Strasbourg, 4. junija 2007

Spoštovani g.

oktobra 2004 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo proti Uradu Evropskih skupnosti za izbor osebja ("EPSO") v zvezi s spletnim prijavnim sistemom v okviru javnih natečajev, ki jih organizirajo institucije Skupnosti.

Pritožbo sem 7. decembra 2004 posredoval direktorju urada EPSO. Dne 11. marca 2005 ste se obrnili na moje službe za informacije o napredku v zvezi z vašo pritožbo. EPSO je 31. marca 2005 poslal svoje mnenje. Posredoval sem vam ga skupaj s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 27. maja 2005.

junija 2005 sem od urada EPSO zahteval dodatne informacije, ta pa je svoj odgovor na to zahtevo poslal 12. avgusta 2005. Posredoval sem vam ga skupaj s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 25. oktobra 2005.

Uradu EPSO sem 3. aprila 2006 predložil osnutek priporočila. EPSO mi je 1. junija 2006 poslal podrobno mnenje o tem osnutku priporočila. Dne 12. julija 2006 sem vam poslal kopijo podrobnega mnenja urada EPSO s pozivom k predložitvi pripomb. Od vas nismo prejeli nobenih pripomb.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Pritožnik, uradnik Sveta, je 8. junija 2004 vložil pritožbo 1777/2004/ELB. Pritožba se je nanašala na spletno prijavo za postopek in informacijski sistem v zvezi z javnimi natečaji, ki jih je organiziral urad EPSO. Po navedbah pritožnika se lahko na te natečaje prijavijo samo kandidati, ki imajo dostop do interneta doma ali živijo na območjih, kjer je mogoč javni dostop do interneta. Glede na nizko stopnjo razširjenosti interneta v nekaterih državah članicah (v nekaterih državah članicah je imelo dostop do interneta manj kot 15 % prebivalstva) in težave pri dostopu do interneta na podeželskih območjih je pritožnik menil, da je ta postopek diskriminatoren. Poleg tega morajo kandidati preveriti svojo dokumentacijo na internetu, da pridobijo informacije o datumu, času in kraju izpitov ter o njihovih rezultatih. Navedel je, da se pri javnem natečaju EPSO/A/11/03 72 % kandidatov ni udeležilo testov. Pritožnik je menil, da je to nepošteno, saj so kandidati odgovorni za pridobitev informacij, ki jih je predhodno posredoval urad EPSO.

Pritožnik je razumel, da je spletne aplikacije lažje obravnavati, vendar je trdil, da bi to morala biti le alternativa drugim možnostim. Menil je, da bi lahko uporaba tega postopka negativno vplivala na vse evropske institucije, saj je urad EPSO organiziral javne natečaje za vse institucije in ker je povečal vrzel med državljani in institucijami. Pritožnik je trdil, da bi moral urad EPSO odpraviti obveznost prijave prek spleta in kandidatom neposredno poslati informacije, kot so datum, čas in kraj testov ter rezultati.

Ker se zdi, da pritožnik v zvezi z zadevo ni stopil v stik z uradom EPSO, je bila pritožba razglašena za nedopustno.

Pritožnik je 28. oktobra 2004 vložil to pritožbo, ki ji je priložil zapisnik sestanka upravnega odbora EPSO z dne 5. decembra 2003 in zapisnik sestanka COPARCO ("Commission Paritaire Commune") z dne 20. oktobra 2003, v katerih je podvomil o obveznosti prijave prek spleta, na katerem je sodeloval. Opozoril je tudi na pomisleke v zvezi s spletnim sistemom registracije, ki so jih na istem sestanku izrazili predstavniki osebja. Varuhinja človekovih pravic je glede na predmet pritožbe menila, da so bili pred pritožbo sprejeti ustrezni upravni ukrepi.

Pritožnik je navedel, da je spletni postopek hitro postal izvršeno dejstvo. Prvič je bil uporabljen za zaposlovanje pomožnih uslužbencev v okviru širitve EU (2002–2003). Glede na nujno in izjemno naravo tega zaposlovanja je bila uporaba tega postopka do določene mere verjetno upravičena. Pozneje je bil uporabljen za natečaje za nove države članice. Tudi v tem primeru bi lahko nujnost in obseg postopka vplivala na odločitev o uporabi spletnega postopka zaposlovanja. Pozneje pa je bil posplošen in se je uporabljal za vse javne natečaje. Kolikor je znano pritožniku, ni bila izvedena nobena študija za oceno učinka tega postopka. Dodal je, da se zdi, da rezultat kaže na močno zmanjšanje števila udeležencev. Po njegovem mnenju je to potrdilo sklep odbora neodvisnih strokovnjakov, da se zdi, da je cilj javnih natečajev drastično zmanjšanje števila kandidatov in ne izbor potrebnih znanj in spretnosti.

Na sestanku upravnega odbora urada EPSO 5. decembra 2003 je direktor urada EPSO navedel, da zaradi komunikacijskih zmogljivosti za kandidate in vodstvenih zmogljivosti za urad EPSO ne namerava opustiti načela spletne prijave. Pritožnik je trdil, da urad EPSO niti neposredno ni komuniciral s kandidati, vendar so morali kandidati poiskati informacije na spletišču urada EPSO.

Priložil je statistične podatke (1) o dostopu do interneta v EU, ki kažejo, da je imelo junija 2002 dostop do interneta le 40 % gospodinjstev v EU in da so med državami članicami velike razlike: 51,8 % na Švedskem, 44,9 % na Danskem, 18,4 % v Španiji ali 13,2 % v Grčiji.

Pritožnik je upal, da bo varuh človekovih pravic zadevo obravnaval ne le s pravnega in tehničnega vidika, temveč tudi z etičnega vidika, in sicer z vidika dolžnosti upoštevanja interesov kandidatov.

Če povzamemo, pritožnik je trdil, da je bila zahteva, da se kandidati prijavijo za sodelovanje na natečaju prek spleta, diskriminatorna zaradi različnih stopenj uporabe interneta v državah članicah in da je bila zahteva, da kandidati pregledajo svoj spis prek spleta, da bi pridobili informacije, nepoštena, ker so bili kandidati izključno odgovorni za spremljanje svojega spisa, odločitve pa sprejema EPSO. Trdil je, da bi moral urad EPSO kandidatom neposredno poslati bistvene informacije, kot so datum, čas in kraj testov ter rezultati.

Poizvedba

Mnenje urada EPSO

Mnenje urada EPSO je mogoče povzeti na naslednji način:

Bela knjiga o reformi Komisije (2) je kot enega od ukrepov, ki jih je treba sprejeti za zagotovitev večje preglednosti za kandidate, določila večjo uporabo interneta, vključno z uvedbo spletnih aplikacij. Urad EPSO je zato leta 2003 uvedel spletno registracijo in komunikacijo s kandidati. Pomenil je velik napredek pri upravljanju konkurence, izboljšanju dostopnosti, pospeševanju komunikacij in zagotavljanju statističnih podatkov v realnem času o številu prejetih vlog. To je omogočilo tudi boljše načrtovanje in upravljanje konkurence.

(a) Spletni prijavni sistem in njegov vpliv na število prijav

Glede trditev, da je spletni sistem potencialno izključeval kandidate iz sodelovanja na natečajih, je treba poudariti, da je število kandidatov, ki so se prijavili na natečaje, pri katerih je bila uporabljena ta metoda, pokazalo ravno nasprotno. V spodnji preglednici je prikazano število prijav za podobne natečaje pred sprejetjem tega sistema spletne prijave in po njem.

Pred spletnimi prijavami		S spletnimi aplikacijami
Konkurenca	Št. vlog	Konkurenca	Št. vlog
COM/C/1/00 (3)	1 005	EPSO/C/11/03 (4)	6 087
COM/C/1/02 (5)	6 940	EPSO/AST/4/05 (6)	11 798
EUR/A/166/01 (7)	2 375	EPSO/A/11/03 (8)	14 483

natečaja COM/C/1/00 in EPSO/C/11/03 za zaposlitev angleško govorečih tajnikov; natečaja COM/C/1/02 in EPSO/AST/4/05 za zaposlitev francosko govorečih tajnikov; razpisa EUR/A/166/01 in EPSO/A/11/03 sta bila objavljena za zaposlitev upravnih uslužbencev na področju revizije. Podatki niso pokazali zmanjšanja števila kandidatov, temveč povečanje števila prijav. To bi bilo mogoče zlahka pojasniti s preprostostjo in priročnostjo sistema za spletno prijavo, kar je ena od najbolj pozitivnih posledic tega sistema.

(b) Profil EPSO in njegov vpliv na število kandidatov, ki opravljajo teste

Kar zadeva zmanjšanje števila kandidatov, ki so opravljali teste, tudi to ni bilo tako, kot je trdil pritožnik. Če vzamemo za primer enake natečaje kot prej, je bilo število kandidatov, ki so opravljali predizbirne teste, po uvedbi spletnega sistema večje.

Pred spletnimi prijavami		S spletnimi aplikacijami
Konkurenca	Št. vlog	Konkurenca	Št. vlog
COM/C/1/00	662	EPSO/C/11/03	2 931
COM/C/1/02	5 120	EPSO/AST/4/05	5 500(9)
EUR/A/166/01	1 623	EPSO/A/11/03	3 864

Tudi če bi se povečalo število kandidatov, ki so se prijavili in se nato niso udeležili preizkusov, je bil končni podatek o kandidatih, ki so dejansko opravljali preizkuse, po uvedbi spletnega sistema še vedno očitno višji v primerjavi z enako vrsto natečaja, ki je bil objavljen pred uvedbo tega sistema.

Urad EPSO redno preučuje vpliv spletnega sistema na število kandidatov, ki opravljajo teste. Glede na to, da se je stopnja prisotnosti na predizbirnih testih na natečajih, ki so se začeli po uvedbi spletnega sistema, znižala, in v interesu dobrega upravljanja se je urad EPSO odločil, da bo po vsakem sklopu predizbirnih testov izvedel ankete, da bi preučil razloge za spremembo stopnje prisotnosti.

Na podlagi rezultatov teh raziskav je urad EPSO izvedel dve študiji, da bi analiziral vzroke za zmanjšanje stopnje prisotnosti na testih. V prvem z dne 28. maja 2004 je bilo ugotovljeno, da uporaba spletne prijave in komunikacije ni bila pomemben razlog za to, da se kandidati niso udeležili testov. Kljub temu je urad EPSO predlagal in izvedel več ukrepov, da bi zagotovil, da s spletnim sistemom noben kandidat ni bil izključen iz udeležbe na testih. Kandidatom so bili zato zdaj sistematično poslani opomniki po elektronski pošti. Poleg tega in glede na to, da je bila ena od ugotovitev te študije, da preprostost spletnega sistema spodbuja prijave posameznikov, ki niso v celoti izpolnjevali meril za upravičenost ali niso imeli nobenega resnega namena sodelovati na natečaju, je bil uveden tudi sistem potrjevanja. Zato so bili kandidati po prvi registraciji pozvani, naj potrdijo svojo namero, da se bodo predizbirnih testov udeležili na določen datum, in navedejo, kateri testni center bodo izbrali.

Drugo poročilo je potrdilo sklepe, ki izhajajo iz prvega. Glavni razlog za neudeležbo na testih je bila nerazpoložljivost kandidata na dan testiranja. Precejšnje število kandidatov (približno 22 % tistih, ki so odgovorili na ankete) se je odločilo, da se testov ne bo udeležilo, saj so menili, da ne bodo uspešni. Po drugi strani pa je število kandidatov, ki so imeli težave pri dostopu do ustreznih informacij prek spletnega sistema urada EPSO, ostalo nizko in ni bilo dokazov, da profil urada EPSO ne deluje zadovoljivo. Samo pet posameznikov je navedlo, da zaradi stroškov ali dostopnosti interneta niso mogli prejeti vabila na teste, le 5 % anketirancev pa je navedlo, da vabila niso našli. Opozoriti je treba, da se ta odstotek postopoma zmanjšuje, verjetno zaradi stalnih prizadevanj urada EPSO, da kandidate čim bolj jasno obvešča o spletnem sistemu.

EPSO namreč ni le skrbno preučil vpliva spletnega sistema na število kandidatov, ki so opravljali teste, ampak je opredelil tudi več ukrepov, ki bi jih bilo mogoče sprejeti za zagotovitev, da ta sistem ne bi negativno vplival na to število. Ti ukrepi, ki so že bili opisani, so bili izvedeni, drugo poročilo pa je pokazalo, da so učinkoviti.

Iz navedenega jasno izhaja, da spletni sistem ni bil pomemben razlog za to, da se kandidati niso udeležili preizkusov. Povečanje stopnje neudeležbe na teh testih po uvedbi spletne registracije je bilo dejansko posledica „lažnih“ prijav oseb, ki ne izpolnjujejo meril za upravičenost ali niso posebej motivirane za opravljanje testov. Študije so namreč dokazale, da je prav preprostost in prijaznost spletnega sistema do uporabnika ustvarila preveliko število kandidatov v primerjavi s predhodnimi natečaji.

Pripombe pritožnika

Pripombe pritožnika je mogoče povzeti, kot sledi.

ESPO je obravnaval le en vidik pritožbe, in sicer posledice spletnega sistema prijave na število kandidatov. EPSO ni obravnaval diskriminatorne narave obveznosti prijave izključno prek spleta.

Rezultati zadnje študije, ki jo je izvedel Eurostat v prvem četrtletju leta 2004 in je bila objavljena maja 2005 (10), so potrdili, da se stopnje uporabe interneta (11) med državami zelo razlikujejo: najvišje stopnje so bile zabeležene na Švedskem (82 %), Danskem (76 %) in Finskem (70 %), najnižje pa v Grčiji (20 %), na Madžarskem (28 %), v Litvi, na Poljskem in Portugalskem (po 29 %). Poleg tega je študija pokazala, da je v prvi četrtini leta 2004 internet v EU uporabljalo le 47 % posameznikov, starih od 16 do 74 let.

Kar zadeva spletno registracijo, se je pritožba nanašala na obveznost uporabe tega sistema in odsotnost druge možnosti, zlasti uporabe navadne pošte. Večina držav članic, ki uporabljajo nove tehnologije, da bi državljanom omogočile uveljavljanje nekaterih pravic, je državljanom omogočila izbiro uporabe teh tehnologij. Bela knjiga, ki jo je urad EPSO navedel v svojem mnenju, urada EPSO ni zavezovala k uporabi interneta, ampak je le predvidela to možnost.

V zvezi s primerjavo, ki jo je EPSO opravil med različnimi natečaji, je pritožnik opozoril na dejstvo, da so bili profili za natečaje, čeprav so bili namenjeni zaposlovanju na podobna delovna mesta, različni. Tako so natečaji COM/C/1/00, COM/C/1/02 in EUR/A/166/01 zahtevali tri leta delovnih izkušenj, medtem ko drugi niso zahtevali nobenih delovnih izkušenj. Pritožnik je menil, da se je zaradi tega povečalo število vložnikov.

Glede sodelovanja na natečajih je bilo po mnenju pritožnika očitno, da se je razmerje med številom kandidatov, ki so sodelovali na natečajih, in številom prijav zmanjšalo, kot je prikazano v preglednici:

Natečaji brez spletnih prijav	Število vlog	Kandidati, ki se bodo udeležili natečaja	Odstotek sodelovanja v testih
COM/C/1/00	1 005	662	65.87%
COM/C/1/02	6 940	5 120	73.78%
EUR/A/166/01	2 375	1 623	68.34%
Natečaji s spletnimi prijavami	Število vlog	Kandidati, ki se bodo udeležili natečaja	Odstotek sodelovanja v testih
EPSO/C/11/03	6 087	2 931	48.15%
EPSO/AST/4/05	11 798	5 500	46.62%
EPSO/A/11/03	14 483	3 864	26.68%

Pritožnik se ni strinjal s pripombo urada EPSO, da je enostavnost sistema spodbudila prijave posameznikov, ki ne izpolnjujejo meril za upravičenost ali ne nameravajo sodelovati. Ta pripomba je privedla do vzpostavitve druge ovire, to je potrditve sodelovanja v preskusih izključno prek spletnega sistema. To je bil nov odvračilni element za kandidate, ki nimajo dostopa do interneta ali imajo težave pri dostopu do njega. Nazadnje je menil, da bi moral 5-odstotni delež kandidatov, ki niso našli vabila na teste, in dejstvo, da je več oseb izjavilo, da zaradi stroškov ali dostopa do interneta niso mogli prejeti vabila, uradu EPSO dati razlog, da razmisli o sistemu in sprejme popravne ukrepe. Poudaril je, da je študija temeljila le na posameznikih, ki so odgovorili, verjetno na spletu.

Pritožnik je menil, da študije, ki jih je izvedel EPSO, niso zanesljive, saj je bil EPSO hkrati sodnik in sodnik. Takšne študije bi moral izvajati neodvisen organ.

Sklenil je, da se lahko urad EPSO prek spleta obrne samo na kandidate, ki so se odločili za spletno prijavo.

Nadaljnje poizvedbe

Po skrbni preučitvi mnenja urada EPSO in pripomb pritožnika se je izkazalo, da so potrebne nadaljnje preiskave. Varuhinja človekovih pravic ni bila zadovoljna, da je urad EPSO v celoti odgovoril na pritožbo, saj še ni komentiral pritožnikove trditve, da se delež prebivalstva, ki ima dostop do interneta, med državami članicami zelo razlikuje. Prosil je tudi za mnenje o tem, ali bi lahko obvezna zahteva po spletni registraciji in vpogledu v spis neupravičeno diskriminirala osebe, ki bi morda želele kandidirati na natečajih EPSO, vendar nimajo dostopa do interneta.

Nadaljnji odgovor urada EPSO

Nadaljnji odgovor urada EPSO je mogoče povzeti, kot sledi.

Urad EPSO je primerjal oba sistema za organizacijo natečajev, in sicer prijave po navadni pošti in prijave prek spleta. Kar zadeva prijave po navadni pošti, so morali kandidati, ki so se želeli prijaviti, poiskati tiskano različico Uradnega lista, kar je bil dolgotrajen in zapleten postopek. Nato je bilo treba vlogo poslati s priporočeno pošto, ki je vključevala odhod na najbližji poštni urad. To je bil dolgotrajen postopek, ki ni zagotovil prejema delovnega mesta. Enako je veljalo za poznejšo korespondenco s kandidati. S poštnim sistemom ni bilo mogoče hitro vzpostaviti rezervnih seznamov. Prednost spletnega sistema je bila nesporna glede hitrosti dostopa kandidatov do informacij od objave natečaja do rezervnega seznama. Ta sistem je bil lažji za kandidate, omogočal je hiter dostop do informacij in pravočasno komunikacijo s kandidati ter je bil stabilen kljub spremembam poštnih naslovov. Urad EPSO je zdaj lahko organiziral večje število natečajev in komuniciral z večjim številom kandidatov, ne da bi bili kandidati pri tem v slabšem položaju.

Dostop do interneta se je med državami članicami razlikoval, vendar se je razlikoval tudi dostop do poštnega urada. Uporaba interneta se je širila in vedno več ljudi je imelo dostop do interneta. V okviru natečajev, ki jih je organiziral urad EPSO, je bila ciljna populacija delovno aktivno prebivalstvo, ki je imelo boljši dostop do interneta. Podobno se je dostop do interneta razlikoval glede na stopnjo izobrazbe. Višja kot je stopnja izobrazbe, boljši je dostop do interneta. Urad EPSO je navedel, da lahko kandidati obiščejo kraje, kot so javne knjižnice, univerze in spletne kavarne, da bi imeli dostop do interneta, če do njega nimajo dostopa na svojem delovnem mestu. Opozorila je na dejstvo, da je bil leta 2004 povprečni odstotek podjetij v starih državah članicah, ki so uporabljala internet, 89 %, v novih državah članicah pa je internet uporabljalo 90 % podjetij v Estoniji.

Urad EPSO je torej menil, da uporaba interneta kandidatom ne preprečuje prijave v primerjavi s prej uporabljenim sistemom. Poleg tega je bil z internetom dosežen znaten napredek glede upravljanja in donosnosti sistema. Edina izjema od spletne registracije je dovoljena invalidom. Delež kandidatov, ki imajo koristi od tega sistema, je zelo majhen in ni vplival na njegovo donosnost. Urad EPSO je menil, da sistem spletne prijave ni diskriminatoren glede dostopa do natečajev in da omogoča hiter zaključek postopkov. Urad EPSO do zdaj ni prejel nobene pritožbe v zvezi z dostopom do sistema.

Nadaljnje pripombe pritožnika

Pritožnik je ponovil, da se njegova pritožba nanaša na izključno uporabo interneta za prijavo na natečaje, in obžaloval, da urad EPSO tega vprašanja ni obravnaval.

Obžaloval je, da je urad EPSO kot neizogibni omejitvi uporabe interneta predstavil obvezno spletno registracijo in odsotnost neposredne komunikacije s kandidati. To sta bili dejansko dve možnosti, ki ju je urad EPSO sprejel za olajšanje elektronskega upravljanja prijav. Vprašanje je bilo, ali te izbire upravičujejo izključitev številnih potencialnih kandidatov, ki niso imeli dostopa ali ki imajo težave pri dostopu do interneta. Menil je, da bi EPSO, če bi spletna registracija postala neobvezna in ne obvezna, uskladil nesporne prednosti interneta v zvezi z dostopom do informacij in njihovim sporočanjem, hkrati pa preprečil diskriminacijo. Urad EPSO bi bil odgovoren za kodiranje podatkov kandidatov, ki so se prijavili po običajnem delovnem mestu, in pripravo pisem tem kandidatom. Ta sprememba ne bi smela biti obremenjujoča in ne bi smela povzročati zamud.

Če bi urad EPSO še naprej vključeval pisma v profile kandidatov, ne da bi jim neposredno pisal prek njihovih elektronskih naslovov, bi moral kandidate obvestiti, da je to njegova praksa.

V zvezi z dejstvom, da je spletni sistem pospešil postopke, je pritožnik trdil, da ni bila opravljena nobena poglobljena študija o tem vprašanju. Dodal je, da je napredek zmernejši od tistega, kar je navedel urad EPSO, in je verjetno posledica organizacije natečajev po jezikih, novih predizbirnih testov, neobstoja predhodnega preverjanja prijav in uporabe samo treh jezikov za komuniciranje s kandidati.

Pritožnik je sklenil, da je bil glavni prispevek urada EPSO zmanjšanje števila kandidatov zaradi velikega števila ovir, in ugotovil, da urad EPSO ni uspel doseči cilja zaposlovanja potrebnega števila kandidatov.

OSNUTEK PRIPOROČILA

Varuh človekovih pravic je 3. aprila 2006 v skladu s členom 3(6) svojega statuta na EPSO naslovil naslednji osnutek priporočila:

Kandidati na javnih natečajih se morajo registrirati in komunicirati z uradom EPSO prek spleta. EPSO bi moral razmisliti o določitvi izjem od te zahteve za osebe, ki imajo znatne in objektivno upravičene težave pri dostopu do interneta. Urad EPSO bi lahko zahteval, da se zahteve za izjemo podprejo z dokazi, za katere bi se lahko razumno pričakovalo, da jih bo zadevna oseba predložila v danih okoliščinah.

Ta osnutek priporočila je temeljil na naslednjih premislekih:

Domnevna diskriminacija in nepravičnost urada EPSO zaradi spletnega prijavnega in informacijskega sistema za natečaje

1. Pritožba se nanaša na spletno prijavo in informacijski sistem urada EPSO za javne natečaje, ki jih organizira urad EPSO. Po navedbah pritožnika se lahko na te natečaje prijavijo samo kandidati, ki imajo dostop do interneta doma ali živijo na območjih, kjer je mogoč javni dostop do interneta. Glede na nizko stopnjo razširjenosti interneta v nekaterih državah članicah (na nekaterih območjih ima dostop do interneta manj kot 15 % prebivalstva) in težave pri dostopu do interneta na podeželskih območjih je pritožnik trdil, da je zahteva, da se kandidati prijavijo prek spleta za sodelovanje na javnih natečajih, diskriminatorna. Pritožnik je tudi trdil, da je zahteva, da kandidati pregledajo svoj spis prek spleta, da bi pridobili informacije, nepoštena, saj so kandidati izključno odgovorni za spremljanje svojega spisa, odločitve pa sprejema urad EPSO. Kandidati morajo preveriti svojo dokumentacijo na internetu, da pridobijo informacije o datumu, času in kraju izpitov ter o njihovih rezultatih. Pritožnik je trdil, da bi moral EPSO kandidatom neposredno poslati bistvene informacije, kot so datum, čas in kraj testov ter rezultati.

2. EPSO je v svojem mnenju z dne 31. marca 2005 pojasnil, da številke ne kažejo zmanjšanja števila kandidatov, temveč povečanje števila prijav. To bi bilo mogoče pojasniti s preprostostjo in priročnostjo sistema za spletno prijavo, kar sta bili dve njegovi najbolj pozitivni posledici. Čeprav se je število kandidatov, ki so se prijavili in se nato niso udeležili preizkusov, povečalo, je bila končna številka v zvezi s kandidati, ki so dejansko opravljali preizkuse, po uvedbi spletnega sistema višja v primerjavi z natečaji iste vrste, objavljenimi pred uvedbo tega sistema.

Ob upoštevanju, da se je stopnja prisotnosti na predizbirnih testih na natečajih, ki so se začeli po uvedbi spletnega sistema, zmanjšala, in v interesu dobrega upravljanja je urad EPSO po vsakem sklopu predizbirnih testov izvedel ankete, da bi preučil razloge za spremembo stopnje prisotnosti in spremljal morebitne sprejete popravne ukrepe. Na podlagi teh raziskav sta bili izvedeni dve študiji. V prvi študiji je bilo ugotovljeno, da uporaba spletne prijave in komunikacije ni bila pomemben razlog, da kandidati ne bi sodelovali pri testih. Kljub temu je urad EPSO za zagotovitev, da s spletnim sistemom noben kandidat ni bil izključen iz sodelovanja v testih, predlagal in izvedel več ukrepov: Kandidatom so bili poslani opomniki po elektronski pošti, uvedena pa je bila tudi potrditev udeležbe. Zato morajo kandidati po prvi registraciji potrditi, da se nameravajo udeležiti predizbirnih testov na določen datum, in navesti, kateri testni center bodo izbrali. Druga študija je potrdila ugotovitve iz prve. Glavni razlog za neudeležbo na testih je bila nerazpoložljivost kandidata na dan testov. Precejšnje število kandidatov se je odločilo, da se testov ne bo udeležilo, saj so menili, da ne bodo uspešni.

Urad EPSO je pojasnil, da je število kandidatov, ki so imeli težave pri dostopu do ustreznih informacij prek spletnega sistema urada EPSO, še vedno majhno. Urad EPSO je ugotovil, da se ta odstotek postopoma zmanjšuje, verjetno zaradi stalnih prizadevanj urada EPSO za čim jasnejše obveščanje kandidatov o spletnem sistemu.

3. EPSO je v dodatnem mnenju z dne 12. avgusta 2005 menil, da je prednost spletnega sistema nesporna glede hitrosti dostopa kandidatov do informacij od objave natečaja do sestave rezervnega seznama. Ta sistem je bil lažji tudi za kandidate, saj je omogočal hiter dostop do informacij in pravočasno komunikacijo z njimi. Urad EPSO lahko zdaj organizira večje število natečajev, komunicira z večjim številom kandidatov in hitro zaključi postopke. EPSO je menil, da je bil z internetom dosežen znaten napredek pri upravljanju in donosnosti sistema. Urad EPSO ni prejel nobene pritožbe v zvezi z dostopom do sistema.

4. Pritožnik je v svojih pripombah menil, da je povečanje števila kandidatov mogoče pojasniti z dejstvom, da so bili profili za natečaje, ki jih je EPSO navedel v svojem mnenju, čeprav so bili namenjeni zaposlovanju kandidatov za podobna delovna mesta, različni v smislu zahtevanih delovnih izkušenj. Glede sodelovanja na natečajih je bilo po mnenju pritožnika očitno, da se je razmerje med številom kandidatov, ki sodelujejo na natečajih, in številom prijav zmanjšalo. Ne strinja se s pripombo urada EPSO, da je enostavnost sistema spodbudila prijave posameznikov, ki ne izpolnjujejo pogojev za prijavo ali ne nameravajo sodelovati. To je privedlo do nastanka druge ovire za sodelovanje na natečajih, in sicer potrditve sodelovanja na testih izključno prek spletnega sistema.

Pritožnik je pojasnil, da bi se z neobvezno spletno registracijo nesporne prednosti interneta v zvezi z dostopom do informacij in njihovim sporočanjem uskladile s ciljem preprečevanja diskriminacije. Dodal je, da se lahko urad EPSO prek spleta obrne samo na kandidate, ki so se odločili za spletno prijavo.

Če bi urad EPSO še naprej vključeval pisma v profile kandidatov, ne da bi jim neposredno pisal prek njihovih elektronskih naslovov, bi moral kandidate obvestiti, da je bila taka praksa uporabljena.

V zvezi z dejstvom, da je spletni sistem pospešil postopke, je pritožnik trdil, da ni bila opravljena nobena poglobljena študija o tem vprašanju. Dodal je, da je napredek zmernejši od tistega, kar je navedel urad EPSO, in je verjetno posledica organizacije natečajev po jezikih, novih predizbirnih testov, odsotnosti predhodnih preverjanj prijav in uporabe samo treh jezikov za komuniciranje s kandidati.

Pritožnik je sklenil, da je bil glavni prispevek urada EPSO zmanjšanje števila kandidatov zaradi velikega števila ovir, in opozoril, da urad EPSO ni uspel zaposliti potrebnega števila kandidatov.

5. Varuh človekovih pravic je v svojem osnutku priporočila opozoril, da je v skladu s Prilogo III h Kadrovskim predpisom

"Institucije (...) pooblastijo Urad Evropskih skupnosti za izbor osebja (v nadaljnjem besedilu "Urad"), da sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev uporabe enotnih standardov v izbirnih postopkih za uradnike Skupnosti ter v postopkih ocenjevanja in preverjanja (...). Naloga Urada je (a) na zahtevo posameznih institucij organizirati javne natečaje; (b) na zahtevo posameznih institucij zagotavlja tehnično podporo za notranje natečaje, ki jih te organizirajo; (c) določi vsebino vseh preverjanj, ki jih organizirajo institucije (...); (d) prevzame splošno odgovornost za opredelitev in organizacijo ocenjevanja jezikovnih sposobnosti (...).“

Urad EPSO je zasnoval sistem, v okviru katerega se kandidati elektronsko prijavljajo na natečaje na svojem spletišču, urad EPSO pa s kandidati komunicira elektronsko prek namenskega poštnega predala, imenovanega profil EPSO. Kot je opisano v razpisu natečaja EPSO/A/11/03 (12) (pomočniki upravnih uslužbencev na področju revizije), ta sistem deluje na naslednji način:

„(...) Če se [ena] želi(-jo] prijaviti, se mora [ena] registrirati prek interneta na spletišču urada EPSO (...) Ko [ena] predloži elektronski obrazec, [ena] na zaslonu prejme registracijsko številko, ki jo mora [ena] zabeležiti in shraniti – to bo [njena] referenčna številka v vseh zadevah v zvezi s [njeno] prijavo. Ko [ena oseba] prejme to številko, je postopek prijave zaključen – to pomeni potrditev, da je urad EPSO vpisane podatke [ena oseba] registriral. Upoštevati je treba, da mora [en ] imeti elektronski naslov – ta bo uporabljen za identifikacijo [njegove] prijave (...) Po registraciji lahko [en ] sledi različnim fazam natečaja ter preveri datum in lokacijo različnih testov na spletišču, tako da klikne na „tekoče natečaje“ (...) Vse informacije o povabilu k udeležbi na testih, prijavnem obrazcu in povabilu na ustne teste bodo objavljene na spletišču (...) [en ] sledi razvoju natečajnega postopka in v vsaki fazi preveri, ali [ima] dostop do informacij, pomembnih za [njegovo] prijavo, z uporabo [njenega] gesla (...).“

6. Prvič, varuhinja človekovih pravic je opozorila, da v skladu s sodno prakso načelo prepovedi diskriminacije, na katero se sklicuje pritožnik, zahteva, da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (13). Načelo enakega obravnavanja kandidatov v postopkih o konkurenci velja za temeljno načelo prava Skupnosti (14). Načelo enakega obravnavanja potencialnih kandidatov na natečajih za zaposlitev je treba prav tako obravnavati kot načelo, ki zavezuje institucije in organe Skupnosti.

7. Poleg tega je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da se glede na študije, ki jih je izvedel Eurostat (15), stopnje uporabe interneta med državami članicami zelo razlikujejo. Študije Eurostata kažejo, da je leta 2004 v EU internet uporabljalo 47 % posameznikov, starih od 16 do 74 let, stopnje pa so se gibale od 20 % v Grčiji do 82 % na Švedskem. Podatki, ki so na voljo na spletni strani Eurostata, nadalje kažejo, da je v EU leta 2005 internet uporabljalo 54 % posameznikov, pri čemer se stopnje gibljejo od 24 % v Grčiji do 85 % na Švedskem. Vendar ti statistični podatki, ki se nanašajo na uporabo interneta , ne zagotavljajo smiselnih informacij o dostopnosti do interneta. Pritožnik se je skliceval na statistične podatke o razpoložljivosti dostopa do interneta v gospodinjstvih v EU. Poleg tega je imelo v skladu s študijo Eurostata (16) leta 2004 internetno povezavo 89 % evropskih podjetij z desetimi ali več zaposlenimi. Čeprav je urad EPSO ugotovil, da se dostop do interneta med državami članicami razlikuje, je varuh človekovih pravic ugotovil, da mu v okviru te preiskave niso bili zagotovljeni nobeni statistični podatki o dostopnosti interneta na splošno in jih ni mogel najti na spletišču Eurostata; v zvezi s tem navedenih statističnih podatkov o dostopu do interneta v gospodinjstvih v EU in podjetjih z desetimi ali več zaposlenimi v EU ni mogoče šteti za ustrezne za namene te preiskave, saj je splošno znano, da je dostop do interneta na voljo tudi na drugih delovnih mestih in javnih mestih, kot so knjižnice ali spletne kavarne. Poleg tega se je zdelo, da ni statističnih podatkov o možnosti dostopa kandidatov ali potencialnih kandidatov za natečaje EPSO do interneta. V zvezi s tem je treba opozoriti, da se je na podlagi informacij, ki jih je predložil EPSO, zdelo, da EPSO v zvezi s tem ni prejel nobene pritožbe (razen te pritožbe, vložene pri varuhu človekovih pravic). Poleg tega ni bilo nobenega dokaza, da je bilo velikemu številu oseb, ki bi se želele prijaviti na natečaj EPSO in sodelovati na njem, to preprečeno zaradi težav pri dostopu do interneta. Poleg tega se zaradi splošnega znanja in izkušenj dostopnost interneta nenehno povečuje, kot je pravilno poudaril urad EPSO.

8. Varuhinja človekovih pravic je nadalje ugotovila, da je urad EPSO predložil naslednje utemeljitve za vzpostavitev obveznega spletnega sistema za registracijo in obveščanje za postopke zaposlovanja:

• sistem „zagotavlja večjo preglednost za kandidate“;
• "[i] pomenil velik napredek pri upravljanju konkurence, izboljšanju dostopnosti, pospeševanju komunikacij in zagotavljanju statističnih podatkov v realnem času o številu prejetih prijav. To je omogočilo tudi boljše načrtovanje in upravljanje konkurence.“;
• "je bil z internetom dosežen znaten napredek pri upravljanju in donosnosti sistema.";
• sistem omogoča " hitro pripravo rezervnih seznamov. Prednost spletnega sistema je bila nesporna glede hitrosti dostopa kandidatov do informacij od objave natečaja do rezervnega seznama. Ta sistem je bil lažji za kandidate, omogočal je hiter dostop do informacij in pravočasno komunikacijo s kandidati, ki je bila kljub spremembam poštnih naslovov stabilna. Urad EPSO je zdaj lahko organiziral večje število natečajev in komuniciral z večjim številom kandidatov, ne da bi bili kandidati pri tem v slabšem položaju.“

9. Varuhinja človekovih pravic je menila, da je urad EPSO predložil ustrezne objektivne utemeljitve za vzpostavitev obveznega spletnega sistema registracije in komuniciranja za natečaje, ki jih organizira. Glede na navedeno zahteva, da se kandidati prijavijo pri uradu EPSO in z njim komunicirajo prek interneta, načeloma ne krši načela enakega obravnavanja potencialnih kandidatov ali kandidatov in se ne sme šteti za nepošteno ali za nepravilnost. Zato varuhinja človekovih pravic ni sprejela trditve, da bi morala biti spletna prijava na natečaje EPSO in spletna komunikacija med EPSO in kandidati na natečajih, ki jih organizira EPSO, načeloma le neobvezna in ne obvezna, kot je zdaj.

10. Vendar varuh človekovih pravic ni izključil možnosti, da imajo lahko potencialni kandidati in kandidati v nekaterih primerih precejšnje in objektivno upravičene težave pri prijavi na urad EPSO ali komuniciranju z uradom EPSO prek interneta. V takih primerih zgoraj navedeno načelo nediskriminacije zahteva, da urad EPSO določi izjemo od zahteve po spletni registraciji in komunikaciji. V zvezi s tem je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da ni mogoče razumno pričakovati, da bo število kandidatov, za katere bi lahko veljala ta izjema, dovolj veliko, da bo vplivalo na učinkovitost sistema. Varuhinja človekovih pravic je tudi ugotovila, da je urad EPSO že predvidel takšno izjemo v zvezi z invalidi, ki se lahko pri uradu EPSO prijavijo po običajnem delovnem mestu (17). Varuhinja človekovih pravic je zato sklenila, da dejstvo, da EPSO ni predvidel podobne izjeme za (neinvalidne) osebe, ki imajo znatne in objektivno upravičene težave pri dostopu do interneta, ni združljivo z načelom nediskriminacije, obravnavanim v odstavku 6 zgoraj, in pomeni nepravilnost.

11. V zvezi s trditvijo pritožnika, da „če bo urad EPSO še naprej vključeval pisma v profile kandidatov, ne da bi jim pisal prek njihovih elektronskih naslovov, bi moral urad EPSO kandidate obvestiti, da se taka praksa uporablja“, je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da je na spletišču urada EPSO kandidatom navedeno, da „se vsa sporočila urada EPSO, naslovljena nanje, običajno pošljejo v [njihov] profil EPSO. Lahko se pošlje tudi na [njihov] elektronski naslov. [EPSO] [kandidatom] močno svetuje, naj redno preverjajo [] svoj profil EPSO.“Varuhinja človekovih pravic je menila, da je EPSO kandidatom že zagotovil informacije, ki jih je predlagal pritožnik.

12. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je urad EPSO pojasnil, da si je prizadeval povečati število (v bistvu odstotek) kandidatov, ki sodelujejo na testih, tako da je zaprosil za spletno potrditev udeležbe na testih in poslal opomnike po elektronski pošti. Glede na to, da (i) zahteva po spletni potrditvi sledi zgoraj navedenemu legitimnemu namenu in ker, kot je bilo analizirano zgoraj, (ii) obvezni spletni sistem registracije in komunikacije urada EPSO načeloma ne krši načela enakega obravnavanja potencialnih kandidatov ali kandidatov in (iii) se ne sme šteti za nepošteno, je treba zahtevo po spletni potrditvi načeloma ohraniti. Vendar bi moral urad EPSO iz zgoraj navedenih razlogov razmisliti o izjemi in komuniciranju po navadni pošti s kandidati, ki imajo precejšnje in objektivno upravičene težave pri dostopu do interneta.

13. Varuh človekovih pravic je nazadnje v zvezi z uporabo izjeme iz odstavkov 10 in 12 ugotovil naslednje: Vprašanje, ali nekatera dejstva, ki se štejejo za resnična, pomenijo „velike in objektivno upravičene težave pri dostopu do interneta“, je pravno vprašanje. V zvezi s količino informacij in dokazov, potrebnih za ugotovitev teh dejstev, je treba upoštevati ne le težo zadevnih nasprotujočih si interesov, ampak tudi posebno naravo dejstev, na podlagi katerih je bila vložena zahteva za uporabo take izjeme. Zato bi moral EPSO ustrezno upoštevati, da je v tem okviru težko pridobiti trden dokaz o obstoju negativnega dejstva, kot je nerazpoložljivost internetne povezave na območju, na katerem zadevna oseba živi in dela. To pomeni, da bi glede na konkretno dejansko podlago zahteve ter vsebino podpornih informacij in dokumentov razumna verjetnost obstoja negativnih dejstev, na katera se sklicuje zadevna oseba, lahko zadostovala za utemeljitev uporabe izjeme.

Podrobno mnenje urada EPSO

Podrobno mnenje urada EPSO je mogoče povzeti na naslednji način:

Če bi si predstavljali, da je prijava po navadni pošti izjemoma sprejemljiva, je urad EPSO varuha človekovih pravic opozoril na nekatere večje težave.

Po eni strani naj bi bilo namreč skoraj nemogoče opredeliti teoretične težave, s katerimi bi se tožeče stranke lahko srečale pri spletni prijavi, po drugi strani pa naj bi bilo še težje zanesljivo dokazati težave, s katerimi se srečujejo.

Urad EPSO je bil prepričan, da bi komunikacija po navadni pošti privedla do pritožb zaradi diskriminacije, ki bi izhajala iz dejstva, da so bile nekatere težave upoštevane, druge pa ne.

EPSO je vztrajal tudi pri dejstvu, da je omrežje javnega dostopa do interneta širše od omrežja poštnih uradov in da zato tak širši dostop olajšuje uvedbo aplikacij. EPSO je tako ugotovil, da v zvezi z upravljanjem javne dejavnosti, kot so natečaji, obstoj dvojnega sistema, ki ga je treba uporabiti (prek spleta in po navadni pošti), sploh ni upravičen.

Urad EPSO je ugotovil, da so bile posebne izjeme v zvezi z določljivimi in utemeljenimi težavami določene že v obvestilih o natečajih. To velja za invalidne kandidate, ki se lahko prijavijo po navadni pošti. Vendar morajo dokazati, da so invalidi, s čimer se izognejo neenakemu obravnavanju.

Vsa pravila so določena v razpisih natečajev, ki jih morajo upoštevati urad EPSO in natečajne komisije. Glede na pravila v fazi predizbora prijave na papirju ni več mogoče oddati. Kar zadeva druge faze, EPSO kandidatom ni več dolžan pošiljati odločitev v zvezi z njihovo prijavo po navadni pošti, tudi če bi morali prijavo in priloge poslati po navadni pošti.

Glede na navedeno je urad EPSO menil, da uvedba prijav po navadni pošti za kandidate, ki dokažejo, da so imeli težave pri dostopu do interneta, ni bila mogoča.

EPSO je vztrajal pri dejstvu, da je izbira elektronskih postopkov ustrezala cilju javnega interesa, saj je lahko vsak kandidat prek elektronskega profila EPSO pogosto od doma pregledal vse informacije, ki so se nanašale nanj. Elektronsko upravljanje je omogočilo večjo natančnost, zanesljivost in hitrost komunikacije med kandidati in uradom EPSO kot uporaba običajnega delovnega mesta. Poleg tega je bilo to edino sredstvo, ki je bilo danes na voljo za upravljanje velikega števila vlog in rokov, določenih za postopke.

Urad EPSO je upal, da bo varuhinja razumela pomisleke urada EPSO, katerih namen je bil zagotoviti, da je zaposlovanje na podlagi natečajev potekalo ustrezno in da so bili ti postopki pravilno vodeni.

Pripombe pritožnika na podrobno mnenje urada EPSO

Pritožnik ni predložil nobenih pripomb.

ODLOČBA

1 Domnevna diskriminacija in nepravičnost urada EPSO zaradi spletnega prijavnega in informacijskega sistema za natečaje

1.1 Pritožba se nanaša na spletno prijavo in informacijski sistem urada EPSO za javne natečaje, ki jih je organiziral. Po navedbah pritožnika se lahko na te natečaje prijavijo samo kandidati, ki imajo dostop do interneta doma ali živijo na območjih, kjer je mogoč javni dostop do interneta. Glede na nizko stopnjo razširjenosti interneta v nekaterih državah članicah (na nekaterih območjih ima dostop do interneta manj kot 15 % prebivalstva) in težave pri dostopu do interneta na podeželskih območjih je pritožnik trdil, da je zahteva, da se kandidati prijavijo prek spleta, da bi sodelovali na javnih natečajih, diskriminatorna. Pritožnik je tudi trdil, da je zahteva, da kandidati pregledajo svoj spis prek spleta, da bi pridobili informacije, nepoštena, saj so kandidati izključno odgovorni za spremljanje svojega spisa, odločitve pa sprejema urad EPSO. Kandidati morajo preveriti svojo dokumentacijo na internetu, da pridobijo informacije o datumu, času in kraju izpitov ter o njihovih rezultatih. Pritožnik je trdil, da bi moral urad EPSO kandidatom neposredno poslati bistvene informacije, kot so datum, čas in kraj testov ter rezultati.

1.2 EPSO je v svojem mnenju z dne 31. marca 2005 pojasnil, da podatki ne kažejo zmanjšanja števila kandidatov, temveč povečanje števila prijav. To bi bilo mogoče pojasniti s preprostostjo in priročnostjo sistema za spletno prijavo, kar sta bili dve njegovi najbolj pozitivni posledici. Tudi če bi se povečalo število kandidatov, ki so se prijavili in se nato niso udeležili preizkusov, je bila končna številka v zvezi s kandidati, ki so dejansko opravljali preizkuse, višja po uvedbi spletnega sistema v primerjavi s številom kandidatov, ki so opravljali preizkuse v okviru iste vrste natečajev, objavljenih pred uvedbo tega sistema.

Ob upoštevanju, da se je stopnja prisotnosti na predizbirnih testih na natečajih, ki so se začeli po uvedbi spletnega sistema, zmanjšala, in v interesu dobrega upravljanja je urad EPSO po vsakem sklopu predizbirnih testov izvedel ankete, da bi preučil razloge za spremembo stopnje prisotnosti in spremljal morebitne sprejete popravne ukrepe. Na podlagi teh raziskav sta bili izvedeni dve študiji. V prvi študiji je bilo ugotovljeno, da uporaba spletne prijave in komunikacije ni bila pomemben razlog, da kandidati ne bi sodelovali pri testih. Kljub temu je urad EPSO za zagotovitev, da s spletnim sistemom noben kandidat ni bil izključen iz sodelovanja v testih, predlagal in izvedel več ukrepov: Kandidatom so bili poslani opomniki po elektronski pošti, uvedena pa je bila tudi potrditev udeležbe. Zato morajo kandidati po prvi registraciji potrditi, da se nameravajo udeležiti predizbirnih testov na določen datum, in navesti, kateri testni center bodo izbrali. Druga študija je potrdila ugotovitve iz prve. Glavni razlog za neudeležbo na testih je bila nerazpoložljivost kandidata na dan testiranja. Precejšnje število kandidatov se je odločilo, da se testov ne bo udeležilo, saj so menili, da ne bodo uspešni.

Urad EPSO je pojasnil, da je število kandidatov, ki so imeli težave pri dostopu do ustreznih informacij prek spletnega sistema urada EPSO, še vedno majhno. Urad EPSO je ugotovil, da se ta odstotek postopoma zmanjšuje, verjetno zaradi stalnih prizadevanj urada EPSO za čim jasnejše obveščanje kandidatov o spletnem sistemu.

EPSO je v dodatnem mnenju z dne 12. avgusta 2005 menil, da je prednost spletnega sistema nesporna glede hitrosti dostopa kandidatov do informacij od objave natečaja do oblikovanja rezervnega seznama. Ta sistem je bil lažji tudi za kandidate, saj je omogočal hiter dostop do informacij in pravočasno komunikacijo z njimi. Urad EPSO lahko zdaj organizira večje število natečajev, komunicira z večjim številom kandidatov in hitro zaključi postopke. EPSO je menil, da je bil z internetom dosežen znaten napredek pri upravljanju in donosnosti sistema. Urad EPSO ni prejel nobene pritožbe v zvezi z dostopom do sistema.

1.3 Evropski varuh človekovih pravic je 3. aprila 2006 v skladu s členom 3(6) svojega statuta na urad EPSO naslovil osnutek priporočila, v skladu s katerim bi moral urad EPSO razmisliti o določitvi izjem od zahteve po spletni registraciji in informacijskem sistemu za natečaje za osebe, ki imajo precejšnje in objektivno upravičene težave pri dostopu do interneta. Predlagal je tudi, da bi EPSO lahko zahteval, da se zahteve za izjemo podprejo z dokazi, za katere bi se lahko razumno pričakovalo, da jih bo zadevna oseba predložila v danih okoliščinah. Osnutek priporočila varuhinje človekovih pravic je temeljil na naslednjih premislekih.

1.4 Prvič, varuhinja človekovih pravic je opozorila, da v skladu s sodno prakso načelo nediskriminacije, na katero se sklicuje pritožnik, zahteva, da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (18). Načelo enakega obravnavanja kandidatov v postopkih o konkurenci velja za temeljno načelo prava Skupnosti (19). Načelo enakega obravnavanja potencialnih kandidatov na natečajih za zaposlitev je treba prav tako obravnavati kot načelo, ki zavezuje institucije in organe Skupnosti.

1.5 Poleg tega je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da se glede na študije Eurostata (20) stopnje uporabe interneta med državami članicami zelo razlikujejo. Študije Eurostata kažejo, da je leta 2004 47 % posameznikov, starih od 16 do 74 let, uporabljalo internet v EU, pri čemer se stopnje gibljejo od 20 % v Grčiji do 82 % na Švedskem. Podatki, ki so na voljo na spletni strani Eurostata, nadalje kažejo, da je leta 2005 v EU internet uporabljalo 54 % posameznikov, stopnja pa se je gibala od 24 % v Grčiji do 85 % na Švedskem. Vendar ti statistični podatki, ki se nanašajo na uporabo interneta , ne zagotavljajo smiselnih informacij o dostopnosti do interneta. Pritožnik se je skliceval na statistične podatke o razpoložljivosti dostopa do interneta v gospodinjstvih v EU. Poleg tega je imelo v skladu s študijo Eurostata (21) leta 2004 89 % evropskih podjetij z desetimi ali več zaposlenimi internetno povezavo. Čeprav je urad EPSO priznal, da se dostop do interneta med državami članicami razlikuje, je varuh človekovih pravic ugotovil, da mu v okviru te preiskave niso bili predloženi nobeni statistični podatki o dostopnosti interneta na splošno in jih ni mogel najti na spletišču Eurostata. V zvezi s tem navedenih statističnih podatkov o dostopu do interneta v gospodinjstvih v EU in podjetjih z desetimi ali več zaposlenimi v EU ni bilo mogoče šteti za ustrezne za namene te preiskave, saj je splošno znano, da je dostop do interneta na voljo tudi na drugih delovnih mestih in javnih mestih, kot so knjižnice ali spletne kavarne. Poleg tega se je zdelo, da ni statističnih podatkov o možnosti dostopa kandidatov ali potencialnih kandidatov za natečaje EPSO do interneta. V zvezi s tem je treba opozoriti, da se je na podlagi informacij, ki jih je predložil EPSO, zdelo, da EPSO v zvezi s tem ni prejel nobene pritožbe (razen te pritožbe, vložene pri varuhu človekovih pravic). Poleg tega ni bilo nobenega dokaza, da je bilo velikemu številu oseb, ki bi se želele prijaviti na natečaj EPSO in sodelovati na njem, to preprečeno zaradi težav pri dostopu do interneta. Poleg tega se zaradi splošnega znanja in izkušenj dostopnost interneta nenehno povečuje, kot je pravilno poudaril urad EPSO.

1.6 Varuhinja človekovih pravic je nadalje ugotovila, da je EPSO podal naslednje utemeljitve za vzpostavitev obveznega spletnega sistema za registracijo in obveščanje za postopke zaposlovanja:

• sistem „zagotavlja večjo preglednost za kandidate“;
• „Predstavljal je velik napredek pri upravljanju konkurence, izboljšanju dostopnosti, pospeševanju komunikacij in zagotavljanju statističnih podatkov v realnem času o številu prejetih prijav. To je omogočilo tudi boljše načrtovanje in upravljanje konkurence;
• "je bil z internetom dosežen znaten napredek pri upravljanju in donosnosti sistema";
• sistem omogoča " hitro pripravo rezervnih seznamov. Prednost spletnega sistema je bila nesporna glede hitrosti dostopa kandidatov do informacij od objave natečaja do rezervnega seznama. Ta sistem je bil lažji za kandidate, omogočal je hiter dostop do informacij in pravočasno komunikacijo s kandidati, ki je bila kljub spremembam poštnih naslovov stabilna. Urad EPSO je zdaj lahko organiziral večje število natečajev in komuniciral z večjim številom kandidatov, ne da bi bili kandidati pri tem v slabšem položaju.“

1.7 Varuhinja človekovih pravic je menila, da je urad EPSO podal ustrezne objektivne utemeljitve za vzpostavitev obveznega sistema spletne prijave in komuniciranja za natečaje, ki jih organizira. Glede na navedeno zahteva, da se kandidati prijavijo pri uradu EPSO in z njim komunicirajo prek interneta, načeloma ne krši načela enakega obravnavanja potencialnih kandidatov ali kandidatov in se ne sme šteti za nepošteno ali za nepravilnost. Varuhinja človekovih pravic zato ni sprejela trditve, da bi morala biti spletna prijava na natečaje EPSO in spletna komunikacija med EPSO in kandidati na natečajih, ki jih organizira EPSO, načeloma le neobvezna in ne obvezna, kot velja zdaj.

1.8 Vendar varuh človekovih pravic ni izključil možnosti, da imajo v nekaterih primerih potencialni kandidati in kandidati precejšnje in objektivno upravičene težave pri prijavi na urad EPSO ali komuniciranju z uradom EPSO prek interneta. V takih primerih zgoraj navedeno načelo nediskriminacije zahteva, da urad EPSO določi izjemo od zahteve po spletni registraciji in komunikaciji. V zvezi s tem je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da ni mogoče razumno pričakovati, da bo število kandidatov, za katere bi lahko veljala ta izjema, dovolj veliko, da bo vplivalo na učinkovitost sistema. Varuhinja človekovih pravic je tudi ugotovila, da je urad EPSO že predvidel takšno izjemo v zvezi z invalidi, ki se lahko pri uradu EPSO prijavijo po običajnem delovnem mestu (22). Varuhinja človekovih pravic je zato sklenila, da dejstvo, da EPSO ni predvidel podobne izjeme za (neinvalidne) osebe, ki imajo znatne in objektivno upravičene težave pri dostopu do interneta, ni združljivo z načelom nediskriminacije, obravnavanim v odstavku 1.4 zgoraj, in pomeni nepravilnost.

1.9 Varuh človekovih pravic se je skliceval na pritožnikovo trditev, da "mora EPSO, če želi še naprej vključevati pisma v profile kandidatov, ne da bi jim pisal prek njihovih elektronskih naslovov, kandidate obvestiti o takšni praksi". V zvezi s tem je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da je bilo na spletišču urada EPSO kandidatom navedeno, da se „vsako sporočilo urada EPSO [tem kandidatom] običajno pošlje v [njihov] profil EPSO. Lahko se pošlje tudi na [njihov] elektronski naslov. [EPSO] [kandidatom] močno svetuje, naj redno preverjajo [] svoj profil EPSO.“Varuhinja človekovih pravic je menila, da je EPSO kandidatom že zagotovil informacije, ki jih je predlagal pritožnik.

1.10 Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je urad EPSO pojasnil, da si prizadeva povečati število (v bistvu odstotek) kandidatov, ki se bodo udeležili testov, tako da zahteva spletno potrditev udeležbe na testih in pošilja opomnike po elektronski pošti. Glede na to, da je zahteva po spletni potrditvi prispevala k zgoraj navedenemu legitimnemu namenu in ker, kot je bilo analizirano zgoraj, obvezni spletni sistem registracije in komunikacije urada EPSO načeloma ni kršil načela enakega obravnavanja potencialnih kandidatov ali kandidatov in ga ni bilo mogoče šteti za nepoštenega, je treba zahtevo po spletni potrditvi načeloma ohraniti. Vendar bi moral urad EPSO iz zgoraj navedenih razlogov razmisliti o izjemi in komuniciranju po navadni pošti s kandidati, ki imajo precejšnje in objektivno upravičene težave pri dostopu do interneta.

1.11 Varuh človekovih pravic je v zvezi z uporabo izjeme iz odstavkov 1.8 in 1.10 ugotovil naslednje: Vprašanje, ali nekatera dejstva, ki se štejejo za resnična, pomenijo „velike in objektivno upravičene težave pri dostopu do interneta“, je pravno vprašanje. V zvezi s količino informacij in dokazov, potrebnih za ugotovitev teh dejstev, je treba upoštevati ne le težo zadevnih nasprotujočih si interesov, ampak tudi posebno naravo dejstev, na podlagi katerih je bila vložena zahteva za uporabo take izjeme. Zato bi moral EPSO ustrezno upoštevati, da je v tem okviru težko pridobiti trden dokaz o obstoju negativnega dejstva, kot je nerazpoložljivost internetne povezave na območju, na katerem zadevna oseba živi in dela. To pomeni, da bi glede na konkretno dejansko podlago zahteve ter vsebino podpornih informacij in dokumentov razumna verjetnost obstoja negativnih dejstev, na katera se sklicuje zadevna oseba, lahko zadostovala za utemeljitev uporabe izjeme.

1.12 EPSO je v podrobnem mnenju z dne 1. junija 2006 pojasnil, da je po eni strani skoraj nemogoče opredeliti teoretične težave, s katerimi bi se tožeče stranke lahko srečale pri spletni prijavi, po drugi strani pa bi bilo še težje zanesljivo dokazati težave, s katerimi se soočajo. EPSO je bil prepričan, da bi tak dvojni sistem privedel do pritožb na podlagi diskriminacije, ki bi izhajala iz dejstva, da so bile nekatere težave upoštevane, druge pa ne.

EPSO je vztrajal tudi pri dejstvu, da je omrežje javnega dostopa do interneta širše od omrežja poštnih uradov in da zato tak širši dostop olajša uvedbo aplikacij. EPSO je tako ugotovil, da v zvezi z upravljanjem javne dejavnosti, kot so natečaji, obstoj dvojnega sistema, ki ga je treba uporabiti (prek spleta in po navadni pošti), ni utemeljen.

Urad EPSO je tudi ugotovil, da so bila v razpisih natečajev določena vsa pravila, ki jih morajo upoštevati urad EPSO in natečajne komisije. Glede na pravila v fazi predizbora prijave na papirju ni več mogoče oddati. Kar zadeva druge faze, EPSO ni več dolžan pošiljati odločitev v zvezi s svojimi prijavami po navadni pošti, tudi če bi morali kandidati svojo prijavo in njene priloge poslati po navadni pošti.

Glede na navedeno je urad EPSO menil, da uvedba prijav po navadni pošti za kandidate, ki dokažejo, da so imeli težave pri dostopu do interneta, ni bila mogoča. EPSO je vztrajal pri dejstvu, da je izbira elektronskih postopkov ustrezala cilju javnega interesa, saj je lahko vsak kandidat prek elektronskega profila EPSO pogosto od doma pregledal vse informacije, ki so se nanašale nanj. Elektronsko upravljanje je omogočilo večjo natančnost, zanesljivost in hitrost komunikacije med kandidati in uradom EPSO kot uporaba običajnega delovnega mesta. Poleg tega je bilo to edino sredstvo, ki je bilo danes na voljo za upravljanje velikega števila vlog in rokov za postopke.

1.13 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je EPSO v svojem podrobnem mnenju najprej navedel, da je skoraj nemogoče opredeliti teoretične težave v zvezi z dostopom do interneta. Varuh človekovih pravic želi poudariti, da v svojem osnutku priporočila od urada EPSO ni zahteval, naj opredeli ali opredeli take težave, temveč naj predvidi izjemo za „osebe, ki imajo znatne in objektivno upravičene težave pri dostopu do interneta“. To pomeni, da bi moral kandidat navesti vrsto težav, ki jih ima pri dostopu do interneta, urad EPSO pa bi moral preučiti, ali navedene (in ustrezno dokazane) težave pomenijo „precejšnjo in objektivno upravičeno težavo pri dostopu do interneta“.

Varuhinja človekovih pravic nadalje ugotavlja, da se je urad EPSO v svojem podrobnem mnenju skliceval na težave pri zanesljivem iskanju sredstev za dokazovanje teh težav. V zvezi s tem se želi varuh človekovih pravic sklicevati na odstavka 1.13 in 2.1 svojega osnutka priporočila. V odstavku 1.13 je navedel, da „bi glede na konkretno dejansko podlago zahteve ter vsebino podpornih informacij in dokumentov razumna verjetnost obstoja negativnih dejstev, na katera se sklicuje zadevna oseba, lahko zadostovala za utemeljitev uporabe izjeme.“ V odstavku 2.1 je navedel, da „lahko urad EPSO zahteva, da se zahteve za izjemo podprejo z dokazi, za katere se lahko razumno pričakuje, da jih bo zadevna oseba predložila v danih okoliščinah“. V zvezi s tem je treba tudi opozoriti, da upravna prikladnost v smislu izogibanja težavam pri pravičnem in enakopravnem ocenjevanju zahtev za izjemo ob upoštevanju meril, ki jih predlaga varuh človekovih pravic, ne zadostuje za to, da bi bilo to, kar je sicer kršitev načela enakega obravnavanja kandidatov ali potencialnih kandidatov, veljavno. Zato varuh človekovih pravic meni, da argument urada EPSO, da bi ukrep, ki ga je priporočil, lahko privedel do pritožb na podlagi diskriminacije, ni prepričljiv.

1.14 Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je urad EPSO nadalje trdil, da je mreža javnega dostopa do interneta veliko obsežnejša od mreže poštnih uradov. Čeprav varuh človekovih pravic ne dvomi v argument urada EPSO, to ne izključuje možnosti, ki jo je navedel varuh človekovih pravic, da imajo lahko potencialni kandidati in kandidati v nekaterih primerih precejšnje in objektivno upravičene težave pri prijavi na urad EPSO ali komuniciranju z uradom EPSO prek interneta, medtem ko imajo lahko veliko lažji dostop do navadnega poštnega sistema, na primer na geografsko oddaljenih, izoliranih krajih.

1.15 Tudi končna trditev EPSO, da so upoštevna pravila navedena v razpisih natečajev in da EPSO od njih ne more odstopati, ni prepričljiva. Prvič, zahteve iz obvestil o natečajih lahko vključujejo primere nepravilnosti. Drugič in najpomembneje, preiskava varuha človekovih pravic v zvezi s to pritožbo in njegov zadevni osnutek priporočila se nista nanašala na posebne natečaje, temveč na spletni prijavni in informacijski sistem urada EPSO za javne natečaje na splošno.

1.16 Glede na zgoraj navedeno varuh človekovih pravic vztraja pri svoji ugotovitvi nepravilnosti, ki jo je navedel v osnutku priporočila, in sicer da dejstvo, da EPSO ni predvidel izjeme za (neinvalidne) osebe, ki imajo precejšnje in objektivno upravičene težave pri dostopu do interneta, ni združljivo z načelom nediskriminacije in pomeni nepravilnost. Varuh človekovih pravic obžaluje, da se urad EPSO kljub temu, da je poskušal pomagati uradu EPSO, da bi se izognil morebitni odgovornosti zaradi svoje sedanje politike, ni pozitivno odzval na prizadevanja varuha človekovih pravic.

1.17 V skladu s členom 8(4) sklepa evropskega varuha človekovih pravic o sprejetju izvedbenih določb (23) lahko varuh človekovih pravic, če meni, da podrobno mnenje institucije o njegovem osnutku priporočila ni zadovoljivo, pripravi posebno poročilo za Evropski parlament v zvezi s primerom nepravilnosti. Varuh človekovih pravic je v svojem letnem poročilu za leto 1998 poudaril, da ima možnost, da Evropskemu parlamentu predstavi posebno poročilo, neprecenljivo vrednost za njegovo delo. Dodal je, da posebna poročila zato ne bi smela biti predstavljena prepogosto, temveč le v zvezi s pomembnimi zadevami, pri katerih je Parlament lahko ukrepal, da bi pomagal varuhu človekovih pravic (24). Letno poročilo za leto 1998 je bilo predloženo Evropskemu parlamentu, ki ga je tudi odobril.

1.18 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da razen te pritožbe ni prejel nobene druge pritožbe v zvezi z zadevo iz točke 1.16 zgoraj. Poleg tega ni dokazov o številu potencialnih kandidatov, ki se morda niso mogli prijaviti pri uradu EPSO in sodelovati na natečajih, ker so imeli težave pri dostopu do interneta. Dostopnost do interneta se nenehno povečuje. V teh okoliščinah varuh človekovih pravic meni, da predložitev posebnega poročila Parlamentu ne bi bila upravičena. Zato bo v nadaljevanju podal pomembno kritično pripombo. Parlament bo o izidu preiskave varuha človekovih pravic v zvezi s tem primerom obveščen v letnem poročilu varuha človekovih pravic za leto 2007.

2 Sklepna ugotovitev

2.1 Na podlagi preiskav, ki jih je varuh človekovih pravic opravil v zvezi s to pritožbo, je treba podati naslednjo kritično pripombo:

Dejstvo, da EPSO ni predvidel izjeme za (neinvalidne) osebe, ki imajo precejšnje in objektivno upravičene težave pri dostopu do interneta, ni združljivo z načelom nediskriminacije in pomeni nepravilnost.

2.2 Glede na navedeno varuh človekovih pravic primer zaključi.

O tej odločitvi bo obveščen tudi direktor urada EPSO.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) Dokument Eurostata z naslovom "Statistika informacijske družbe, 15/2003".

(2) COM(2000) 20 konč.

(3) UL 2000, C 116 A.

(4) UL 2003, C 267 A.

(5) UL 2002, C 18 A.

(6) UL 2005, C 12 A.

(7) UL 2001, C 195 A.

(8) UL 2003, C 180 A.

(9) Ko je urad EPSO predložil mnenje o pritožbi, je bil podatek za EPSO/AST/4/05 začasen, saj kandidati za ta natečaj še niso bili povabljeni na teste. Vendar je urad EPSO pojasnil, da je uporaba povprečne stopnje udeležbe na natečajih, ki so se začeli po uvedbi spletnega sistema (47 %), zanesljiva ocena.

(10) Dokument Eurostata z naslovom "Uporaba interneta s strani posameznikov in podjetij 2004, 18/2005".

(11) Odstotki ustrezajo deležu posameznikov, ki so leta 2004 uporabljali internet.

(12) UL 2003, C 180 A.

(13) Glej na primer zadevo C-344/04, International Air Transport Association, ZOdl. 2006, str.

(14) Glej zadevo T-173/99, Elkaïm in Mazuel proti Komisiji, RecFP, str. I-A-101 in II-433, točka 87; Zadeva T-5/04 Scano proti Komisiji, sodba z dne 13. julija 2005, še ni objavljena; Zadeva T-165/03, Vonier proti Komisiji, ZOdl. JU, str. I-A-343 in II-1575.

(15) Dokumenta Eurostata z naslovoma "Uporaba interneta s strani posameznikov in podjetij 2004, 18/2005" in "Digitalni razkorak v Evropi, 38/2005".

(16) Dokument Eurostata z naslovom "Digitalni razkorak v Evropi, 38/2005".

(17) Glej na primer razpis natečaja EPSO/A/11/03, v katerem je navedeno: „Če je [eden] invalid, zaradi česar se ne more elektronsko prijaviti, lahko [eden] zahteva samo pisno različico obrazca v papirni obliki, ki jo mora [eden] izpolniti, podpisati in vrniti s priporočeno pošto, opremljeno s poštnim žigom najpozneje do 30. septembra 2003.“

(18) Glej na primer zadevo C-344/04, International Air Transport Association, ZOdl. 2006, str.

(19) Glej zadevo T-173/99, Elkaïm in Mazuel proti Komisiji, RecFP, str. I-A-101 in II-433, točka 87; Zadeva T-5/04 Scano proti Komisiji, sodba z dne 13. julija 2005, še ni objavljena; Zadeva T-165/03, Vonier proti Komisiji, ZOdl. JU, str. I-A-343 in II-1575.

(20) Dokumenta Eurostata z naslovoma "Uporaba interneta s strani posameznikov in podjetij 2004, 18/2005" in "Digitalni razkorak v Evropi, 38/2005".

(21) Dokument Eurostata z naslovom "Digitalni razkorak v Evropi, 38/2005".

(22) Glej na primer razpis natečaja EPSO/A/11/03, v katerem je navedeno: „Če je [eden] invalid, zaradi česar se ne more elektronsko prijaviti, lahko zahteva samo pisno različico obrazca v papirni obliki, ki jo mora [eden] izpolniti, podpisati in vrniti s priporočeno pošto, opremljeno s poštnim žigom najpozneje do 30. septembra 2003.“

(23) Sprejeto 8. julija 2002 in spremenjeno s sklepom varuha človekovih pravic z dne 5. aprila 2004.

(24) Letno poročilo za leto 1998, str. 27–28.