Strasbourg, 21. aprila 2008

Spoštovana gospa G.,

novembra 2004 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo zoper odločitev Evropskega parlamenta, da izterja določen znesek nadomestila, ki ste ga prejeli kot uradnik z neaktivnim statusom.

Pritožbo sem 20. decembra 2004 posredoval predsedniku Parlamenta. Parlament je svoje mnenje poslal 19. aprila 2005. Posredoval sem vam ga s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 14. junija 2005.

oktobra 2005 sem pisal Parlamentu in ga prosil za dodatne informacije in dopolnilno mnenje v zvezi z novimi trditvami, navedenimi v vaših pripombah. Parlament je informacije in mnenje poslal 9. decembra 2005. Posredoval sem vam ga skupaj s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 11. februarja 2006.

oktobra 2006 sem Parlamentu predlagal sporazumno rešitev pritožbe. Parlament je odgovor poslal 15. decembra 2006. Posredoval sem vam ga skupaj s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 29. januarja 2007.

aprila 2007 sem Parlament prosil, naj mi posreduje dodatne informacije v zvezi z odgovorom na moj predlog sporazumne rešitve, ki mi ga je poslal 29. maja 2007. Dne 7. junija 2007 sem vam posredoval odgovor Parlamenta na moje nadaljnje poizvedbe s pozivom k predložitvi dodatnih pripomb, ki ste ga poslali 11. junija 2007.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

Opravičujem se za čas, ki je bil potreben za obravnavo vaše pritožbe.

PRITOŽBA

Po mnenju pritožnika so bila pomembna dejstva, če povzamemo, naslednja.

Pritožnica je kot uradnica delala v institucijah Skupnosti skoraj 30 let, ko ji je bil leta 1996 dodeljen neaktiven status v skladu s členom 41 Kadrovskih predpisov (1). Evropski parlament jo je obvestil o svoji odločitvi glede določitve njenih pravic (fixation des droits), preden ji je bil leta 1996 dodeljen neaktiven status.

Novembra 2003 je pritožnica opazila, da se je njeno mesečno nadomestilo zmanjšalo z 2 685,55 GBP na 2 318,32 GBP. Decembra 2003 je bila dodatno znižana na 1 949,32 GBP. Ker v izjavah o nadomestilih niso bili navedeni razlogi za ta znižanja, je 15. novembra 2003 v zvezi s tem pisala Parlamentu. Ker odgovora ni prejela, je 2. januarja 2004 ponovno pisala. Parlament je 15. januarja 2004 odgovoril, da „zaradi nepopolnega vnosa podatkov“prilagoditev nadomestila, ki bi jo morala opraviti avgusta 2001, ni bila izvedena in da je zato prejela preplačilo v višini 9.936,88 GBP. Parlament je nadalje pojasnil, da se je pravilna stopnja nadomestila uporabljala od novembra 2003 in da bo izveden nadaljnji mesečni odbitek v višini 369,00 GBP, dokler znesek preplačila ne bo v celoti povrnjen.

Pritožnik je 26. januarja 2004 pisal Parlamentu in zahteval, da se preplačani zneski ne izterjajo v skladu s členom 85(2) kadrovskih predpisov. Parlament jo je z dopisom z dne 12. februarja 2004 obvestil, da je bil njen primer posredovan organu za imenovanja, ki bo odločil o zadevi, in da bodo medtem zneski, izterjani od njene plače decembra 2003, januarja 2004 in februarja 2004, povrnjeni.

Parlament je 14. aprila 2004 sprejel odločbo v zvezi z njeno zahtevo na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov. V tem sklepu je Parlament odločil, da se uporablja člen 85 in da je treba izterjati znesek 9.936,88 GBP. Pritožnik se je v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov pritožil zoper to odločbo in izpodbijal uporabo člena 85 Kadrovskih predpisov. Parlament jo je 26. julija 2004 obvestil, da njene pritožbe ni mogoče sprejeti.

Pritožnica je v svoji pritožbi varuhu človekovih pravic izpodbijala odločitev Parlamenta o njeni pritožbi na podlagi člena 90(2). Navedla je več trditev, da se člen 85 Kadrovskih predpisov v njenem primeru ne uporablja. V bistvu je trdila, da je bila odločitev Parlamenta, da izterja znesek 9.936,88 GBP, ki ji je bil izplačan zaradi upravne napake, nepoštena. Trdila je, da bi moral Parlament spremeniti svojo odločitev o vračilu. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo o zgoraj navedeni trditvi in trditvi pritožnika.

Poizvedba

Mnenje Parlamenta

Mnenje Parlamenta lahko povzamemo, kot sledi.

Ozadje

Pritožnik, ki je od leta 1976 uradnik kategorije C, je leta 1994 zaprosil za neaktiven status v skladu s členom 41 Kadrovskih predpisov. S 1. februarjem 1996 ji je bil dodeljen status neaktivne osebe. Organ za imenovanja je prvotno predvidel, da bo njen neaktivni status začel veljati 15. decembra 1995, vendar je pritožnica temu nasprotovala, ker je potrebovala več časa "za pripravo na spremembe, ki jih ta odločba vključuje". V zvezi s tem je pritožnik vložil tudi pritožbo pri varuhu človekovih pravic (3) v zvezi z retroaktivnim datumom odločbe, s katero mu je bil dodeljen neaktiven status. Spraševala se je tudi o zakonitosti izterjave preplačil, ki so bila izplačana po spremembi datuma začetka veljavnosti njenega novega statusa. Varuhinja človekovih pravic je 24. julija 1997 sklenila, da Parlament ne more biti odgovoren za kakršno koli nepravilnost, zlasti glede na to, da je institucija v skladu z željami pritožnika spremenila datum začetka učinkovanja njegovega neaktivnega statusa.

Finančne pravice pritožnika so bile dokončno določene z odločbo z dne 6. septembra 1996. Pritožniku bi se izplačalo nadomestilo iz Priloge IV h Kadrovskim predpisom. Edini člen te priloge določa podrobna pravila za izplačilo nadomestila uradnikom z neaktivnim statusom. Dodatek je temeljil na degresivni stopnji, ki se je uporabljala za osnovne plače. V odločbi z dne 6. septembra 1996 je bilo med drugim navedeno, da bo pritožnica od 1. avgusta 1996 do 31. julija 2001 prejemala 70 % svoje osnovne plače, od 1. avgusta 2001 do 28. februarja 2009 pa 60 % svoje osnovne plače, nato pa ji bo priznana starostna pokojnina. Stopnja, ki se je uporabljala za osnovno plačo, je bila navedena v mesečnih plačilnih listih.

Vodja oddelka za plače in nadomestila je z dopisom z dne 15. januarja 2004 tožečo stranko obvestil, da zaradi nevnašanja vseh podatkov v zvezi z njenim dodatkom v računalniški sistem stopnja avgusta 2001 ni bila znižana s 70 % na 60 %, kot bi morala biti. Glede na to, da je bila ta napaka odpravljena šele novembra 2003, je pritožnica prejela preplačilo v višini 9.936,88 GBP, ki bi se izterjalo z mesečnimi odtegljaji v višini 369 GBP od njenih izplačil nadomestil.

Pritožnik je nasprotoval izterjavi neupravičeno izplačanih zneskov. Trdila je, da mora Parlament preveriti, ali so bila izvršena plačila pravilna. Trdila je tudi, da plačilni listi niso bili dovolj jasni, da bi jih bilo mogoče ustrezno preveriti, in da zato pogoji za uporabo člena 85 Kadrovskih predpisov niso bili izpolnjeni, ker ni mogla vedeti, da je bila preplačana.

Pritožnik je poskušal razveljaviti odločbo o izterjavi v skladu s členoma 90(1) in 90(2) Kadrovskih predpisov .. Njena zahteva na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov , in pritožba na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov sta bili neuspešni.

V zvezi s pritožbo varuhu človekovih pravic

Parlament je ugotovil, da je dejansko storil napako zaradi napake pri vnosu podatkov. Napako je odkril oddelek za plače in nadomestila med preverjanji, izvedenimi konec leta 2003, ko je bila spremenjena aplikacija IT, ki se uporablja za plače osebja.

Člen 85 Kadrovskih predpisov pa je instituciji, ki jo je imenovala, omogočal, da izterja denar, ki ga je izplačala pomotoma. Sodišče prve stopnje je v zadevi T-122/95, Chabert proti Komisiji, razsodilo, da „malomarnost ali napaka uprave pri določanju denarnih pravic uradnika ni pomembna za uporabo člena 85 Kadrovskih predpisov, ki predpostavlja prav to, da je uprava storila napako pri neupravičenem plačilu“(4).

Za uporabo te določbe Kadrovskih predpisov mora uprava dokazati, da je uradnik, ki je prejel neupravičeno plačilo, vedel, da za to plačilo ni nobenega upravičenega razloga, ali da je bilo neupravičeno plačilo očitno tako, da ga ni mogel prezreti. Za ugotovitev, ali je bil drugi pogoj iz člena 85 Kadrovskih predpisov izpolnjen, je bilo v navedeni ustaljeni sodni praksi navedeno, da ni treba ugotoviti, ali je bila napaka upravi jasna, ampak ali je bila zadevni uradniku jasna.

V obravnavani zadevi je bila seznanjenost pritožnika s pravili, ki urejajo neaktivni status, kot je določeno v členu 41 Kadrovskih predpisov, podprta z več odločbami, ki so bile vključene v spis. Parlament je opozoril, da je pritožnica sama zaprosila za dodelitev neaktivnega statusa, in določil datum, od katerega naj bi začel veljati, da bi se lahko pripravila na spremembo, ki jo bo prinesel njen novi upravni status. Pritožnik zato ni mogel trditi, da ni seznanjen s finančnimi ureditvami, ki se nanašajo na njegov neaktivni status. V zvezi s tem je treba poudariti, da od vložitve prošnje pritožnice pravila o neaktivnem statusu niso bila spremenjena. Parlament pritožniku ni poslal dodatnih informacij, saj je bil njegov osebni položaj dokončno ugotovljen leta 1996.

Poleg tega je bilo v sodni praksi ugotovljeno, da je nepravilnost jasno razvidna, kadar lahko uprava dokaže, da je bila taka, da je običajno skrben uradnik ni spregledal. V zvezi s tem je pritožnica menila, da ni mogoče šteti, da ni ravnala z običajno skrbnostjo, saj je uprava napako odkrila šele novembra 2003.

Predlagala je tudi, da je treba domnevati, da je institucija izvedla natančna plačila svojim uradnikom in nekdanjim uradnikom. Poleg tega je trdila, da ker med njeno kariero ni bilo nobenih napak, ni imela razloga za sum, da bi do take napake lahko prišlo, ko ji je bil dodeljen status neaktivne osebe. Vendar po mnenju Parlamenta to pritožnika ni oprostilo obveznosti izvajanja potrebnih pregledov. Sodišče je jasno navedlo, da ima uradnik osebni interes za mesečno preverjanje zneskov, ki so mu bili izplačani(5).

Čeprav je mogoče sprejeti, da pritožnica pri izvajanju običajne skrbnosti ni opazila napake, ki je bila prvič storjena avgusta 2001 ,, je bilo težje sprejeti, da se ni nikoli odzvala, kljub dejstvu, da je še naprej iz leta v leto prejemala enak znesek. Trditve pritožnice, da ni mogla pridobiti dostopa do svojih administrativnih dokumentov, ki so bili shranjeni, potem ko se je večkrat preselila domov, ni bilo mogoče šteti za zadostno, da bi bila oproščena dolžnosti skrbnega ravnanja, saj so morale zainteresirane strani, razen v primerih višje sile, zagotoviti, da so glavne odločitve v zvezi z njihovimi pravicami na voljo.

Podobno, čeprav se lahko pritožnikove osebne težave, na katere se je prvič sklicevala v svoji pritožbi varuhu človekovih pravic, štejejo za legitimno utemeljitev zamude pri odkrivanju storjene napake ,, pa niso zagotovile zadostne utemeljitve za to, da v celotnem obdobju ni opravila preverjanj ali opravila kakršnih koli poizvedb.

Poleg tega nejasnost plačilnih listov ni bila utemeljen razlog za trditev, da ni mogoče opraviti potrebnih preverjanj, saj je bila stopnja, ki se je uporabljala za osnovno plačo, navedena na vrhu plačilnih listov, ki so bili v pritožnikovem primeru lahko berljivi in enaki od enega meseca do drugega.

V zadevi Chabert proti Komisiji (T-122/95) je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da uradniku pri izvajanju dolžnosti skrbnega ravnanja ni bilo treba „določiti natančnega obsega napake, ki jo je storila uprava“, temveč zgolj dvomiti o pravilnosti plačil in obvestiti pristojne uslužbence. Stiki pritožnice s Službo za pokojnine in ne s Službo za plače in nadomestila niso zadostovali za dokaz njene skrbnosti, saj se ti stiki niso nanašali na znesek, do katerega je bila upravičena, temveč so bili namenjeni obveščanju uprave o spremembi naslova.

Parlament je nadalje opozoril, da je treba v skladu s sodno prakso sodišč Skupnosti v vsakem primeru ustrezno upoštevati sposobnost uradnika, da opravi potrebno preverjanje. V zvezi s tem je pritožnica želela dokazati, da Parlament ni imel veljavnih razlogov za sklicevanje na zadevo T-122/95, Chabert proti Komisiji, ker sama ni bila uradnica kategorije B in ker je bila njena kariera krajša od kariere zadevnega uradnika v zadevi T-122/95, Chabert proti Komisiji. Vendar v zadevi Chabert proti Komisiji (T-122/95) skupaj z drugimi zadevami sodišč Skupnosti pravica institucije, da izterja zneske, ki so bili neupravičeno izplačani enemu od njenih uradnikov, nikakor ni bila pogojena z nazivom uradnika. Nasprotno, v sodni praksi je bilo določeno, da je treba sposobnosti uradnika presojati za vsak primer posebej, ob ustreznem upoštevanju posebnih pogojev vsakega primera in narave storjene napake. V tem primeru je pritožnik v službi Parlamenta preživel približno 20 let. Ko ji je bil dodeljen neaktivni status, je dosegla osmo stopnjo razreda C 1. Pritožnik je sam zaprosil za neaktivni status. Zato ni mogla zanikati, da je vedela za posledice svoje prošnje za neaktivni status. Poleg tega je pritožnikova prejšnja pritožba varuhu človekovih pravic nakazala, da želi zagotoviti dosledno uporabo določb Kadrovskih predpisov. Zato bi moralo biti jasno, da je bila pritožnica sposobna opraviti zahtevani nadzor nad plačili, ki so ji bila izplačana.

Dejstvo, da pritožnik ni imel zakonske pravice do preplačila, ni bilo sporno. V skladu s tem bi bilo omogočanje pritožniku, da obdrži preplačani znesek, v nasprotju z načelom enakega obravnavanja in načelom dobrega finančnega poslovodenja. Odločitev o izterjavi preplačila v obrokih je bila v skladu z dolžnostjo institucije, da ustrezno skrbi za dobrobit svojega osebja. Jasno je bilo, da je napaka povzročila nevšečnosti, Parlament pa je to poskušal izravnati z razporeditvijo odbitkov v obdobju približno dveh let.

Glede na navedeno je Parlament menil, da je člen 85 uporabil povsem pravilno in da ni zagrešil nobene malomarnosti ali nepravilnosti.

Pripombe pritožnika

Pripombe pritožnika je mogoče povzeti, kot sledi.

Mnenje Parlamenta je bilo ponovitev njegovih prejšnjih odgovorov na njena pisma, zato ni imela veliko za dodati. Vendar je trdila, da ni vedela, kdaj je treba znižati dodatek, saj je bil dokument, s katerim bi bila o tem obveščena, dolgoročno shranjen. Uprava z vsemi svojimi računalniškimi zapisi, izkušenim osebjem in strukturo poveljevanja napake ni opazila. Poleg tega naj bi bili plačilni listi v zvezi z izterjavo preveč plačanih zneskov nejasni, ker naj bi bilo v njih navedeno, da so bili zneski odbiti brez obrazložitve razlogov za odbitek. Na plačilnih listih ni bilo ničesar, kar bi jo opozarjalo na dejstvo, da je treba spremeniti njen dodatek.

Nadaljnje poizvedbe

Po skrbni preučitvi mnenja Parlamenta in pripomb pritožnika se je izkazalo, da so potrebne nadaljnje preiskave.

Pismo varuha človekovih pravic Parlamentu

Varuh človekovih pravic je zato 24. oktobra 2005 zaprosil Parlament za dodatne informacije in dopolnilno mnenje.

(1) Zahteva za dodatne informacije

Parlament je v svojem mnenju navedel, da „čeprav je mogoče sprejeti, da [pritožnica] pri ravnanju s potrebno skrbnostjo ni opazila napake, ki je bila prvič storjena avgusta 2001, je težje sprejeti, da se ni nikoli odzvala, čeprav ji je bil iz leta v leto izplačan enak znesek“.

Glede na to izjavo Parlamenta je imela varuhinja človekovih pravic razloge za poizvedbo, ali je Parlament dejansko priznal, da pritožnica, čeprav je ravnala s potrebno skrbnostjo, vsaj na začetku ni imela razloga za sum, da je bila storjena napaka v zvezi z njenim nadomestilom. Glede na te okoliščine je bil Parlament pozvan, naj pojasni, zakaj meni, da bi bilo treba zahtevati vračilo celotnega preplačanega zneska.

(2) Nove trditve pritožnika

Varuhinja človekovih pravic je nadalje navedla, da je pritožnica v svojih pripombah ponovila svoje stališče, da so njeni plačilni listi "zapleteni", kar pomeni, da je iz plačilnih listov opazila, da je Parlament začel mesečno odštevati določen znesek od njenega nadomestila, ne da bi jo obvestil o svoji odločitvi, da bo to storil. Zdi se, da je ta trditev tesno povezana z njeno prejšnjo trditvijo, da je Parlament zadevo pojasnil z zamudo, saj ji je morala dvakrat pisati, preden je dobila pojasnilo o razlogih za mesečne odbitke. Varuhinja človekovih pravic je tako ugotovila, da je pritožnik želel podati naslednje nove obtožbe, o katerih je bil Parlament zaprošen za dodatno mnenje:

(i) Parlament je pred začetkom postopka ni ustrezno obvestil o svoji odločitvi, da bo izterjal ustrezne zneske; in

(ii) Parlament je svojo odločitev obrazložil prepozno, ne glede na to, da mu je dvakrat pisala, da bi ga prosila za te razloge.

Odgovor Evropskega parlamenta

Odgovor Parlamenta na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah in dopolnilnem mnenju lahko povzamemo, kot sledi.

V zvezi z zahtevo po dodatnih informacijah člen 85 Kadrovskih predpisov, ki se nanaša na izterjavo neupravičenih plačil, določa, da mora organ za imenovanja dokazati, da je prejemnik vedel, da ni upravičenega razloga za plačilo, ali da je bilo neupravičeno plačilo očitno tako, da prejemnik ni mogel prezreti njegove neupravičenosti .. Ker je pritožnica izjavila, da ni vedela za napako pri njenem nadomestilu, je Parlament pokazal, da to ne more biti tako, zlasti ne v tako dolgem obdobju. Pritožnica ni mogla v dobri veri trditi, da ni vedela, da se bo njeno mesečno plačilo postopoma zmanjševalo, in da je njena popolna neodzivnost v obdobju, daljšem od dveh let, dodaten dokaz, da ni ravnala s potrebno skrbnostjo, s čimer je utemeljila odločitev o uporabi člena 85 Kadrovskih predpisov.

Ko je bilo jasno ugotovljeno, da je pritožnik vedel za nepravilnost ,, glede na to, da bi bila očitno očitna, je imel Parlament pravico - in dejansko dolžnost - izterjati celoten dolgovani znesek. Nobena določba Kadrovskih predpisov niti nobeno splošno pravno načelo ni določalo, da mora institucija izterjati le del neupravičeno izplačanega zneska, potem ko je bilo ugotovljeno, da obstajajo upravičeni razlogi za izterjavo. V skladu z ustrezno sodno prakso „ni mogoče veljavno šteti, da so preverjanja porabe javnih sredstev s strani uprave, ki upravičujejo postopek izterjave neupravičeno izplačanih zneskov, v nasprotju z načeloma dobrega upravljanja (...) in pravne varnosti.“(6)

Parlament je nadalje poudaril, da je Sodišče razsodilo, da bi moral običajno skrben uradnik poznati pravila, ki urejajo njegovo plačo (7).

Poleg tega so bili v nasprotju z novo trditvijo pritožnice, da so bili odbitki izvedeni brez pojasnila, v njenem poročilu o olajšavi za november 2003 podrobno navedeni odbitki, ki jih je treba izvesti vsak mesec. Poleg tega bi morala 60-odstotna stopnja, navedena v tem potrdilu o dodatku, pritožnici omogočiti, da se poveže z znižanjem dodatka iz Priloge IV h Kadrovskim predpisom in z odločbo o njenem neaktivnem statusu, o kateri je bila obveščena.

Poleg tega Parlament ni bil malomaren, saj se je prepočasi odzval na pritožnikove zahteve po informacijah. Pritožnik je 15. novembra 2003 in 2. januarja 2004 poslal dopisa Službi za pokojnine, ki nikakor ni bila odgovorna za pripravo in preverjanje potrdil o nadomestilu. Dopisi so bili zato posredovani službi za plačila in nadomestila, ki je odgovorila 15. januarja 2004.

Parlament zato ni povzročil nepotrebnih zamud niti ni bil malomaren pri svojih prizadevanjih, da pritožnika obvesti o napaki, ki jo je storil.

Pripombe pritožnika

Pripombe pritožnika je mogoče povzeti, kot sledi.

Parlament je navedel, da je višina plačila jasno navedena v potrdilih o nadomestilu. Izkazi emisijskih kuponov so na vrhu navajali številko "60 000 000". Pritožniku ni bilo jasno, na kaj se ta številka nanaša. Če bi se nanašala na 60 % njene plače, bi pričakovala, da bo izražena kot "60 %" in ne kot nesmiselna serija sedmih števk. Poleg tega bi pričakovala rubriko, v kateri bi bilo pojasnjeno, kaj je številka, na primer "odstotek osnovne plače = 60 %". V skladu s tem je bila višina plačila, navedena v potrdilih o nadomestilu, vse prej kot jasna. Poleg tega so bili v poročilu o olajšavah za november 2003 navedeni izvedeni odbitki, ni pa bilo navedeno, za kaj so bili odbitki namenjeni.

Parlament je omenil tudi njeno neodzivnost v obdobju več kot dveh let. Vendar ni bilo jasno, na kaj bi se morala odzvati, saj so bila potrdila o nadomestilu nejasna in zato niso bila uporabna kot sprožilec, da bi jo opomnili, da bi se moralo v zvezi z njenim nadomestilom nekaj spremeniti. Verjela je, da bodo spremembe narejene samodejno in da to ni nekaj, kar bi morala slediti. Ko ji je bil dodeljen neaktivni status, je prebrala pravila v zvezi z njenim novim statusom, vendar si ni zapomnila datumov, ko bo prišlo do sprememb njenega dodatka.

Parlament ni ustrezno obravnaval zahteve varuhinje človekovih pravic po informacijah v zvezi z vprašanjem, ali je bila obveščena o svoji odločitvi, da izterja ustrezne zneske, preden jih je dejansko izterjala.

Parlament je tudi namignil, da ji je napaka postala očitno očitna nekje v obdobju od avgusta 2001 do januarja 2004. Vendar je bila to le domneva in ni bila dokaz, ki bi ga morala uprava predložiti za uporabo člena 85 Kadrovskih predpisov. Poleg tega so bile pripombe Parlamenta protislovne in so navajale, da je bil Parlament upravičen do izterjave sredstev, „ko je bilo jasno ugotovljeno“, da se je zavedal napake. Posledica te izjave je bila, da je bilo med avgustom 2001 in januarjem 2004 jasno ugotovljeno, da se je seznanila z napako in da je imel Parlament v tem trenutku pravico izterjati zadevni znesek. Nato so se pojavila naslednja vprašanja. Kdaj je bilo to dejstvo ugotovljeno? Kdo je ugotovil to dejstvo? Zakaj Parlament ni ukrepal, če je bilo to dejstvo jasno ugotovljeno? Pritožnica je navedla, da to dejstvo ni bilo jasno ugotovljeno, dokler ji Parlament januarja 2004 ni poslal dopisa, v katerem jo je obvestil o napaki v njihovih evidencah in o razlogu za odtegljaje od njenega nadomestila. Parlament ni, kot to zahteva zgoraj navedena sodba Chabert proti Komisiji (T-122/95), preveril, ali je bila napaka očitna, ampak je na podlagi ohlapne povezave predpostavk le ugotovil, da je bilo tako. Ker Parlament ni predložil nobenega pravnega ali dokumentarnega dokaza v podporo svoji trditvi, da bi morale vse osebe za vpogled hraniti kopije odločitev v zvezi s svojimi pravicami, bi bilo treba to trditev šteti za neodplačno in neutemeljeno.

UČINKOVITOSTI OMBUDSMANA, KI JIH LAHKO DOSEŽI PRIJATELJŠA REŠITEV IN NASLEDNJI RAZVOJ

Varuh človekovih pravic po skrbni obravnavi mnenj in odgovorov Parlamenta ter pripomb pritožnika ni bil zadovoljen, da se je Parlament ustrezno odzval na obtožbe in trditve pritožnika. Na podlagi utemeljene analize zadevnih vprašanj je zato Parlamentu predlagal sporazumno rešitev v skladu s členom 3(5) Statuta (8). Natančneje, Parlamentu je predlagal, naj ponovno preuči svojo odločitev, da od pritožnice izterja znesek 9.936,88 GBP, ki ji je bil izplačan zaradi upravne napake. Varuh človekovih pravic je ugotovil, da Parlament ni navedel, kdaj bi se po njegovem mnenju pritožnik moral seznaniti z napako pri plačilu, vendar je logično, da je moral biti ta datum nekje med avgustom 2001 in novembrom 2003. Glede na to, da se zdi, da Parlament pritožnika ni ustrezno obvestil o svoji odločitvi o vračilu in razlogih zanjo, je varuhinja človekovih pravic predlagala, da bi lahko bila pravična rešitev zmanjšanje zneska, ki ga je treba izterjati, za 50 %.

Parlament ni sprejel predloga sporazumne rešitve. Pritožnik je v svojih pripombah na odgovor Parlamenta navedel, da z odgovorom ni zadovoljen, ter vztrajal pri svojih trditvah in trditvah. Po preučitvi odgovora Parlamenta na predlog varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev in pripomb pritožnika na ta odgovor je varuh človekovih pravic zaprosil Parlament, naj mu posreduje dodatne informacije v zvezi z njegovim odgovorom na predlog za sporazumno rešitev, Parlament pa mu je te informacije poslal 29. maja 2007. Pritožnik je 11. junija 2007 poslal svoje pripombe na te dodatne informacije.

ODLOČBA

1 Očitek nepoštenosti izpodbijanega sklepa o vračilu

1.1 Pritožba se nanaša na odločitev Evropskega parlamenta, da izterja določen znesek nadomestila, ki ga je pritožnik prejel kot uradnik z neaktivnim statusom. Pritožnica je za Parlament kot uradnica razreda C delala skoraj 30 let, ko ji je bil na njeno zahtevo leta 1996 dodeljen neaktiven status. Preden je leta 1996 postala neaktivna, jo je Parlament obvestil o svoji odločitvi glede določitve njenih pravic. V tej odločbi je bila med drugim omenjena prilagoditev njenega dodatka navzdol od avgusta 2001. Vendar ta prilagoditev takrat ni bila izvedena. Novembra 2003 je Parlament začel odtegljaje od njenega nadomestila, ki jih je evidentiral v svojih poročilih o nadomestilu. Ker ti odbitki niso bili obrazloženi, je pritožnik 15. novembra 2003 in 2. januarja 2004 pisal Parlamentu. Parlament je 15. januarja 2004 pojasnil, da prilagoditev, ki bi morala biti izvedena od avgusta 2001, dejansko ni bila izvedena zaradi nepopolnega vnosa podatkov. Zaradi te napake je prejela preplačilo v višini 9.936,88 GBP, ki bi se od njenega nadomestila odštelo z dodatnim mesečnim odbitkom v višini 369,00 GBP, dokler preplačani znesek ne bi bil v celoti izterjan. Pritožnik s tem odgovorom ni bil zadovoljen in je Parlament pozval, naj glede na člen 85 Kadrovskih predpisov sprejme odločitev o zadevi. Parlament je v sklepu z dne 14. aprila 2004 ugotovil, da se uporablja člen 85 in da je treba izterjati celoten preplačani znesek. Pritožnik je v skladu s členom 92(2) kadrovskih predpisov vložil pritožbo pri Parlamentu v zvezi s to odločitvijo, vendar njena pritožba ni bila uspešna. Pritožnik je odločitev Parlamenta o pritožbi na podlagi člena 90(2) izpodbijal z vložitvijo pritožbe pri varuhu človekovih pravic.

Varuhinja človekovih pravic je preiskala (i) trditev pritožnika, da je bila odločitev Parlamenta, da izterja znesek 9.936,88 GBP, ki ji je bil izplačan zaradi upravne napake, nepravična; in (ii) njena trditev, da bi moral Parlament spremeniti svoj sklep o vračilu. V podporo svoji zgornji trditvi je pritožnica trdila, da ni niti vedela niti ni mogla vedeti točnih datumov, ko naj bi prišlo do znižanja njenega dodatka, in da zato pogoji za uporabo člena 85 Kadrovskih predpisov niso bili izpolnjeni. Če povzamemo, Parlament je trdil, da se člen 85 Kadrovskih predpisov uporablja in da mu je bilo dovoljeno izterjati neupravičeno izplačani znesek v višini 9.936,88 GBP, ker (a) je bila pritožnica seznanjena z upoštevno odločbo in pravili, ki določajo dolgovani denarni znesek, ki ji ga je treba izplačati, odkar je bila na njeno zahtevo razporejena v neaktiven status, in (b) bi lahko pri običajni skrbnosti opravila potrebna preverjanja mesečnih zneskov, ki so ji bili izplačani po prerazporeditvi.

1.2 Varuh človekovih pravic opozarja, da zadevni sklep o vračilu temelji na členu 85 Kadrovskih predpisov, ki določa, da se „[v]sak preplačani znesek [...] izterja, če je prejemnik vedel, da ni upravičenega razloga za plačilo, ali če je bilo dejstvo preplačila očitno tako, da tega ni mogel prezreti.“Za utemeljitev uporabe člena 85 zadostuje, da je izpolnjen eden od teh dveh pogojev(9). Institucija nosi dokazno breme glede tega, ali je bil prejemnik dejansko seznanjen z razvojem dogodkov, ki so ga prizadeli(10). Če prejemnik zanika, da je vedel za nepravilnost plačila, in če ni dokaza, da je vedel za nepravilnost plačila, je treba preučiti okoliščine, v katerih je bilo plačilo izvršeno, da se ugotovi, ali bi morala biti nepravilnost plačila očitna (11). V zvezi s tem izraz „patentirano tak“ pomeni, da je izterjava dolgovana v skladu z drugim pogojem člena 85, „če gre za napako, ki je običajno skrben uradnik, za katerega se šteje, da pozna pravila, ki urejajo njegovo plačo, ne spregleda“(12). V zvezi z izvajanjem "običajne oskrbe" ima uradnik osebni interes za preverjanje mesečnih zneskov, ki so mu bili izplačani (13). Poleg tega uradniku za izpolnitev dolžnosti skrbnega ravnanja ni treba natančno določiti obsega napake, ki jo je storila uprava; zadostuje, da upravičeno dvomi o pravilnosti plačil (14). Poleg tega je sposobnost uradnika, da opravi potrebna preverjanja, pomembna tudi v zvezi z izvajanjem "običajne skrbnosti".(15) Nazadnje je treba opozoriti, da uporaba člena 85 Kadrovskih predpisov predpostavlja prav to, da je uprava storila napako s tem, da je neupravičeno plačala, in da za ugotovitev, ali je pogoj preplačila patenta izpolnjen, ni pomembno, ali je bila napaka upravi jasna ali ne, temveč, ali je bila ali bi morala biti zadevnemu uradniku jasna.(16)

1.3 Evropski varuh človekovih pravic ugotavlja, da je Parlament v izpodbijani odločbi, tj. odločbi organa za imenovanja o pritožbah na podlagi člena 90(2), menil, da se člen 85 Kadrovskih predpisov uporablja, ker je izpolnjen pogoj "preplačila patenta", in v podporo temu stališču navedel dva glavna argumenta.

Parlament je najprej trdil, da je pritožnica seznanjena z ustreznimi določbami, ki urejajo njeno dodelitev neaktivnega statusa. V zvezi s tem je Parlament poudaril, da so bile pravice pritožnika po dodelitvi neaktivnega statusa opredeljene v njegovem sklepu z dne 6. septembra 1996, ki je bil ustrezno sporočen pritožniku. Parlament je opozoril, da je pritožnik sam zaprosil za dodelitev neaktivnega statusa in v zvezi s tem celo vložil pritožbo pri varuhu človekovih pravic. Parlament je tudi poudaril, da zadevna pravila niso bila bistveno spremenjena, odkar ji je bil dodeljen neaktiven status, zato dejstva, da pritožnica ni imela pravil, ni bilo mogoče navesti kot razlog za to, da ni odkrila preplačila.

Drugič, Parlament je trdil, da bi morala pritožnica zaradi običajnih standardov skrbnega ravnanja hraniti bistvene dokumente v zvezi s svojim upravnim položajem in v razumnem roku obvestiti, da iz leta v leto prejema enak znesek plačil. V podporo svojemu stališču, da je bil pogoj preplačila patenta iz člena 85 izpolnjen, se je Parlament skliceval na ustrezno sodno prakso (17), v skladu s katero je zavrnil trditve pritožnice, da ni vedela in ni mogla vedeti za preplačilo. Ti argumenti so bili, da (i) je za napako odgovoren Parlament, zato je ni mogoče obtožiti, da je ni opazil; (ii) imela je vso pravico domnevati, da so bila plačila Parlamenta pravilna; (iii) obračuni emisijskih kuponov niso bili jasni; in (iv) o svojih pravicah je bila obveščena že leta 1996 in v zadevnem obdobju ni imela na voljo svojih upravnih dokumentov, ker se je večkrat selila in je bila večina njenih upravnih dokumentov v dolgoročnem hrambi.

Poleg zgoraj navedenih argumentov je pritožnica v pritožbi varuhu človekovih pravic navedla, da je v zadevnem obdobju zaradi nekaterih dogodkov v njenem osebnem življenju, vključno z osebno boleznijo in prometnimi nesrečami ter smrtjo nekaterih njenih bližnjih sorodnikov, težko presodila, ali so bila plačila, ki ji jih je izplačal Parlament, pravilna ali ne.

Parlament je v svojem mnenju o pritožbi vztrajal pri svojih stališčih, izraženih v izpodbijanem sklepu. Med drugim je ugotovilo, da trditev pritožnice, da ni mogla dostopati do svojih administrativnih dokumentov, ki so bili shranjeni, potem ko se je večkrat preselila, ne more zadostovati za to, da bi bila oproščena dolžnosti skrbnega ravnanja. Razlog za to je, da morajo zainteresirane strani, razen v primerih višje sile, zagotoviti, da so glavne odločitve v zvezi z njihovimi pravicami vedno na voljo.

1.4 Varuh človekovih pravic ob upoštevanju listin v spisu in trditev strank ugotavlja, da izpodbijana odločba ni bila nepoštena. Prvič, ni sporno, da ji je bilo v skladu s sklepom Parlamenta z dne 6. septembra 1996 o neaktivnem statusu pritožnika ob vročitvi tega sklepa jasno, da bo od 1. avgusta 1996 do 31. julija 2001 prejemala 70 % svoje osnovne plače, od 1. avgusta 2001 pa 60 % svoje osnovne plače. Ta ureditev naj bi seveda povzročila znatno zmanjšanje njenega nadomestila na zadnji dan, kar je bil zagotovo osrednji element njenega novega položaja. Od uradnika, ki je v položaju, v kakršnem je pritožnik, in sicer uradnika, ki je obveščen o zgoraj navedenem dogovoru, se pričakuje, da pri običajni skrbnosti (i) sprejme razumne ukrepe, da so mu takoj na voljo pomembni dokumenti v zvezi z njegovim statusom in pravicami uradnika, kot je na primer sklep Parlamenta z dne 6. septembra 1996, ki se nanaša na pritožnikov neaktivni status; (ii) da se zaveda dejstva, da bi do bistvene spremembe (zmanjšanja) njegovega dodatka prišlo v določenem trenutku, in da je natančno seznanjen s to točko na podlagi zgoraj navedenega(-ih) dokumenta(-ov); in (iii) dvomi o pravilnosti plačil, izvršenih po tem času, če do takega zmanjšanja ni prišlo.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega in pripomb iz točke 1.2 tega sklepa varuh človekovih pravic ugotavlja, da zadevna preplačila ne bi smela biti izvzeta iz obvestila uradnika na položaju pritožnika, če je bil običajno skrben. Poleg tega se ne strinja s trditvami pritožnice v podporo njenemu stališču, da se člen 85 Kadrovskih predpisov zanjo ne bi smel uporabljati. Njeni argumenti so bili naslednji:

(i) za napako je bil odgovoren Parlament, zato je ni mogoče obtožiti, ker je ni opazil;

(ii) imela je pravico domnevati, da so bila plačila Parlamenta pravilna, saj še nikoli ni storila napake pri plačilih njej;

(iii) v njenih poročilih o nadomestilih ni bilo ničesar, kar bi jo spominjalo na prilagoditev;

(iv) se ni spomnila datuma prilagoditve in so bili njeni spisi, ki so vsebovali odločitev o njenih pravicah, dolgoročno shranjeni.

V zvezi z argumenti pritožnika, da poročila o nadomestilih niso bila dovolj jasna, je treba opozoriti, da je pritožnik zagotovo razumel ali bi moral biti sposoben razumeti, da se od avgusta 2001 mesečni dodatek ni zmanjšal. Nazadnje, v zvezi z njeno trditvijo, da je v zadevnem obdobju zaradi nekaterih dogodkov v njenem osebnem življenju, vključno z osebno boleznijo in motoričnimi nesrečami ter smrtjo nekaterih njenih bližnjih sorodnikov, težko presodila, ali so bila plačila, ki ji jih je izplačal Parlament, pravilna, je treba ugotoviti, da se zdi ta trditev nedopustna, saj je bila prvič navedena v pritožbi varuhu človekovih pravic in ni bila vključena v njeno pritožbo Parlamentu na podlagi člena 90(2). Neodvisno od tega je mogoče tudi ugotoviti, da je pritožnica to trditev oblikovala le nejasno in neutemeljeno, ne da bi dokazala, da ji njene posebne okoliščine preprečujejo, da bi običajno skrbela za svoje gospodarske zadeve, zlasti v obravnavani zadevi.

1.5 Varuh zato ugotavlja, da se zdi izpodbijana odločitev Parlamenta v skladu s členom 85 Kadrovskih predpisov, kot ga razlagajo sodišča Skupnosti, in da je Parlament podal razumne razlage za sklicevanje na ta člen v zadevnem primeru. Zato ne najde nobenega primera nepravilnosti, ki bi ustrezal pritožnikovi prvi trditvi.

2 Domnevno neustrezno obveščanje pritožnika o odločitvi o povrnitvi zadevnih zneskov pred začetkom tega postopka in zamuda pri obrazložitvi te odločitve

2.1 Pritožnik je tudi trdil, da ga Parlament (i )) pred začetkom postopka ni ustrezno obvestil o svoji odločitvi, da bo izterjal ustrezne zneske; in (ii) je svojo odločitev obrazložila prepozno, ne glede na to, da ji je dvakrat pisala, da bi jo prosila za te razloge. Parlament je trdil, da pri svojih prizadevanjih, da bi pritožnika obvestil o storjeni napaki, ni pokazal neupravičene zamude ali malomarnosti. V svojem odgovoru na zadevni del analize varuha človekovih pravic v njegovem predlogu sporazumne rešitve je Parlament nadalje opozoril, da čeprav je res, da plačilni list iz decembra 2003 ni vseboval izrecnega sklicevanja na člen 85 Kadrovskih predpisov, to ne pomeni nepravilnosti. Plačilni list za november 2003 (čas, ko je bila napaka odkrita) je vseboval mesečno razčlenitev neupravičeno prejetih zneskov od avgusta 2001 dalje.

2.2 Potem ko je varuh človekovih pravic upošteval dokumente v spisu in argumente strank, najprej ponavlja, da je bilo v pritožnikovem poročilu o nadomestilu za november 2003 navedeno, da "je treba odšteti [sic] -9936, 88 GBP", kar nedvomno pomeni, da je Parlament sprejel odločitev o odbitku zadevnega zneska. V skladu z Evropskim kodeksom dobrega ravnanja javnih uslužbencev se v vsaki odločbi institucije, ki bi lahko negativno vplivala na pravice ali interese posameznika, navedejo razlogi, na katerih temelji, pri čemer se jasno navedejo ustrezna dejstva in pravna podlaga odločbe. Zakonik določa tudi, da se taka odločitev pisno sporoči zadevni osebi takoj, ko je sprejeta (18). Poleg tega se v skladu z drugim odstavkom člena 25 Kadrovskih predpisov „[v]saka odločitev v zvezi z določenim posameznikom, sprejeta v skladu s temi kadrovskimi predpisi, takoj pisno sporoči zadevnemu uradniku. V vsaki odločbi, ki ima negativne posledice za uradnika, se navedejo razlogi, na katerih temelji."Odločba o vračilu je odločba, ki negativno vpliva na pravice in interese zadevne osebe, ki jih je mogoče zaščititi. Medtem ko je Parlament trdil, da bi pritožnikov plačilni list za november 2003 moral omogočiti ugotovitev povezave med izvedenimi odtegljaji in znižanjem dolgovanega zneska, je Sodišče v zadevi 71/72 Kuhl proti Svetu(19) sklenilo, da plačilnega lista, s katerim je bila prilagojena plača uradnika, ni mogoče šteti za odločbo, sprejeto na podlagi člena 85 Kadrovskih predpisov, saj iz plačilnega lista ni bilo izrecno razvidno, da je bila odločba sprejeta na podlagi tega člena. Parlament je namreč šele z dopisom z dne 14. aprila 2004 pritožnika obvestil o svoji odločitvi, da bo neupravičeno izplačani znesek izterjal na podlagi člena 85 Kadrovskih predpisov. Še pomembneje je, da je Parlament začel izvajati odbitke od pritožnikovega mesečnega nadomestila, ne da bi pojasnil, da ti odbitki ustrezajo neupravičenim plačilom, ki bi jih bilo treba izterjati, in ne da bi pojasnil, zakaj so bila ta plačila neupravičena. Pismo Parlamenta z dne 15. januarja 2004, v katerem je navedel, da je prišlo do preplačila, ki ga je treba izterjati mesečno, in se skliceval na naravo zadevne napake, je bilo poslano šele po tem, ko je pritožnik zahteval pojasnilo za izvedene odbitke. Glede na navedeno varuh človekovih pravic meni, da sklep Parlamenta o vračilu, vsaj kar zadeva njegove bistvene elemente, pritožniku ni bil sporočen takoj, ko je bil sprejet in preden se je začel izvajati. Dejstvo, da Parlament pritožnika ni ustrezno in pravočasno obvestil o svojem sklepu o izterjavi in razlogih, na katerih temelji, je pomenilo nepravilnost. Varuh človekovih pravic bo zato v nadaljevanju podal pomembno kritično pripombo.

3 Trditev pritožnika

3.1 Pritožnik je v pritožbi trdil, da bi moral Parlament spremeniti svojo odločitev o vračilu.

3.2 Glede na ugotovitev, da v točki 1.5 zgoraj ni bilo nepravilnosti, varuh človekovih pravic meni, da pritožnikove trditve ni mogoče sprejeti.

4 Sklepna ugotovitev

Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo je treba v zvezi z informacijami, ki so bile pritožniku predložene v zvezi s sklepom o vračilu, podati naslednjo kritično pripombo:

V skladu z drugim odstavkom člena 25 Kadrovskih predpisov se „[v]saka odločitev, ki se nanaša na določenega posameznika in je sprejeta v skladu s temi kadrovskimi predpisi, takoj pisno sporoči zadevnemu uradniku. V vsaki odločbi, ki ima negativne posledice za uradnika, se navedejo razlogi, na katerih temelji.„V skladu z Evropskim kodeksom dobrega ravnanja javnih uslužbencev se v vsaki odločbi institucije, ki bi lahko imela negativne posledice za pravice ali interese posameznika, navedejo razlogi, na katerih temelji, pri čemer se jasno navedejo ustrezna dejstva in pravna podlaga odločbe, zadevna oseba pa se o njej pisno obvesti takoj, ko je sprejeta. Odločba o vračilu je odločba, ki posega v položaj zadevne osebe.

Varuhinja človekovih pravic meni, da pritožnik ni bil obveščen o spornem sklepu Parlamenta o vračilu, vsaj ne o njegovih bistvenih elementih, takoj ko je bil sprejet in preden se je začel izvrševati. Dejstvo, da Parlament pritožnika ni ustrezno in pravočasno obvestil o svoji odločitvi o izterjavi in razlogih zanjo, je pomenilo nepravilnost.

Na podlagi navedenega varuh človekovih pravic primer zaključi.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Parlamenta.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) Člen 41 Kadrovskih predpisov določa, da se uradnikom z neaktivnim statusom dodeli dodatek. Podrobnosti tega dodatka so določene v Prilogi IV h Kadrovskim predpisom.

(2) Člen 85 Kadrovskih predpisov (pred revizijo leta 2004 in po njej) določa:

„Vsak preplačani znesek se izterja, če je prejemnik vedel, da ni nobenega upravičenega razloga za plačilo, ali če je bilo dejstvo preplačila očitno tako, da ga ni mogel prezreti.

Zahtevek za izterjavo je treba vložiti najpozneje v petih letih od datuma plačila zneska. Kadar organ za imenovanja lahko ugotovi, da je prejemnik namerno zavajal upravo, da bi pridobil zadevni znesek, se zahtevek za izterjavo ne razveljavi, tudi če je ta rok potekel.“

(3) Sklep o pritožbi 483/4.3.96/DG/L/KT, ki je na voljo na spletni strani varuha človekovih pravic (http://www.ombudsman.europa.eu).

(4) Zadeva T-122/95, Chabert proti Komisiji, RecFP, str. I-A-19 in II-63.

(5) Zadeva 252/78, Broe proti Komisiji, Recueil 1979, str. 2393.

(6) Zadeva T-205/01, Ronsse proti Komisiji, RecFP, str. I-A-211 in II-1065.

(7) Zadeva T-107/92, White proti Komisiji, RecFP 1994, str. I-A-41 in II-143.

(8) "Varuh v največji možni meri skupaj z zadevno institucijo ali organom poišče rešitev za odpravo nepravilnosti in ugoditev pritožbi."

(9) Zadeva Thommes proti Komisiji, T-195/03, ZOdl. JU, str. I-A-273 in II-1255, točka 115.

(10) Zadeva 142/78, Berghmans proti Komisiji, Recueil 1979, str. 3125; Zadeva T-14/99, Kraus proti Komisiji, RecFP, str. I-A-7 in II-39, točka 37.

(11) Zadeva Thommes proti Komisiji, T-195/03, ZOdl. JU, str. I-A-273 in II-1255, točka 116; Zadeva 71/72, Kuhl proti Svetu, Recueil 1973, str. 705, točka 11; Zadeva T-205/01, Ronsse proti Komisiji, RecFP, str. I-A-211 in II-1065, točka 45.

(12) Zadeva 310/87, Stempels proti Komisiji, Recueil 1989, str. 43; glej tudi zadevo T-156/96, Jensen proti Komisiji, RecFP, str. I-A-411 in II-1173, točka 63; ter zgoraj navedeno sodbo v zadevi Ronsse proti Komisiji (T-205/01, točka 45).

(13) Zadeva T-109/92, White proti Komisiji, RecFP 1994, str. I-A-41 in II-143, točki 38 in 39.

(14) Glej zadevo T-122/95, Chabert proti Komisiji, RecFP, str. I-A-19 in II-63, točke 35–36; Zadeva T-14/03, Di Marzio proti Komisiji, ZOdl. JU, str. I-A-43 in II-167, točka 90.

(15) Zgoraj navedena sodba v zadevi Chabert proti Komisiji, T-122/95, točka 40.

(16) Glej zgoraj navedeno sodbo Chabert proti Komisiji, točka 34.

(17) Parlament se je skliceval zlasti na zadevo C-122/95, Chabert proti Komisiji, RecFP, str. I-A-19 in II-63, ter na zadevo 252/78, Broe proti Komisiji, Recueil 1979, str. 2393.

(18) Člena 18 in 20 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev, ki ga je Evropski parlament odobril z resolucijo z dne 6. septembra 2001. Kodeks je na voljo na spletišču varuha človekovih pravic (http://www.ombudsman.europa.eu).

(19) Zadeva 71/72, Kuhl proti Svetu, Recueil 1973, str. 705, točke 4–7.