morala Komisija opraviti oceno znanstvene in tehnične kakovosti študije PVO(7).

Pritožnik je v svojih pripombah na odgovor Komisije navedel več točk, v katerih je izrazil svoje nestrinjanje z utemeljitvijo Komisije. Vendar ni navedel nobenih konkretnih in ustrezno utemeljenih argumentov, s katerimi bi prepričljivo izpodbijal stališče Komisije, da ne gre za primer, v katerem bi pristojni nacionalni organ storil očitno napako pri presoji v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti iz členov 3 in 5 Direktive.

1.4 Komisija je v odgovoru na predlog varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev navedla zlasti naslednje pripombe v zvezi s trditvijo pritožnika, da je bila tramvajska proga, določena v odobreni študiji o presoji vplivov na okolje, pozneje v več točkah spremenjena in bi bilo zato treba izvesti novo presojo vplivov na okolje. V skladu s točko 13 Priloge II k Direktivi bi bila za spremembe že odobrenega projekta potrebna ustrezna presoja vplivov na okolje, če bi lahko imele pomembne škodljive vplive na okolje. V zvezi s tem imajo pristojni nacionalni organi določeno polje proste presoje. Da bi Komisija dokazala, da so nacionalni organi v takem okviru storili očitno napako pri presoji, mora predložiti konkretne dokaze za ugotovitev znatnih škodljivih vplivov na okolje zaradi sprememb. Splošni argumenti pritožnika o spremembi tramvajske proge v zvezi s tem niso bili zadostni.

Pritožnik v svojih pripombah na odgovor Komisije ni bil zadovoljen s pristopom Komisije in je navedel več točk v podporo zgoraj navedenemu argumentu.

Varuh človekovih pravic ugotavlja, da se zdi, da pritožnik prej ni predložil zgoraj navedenega argumenta pristojnim nacionalnim organom, ki bi lahko zadevo preučili in podali ustrezna pojasnila. Nasprotno, zdi se, da jo je predložil neposredno Komisiji. Argument je bil oblikovan na splošno. Vendar je presoja, ali imajo lahko spremembe v že odobrenem projektu, kot so te, na katere se nanaša, " pomembne škodljive vplive na okolje" v smislu točke 13 Priloge II k Direktivi, v veliki meri odvisna od natančne vsebine teh sprememb in običajno vključuje ocene, ki temeljijo na ustreznih okoljskih podatkih.

V zvezi s tem je Sodišče Evropske unije razsodilo naslednje. Prvič, Sodišče je pojasnilo, kaj je potrebno za dokaz, da so nacionalni organi prekoračili meje svoje diskrecijske pravice s tem, da niso zahtevali izvedbe presoje vplivov na okolje pred izdajo soglasja za določen projekt. V zvezi s tem se Komisija ne more omejiti na splošne trditve, ne da bi predložila konkretne dokaze, s katerimi bi dokazala, da so zadevni nacionalni organi s tem, da so dali soglasje za projekt, storili očitno napako pri presoji. Drugič, Komisija mora predložiti vsaj nekaj dokazov o vplivih, ki jih bo projekt verjetno imel na okolje (8). To pomeni, da se je Komisija lahko razumno odločila, da ne bo sprejela nadaljnjih ukrepov v zvezi z zgoraj navedeno splošno trditvijo pritožnika, ki je niso spremljali zadostni ustrezni podatki o naravi zadevnih sprememb in zlasti njihovih verjetnih vplivih na okolje (9). V teh okoliščinah je zgoraj navedeni pristop Komisije v njenem odgovoru na predlog varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev razumen.

1.5 Poleg tega je varuh človekovih pravic v analizi, ki jo vsebuje njegov predlog sporazumne rešitve, opozoril, da morajo države članice v skladu z direktivo zagotoviti, da so vse zahteve za izvedbo in vse informacije, zbrane v skladu s členom 5, na voljo javnosti, da se zadevni javnosti omogoči, da izrazi svoja stališča pred izdajo soglasja za izvedbo (člen 6(2) direktive). Poleg tega je treba ta stališča upoštevati v postopku izdaje soglasja za izvedbo (člen 8 Direktive). Čeprav podrobno ureditev obveščanja javnosti in posvetovanja z njo določijo države članice (člen 6(3) Direktive), je treba diskrecijsko pravico, ki jo imajo države članice v zvezi s tem, izvajati na način, ki je skladen z namenom določb členov 6(2) in 8 Direktive ter potrebo po zagotovitvi njihovega „uporabnega učinka“ (effet utile). To pomeni, da država članica presega meje svoje upoštevne diskrecijske pravice, kadar njena ureditev glede načina obveščanja zadevne javnosti ni razumno primerna za doseganje cilja (a) seznanitve zadevne javnosti s projektom in njegovimi vplivi na okolje na podlagi posebnih informacij ter (b) omogočanja ustrezne priprave in izražanja mnenja pred izdajo soglasja za izvedbo.

Podobno člen 9 Direktive prepušča državam članicam nalogo, da določijo "ustrezne postopke" za obveščanje javnosti o odločitvi o izdaji soglasja za izvedbo. Vendar se postopki, ki niso razumno primerni za predvideni namen obveščanja zadevne javnosti o taki odločitvi, ne morejo šteti za "ustrezne" v smislu člena 9.

V obravnavani zadevi je Komisija v bistvu menila, da glede na napovedi v časopisih „Avgi“ in „Imerisia“, v katerih so bili državljani in njihovi predstavniški organi pozvani, naj se obvestijo o študiji PVO za projekt, ni bilo kršitve določb člena 6(2-3) Direktive. Pritožnik je v bistvu trdil, da te objave niso bile razumno primerne za doseganje zgoraj navedenega cilja, pri čemer je zlasti opozoril, da (i) je „Imerisia“ finančni časopis ter da imata tako „Avgi“ kot „Imerisia“ nacionalno, vendar zelo omejeno kroženje (vsaka približno 1 750 izvodov); (ii) v nobenem od osmih lokalnih časopisov Palaio Faliro ni bila objavljena nobena objava; (iii) čeprav bi bil del tramvaja zgrajen v Neo Faliru, ki je del območja (prefekture) Pireja, je bilo ime projekta, kot je bilo napovedano, preprosto "tramvaj na območju Aten", napovedi pa je objavila le prefektura Aten. Vendar Komisija teh trditev ni posebej obravnavala. Zato se ti argumenti niso zdeli neutemeljeni. Komisija prav tako ni posebej obravnavala trditve pritožnika, da člen 9 Direktive ni bil upoštevan, ker je bila napoved v zvezi s skupnim ministrskim sklepom, s katerim so bili odobreni okoljski pogoji za projekt, objavljena le v „Imeriziji“.

V teh okoliščinah (10) je varuh človekovih pravic menil, da bi lahko to, da Komisija ni posebej obravnavala pritožnikovih argumentov, da zgoraj navedeni sporočili v časopisih "Avgi" in "Imerisia" ne izpolnjujeta zahtev iz členov 6 (2-3) in 9 Direktive, pomenilo nepravilnost. V skladu s tem je varuh človekovih pravic predlagal, da bi lahko Komisija glede na zgoraj navedene objave v časopisih "Avgi" in "Imerisia" ponovno preučila svoje stališče, da ni bilo kršitve (določb členov 6(2-3) in 9) Direktive.

1.6 Komisija je v ustreznem delu odgovora na predlog varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev opozorila zlasti na naslednje. Pravica javnosti do uporabe postopka obveščanja in posvetovanja, kot je določeno v členu 6(2-3) Direktive, je omejena, saj so države članice pooblaščene za določitev posebne vsebine tega postopka. Enako po analogiji velja za člen 9 Direktive. Široka diskrecijska pravica, ki jo imajo države članice v tem okviru, je kljub temu omejena s potrebo po zagotovitvi koristnega učinka Direktive.

V zadevnem primeru je bila javnost obveščena in je imela možnost izraziti svoje mnenje pred odobritvijo projekta. Prefektura Atene je dala študijo o presoji vplivov na okolje na voljo javnosti v svoji stavbi. Obvestil je tudi občine Atene, Nea Smyrni, Palaio Faliro in Glyfada ter objavil v časopisih Avgi in Imerisia. Odločitev o odobritvi projekta je bila objavljena v "Imerisia". Zato Komisija ni imela dovolj elementov za začetek postopka za ugotavljanje kršitev. Poleg tega imajo zgoraj navedeni časopisi dober ugled in nacionalno kroženje. Pogosto se uporabljajo za tovrstno oglaševanje. In ni očitno, da bi lokalni časopisi bolje uresničevali cilje Direktive, saj niso vedno dnevni ter imajo omejeno kroženje in pomen. Poleg tega, ker se projekt ni nanašal le na eno občino, ampak na več občin in v bistvu na celotno območje Aten, se je izbira nacionalnega časopisa zdela upravičena.

Poleg tega je šlo za infrastrukturni projekt, ki je bil poleg tega zelo pomemben, saj je bil povezan z organizacijo olimpijskih iger. Zadevne študije so se začele že leta 1995, leta 2000 pa se je o projektu razpravljalo v grškem parlamentu, ki je sprejel zakon o ustanovitvi subjekta, odgovornega za študije, gradnjo in upravljanje tramvaja. Zato je težko sprejeti, da so grški organi želeli ovirati obveščanje javnosti o projektu. Nasprotno pa je imela aktivna in zainteresirana javnost možnost biti obveščena in zaslišana.

Nazadnje, iz točke 12 sodbe št. 2173/2002 grškega državnega sveta v zvezi s skupno ministrsko odločbo o odobritvi gradnje projekta jasno izhaja, da je bil upoštevan postopek objave te odločbe.

Glede na navedeno je Komisija sklenila, da kršitev členov 6(2–3) in 9 Direktive ni bila ugotovljena.

1.7 Pritožnik je v svojih pripombah na odgovor Komisije utemeljeno izpodbijal njene zgornje ugotovitve. Poudaril je zlasti, da čeprav imajo države članice široko diskrecijsko pravico glede načina obveščanja javnosti in posvetovanja z njo, morajo uporabiti vsaj eno od metod iz člena 6(3) Direktive, kar pa v obravnavani zadevi ni bilo storjeno.

1.8 V zvezi z zadnjo točko, ki jo je navedel pritožnik, varuh ugotavlja naslednje. V skladu s členom 6(2-3) Direktive imajo države članice precejšnjo diskrecijsko pravico glede določitve podrobne ureditve obveščanja javnosti in posvetovanja z njo. Zlasti države članice preprosto "lahko" določijo način obveščanja javnosti, "na primer" na enega od načinov, navedenih v tretji alinei člena 6(3). Zato v nasprotju s trditvami pritožnika državam članicam ni treba upoštevati vsaj enega od teh načinov.

Po drugi strani je treba tudi opozoriti, da je pritožnik Komisijo posebej opozoril na dejstvo, da je grška skupna ministrska odločba 75308/5512/1990 (v nadaljnjem besedilu: skupna ministrska odločba), ki je bila izdana v okviru izvajanja Direktive, določala objavo obvestila o študiji PVO v lokalnem tisku (11). V členu 1 predloga za sprejetje predhodne odločbe je namreč izrecno navedeno, da je namen predloga za sprejetje predhodne odločbe uskladiti grško pravo, med drugim z določbami členov 6 in 9 Direktive. Poleg tega člen 2(2) skupne izjave o upravljanju določa, da je svet prefekture, ki je prejel študijo o presoji vplivov na okolje (od pristojnega oddelka ministrstva za okolje, načrtovanje in javna dela), odgovoren za „objavo obvestila o študiji o presoji vplivov na okolje v lokalnem tisku“ („δημοσίευση στον τοπικό τύπο“). Odgovoren je tudi za objavo povabila državljanom in subjektom, ki jih zastopajo, da se seznanijo s to študijo in predstavijo svoja stališča o njeni vsebini v roku, ki ni daljši od 15 dni od objave. Zato je Grčija uporabila zgoraj navedeno diskrecijsko pravico, ki jo ima na podlagi člena 6(2-3) Direktive, tako da je med drugim zahtevala, da se ustrezna objava opravi v lokalnem tisku. V zvezi s tem je treba tudi opozoriti, da grški državni svet meni, da je ta zahteva bistveni element postopka odobritve zadevnega projekta in da je zaradi nespoštovanja te zahteve odločba o odobritvi (okoljskih pogojev) projekta neveljavna (12). V obravnavanem primeru se zdi, da je bila študija PVO objavljena le v časopisih nacionalnega tiska. Zato je bilo mogoče razumno sklepati, da zgoraj navedena zahteva nacionalne zakonodaje ni bila izpolnjena.

1.9 Vendar tak sklep ne pomeni nujno, da je Komisija s tem, da se je odločila, da v zvezi s tem ne bo začela postopka za ugotavljanje kršitev, storila nepravilnost. V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da ima Komisija diskrecijsko pravico pri odločanju o uvedbi postopka zaradi neizpolnitve obveznosti v skladu s členom 226 Pogodbe ES (13). Varuhinja človekovih pravic meni, da kadar Komisija sprejme to odločitev v zadevi, kakršna je obravnavana, ki se nanaša na skladnost z določbami člena 6(2-3) Direktive, ne bi presegla svoje zgornje diskrecijske pravice, če bi namesto, da bi se osredotočila na to, ali je bila posebna zadevna zahteva veljavne nacionalne zakonodaje spoštovana ali ne, preučila, ali je zadevna država članica ravnala tako, da je zagotovila zadostna jamstva za skladnost z določbami člena 6(2-3) Direktive in potrebo po zagotovitvi njihovega polnega učinka. Zdi se, da je Komisija v obravnavani zadevi storila prav to.

1.10 V zvezi s tem je Komisija v bistvu ugotovila, da ni bilo dokazano, da država članica ni izpolnila svoje obveznosti iz člena 6(2) Direktive, da zadevni javnosti zagotovi možnost, da izrazi svoje mnenje pred sprejetjem odločitve o soglasju za izvedbo. Komisija je ta sklep utemeljila na naslednjih točkah, predstavljenih v točki 1.6 zgoraj: (a) prefektura Aten je dala študijo o presoji vplivov na okolje na voljo javnosti v svoji stavbi; (b) prefektura Atene je obvestila tudi občine Atene, Nea Smyrni, Palaio Faliro in Glyfada; (c) prefektura Atene je objavila v časopisih Avgi in Imerisia, ki imata dober ugled in nacionalno kroženje ter se pogosto uporabljata za tovrstno objavo; (d) ni očitno, da bi lokalni časopisi bolje uresničevali cilje direktive, saj niso vedno dnevni ter imajo omejeno kroženje in pomen; in (e) se je presoja vplivov na okolje nanašala na infrastrukturni projekt velikega pomena, povezan z organizacijo olimpijskih iger; ustrezne študije so se začele že leta 1995, leta 2000 pa se je o projektu razpravljalo v grškem parlamentu.

1.11 Varuh meni, da zgornje točke (a) - (e) očitno ne zadostujejo za dokaz, da je Grčija v zvezi z zadevnim projektom izpolnila svojo pozitivno obveznost iz člena 6(2) Direktive. Koristni učinek te določbe pomeni, da mora biti način obveščanja zadevne javnosti razumno primeren za dosego dvojnega cilja, in sicer seznanitve zadevne javnosti z obstojem in razpoložljivostjo študije PVO ter zagotovitve poštene možnosti, da se ustrezno pripravi in izrazi svoje mnenje pred izdajo soglasja za izvedbo. V zvezi s točko (a) argumentacije Komisije zadostuje ugotovitev, da zgolj dejstvo, da je prefektura Atene dala študijo PVO na voljo javnosti, ne zadostuje, če je ne spremljajo ustrezni ukrepi, namenjeni obveščanju zadevne javnosti o obstoju in razpoložljivosti študije PVO ter možnosti, da izrazi svoje mnenje o njej. V zvezi s točko (b) je očitno, da bi lahko bilo zagotavljanje ustreznih informacij občinam, na katere se projekt nanaša, pomembno za izpolnitev obveznosti iz člena 6(1) Direktive. Vendar sam po sebi ni upošteven glede na člen 6(2) Direktive, saj se ne nanaša na zagotavljanje informacij zadevni javnosti. Podobno tudi točka (c) ni prepričljiva. Dejstvo, na katero se sklicuje Komisija brez posebnih podpornih informacij, da sta se ta časopisa pogosto uporabljala za napovedi v zvezi s študijami presoje vplivov na okolje, ni splošno znano in ga je pritožnik izpodbijal, saj je pravilno navedel, da se časopis „Imerisia“ osredotoča predvsem na finančne zadeve. Še pomembneje je, da ni sporno, da imajo časopisi "Avgi" in "Imerisia" nacionalno in precej omejeno kroženje. Tovrstno kroženje verjetno ne bo zagotovilo zadostnega jamstva, da bo zgoraj navedeni dvojni cilj dosežen. Poleg tega je bilo obvestilo v teh časopisih objavljeno samo enkrat. V zvezi s točko (d) Komisija ni ovrgla trditve pritožnika, da obstaja veliko število lokalnih časopisov, ki bi se lahko uporabili za obveščanje javnosti, ki jo projekt zadeva. Poleg tega tudi ob predpostavki, da lokalni tisk verjetno ne bi podpiral ciljev iz člena 6(2), taka točka ne bi upravičevala uporabe drugih sredstev obveščanja, ki ne bi bila razumno primerna za doseganje teh ciljev. Nazadnje, kar zadeva točko (e), zgolj dejstvo, da je bil zadevni projekt velik in da je bil morda o njem javnost obveščena prek parlamentarnih razprav ali medijev, ne more ustvariti domneve, da so bili isti cilji izpolnjeni.

1.12 Glede na navedeno varuh človekovih pravic ugotavlja, da Komisija ni ustrezno obravnavala pritožnikove trditve v zvezi s kršitvijo člena 6(2) Direktive in da ta kršitev, ki pomeni nepravilnost, kljub njegovim prizadevanjem v tej preiskavi ni bila odpravljena. Vendar varuh človekovih pravic ob upoštevanju narave tega primera nepravilnosti, dejstva, da je bila gradnja zadevnega velikega projekta že zdavnaj končana, in diskrecijske pravice Komisije, navedene v točki 1.9, meni, da nadaljnja obravnava zadeve ni upravičena. V skladu s tem bo ta vidik zadeve zaključil z ustrezno kritično pripombo.

1.13 V zvezi s trditvijo pritožnika glede kršitve člena 9 Direktive je Komisija v svojem odgovoru na ustrezni del predloga varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev navedla, da iz točke 12 sodbe 2173/2002 grškega državnega sveta v zvezi z odločbo o odobritvi gradnje projekta jasno izhaja, da so bila spoštovana postopkovna pravila za objavo te odločbe. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je Consiglio di Stato (državni svet) dejansko potrdil, da je bil postopek iz člena 3 JMD, ki se med drugim nanaša na objavo odločbe o odobritvi okoljskih pogojev za projekt v tisku, upoštevan. Člen 3 tega sklepa med drugim določa, da je treba ustrezno obvestilo objaviti v lokalnem tisku. Grški državni svet je prišel do zgornjega sklepa, pri čemer je hkrati navedel, da mu je bila predložena kopija ustreznega časopisa, „kadar ime časopisa [ni bilo] vidno.“Dejansko se zdi, da je bil ta časopis „Imerisia“, ki ima nacionalno in precej omejeno kroženje (glej tudi točko 1.11 zgoraj). Zdi se torej, da se je Komisija oprla na zgoraj navedeno ugotovitev Consiglio di Stato (državni svet), ne da bi ustrezno upoštevala upoštevno pripombo Sodišča. Consiglio di Stato (državni svet) vsekakor ni obravnaval vprašanja, ali je bila zahteva iz člena 9 Direktive izpolnjena.

1.14 Glede na zgoraj navedeno in svojo ustrezno analizo v točki 1.5 te odločbe varuh človekovih pravic ugotavlja, da Komisija ni ustrezno obravnavala pritožnikovega argumenta v zvezi s kršitvijo člena 9 Direktive in da ta pomanjkljivost, ki pomeni nepravilnost, med to preiskavo kljub njegovim nasprotnim prizadevanjem ni bila odpravljena. Vendar ob upoštevanju (i) narave tega primera nepravilnosti; (ii) da je bila gradnja zadevnega velikega projekta zaključena že zdavnaj; in (iii) diskrecijska pravica Komisije, navedena v točki 1.9 zgoraj, varuh človekovih pravic meni, da nadaljnja obravnava zadeve ni upravičena. V skladu s tem bo ta vidik zadeve zaključil z ustrezno kritično pripombo.

2 Trditev o zamudi Komisije pri obravnavi pritožnikove pritožbe zaradi kršitve, ki bi se ji bilo mogoče izogniti

2.1 Priloga k Sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Evropskemu varuhu človekovih pravic o odnosih s pritožnikom v zvezi s kršitvami prava Skupnosti (14) med drugim določa, da "[s]plošno pravilo je, da službe Komisije preučijo pritožbe z namenom, da sprejmejo odločitev o izdaji uradnega opomina ali zaključijo zadevo najpozneje v enem letu od datuma, ko je generalni sekretariat evidentiral pritožbo"(točka 8).

2.2 V obravnavanem primeru se zdi, da je generalni sekretariat Komisije pritožnikovo pritožbo zaradi kršitve evidentiral konec junija ali v začetku julija 2002. Zdi se, da je Komisija poslala svojo oceno pritožniku z dopisom z dne 23. marca 2004 (15). Komisija je v svojem mnenju o pritožbi priznala, da ni stopila v stik z grškimi organi takoj po evidentiranju zadevne pritožbe zaradi kršitve. Dejansko se zdi, da je Komisija od grških organov zahtevala informacije o tej pritožbi šele marca 2003, torej približno devet mesecev po njeni registraciji. Komisija je to zamudo pojasnila s sklicevanjem na delovno obremenitev GD za okolje in z ugotovitvijo, da ta GD obravnava skoraj 50 % pritožb zaradi kršitev, ki jih obravnava Komisija. Vendar to ni zadovoljiva razlaga. Poleg tega, da je oblikovana na splošno, je treba opozoriti, da bi morala Komisija sprejeti ustrezne ukrepe v zvezi z organizacijo in delovanjem GD za okolje, da bi zagotovila, da bo ta GD lahko ustrezno in pravočasno obravnaval veliko število svojih postopkov za ugotavljanje kršitev. Glede na navedeno varuh človekovih pravic zato meni, da je prišlo do neupravičene zamude pri obravnavi pritožnikovega primera s strani Komisije (16). To je bil primer nepravilnosti in varuh človekovih pravic bo v nadaljevanju podal ustrezno kritično pripombo (17).

3 Sklepna ugotovitev

Varuh človekovih pravic je na podlagi svojih preiskav v tej zadevi podal naslednje kritične pripombe:

Iz razlogov, pojasnjenih v točkah 1.5 in 1.11-1.14 zgoraj, Komisija ni ustrezno obravnavala pritožnikovih trditev v zvezi s kršitvijo členov 6(2) in 9 Direktive 85/337. Ta neuspeh pomeni nepravilnost.

Zaradi razlogov, pojasnjenih v točki 2.2 zgoraj, si je Komisija vzela neupravičen čas za obravnavo pritožnikove pritožbe zaradi kršitve. To je bil primer nepravilnosti.

O tem sklepu bo obveščen tudi predsednik Komisije.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) UL L 175, str. 40, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 97/11/ES z dne 3. marca 1997, UL L 73, str. 5.

(2) Glej opombo 1.

(3) Preiskava varuha človekovih pravic se ne nanaša na vprašanje, ali in v kakšnem obsegu se je Direktiva uporabljala za zadevni projekt. Vendar varuh človekovih pravic v zvezi s tem ugotavlja, da je grški državni svet v sodbi 2173/2002 med drugim (odstavek 15) navedel, da je bil del projekta v zvezi s potjo Neo Faliro–Palaio Faliro–Glifada določen v zakonu 1515/1985 (v nadaljnjem besedilu: regulativni načrt za Atene), v katerem je bilo določeno, da se bo ta del tramvaja razlagal vzdolž obale zaliva Faliro. V tej sodbi, s katero je bila zavrnjena ničnostna tožba zoper skupni ministrski sklep o odobritvi okoljskih pogojev za zadevni projekt, ni bilo obravnavano zgoraj navedeno vprašanje uporabe Direktive.

(4) Glej zadevo C-431/92, Komisija proti Nemčiji, Recueil 1995, str. I-2189, točke 1. in 42. Kot je navedeno v točki 42 sodbe, je Komisija menila, da „presoja vplivov zadevnega projekta na okolje [...] ni bila v skladu z obveznostjo upoštevanja medsebojnega vpliva dejavnikov iz prve in druge alinee člena 3 Direktive (človek, živalstvo, rastlinstvo, tla, voda, zrak, podnebje in krajina), kar je obveznost, ki zahteva celovito presojo teh dejavnikov“.

(5) Glej zgoraj navedeno zadevo C-431/92, Komisija proti Nemčiji, točke 39, 43-45.

(6) Glej zadevo C-72/95, Kraaijeveld, Recueil 1996, str. I-5403, točka 39; Zadeva C-435/97, WWF, Recueil 1999, str. I-5613, točka 40.

(7) Komisija se je med drugim sklicevala tudi na svojo prejšnjo trditev, da je grški državni svet v sodbi 2173/2002 zavrnil ničnostno tožbo zoper ministrsko odločbo o odobritvi okoljskih pogojev projekta. Varuh človekovih pravic v zvezi s tem ugotavlja, da grški državni svet v tej sodbi ni menil, da so bile zahteve iz Direktive 85/337 (ali nacionalne izvedbene zakonodaje) na splošno izpolnjene. Consiglio di Stato (državni svet) je, nasprotno, obravnaval in kot neutemeljene zavrnil posebne tožbene razloge, ki so jih navedle tožeče stranke in za katere se zdi, da ne zajemajo pomislekov, ki jih je pritožnica izrazila v zvezi z zadevnim projektom.

(8) Glej zadevo C-508/03, Komisija proti Združenemu kraljestvu, ZOdl. 2006, str. I-5517, točka 91, ki navaja zadevo C-117/02, Komisija proti Portugalski, ZOdl. 2004, str. I-5517, točke 85, 87.

(9) Glej sklep varuha človekovih pravic o pritožbi 3660/2004/PB, točki 2.6 in 2.7.

(10) Varuh človekovih pravic je v zvezi s tem ponovil, da grški državni svet v sodbi 2173/2002 ni obravnaval vprašanja, ali so bile v tem primeru izpolnjene zahteve iz (členov 6 in 9) Direktive. Sodišče je zgolj menilo (točka 12), da zgolj dejstvo, da so bile zahteve glede obveščanja javnosti iz nacionalne zakonodaje za izpodbijano odločbo (odobritev okoljskih pogojev za projekt) izpolnjene, ne pomeni, da so se vlagatelji peticije v celoti seznanili s to odločbo, da bi preučili, ali je bila ničnostna tožba vložena pravočasno.

(11) V sodbi št. 2173/2002 grškega državnega sveta (točka 12) je bil naveden tudi skupni mehanizem za spremljanje (natančneje njegov člen 3, ki se nanaša na objavo odločbe o odobritvi okoljskih pogojev projekta).

(12) Glej sodbo 970/2007, točka 12.

(13) Glej zlasti zadevo 247/87, Star Fruit proti Komisiji, Recueil 1989, str. 291, točka 11.

(14) COM(2002) 141 konč., UL 2002, C 244, str. 5.

(15) Pritožnik je navedel, da tega dopisa takrat ni prejel. Očitno ga je prejel šele decembra 2004, potem ko ga je Komisija obvestila o zaključku zadeve. V okviru te preiskave je pritožnik izrazil dvome o tem, ali mu je Komisija dejansko poslala svoj dopis z dne 23. marca 2004, ko je bil izdan. Predlagal je, da se opravi notranja upravna preiskava in da lahko varuh človekovih pravic zadevo razišče. Varuh opozarja, da izjava o dejanskem stanju, ki jo je Komisija poslala pritožniku, vsebuje (izpodbojno) domnevo o resničnosti (glej zadevo T-311/00, British American Tobacco proti Komisiji, Recueil 2002, str. II-2781, točka 35) in da ima Komisija na splošno široko diskrecijsko pravico glede izvajanja notranjih upravnih preiskav. Opozarja tudi, da v spisu zadeve ni ničesar, kar bi kazalo na to, da Komisija pritožniku namerno ni poslala dopisa z dne 23. marca 2004. Varuh človekovih pravic zato meni, da razširitev obsega njegove sedanje preiskave na zgoraj navedeno vprašanje, ki ga je izpostavil pritožnik, ne bi bila upravičena.

(16) Varuh človekovih pravic meni, da ni treba oceniti, ali je prišlo do neupravičene zamude tudi v eni od naslednjih faz obravnave primera s strani Komisije.

(17) Med preiskavo je pritožnik zaprosil varuha človekovih pravic, naj preuči, ali so člani osebja Komisije, ki so v njegovem primeru storili nepravilnost, lahko krivi kazenskih ali disciplinskih kršitev. V zvezi s tem varuh opozarja, da je v skladu s členom 195 Pogodbe ES njegova naloga preučiti morebitne primere nepravilnosti pri dejavnostih institucij ali organov Skupnosti. Tako ne izvaja kazenskih ali disciplinskih preiskav v zvezi z osebjem institucij ali organov Skupnosti, katerih dejavnosti bi lahko preiskoval zaradi nepravilnosti. Varuh človekovih pravic v skladu s členom 4(2) svojega statuta pristojne nacionalne organe obvesti o dejstvih, ki se lahko nanašajo na kazensko pravo. V zadevnem primeru varuh človekovih pravic ni bil seznanjen z nobenim takim dejstvom. Poleg tega lahko varuh človekovih pravic v skladu s členom 4(2) svojega statuta zadevno institucijo ali organ Skupnosti obvesti o dejstvih, ki z disciplinskega vidika postavljajo pod vprašaj ravnanje njihovega uslužbenca. Varuh človekovih pravic je v svojem sedanjem sklepu, ki je bil sporočen pritožniku in Komisiji, predstavil elemente, na podlagi katerih je ugotovil, da je Komisija ravnala nepravilno. Zato mora Komisija, in ne varuh človekovih pravic, oceniti, ali zadeva vključuje tudi disciplinske kršitve.