# Sklep Evropskega varuha človekovih pravic o pritožbi 2290/2004/IP zoper Evropsko komisijo
- Avtor: Evropski varuh človekovih pravic
- Datum: null
- [URL](https://www.ombudsman.europa.eu/sl/decision/sl/2259)
---
Strasbourg, 20. februarja 2007   

Spoštovani gospod S.,

julija 2004 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo v zvezi z zavrnitvijo potrdilne prošnje za dostop do dokumentov, ki ste jo 28. maja 2004 vložili pri Evropski komisiji.

julija 2004 ste poslali elektronsko sporočilo, v katerem ste me vprašali, ali sem prejel vaši[dve (1)](#(1)){#Footnote1} pritožbi, poslani dan prej. Dne 26. julija 2004 so vam moje službe poslale potrdilo o prejemu. V vašem nadaljnjem dopisu z dne 30. julija 2004 ste navedli, da ste 22. julija 2004 sicer vložili dve različni pritožbi, vendar se zdi, da sta bili evidentirani pod isto referenčno številko pritožbe. Moje službe so vas 2. avgusta 2004 obvestile, da so bile, kot ste pravilno poudarili, vaše pritožbe prvotno evidentirane pod isto referenčno številko pritožbe. Vendar sta bili pozneje evidentirani kot dve ločeni pritožbi. Dne 2. avgusta 2004 ste se mojim službam zahvalili za informacije.

To pritožbo sem 23. septembra 2004 posredoval predsedniku Komisije. Komisija je 14. decembra 2004 poslala italijanski prevod svojega mnenja. Posredoval sem vam ga 16. decembra 2004 s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 22. decembra 2004.

Po proučitvi mnenja Komisije in vaših pripomb sem menil, da je treba izvesti nadaljnje preiskave. Zato sem 30. avgusta 2005 pisal predsedniku Komisije in ga prosil, naj poda pripombe na vaše pripombe. Komisija je 3. januarja 2006 poslala italijanski prevod odgovora. Posredoval sem vam ga 11. januarja 2006 s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste mi ga poslali 25. januarja 2006.

Dne 11. aprila 2006 ste pravni osebi, pristojni za vašo zadevo, poslali telefaks, v katerem ste zaprosili za odgovor na vaš telefaks z dne 11. marca 2006, v katerem ste zaprosili za informacije v zvezi s položajem te zadeve in tudi v zvezi z vašimi zadevami 1586/2005/IP, 3718/2005/IP in 454/2006. Isto zahtevo ste 12. aprila 2006 poslali v poštni predal evropskega varuha človekovih pravic. Dne 27. aprila 2006 ste poslali novo sporočilo, v katerem ste zaprosili za odgovor na vaš telefaks z dne 11. marca 2006.

Po pregledu zbirke podatkov varuha človekovih pravic se je izkazalo, da moj urad ni prejel faksa, ki ste ga po vašem mnenju poslali 11. marca 2006. Dopoldne 4. maja 2006 vas je pravni uradnik, pristojen za vaš primer, poskušal kontaktirati, da bi z vami razjasnil to vprašanje, vendar vas ni mogel kontaktirati. Istega dne ste poslali še en telefaks, v katerem ste zaprosili za odgovor na vaš telefaks z dne 27. aprila 2006.

Zgoraj navedeni pravnik vas je 5. maja 2006 poklical po telefonu. Pojasnila je, da očitno ni prejela nobenega telefaksa z dne 11. marca 2006 in da se je z vašim sporočilom z dne 12. aprila seznanila šele 26. aprila 2006, ker je bila na dopustu. Posredovala vam je tudi informacije, ki ste jih zahtevali.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene. Opravičujem se za čas, ki ga je potrebovala za zaključek te preiskave.

PRITOŽBA
--------

Po mnenju pritožnika so upoštevna dejstva pritožbe naslednja:

Pritožnik je 18. aprila 2004 zaprosil Komisijo, naj mu omogoči dostop do (i) vse korespondence (vključno s prilogami), ki je bila izmenjana med Komisijo in italijanskimi organi v zvezi s postopkom za ugotavljanje kršitev 2003/4372; (ii) zapisnik sestanka med predstavniki Komisije in italijanskimi organi; in (iii) interne dokumente v zvezi z zadevnim primerom, zlasti zapisnik sestanka Komisije z dne 30. marca 2004.

Potem ko je Generalni direktorat za notranji trg ("GD MARKT") 11. maja 2004 zavrnil dostop do nekaterih zahtevanih dokumentov, je pritožnik 28. maja 2004 generalnemu sekretarju Komisije predložil potrdilno prošnjo. Komisija je 12. julija 2004 zavrnila potrdilno prošnjo in o tem obvestila pritožnika. Glavni argument, ki ga je institucija navedla v utemeljitev zavrnitve, je bilo dejstvo, da za dokumente, ki jih je zahteval pritožnik, velja izjema iz tretje alinee člena 4(2) Uredbe (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije[(2)](#(2)){#Footnote2} (v nadaljnjem besedilu: Uredba 1049/2001), v skladu s katero institucije „zavrnejo*dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo (...) namena inšpekcij, preiskav in revizij".*

Varuh človekovih pravic je v svojem dopisu o začetku te preiskave povzel trditve in trditve pritožnika, kot sledi:

Pritožnik je trdil, (i) da je Komisija pri odločitvi o zavrnitvi dostopa do zahtevanih dokumentov zlorabila pooblastila in napačno uporabila izjemo iz tretje alinee člena 4(2) Uredbe 1049/2001; (ii) da Komisija ni navedla zadostnih razlogov za utemeljitev svoje zavrnitve; in (iii) da je izjema, na katero se sklicuje Komisija, v nasprotju s splošnim načelom, da se javnosti omogoči čim širši dostop do dokumentov.

Pritožnik je trdil, da bi morala Komisija ponovno preučiti svojo odločitev in mu odobriti dostop do zahtevanih dokumentov.

Poizvedba
---------

**Pristop varuha človekovih pravic**   

Varuhinja človekovih pravic se je odločila začeti preiskavo prvih dveh trditev pritožnika. V zvezi s tretjo trditvijo pritožnika je varuh človekovih pravic menil, da se nanaša na utemeljenost zakonodaje Skupnosti in ne na primer morebitnih nepravilnosti. Ta vidik zadeve je bil zato zaključen na podlagi člena 2(2) statuta varuha človekovih pravic, pritožniku pa je bilo sporočeno, da lahko vloži peticijo pri Odboru za peticije Evropskega parlamenta.
**Mnenje Evropske komisije**   

Komisija je v svojem mnenju povzela naslednje točke:
*++Ozadje++*   

Pritožnik je pri instituciji vložil pritožbo proti Italiji, ki je bila evidentirana pod številko pritožbe 2003/4372. Komisija je nato v zvezi s to zadevo začela postopek za ugotavljanje kršitev. Komisija je 1. aprila 2004 italijanskim organom poslala uradni opomin. Po uradnem opominu je bilo 18. oktobra 2004 poslano obrazloženo mnenje.

aprila 2004 je pritožnik vložil zahtevo za dostop do (i) vse korespondence (vključno s prilogami), ki je bila izmenjana med Komisijo in italijanskimi organi v zvezi s postopkom za ugotavljanje kršitev 2003/4372; (ii) zapisnik sestanka med predstavniki Komisije in italijanskimi organi; in (iii) interne dokumente v zvezi z zadevnim primerom, zlasti zapisnik sestanka Komisije z dne 30. marca 2004.

Dne 11. maja 2004 je GD MARKT poslal kopijo ustreznih izvlečkov iz zapisnika Komisije pritožniku, ki je bil prav tako obveščen o internetnem naslovu, kjer je lahko dobil celotno besedilo. Dostop do drugih dokumentov, ki jih je zahteval pritožnik, je bil zavrnjen. Komisija je v utemeljitev svoje zavrnitve poudarila, da se uporablja izjema iz člena 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001. GD MARKT je trdil, da bi razkritje zadevnih dokumentov v tej fazi postopka lahko ogrozilo dialog med Komisijo in italijanskimi organi. GD MARKT se je nadalje skliceval na sodbo Sodišča prve stopnje v zadevi *T-191/99, Petrie* [(3),](#(3)){#Footnote3} v zvezi z zahtevo za dostop do uradnih opominov in obrazloženih mnenj, ki so bili sestavljeni v okviru preiskav in pregledov, ki jih je opravila Komisija. V tej zadevi je Sodišče navedlo, da, kot je bilo že ugotovljeno v zadevi T-105/95, *WWF UK proti Komisiji,* „države*članice upravičeno pričakujejo, da bo Komisija zagotovila zaupnost med preiskavami, ki bi lahko privedle do postopka za ugotavljanje kršitev. Ta zahteva po zaupnosti velja tudi po tem, ko je bila zadeva predložena Sodišču, ker ni mogoče izključiti, da se bodo razprave med Komisijo in zadevno državo članico o tem, ali ta prostovoljno izpolnjuje zahteve Pogodbe, nadaljevale med sodnim postopkom in do razglasitve sodbe Sodišča. Ohranitev tega cilja, in sicer sporazumna rešitev spora med Komisijo in zadevno državo članico, preden Sodišče izda sodbo, upravičuje zavrnitev dostopa do uradnih opominov in obrazloženih mnenj, sestavljenih v okviru postopkov iz člena 226, zaradi varstva javnega interesa v zvezi z inšpekcijskimi pregledi, preiskavami in sodnimi postopki* "[(4)](#(4)){#Footnote4}.

Pritožnik je 28. maja 2004 generalnemu sekretarju Komisije predložil potrdilno prošnjo, v kateri je trdil, da bi morale biti, ker so zapisniki sestankov Komisije javni, javne tudi priloge k tem zapisnikom. Pritožnik je nadalje trdil, da je sodna praksa, na katero se sklicuje GD MARKT, zastarela in v nasprotju s členom 1 Pogodbe o Evropski uniji in Uredbo 1049/2001.

Generalni sekretar je 5. julija 2004 odgovoril na potrdilno prošnjo pritožnika. V svojem odgovoru je pojasnil, da zapisnik sestanka Komisije vsebuje sklicevanja na dokumente, ki so jih člani Komisije upoštevali na tem sestanku. Generalni sekretar je izjavil, da ti dokumenti niso sestavni del zapisnika.

Generalni sekretar je nadalje poudaril, da dejstvo, da so zapisniki Komisije javni in dostopni na internetu, ne pomeni, da bi morali biti vsi dokumenti, navedeni v zadevnih zapisnikih, javni. Pojasnil je, da je bila pritožnikova zahteva za dostop do treh dokumentov, navedenih v zadevnem zapisniku, obravnavana kot nova zahteva. V zvezi z drugimi dokumenti je generalni sekretar potrdil prvotno zavrnitev Komisije iz istih razlogov.
*++Stališče Komisije++*   

Zapisniki sestankov Komisije so vsebovali sklice na vse dokumente, ki so jih njeni člani upoštevali na sestanku. Vendar to ni pomenilo, da so bili zadevni dokumenti vključeni v zapisnik. Zapisnik, ki je bil javen, je bil objavljen na internetu, vendar je bilo treba o dostopu do dokumentov, navedenih v zapisniku, odločiti za vsak primer posebej. Odločitev, da se prošnja za tri dokumente, navedene v zapisniku kot prvotna prošnja za dostop do dokumentov, obravnava, je bila utemeljena s potrebo po spoštovanju dvostopenjskega upravnega postopka za obravnavo prošenj za dostop do dokumentov.

V zvezi z mnenjem pritožnika, da se izjema iz tretje alinee člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001 ne uporablja, ker postopki za ugotavljanje kršitev niso vključevali pregledov ali preiskav, je Komisija poudarila, da zadevna izjema zajema tudi postopke za ugotavljanje kršitev, kot je izrecno potrdilo Sodišče prve stopnje v zadevi T-191/99 Petrie: "\[d\]ržave*članice lahko upravičeno pričakujejo, da bo Komisija zagotovila zaupnost med preiskavami, ki bi lahko privedle do postopka za ugotavljanje kršitev."*Poleg tega je Komisija ob sprejetju Uredbe 1049/2001 dala svojo izjavo v zvezi s tem in da v vsakem primeru Komisija pri spremljanju uporabe prava Skupnosti v državah članicah preiskuje domnevne kršitve. Za vsak dokument, povezan s tekočimi postopki za ugotavljanje kršitev, je bilo treba izvesti študijo za vsak primer posebej, da bi ugotovili, ali ga je mogoče razkriti ali ne. Na podlagi notranjih smernic Komisije o tem, kako obravnavati zahteve za dostop do dokumentov, povezanih s postopki za ugotavljanje kršitev (SEC(2003)260/3), je bil dostop običajno odobren po zaključku zadevnega primera in včasih celo prej, odvisno od rezultata preskusa škode. V tem posebnem primeru je Komisija menila, da bi razkritje zahtevanih dokumentov v tej fazi postopka za ugotavljanje kršitev oslabilo varstvo namena preiskav.

V tej fazi postopka bi lahko razkritje zahtevanih dokumentov negativno vplivalo na tekoče razprave z italijanskimi organi. V zvezi z obstojem prevladujočega javnega interesa za razkritje zahtevanih dokumentov je Komisija menila, da tak prevladujoči interes v obravnavani zadevi ne obstaja.

V zvezi z možnostjo odobritve delnega dostopa se je zdelo, da v obravnavani zadevi ni mogoča glede na naravo zahtevanih dokumentov, in sicer zato, ker ni bilo mogoče vnaprej določiti, katere dele dokumentov bi bilo mogoče razkriti brez poseganja v tekočo preiskovalno dejavnost.

Komisija je nadalje obravnavala vsebino dopisa, ki ga je pritožnik 8. junija 2004 poslal instituciji in v katerem je trdil, da Komisija na svoji spletni strani napačno ni objavila sklicev na svojo odločitev, da italijanskim organom pošlje uradni opomin v okviru postopka za ugotavljanje kršitev 2003/4372. V zvezi s tem je Komisija trdila, da v skladu z ustreznimi pravili, ki urejajo obveščanje javnosti o sklepih o kršitvah, sklicevanja na sklepe o pošiljanju uradnih opominov nacionalnim organom niso objavljena na spletišču Komisije. Ker se je poleg tega zdelo, da je bil pritožnik kot pritožnik v zadevi 2003/4372 1. aprila 2004 obveščen o odločitvi Komisije, da italijanskim organom pošlje uradni opomin, v zvezi z dopisom z dne 8. junija 2004 niso bili sprejeti nobeni nadaljnji ukrepi.
**Pripombe pritožnika**   

Pritožnik je v svojih pripombah na mnenje Komisije poudaril, da izjave Komisije ne spadajo med pravne vire in da uredbe ni mogoče razlagati ali spreminjati *erga omnes* na podlagi takih izjav.

V zvezi s pripombo Komisije v njenem mnenju, da je pri spremljanju uporabe prava Skupnosti v državah članicah preiskala domnevne kršitve, je pritožnik navedel, da se je v zvezi s preiskavo, izvedeno v zadevi 2003/4372, zdelo, da je Komisija v *razmerju do italijanskih* organov ravnala pravilno in v skladu s Pogodbo ES. Vendar ni mogel ugotoviti, ali je institucija v drugih primerih pravilno uporabila svoja preiskovalna pooblastila, saj o tem vprašanju ni imel informacij. Pritožnik je menil, da bi moral varuh človekovih pravic preveriti točnost izjave Komisije.

V zvezi s sklicevanjem Komisije na zadevo T-191/99 *Petrie* je pritožnik trdil, da je ta sodna praksa zastarela in da jo je treba v vsakem primeru razlagati ob upoštevanju načela preglednosti, kot je določeno v členu 1 Pogodbe o Evropski uniji, in pomena Uredbe 1049/2001, na katerega se je po mnenju pritožnika Komisija napačno sklicevala, ko se je odločila, da ne bo odobrila dostopa do dokumentov, ki jih je zahteval pritožnik.

Poleg tega je pritožnik trdil, da so postopki zaradi kršitve prava Skupnosti, ki jih je Komisija izvedla proti državi članici, temeljili na sodelovanju med institucijo in državo članico. Zato takega postopka ni bilo mogoče enačiti s postopkom, v katerem je bil opravljen pregled ali preiskava.

Pritožnik je v zvezi z razlogi, ki jih je navedel za zavrnitev, vztrajal pri svojem stališču, da Komisija ni navedla konkretnih razlogov za tako zavrnitev. Pritožnik je zato vztrajal pri svoji pritožbi.
**Dodatne poizvedbe**   
++*Zahteva za dodatne informacije*++   

Po proučitvi mnenja Komisije in pripomb pritožnika je varuh človekovih pravic menil, da je treba izvesti nadaljnje preiskave. Zato je 30. avgusta 2005 pisal Komisiji. Varuh človekovih pravic se je v svojem dopisu skliceval na mnenje Komisije, v katerem je institucija navedla, da je bil v skladu z njenimi notranjimi smernicami o tem, kako obravnavati zahteve za dostop do dokumentov, povezanih s postopki za ugotavljanje kršitev (SEC(2003)260/3), dostop običajno odobren po zaključku zadevnega primera in *včasih celo pred*, odvisno od rezultata preskusa škode. Komisija je tudi navedla, da je bilo treba za te dokumente, ki so se nanašali na postopek zaradi neizpolnitve obveznosti, ki je potekal, izvesti študijo za vsak primer posebej, da bi se ugotovilo, ali je mogoče zadevni dokument razkriti ali ne. Ker varuhu človekovih pravic ni bilo jasno, ali je bila v obravnavani zadevi opravljena taka posamična preučitev, je Komisijo pozval, naj predloži pripombe v zvezi s tem.

Poleg tega je varuh človekovih pravic navedel, da se je Komisija v svojem mnenju sklicevala na dejstvo, da je bila pritožnikova zahteva za dostop do dokumentov, navedenih v zapisniku sestanka Komisije z dne 30. marca 2004, obravnavana kot nova zahteva za dostop do dokumentov. V zvezi s tem vidikom primera je varuhinja človekovih pravic Komisijo pozvala, naj zagotovi informacije o izidu zadevnega postopka.

Varuh človekovih pravic se je nazadnje skliceval na izjavo Komisije v njenem mnenju, da delnega dostopa do dokumentov, ki jih je zahteval pritožnik, zaradi njihove narave ni mogoče odobriti. Varuhinja človekovih pravic je menila, da je Komisija na splošno pojasnila, zakaj ni mogla zagotoviti delnega dostopa. Zato jo je pozval, naj predloži podrobnejše informacije o razlogih za zavrnitev delnega dostopa.

V svoji pritožbi 2290/2004/IP je pritožnik med drugim trdil, da Komisija ni odgovorila na njegov dopis z dne 8. junija 2004, s katerim je institucijo opozoril na dejstvo, da odločitev z dne 30. marca 2004, da italijanskim organom pošlje uradni opomin, ni bila objavljena na spletni strani "kršitve". Čeprav Komisija v uvodnem dopisu ni bila pozvana k predložitvi pripomb o tem vidiku zadeve, je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da je Komisija po njenem mnenju to storila. Institucija je navedla, da glede na to, da je bil pritožnik 1. aprila 2004 obveščen o ustreznih ukrepih, ki jih je sprejela institucija, meni, da nadaljnji ukrepi v zvezi z dopisom z dne 8. junija 2004 niso potrebni. Ker je varuh človekovih pravic v tej zadevi opravil nadaljnje preiskave, je menil, da bi bilo treba ta vidik zadeve vključiti v to preiskavo. Zato je prosil Komisijo, naj mu posreduje kopijo dopisa, ki ga je 1. aprila 2004 poslal pritožniku.
*++Zahtevek za dodatno mnenje++*   

Pritožnik je 17. aprila 2005 pri varuhu človekovih pravic vložil pritožbo (1586/2005/IP) v zvezi z zavrnitvijo potrdilne prošnje za dostop do dokumentov, ki jo je Komisija vložila 1. februarja 2005 v skladu z Uredbo 1049/2001. Pritožnik je Komisijo zaprosil, naj mu omogoči dostop do kopije uradnega opomina in obrazloženega mnenja, ki ga je Komisija poslala italijanskim organom v okviru postopka v zvezi s postopkom za ugotavljanje kršitev v zadevi 2003/4372.

Z dopisom z dne 15. marca 2005 je generalni sekretar potrdil odločitev, da pritožniku ne odobri dostopa do zahtevanih dokumentov. Glavni argument za utemeljitev zavrnitve je bil, da za dokumente, ki jih je zahteval pritožnik, velja izjema iz tretje alinee člena 4(2) Uredbe 1049/2001, v skladu s katero „institucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo namena inšpekcij, preiskav in revizij (...)". Generalni sekretar se je skliceval tudi na dejstvo, da je bil uradni opomin, ki ga je Komisija poslala italijanskim organom, že predmet predhodne prošnje za dostop do dokumentov, ki jo je pritožnik vložil 18. aprila 2004, in potrdilne prošnje, vložene 18. maja 2004.

Pritožnik je izrazil mnenje, da se pritožba 2290/2004/IP lahko obravnava kot del pritožbe 1586/2005/IP. Ker se je zdelo, da je treba izvesti nadaljnje preiskave v zvezi s pritožbo 2290/2004/IP, s katero se je zdelo, da je predmet pritožbe 1586/2005/IP tesno povezan, je varuh človekovih pravic menil, da bi bilo zato primerno obravnavati vprašanja, izpostavljena v obeh pritožbah, v eni in isti preiskavi, kot je predlagal pritožnik sam. V svojem pismu Komisiji z dne 30. avgusta 2005, v katerem je zahteval dodatne informacije o pritožbi 2290/2004/IP, je zato Varuh zaprosil institucijo za dodatno mnenje o vprašanjih, ki jih je izpostavil pritožnik v pismu z dne 17. aprila 2005.
*++Odgovor Komisije++*   

Komisija je v odgovoru navedla naslednje:

V zvezi z zahtevo varuha človekovih pravic, da se pojasni, ali je bil v tem primeru opravljen posamičen pregled dokumentov, ki jih je zahteval pritožnik, in da se zagotovijo podrobnejše informacije o razlogih za zavrnitev delnega dostopa, je Komisija potrdila, da je za vsak primer posebej ocenila dokumente, do katerih je pritožnik zahteval dostop, in da je bila upoštevana tudi možnost odobritve delnega dostopa.

Postopek za ugotavljanje kršitev 2003/4372 v zvezi z domnevno kršitvijo ustreznih pravil o javnih naročilih s strani italijanskih organov pri oddaji projekta za čistilno napravo v Stintinu (Italija) je bil obravnavan na tako imenovanem "paketnem sestanku" med Komisijo in italijanskimi organi 12. septembra 2003. Italijanski organi so v dopisu z dne 24. novembra 2003 predložili dodatne informacije. Komisija jim je 1. aprila 2004 poslala uradni opomin in istega dne o tem obvestila pritožnika. Ko je pritožnik 18. aprila 2004 vložil prvotno zahtevo za dostop do dokumentov, je bil uradni opomin pravkar poslan, odgovor italijanskih organov pa je bil pričakovan v dveh mesecih. Razkritje uradnega opomina in takratna predhodna izmenjava dopisov z italijanskimi organi bi škodovala iskanju morebitne rešitve zadeve. Pritožnik je nato 28. maja 2004 vložil potrdilno prošnjo. Komisija je odgovorila 12. julija 2004. Takrat se Komisija še ni odločila, ali bo zadevo predložila Sodišču ali ne, in je še vedno čakala na odgovor italijanskih organov na njen uradni opomin. Komisija je po ponovni preučitvi dokumentov glede na postopkovni položaj potrdila, da dokumentov, ki jih je zahteval pritožnik, v tej fazi ni bilo mogoče razkriti. Upoštevana je bila tudi možnost odobritve delnega dostopa. Vendar so se vsi dokumenti, do katerih je pritožnik zahteval dostop, v celoti nanašali na razlago pravnih pojmov, povezanih s konkretnim primerom, in niso vsebovali delov, za katere se v času obravnave pritožnikove potrdilne prošnje ni uporabljala izjema iz tretje alinee člena 4(2).

Pritožnik je 20. januarja 2005 vložil novo zahtevo za dostop do uradnega opomina in obrazloženega mnenja, ki ga je Komisija poslala italijanskim organom 1. aprila 2004 oziroma 18. oktobra 2004. Zadeva je takrat še potekala in je dosegla kritično fazo, in sicer vprašanje, ali jo je še vedno mogoče rešiti, ne da bi jo predložili Sodišču. Komisija je zato 28. januarja 2005 in po potrdilni prošnji 15. marca 2005 odločila, da so razlogi za zavrnitev dostopa do uradnega opomina, ki so bili pritožniku že sporočeni, tj. da bi razkritje tega dokumenta lahko škodovalo iskanju morebitne rešitve zadeve, še vedno veljavni in da enaki razlogi veljajo tudi za obrazloženo mnenje.

V zvezi z možnostjo odobritve delnega dostopa je Komisija menila, da to ni mogoče, saj noben del teh dokumentov ni bil zajet z izjemo iz tretje alinee člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001.

Komisija se je 16. marca 2005 odločila, da začne sodni postopek pred Sodiščem v zvezi z zadevo 2003/4372, naslednji dan pa je bil pritožnik o tem ustrezno obveščen. Tudi med sodnim postopkom ni bilo mogoče izključiti možnosti, da se doseže sporazum z italijanskimi organi, razkritje dokumentov, ki jih je zahteval pritožnik, pa bi lahko ogrozilo vsak tak poskus poravnave zadeve.

V zvezi z obravnavo pritožnikove prošnje za dostop do treh dokumentov[(5),](#(5)){#Footnote5} ki so bili navedeni v zapisniku sestanka Komisije z dne 30. aprila 2004 pod naslovom "Spremljanje uporabe prava Skupnosti: kršitve" navedel, da je generalni sekretar v dopisu z dne 12. julija 2004, ki vsebuje odločitev Komisije o potrdilni prošnji pritožnika, poudaril, da ti dokumenti niso zgolj priloge k zapisniku in da niso samodejno dostopni javnosti. Zahtevo za dostop do njih bi bilo zato treba oceniti kot novo zahtevo. Na žalost pritožnik ni nikoli prejel odgovora na svojo zahtevo za dostop v zvezi s temi dokumenti, prav tako pa ni vložil potrdilne prošnje. Tudi če bi bilo treba neobstoj odgovora na prošnjo za dostop do dokumentov v skladu z Uredbo št. 1049/2001 šteti za nikalen odgovor, zaradi česar bi se prosilec lahko pritožil, je Komisija to opustitev obžalovala in se ji opravičila, saj dobra upravna praksa zahteva izrecen odgovor na prošnjo.

Komisija je torej ta del te pritožbe obravnavala kot potrdilno prošnjo in prišla do naslednjih ugotovitev:

Obvestilo, ki ga je predložila pravna služba, se je nanašalo na postopek za ugotavljanje kršitev, ki ni zadeval pritožnika. V dokumentu je bila preučena pravna podlaga za začetek postopka za ugotavljanje kršitev proti državi članici, zadevna zadeva pa še ni bila rešena. Komisija je pojasnila, da bi sporočilo mnenja pravne službe razkrilo njeno stališče glede odločitve o tem, ali bo poslala uradni opomin ali ne. Poleg tega bi takšno razkritje vplivalo na svobodo pravne službe, da izraža mnenja in zagotavlja pravne nasvete Komisiji, vplivalo pa bi tudi na manevrski prostor institucije pri sprejemanju končne odločitve. Na podlagi tega je Komisija menila, da se izjema iz člena 4(2), druga alinea, Uredbe št. 1049/2001 v zvezi s pravnimi nasveti uporablja za ta dokument v celoti in da ni prevladujočega javnega interesa, ki bi upravičeval njegovo razkritje.

Kar zadeva zapisnik sestanka vodij kabinetov, so bile v tem dokumentu upoštevane pripombe in mnenja udeležencev o zadevah, o katerih se je razpravljalo na sestanku. Razkritje zapisnika bi razkrilo notranje razprave pri pripravi sklepa Komisije o primerih kršitev, kar bi resno vplivalo na postopek odločanja Komisije, saj bi spodkopalo kolegialni način, na katerega je Komisija sprejemala ustrezne sklepe. Na podlagi tega je Komisija menila, da se izjema iz druge alinee[člena 4(3)(6)](#(6)){#Footnote6} Uredbe št. 1049/2001 uporablja za ta dokument v celoti in da ni prevladujočega javnega interesa, ki bi upravičeval njegovo razkritje. Poleg tega je Komisija navedla, da zadeva zaradi neizpolnitve obveznosti 2003/4372 ni bila predmet razprave na tem sestanku in zato ni bila omenjena v zapisniku.

Seznam postopkov za ugotavljanje kršitev in ustreznih odločitev, ki so jih predlagali vodje kabinetov, je vseboval več kot 1 400 primerov. V zapisniku sestanka Komisije, ki je bil javno dostopen na internetu, je bilo omenjeno sprejetje predlaganih sklepov. V zvezi z zadevo 2003/4372 je bil pritožnik ustrezno obveščen o odločitvi Komisije, da italijanskim organom pošlje uradni opomin v skladu s Sporočilom Komisije o odnosih s pritožnikom glede kršitve prava Skupnosti[(7).](#(7)){#Footnote7} Komisija je menila, da je pritožnik prejel informacije, ki jih je iskal, saj se je zdelo, da ga zanima en poseben primer in ne celoten seznam predlaganih odločitev o zadevah v zvezi s kršitvami, razen zadeve 2003/4372. Komisija je dodala, da bi razkritje celotnega seznama predlaganih sklepov v zvezi s tekočimi postopki za ugotavljanje kršitev v vsakem primeru vplivalo na namen tekočih preiskav, saj bi posegalo v tekoče razprave z državami članicami in zmanjšalo možnosti za dosego dogovora o zadevnih zadevah, ne da bi jih predložilo Sodišču. Poleg tega je institucija menila, da so pritožniki v skladu z zgoraj navedenim sporočilom obveščeni o odločitvah, sprejetih v zvezi s postopki za ugotavljanje kršitev, v katerih imajo interes.

Komisija je nazadnje poudarila, da je v zvezi z zahtevo za dostop do treh zgoraj navedenih dokumentov obvestilo o odločitvah, sprejetih v zvezi s postopki za ugotavljanje kršitev, njena končna odločitev o zahtevi. Pritožnik ima možnost, da se glede te odločitve pritoži bodisi z vložitvijo nove pritožbe pri varuhu človekovih pravic bodisi s sprožitvijo postopka pred Sodiščem prve stopnje pod pogoji, določenimi v členu 230 Pogodbe ES. V zvezi s tem je bil datum uradnega obvestila pritožniku o odločitvi Komisije datum, ko je varuh človekovih pravic pritožniku sporočil odgovor Komisije.

V zvezi z dopisom pritožnika z dne 8. junija 2004 je Komisija navedla, kot je navedla v svojem mnenju, da odločitve o pošiljanju uradnega opomina na splošno niso objavljene na spletni strani Komisije. Ko zadevna država članica odgovori na uradni opomin, je zadeva bodisi zaključena bodisi se Komisija lahko odloči, da državi članici izda obrazloženo mnenje. Odločitve o pošiljanju obrazloženega mnenja so običajno objavljene na spletni strani Komisije, kot v primeru pritožbe 2003/4372. Zato Komisija ni ničesar izpustila in posledično niso bili sprejeti nobeni nadaljnji ukrepi v zvezi s pritožnikovim dopisom z dne 8. junija 2004. Kljub temu je Komisija priznala, da bi bilo primerno o tem obvestiti pritožnika v odgovoru na njegov dopis z dne 8. junija 2004.
*++Pripombe pritožnika++*   

Pritožnik je v svojih pripombah poudaril, da so v nasprotju s tem, kar je navedla Komisija, sklicevanja na uradne opomine, ki jih institucija pošlje nacionalnim organom v okviru postopkov za ugotavljanje kršitev, pogosto objavljena na spletni strani Komisije. Pritožnik je nadalje poudaril, da so bili za celoten postopek v zvezi z njegovo pritožbo 2003/4372 pogosto značilni napeti odnosi z institucijo. Dopis z dne 8. junija 2004 naj bi bilo torej treba razumeti v tem okviru, formalni vidik neodgovora pa naj bi pomenil manjši vidik v primerjavi z vsebino njegovih očitkov.

V zvezi z drugim vidikom njegove zadeve, ki se je nanašal na zavrnitev Komisije, da bi mu odobrila dostop do zahtevanih dokumentov, je pritožnik vztrajal pri svoji pritožbi. V zvezi z zavrnitvijo Komisije, da bi mu odobrila dostop do treh dokumentov, ki so bili navedeni v zapisniku sestanka Komisije z dne 30. aprila 2004, je pritožnik menil, da so razlogi, ki jih je Komisija navedla za utemeljitev svojega stališča, nepomembni, celo neobstoječi.

ODLOČBA
-------

**1 Uvodne ugotovitve**   

1.1 Komisija je v svojem mnenju o pritožbi navedla, da pri spremljanju uporabe prava Skupnosti v državah članicah preiskuje domnevne kršitve.

1.2 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je pritožnik v svojih pripombah na mnenje Komisije navedel, da se je v zvezi s preiskavo, izvedeno v zadevi 2003/4372, zdelo, da je Komisija v razmerju do italijanskih organov ravnala pravilno in v skladu s Pogodbo ES. Vendar ni mogel dokazati, da je institucija v drugih primerih uporabila svoja preiskovalna pooblastila, saj o tem vprašanju ni imel informacij. Pritožnik je zato predlagal, naj varuh človekovih pravic razišče točnost izjave Komisije v njenem mnenju, da pri spremljanju uporabe prava Skupnosti v državah članicah preiskuje domnevne kršitve.

1.3 Zdi se, da je bila ta točka najprej izpostavljena v pripombah pritožnika.

Člen 195(1) Pogodbe ES določa, da varuh človekovih pravic v skladu s svojimi nalogami izvaja preiskave, za katere meni, da so utemeljene, bodisi na lastno pobudo bodisi na podlagi pritožb, ki so mu predložene.

Varuhinja človekovih pravic meni, da na podlagi precej splošne narave obtožbe in glede na to, da ni nobenih podpornih dokazov, ni dovolj razlogov za začetek preiskave v zvezi s tem vidikom zadeve.

1.4 Zdi se, da je pritožnik 18. aprila 2004 Komisiji predložil prvo zahtevo za dostop do dokumentov. Institucija je 11. maja 2004 odobrila dostop do nekaterih zahtevanih dokumentov, in sicer do izvlečkov iz zapisnika sestanka Komisije z dne 30. marca 2004. Vidik zadeve, povezan s to prošnjo za dostop do dokumentov, bo obravnavan v točki 2 spodaj.

1.5 Vendar je iz pritožbe razvidno, da je pritožnik 28. maja 2004 pri generalnem sekretarju Komisije vložil potrdilno prošnjo, v kateri je trdil, da bi morale biti, ker so zapisniki sestankov Komisije javni, javne tudi priloge k tem zapisnikom. Pritožnik je zato zaprosil za dostop do treh dokumentov, navedenih v zadevnem zapisniku.

Generalni sekretar je v svojem odgovoru z dne 5. julija 2004 pojasnil, da je bila pritožnikova zahteva za dostop do treh dokumentov[(8),](#(8)){#Footnote8} navedenih v zadevnem zapisniku, obravnavana kot nova zahteva.

1.6 Varuh človekovih pravic je v svoji zahtevi po dodatnih informacijah, ki jo je Komisiji predložil 30. avgusta 2005, Komisijo zaprosil za informacije o izidu zadevnega postopka.

1.7 Komisija je v svojem odgovoru pojasnila razloge, zakaj po njenem mnenju treh zadevnih dokumentov ni bilo mogoče razkriti pritožniku:

V zvezi s prvim dokumentom, tj. obvestilom, ki ga je predložila pravna služba, je bila preučena pravna podlaga za začetek postopka za ugotavljanje kršitev proti državi članici, nanašal pa se je na zadevo, ki ni zadevala pritožnika. Komisija je pojasnila, da bi sporočilo mnenja pravne službe, medtem ko zadevna zadeva še ni bila rešena, razkrilo stališče pravne službe glede odločitve, ali poslati uradni opomin ali ne. Poleg tega bi takšno razkritje vplivalo na svobodo pravne službe, da izraža mnenja in zagotavlja pravne nasvete Komisiji, prav tako pa bi negativno vplivalo na manevrski prostor institucije pri sprejemanju končne odločitve. Na podlagi tega je Komisija menila, da se izjema iz člena 4(2), druga alinea, Uredbe št. 1049/2001 v zvezi s pravnimi nasveti uporablja za ta dokument v celoti in da ni prevladujočega javnega interesa, ki bi upravičeval njegovo razkritje.

Drugi dokument, ki se je nanašal na zapisnik posebnega sestanka vodij kabinetov o rednem pregledu postopkov za ugotavljanje kršitev, je odražal pripombe in mnenja udeležencev o zadevah, o katerih se je razpravljalo na sestanku. Razkritje zapisnika bi razkrilo notranje razprave pri pripravi sklepa Komisije o primerih kršitev in bi resno vplivalo na postopek odločanja Komisije, saj bi spodkopalo kolegialni način, na katerega je Komisija sprejemala ustrezne sklepe. Na podlagi tega je Komisija menila, da se izjema iz druge alinee[člena 4(3)(9)](#(9)){#Footnote9} Uredbe št. 1049/2001 uporablja za ta dokument v celoti in da ni prevladujočega javnega interesa, ki bi upravičeval njegovo razkritje. Poleg tega je Komisija navedla, da zadeva zaradi neizpolnitve obveznosti 2003/4372 ni bila predmet razprave na tem sestanku in zato ni bila omenjena v zapisniku.

Tretji dokument, ki je vseboval seznam postopkov za ugotavljanje kršitev in ustrezne odločitve, ki so jih predlagali vodje kabinetov, je vseboval več kot 1400 zadev. V zapisniku sestanka Komisije, ki je bil javno dostopen na internetu, je bilo omenjeno sprejetje predlaganih sklepov. V zvezi z zadevo 2003/4372 je bil pritožnik ustrezno obveščen o odločitvi Komisije, da italijanskim organom pošlje uradni opomin. Komisija je menila, da je pritožnik prejel informacije, ki jih je iskal, saj se je zdelo, da ga zanima en poseben primer in ne celoten seznam predlaganih odločitev o zadevah v zvezi s kršitvami, razen zadeve 2003/4372. Komisija je dodala, da bi razkritje celotnega seznama predlaganih sklepov v zvezi s tekočimi postopki za ugotavljanje kršitev v vsakem primeru vplivalo na namen tekočih preiskav, saj bi posegalo v tekoče razprave z državami članicami in zmanjšalo možnosti za dosego dogovora o zadevnih zadevah, ne da bi jih predložilo Sodišču.

1.8 Komisija je poudarila, da pritožnik žal ni nikoli prejel odgovora na njegovo prošnjo za dostop v zvezi z zadevnimi dokumenti in da tudi ni vložil potrdilne prošnje. Tudi če bi bilo treba v skladu z Uredbo št. 1049/2001 dejstvo, da prosilec ni odgovoril na prošnjo za dostop do dokumentov, šteti za negativen odgovor, zaradi česar bi se prosilec lahko pritožil, je Komisija to dejstvo obžalovala in se opravičila, saj dobra upravna praksa zahteva izrecen odgovor na prošnjo.

Komisija je torej ta del te pritožbe obravnavala, kot da gre za potrdilno prošnjo, in poudarila, da je obvestilo o odločbah, sprejetih v zvezi s postopki za ugotavljanje kršitev, njena končna odločba v zvezi s prošnjo za dostop do treh zgoraj navedenih dokumentov. Institucija je dodala še, da ima pritožnik možnost pritožbe zoper to odločitev bodisi z vložitvijo nove pritožbe pri varuhu človekovih pravic bodisi s sprožitvijo postopka pred Sodiščem prve stopnje pod pogoji, določenimi v členu 230 Pogodbe ES. V zvezi s tem je bil datum uradnega obvestila pritožniku o odločitvi Komisije datum, ko je varuh človekovih pravic pritožniku sporočil odgovor Komisije.

1.9 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija šele v svojem odgovoru na njegovo zahtevo po dodatnih informacijah izrazila svoje stališče glede pritožnikove zahteve za dostop do treh dokumentov, navedenih v zapisniku sestanka Komisije z dne 30. marca 2004. V teh okoliščinah varuhinja človekovih pravic meni, da je predlog Komisije, da se ta odgovor obravnava kot njena končna odločitev o zahtevi za dostop do teh dokumentov, ustrezen in konstruktiven. Dejansko ne bi bilo smiselno od pritožnika zahtevati, naj v obravnavani zadevi vloži dodatno (potrditveno) prošnjo za dostop. Komisija je v svojem odgovoru na zahtevo varuha človekovih pravic po nadaljnjih preiskavah predlagala tudi, da lahko pritožnik pri varuhu človekovih pravic vloži pritožbo zoper to odločitev. Odgovor Komisije je bil pritožniku posredovan 11. januarja 2006. Vendar varuh človekovih pravic ugotavlja, da pritožnik ni vložil nobene nove pritožbe zoper odločitev o zavrnitvi dostopa do treh dokumentov, navedenih v zapisniku sestanka Komisije z dne 30. marca 2004. Glede na navedeno varuh človekovih pravic meni, da ni razlogov za nadaljnje preiskave v zvezi s tem vidikom zadeve. Pritožnik pa lahko pri varuhu človekovih pravic vloži novo pritožbo v zvezi z zadevno odločitvijo, če to želi.

1.10 Pritožnik je 20. januarja 2005 vložil tretjo zahtevo za dostop do uradnega opomina in obrazloženega mnenja, ki ga je Komisija poslala italijanskim organom v zvezi z zadevo 2003/4372. Ta vidik zadeve je obravnavan v točki 3 spodaj.
**2 Domnevna nezakonita odločba Komisije o pritožnikovi zahtevi za dostop do dokumentov, predloženih aprila 2004**   

2.1 Pritožnik je 18. aprila 2004 Komisijo zaprosil za dostop do (i) vse korespondence (vključno s prilogami), ki je bila izmenjana med Komisijo in italijanskimi organi v zvezi s postopkom za ugotavljanje kršitev 2003/4372; (ii) zapisnik sestanka med predstavniki Komisije in italijanskimi organi; in (iii) interne dokumente v zvezi z zadevnim primerom, zlasti zapisnik sestanka Komisije z dne 30. marca 2004.

Po odločitvi Komisije, da mu ne odobri dostopa do nekaterih zahtevanih dokumentov, je pritožnik 28. maja 2004 vložil potrdilno prošnjo. Komisija je 12. julija 2004 zavrnila potrdilno prošnjo z utemeljitvijo, da za zadevne dokumente velja izjema iz tretje alinee člena 4(2) Uredbe (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije[(10)](#(10)){#Footnote10} (v nadaljnjem besedilu: Uredba 1049/2001), v skladu s katero institucija „zavrne*dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo (...) namena inšpekcij, preiskav in revizij".*

Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic trdil, da je Komisija pri odločitvi o zavrnitvi dostopa do zahtevanih dokumentov zlorabila pooblastila in napačno uporabila izjemo iz tretje alinee člena 4(2) Uredbe 1049/2001.

2.2 Komisija je v svojem mnenju v bistvu pojasnila, da bi lahko razkritje dokumentov, ki jih je zahteval pritožnik in ki so se nanašali na postopek za ugotavljanje kršitev v zadevi 2003/4372, negativno vplivalo na razprave z italijanskimi organi o tem vprašanju.

V zvezi z mnenjem pritožnika, da se izjema iz tretje alinee člena 4(2) Uredbe 1049/2001 ne uporablja, ker postopki za ugotavljanje kršitev niso vključevali pregledov ali preiskav, je Komisija poudarila, da je, kot je izrecno potrdilo Sodišče prve stopnje v zadevi T-191/99 *Petrie*, zadevna izjema zajemala tudi postopke za ugotavljanje kršitev.

Komisija je nazadnje menila, da bi v tej fazi postopka razkritje zahtevanih dokumentov negativno vplivalo na tekoče razprave z italijanskimi organi. Glede možnosti odobritve delnega dostopa do zahtevanih dokumentov je institucija menila, da je ni mogoče odobriti. Komisija je tudi navedla, da ni dokazov o prevladujočem javnem interesu za razkritje zahtevanih dokumentov.

2.3 Pritožnik je v svojih pripombah trdil, da je sodna praksa, ki jo navaja Komisija, zastarela in da bi jo bilo treba v vsakem primeru razlagati ob upoštevanju načela preglednosti, kot je določeno v členu 1 Pogodbe o Evropski uniji. Poleg tega je menil, da se je Komisija napačno sklicevala na člen 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001, ko se je odločila, da ne bo odobrila dostopa do dokumentov, ki jih je zahteval.

2.4 V svoji zahtevi za dodatne informacije je varuh človekovih pravic menil, da (a) je bil v skladu z notranjimi smernicami Komisije o tem, kako obravnavati zahteve za dostop do dokumentov, povezanih s postopki za ugotavljanje kršitev (SEC(2003)260/3), dostop običajno odobren po zaključku zadevnega primera, *včasih celo pred*, odvisno od rezultata preskusa škode, in (b) je bilo treba za te dokumente, povezane s tekočimi postopki za ugotavljanje kršitev, izvesti študijo za vsak primer posebej, da se ugotovi, ali se zadevni dokument lahko razkrije ali ne. Ker ni bilo jasno, ali je Komisija v obravnavani zadevi opravila tako posamično preučitev, je varuhinja človekovih pravic institucijo pozvala, naj predloži pripombe v zvezi s tem.

V zvezi s stališčem Komisije, da delnega dostopa do dokumentov, ki jih je zahteval pritožnik, zaradi njihove narave ni mogoče odobriti, je varuh človekovih pravic institucijo pozval, naj predloži podrobnejše informacije o razlogih za zavrnitev delnega dostopa.

2.5 Komisija je v svojem odgovoru potrdila, da je za vsak primer posebej ocenila dokumente, do katerih je pritožnik zaprosil za dostop, in da je upoštevala tudi možnost odobritve delnega dostopa.

Komisija je navedla, da je bil postopek za ugotavljanje kršitev 2003/4372 obravnavan na tako imenovanem "paketnem sestanku" med Komisijo in italijanskimi organi 12. septembra 2003. Italijanski organi so v dopisu z dne 24. novembra 2003 predložili dodatne informacije. Komisija jim je 1. aprila 2004 poslala uradni opomin in istega dne o tem obvestila pritožnika.

Zato se je zdelo, da je bil 18. aprila 2004, ko je pritožnik vložil prvotno zahtevo za dostop do dokumentov v zvezi s postopkom za ugotavljanje kršitev 2003/4372, italijanskim organom pravkar poslan uradni opomin, odgovor pa se pričakuje v dveh mesecih. Razkritje uradnega opomina in takratna predhodna izmenjava dopisov z italijanskimi organi bi škodovala iskanju morebitne rešitve zadeve. Dejstvo, da je Komisija potrdila zavrnitev dostopa do zahtevanih dokumentov po tem, ko je bila 28. maja 2004 vložena potrdilna prošnja pritožnika, je bilo posledica dejstva, da se Komisija takrat še ni odločila, ali bo zadevo predložila Sodišču ali ne, in je še vedno čakala na odgovor italijanskih organov na uradni opomin. Upoštevana je bila tudi možnost odobritve delnega dostopa. Vendar so se vsi dokumenti, do katerih je pritožnik zahteval dostop, v celoti nanašali na razlago pravnih pojmov, povezanih s konkretnim primerom, in niso vsebovali delov, za katere se v času obravnave pritožnikove potrdilne prošnje ni uporabljala izjema iz tretje alinee člena 4(2).

2.6 Komisija je poleg tega dodala, da se je 16. marca 2005 odločila začeti sodni postopek pred Sodiščem v zvezi z zadevo 2003/4372. Tudi med sodnim postopkom ni bilo mogoče izključiti možnosti, da se doseže sporazum z italijanskimi organi, razkritje dokumentov, ki jih je zahteval pritožnik, pa bi lahko ogrozilo vsak tak poskus poravnave zadeve.

2.7 Pritožnik je v svojih pripombah v bistvu vztrajal pri svoji pritožbi.

2.8 Varuh ugotavlja, da je Komisija 11. maja 2004 odobrila dostop do nekaterih dokumentov, ki jih je 18. aprila 2004 zahteval pritožnik, in sicer do izvlečkov iz zapisnika sestanka Komisije z dne 30. marca 2004. Namen te preiskave je torej preveriti, ali je Komisija pri zavrnitvi dostopa do drugih dokumentov, ki jih je zahteval pritožnik, ravnala nepravilno (glej točko 2.1).

2.9 Drugi odstavek člena 1 Pogodbe o Evropski uniji določa, da "\[t\]a*pogodba označuje novo stopnjo v procesu oblikovanja vse tesnejše zveze med narodi Evrope, v kateri se odločitve sprejemajo čim bolj javno (...)".* Člen 1(a) Uredbe št. 1049/2001 določa, da je namen Uredbe zagotoviti „čim*širši dostop do dokumentov".*

Vendar Uredba št. 1049/2001 vsebuje nekatere izjeme.

Ena od teh izjem je predvidena v tretji alinei člena 4(2), v skladu s katero „\[i\]nstitucija*zavrne dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo (...)* *namena inšpekcij, preiskav in revizij, razen če ne prevlada javni interes za razkritje*."

2.10 Vendar dejstvo, da se dokument, za katerega je bil zaprošen dostop, nanaša na preiskave, povezane s postopkom zaradi neizpolnitve obveznosti, ki ga Komisija vodi proti državi članici, samo po sebi ne more upravičiti uporabe izjeme, na katero se sklicuje institucija. V skladu s sodno prakso sodišč Skupnosti je treba vsako izjemo od splošne pravice dostopa do dokumentov institucij Skupnosti uporabljati strogo, da se ne onemogoči uporaba splošnega načela, da se javnosti omogoči čim širši dostop do teh dokumentov[(11).](#(11)){#Footnote11} Varuh človekovih pravic mora zato ugotoviti, ali je Komisija v obravnavani zadevi storila napako pri presoji, da bi razkritje dokumentov, ki jih je zahteval pritožnik, lahko ogrozilo varstvo namena preiskav in da ni prevladujočega javnega interesa za razkritje.

2.11 Varuh človekovih pravic je že zavzel stališče, da bi bilo treba izjemo, ki temelji na inšpekcijskih pregledih in preiskavah, uporabiti le, če so bili zahtevani dokumenti pripravljeni med ustrezno preiskovalno dejavnostjo[(12).](#(12)){#Footnote12}

2.12 V tem primeru varuh človekovih pravic ugotavlja, da so bili dokumenti, ki jih je pritožnik zahteval 18. aprila 2004, pripravljeni med preiskavo v zvezi s postopkom za ugotavljanje kršitev, ki je bil v času, ko je pritožnik 18. aprila 2004 vložil prošnjo za dostop do dokumentov, še v predkazenskem postopku, saj se Komisija še ni odločila, ali naj zadevo predloži Sodišču[\[13\]](#(13)){#Footnote13}.

2.13 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je pritožnik trdil, da postopki zaradi kršitev prava Skupnosti, ki jih izvaja Komisija proti državam članicam, temeljijo na sodelovanju med institucijo in državo članico ter da zato tovrstnega postopka ni mogoče enačiti s postopki, v katerih se izvaja pregled ali preiskava.

Vendar so se sodišča Skupnosti nenehno sklicevala na dejavnost, ki se je izvajala med postopkom za ugotavljanje kršitev v skladu s členom 226 Pogodbe ES, kot na dejavnost inšpekcije in preiskave. Sodišče prve stopnje je na primer v sodbi v zadevi T-105/95 WWF UK[(14)](#(14)){#Footnote14} kot upravičeno priznalo zavrnitev dostopa do dokumentov, povezanih s "preiskavami, ki bi lahko privedle do postopka za ugotavljanje kršitev", in v zadevi T-191/99 Petrie, na katero se je sklicevala*Komisija, razsodilo, da "\[d\]ržave članice upravičeno pričakujejo, da bo Komisija zagotovila zaupnost med preiskavami, ki bi lahko privedle do postopka za ugotavljanje kršitev."*Varuh zato meni, da je razlaga Komisije, v skladu s katero se dejavnost, ki se izvaja med postopkom za ugotavljanje kršitev, nanaša na preiskovalno dejavnost, v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišč Skupnosti.

Varuh človekovih pravic se zaveda dejstva, da je zgoraj navedena sodna praksa temeljila na pravilih iz Sklepa Komisije 94/90 z dne 8. februarja 1994 o dostopu javnosti do dokumentov Komisije[(15),](#(15)){#Footnote15} medtem ko se obravnavana zadeva nanaša na Uredbo 1049/2001, ki je začela veljati 3. decembra 2001.

Vendar je v Odločbi Komisije 94/90 predvideno, da institucije „zavrnejo*dostop, kadar bi razkritje lahko ogrozilo varstvo inšpekcijskih pregledov in preiskav".* Na podlagi tretje alinee člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001 institucija „zavrne*dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo (...) namena inšpekcij, preiskav in revizij, razen če ne prevlada javni interes za razkritje".*

Iz tega izhaja, da upoštevna izjema, predvidena v Uredbi št. 1049/2001, v bistvu zajema isto kategorijo dokumentov kot Odločba Komisije 94/90.

Varuhinja človekovih pravic zato meni, da v nasprotju s stališčem pritožnika sodne prakse, na katero je Komisija oprla svojo odločitev, da ne odobri dostopa do zahtevanih dokumentov, ni mogoče šteti za zastarelo in da je še naprej upoštevna tudi po začetku veljavnosti Uredbe 1049/2001.

2.14 Varuh tudi meni, kot je že ugotovil v prejšnjih odločbah, da iz strukture in besedila zadevne določbe izhaja, da mora obstoj "prevladujočega javnega interesa" za razkritje običajno dokazati oseba, ki prosi za dostop[(16).](#(16)){#Footnote16} V obravnavani zadevi varuh človekovih pravic meni, da pritožnik ni dokazal obstoja prevladujočega javnega interesa za razkritje zahtevanih dokumentov.

2.15 V zvezi z možnostjo delnega dostopa do ustreznih dokumentov, kot je predvideno v členu 4(6) Uredbe 1049/2001, se zdi, da je Komisija najprej v odgovoru na pritožnikovo potrdilno prošnjo in natančneje v odgovoru na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah pojasnila, zakaj po njenem mnenju ni bilo mogoče odobriti delnega dostopa do zahtevanih dokumentov. Glavni razlog, na katerega se je sklicevala Komisija, je bil, da glede na naravo zadevnih dokumentov ni bilo mogoče vnaprej določiti, katere dele dokumentov bi bilo mogoče razkriti brez poseganja v tekoče preiskovalne dejavnosti, saj so se v celoti nanašali na razlago pravnih pojmov, povezanih s konkretnim primerom 2003/4372.

2.16 Glede na zgoraj navedeno varuh človekovih pravic meni, da se zdi stališče Komisije v zvezi z zahtevo za dostop do dokumentov, ki jo je pritožnik vložil leta 2004, razumno in v skladu z Uredbo 1049/2001 ter da njegovo stališče ne vsebuje zlorabe pooblastil.

2.17 Varuh zato meni, da v zvezi s tem vidikom zadeve ni bilo nepravilnosti. Vendar pa varuh opozarja, da je Sodišče najvišji organ za razlago prava Skupnosti.
**3 Zahteva pritožnika za dostop do dokumentov, predložena januarja 2005**   

3.1 Pritožnik je 20. januarja 2005 zaprosil Komisijo, naj mu odobri dostop do kopije uradnega opomina (že zajetega v prošnji za dostop, ki jo je pritožnik vložil leta 2004) in obrazloženega mnenja, ki ga je Komisija poslala italijanskim organom v okviru postopka v zvezi s postopkom za ugotavljanje kršitev v zadevi 2003/4372. Pritožnik se je v pritožbi varuhu človekovih pravic pritožil zoper odločitev Komisije, da mu ne odobri zahtevanih dokumentov.

3.2 Komisija je v svojem mnenju poudarila, da je zadevna zadeva, ko je pritožnik vložil prošnjo za dostop do zgoraj navedenih dokumentov, še vedno v teku in je dosegla kritično fazo, in sicer vprašanje, ali jo je še mogoče rešiti, ne da bi jo predložili Sodišču. Komisija je zato 28. januarja 2005 in po potrdilni prošnji 15. marca 2005 odločila, da so razlogi za zavrnitev dostopa do uradnega opomina, ki so bili pritožniku že poslani, tj. da bi razkritje tega dokumenta lahko škodovalo iskanju morebitne rešitve zadeve, še vedno veljavni in da veljajo tudi za obrazloženo mnenje, poslano italijanskim organom. V zvezi z možnostjo odobritve delnega dostopa je Komisija menila, da to ni mogoče, saj noben del teh dokumentov ni bil zajet z izjemo iz tretje alinee člena 4(2) Uredbe 1049/2001.

3.3 Komisija je poleg tega dodala, da se je 16. marca 2005 odločila začeti sodni postopek pred Sodiščem v zvezi z zadevo 2003/4372. Tudi med sodnim postopkom ni bilo mogoče izključiti možnosti, da se doseže sporazum z italijanskimi organi, razkritje dokumentov, ki jih je zahteval pritožnik, pa bi lahko ogrozilo vsak tak poskus poravnave zadeve.

3.4 Ob upoštevanju zgornjega pojasnila Komisije, da bi utemeljila svojo odločitev, da pritožniku ne odobri dostopa do ustreznih dokumentov na podlagi izjeme, predvidene v tretji alinei člena 4(2) Uredbe 1049/2001, varuh človekovih pravic meni, da se zdi stališče Komisije razumno in v skladu s sodno prakso sodišč Skupnosti. Varuh nadalje meni, da utemeljitev iz točk 2.9 do 2.14 te odločbe velja tudi za obrazloženo mnenje, ki ga je Komisija poslala italijanskim organom in je bilo predmet pritožnikove zahteve z dne 20. januarja 2005.

3.5 Zato se zdi, da Komisija v zvezi s tem vidikom zadeve ni ravnala nepravilno.
**4 Domnevna neobrazložitev odločbe s strani Komisije**   

4.1 Pritožnik je v pritožbi trdil, da Komisija ni navedla zadostnih razlogov za zavrnitev dostopa do dokumentov, za katere je prvotno zaprosil 18. aprila 2004 in nato 28. maja 2004 s potrdilno prošnjo.

4.2 Komisija je v svojem mnenju navedla, da je generalni sekretar v svojem odgovoru z dne 5. julija 2004 na potrdilno prošnjo pritožnika z dne 28. maja 2004 zavrnitev utemeljil s tem, da za dokumente, ki jih je zahteval pritožnik, velja izjema iz tretje alinee člena 4(2) Uredbe 1049/2001.

4.3 Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal pri svoji prvotni trditvi. Menil je, da mu je Komisija zavrnila dostop do zahtevanih dokumentov, ne da bi svojo odločitev konkretno obrazložila.

4.4 Komisija je v odgovoru na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah nadalje pojasnila, da bi razkritje uradnega opomina in predhodne izmenjave dopisov z italijanskimi organi v okviru postopka za ugotavljanje kršitev 2003/4372 škodovalo iskanju morebitne rešitve primera.

Seznam postopkov za ugotavljanje kršitev in ustreznih sklepov, ki so jih predlagali vodje kabinetov in so bili navedeni v zapisniku sestanka Komisije, je vseboval več kot 1 400 primerov. Ti zapisniki so bili javno dostopni na internetu. V zvezi z zadevo 2003/4372 je bil pritožnik ustrezno obveščen o odločitvi Komisije, da italijanskim organom pošlje uradni opomin v skladu s Sporočilom Komisije o odnosih s pritožnikom glede kršitve prava Skupnosti. Komisija je nadalje menila, da bi razkritje celotnega seznama predlaganih sklepov v zvezi s tekočimi postopki za ugotavljanje kršitev vplivalo na namen tekočih preiskav, saj bi posegalo v tekoče razprave z državami članicami in zmanjšalo možnosti za dosego dogovora o zadevnih zadevah, ne da bi jih predložila Sodišču. Poleg tega je institucija menila, da so pritožniki v skladu z zgoraj navedenim sporočilom obveščeni o odločitvah, sprejetih v zvezi s postopki za ugotavljanje kršitev, v katerih imajo interes.

4.5 V zvezi z možnostjo odobritve delnega dostopa je Komisija poudarila, da je za vsak primer posebej ocenila dokumente, do katerih je pritožnik zaprosil za dostop, in da je bila upoštevana tudi možnost odobritve delnega dostopa. Vendar se je zdelo, da v obravnavani zadevi takega delnega dostopa ni mogoče odobriti glede na naravo zahtevanih dokumentov, in sicer zato, ker ni bilo mogoče vnaprej določiti, katere dele dokumentov bi bilo mogoče razkriti, ne da bi to vplivalo na tekoče dejavnosti preiskave.

4.6 Pritožnik je v svojih nadaljnjih pripombah menil, da so razlogi, ki jih je Komisija navedla za utemeljitev svojega stališča, nepomembni, celo neobstoječi.

4.7 Kot vedno ugotavljajo sodišča Skupnosti, mora biti obrazložitev, ki jo zahteva člen 253 Pogodbe ES, prilagojena vrsti obravnavanega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko zainteresirane osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče Skupnosti opravi nadzor.

4.8 Varuh nadalje ugotavlja, da je Sodišče prve stopnje v sodbi z dne 26. aprila 2005 v združenih zadevah *Sison proti Svetu* [(17),](#(17)){#Footnote17} T-110/03, T-150/03 in T-405/03, razsodilo, da mora zadevna institucija v primeru prošnje za dostop do dokumentov, kadar tak dostop zavrne, v vsakem posameznem primeru na podlagi informacij, ki jih ima na voljo, dokazati, da dokumenti, do katerih se zahteva dostop, dejansko spadajo med izjeme, naštete v Uredbi 1049/2001.

Institucija, ki je zavrnila dostop do dokumenta, mora podati obrazložitev, na podlagi katere je mogoče razumeti in preveriti, prvič, ali zahtevani dokument dejansko spada na področje, na katero se nanaša navedena izjema, in drugič, ali je varstvo v zvezi s to izjemo resnično potrebno.

Po mnenju Splošnega sodišča bi bila lahko kratka obrazložitev, ki jo je podala zadevna institucija, sprejemljiva glede na to, da bi se lahko z navedbo dodatnih informacij, zlasti s sklicevanjem na vsebino zadevnih dokumentov, izničil namen navedenih izjem.

4.9 V obravnavanem primeru varuh človekovih pravic meni, prvič, da je Komisija v korespondenci s pritožnikom in nato med preiskavami, opravljenimi v zvezi s to pritožbo, jasno pojasnila, da bi lahko razkritje zahtevanih dokumentov po njenem mnenju ogrozilo dialog med Komisijo in italijanskimi organi v okviru postopka za ugotavljanje kršitev, ki poteka, in navedla razloge za zavrnitev delnega dostopa do zadevnih dokumentov.

4.10 Glede na zgoraj navedeno varuh človekovih pravic meni, da je Komisija obrazložila svojo odločitev, da ne odobri dostopa do dokumentov, ki jih je zahteval pritožnik, in navedla razloge, ki se zdijo zadostni, da pritožniku omogočijo, da jih razume.

Varuhinja človekovih pravic zato meni, da v zvezi s tem vidikom zadeve ni bilo nepravilnosti.
**5 Domnevno neodgovor Komisije na dopis pritožnika z dne 8. junija 2004**   

5.1 Pritožnik je v svoji pritožbi varuhu človekovih pravic poleg trditev, obravnavanih v točkah 2 in 3 te odločbe, trdil tudi, da Komisija ni odgovorila na njegov dopis z dne 8. junija 2004, v katerem je poudaril, da institucija na svoji spletni strani ni objavila sklicevanja na svojo odločitev z dne 30. marca 2004, da italijanskim organom pošlje uradni opomin. Čeprav Komisija v uvodnem pismu varuhinje človekovih pravic ni bila pozvana k predložitvi pripomb o tem vidiku primera, je v svojem mnenju navedla, da v skladu z ustreznimi pravili, ki urejajo obveščanje javnosti o sklepih o kršitvah, sklicevanja na sklepe o pošiljanju uradnih opominov nacionalnim organom na splošno niso objavljena na spletni strani Komisije. Ker je bil pritožnik 1. aprila 2004 obveščen o ustreznih ukrepih, ki jih je institucija sprejela v okviru postopka za ugotavljanje kršitev 2003/4372, je menil, da nadaljnji ukrepi v zvezi z dopisom z dne 8. junija 2004 niso potrebni.

Varuh človekovih pravic je menil, da bi moral biti ta vidik primera vključen v to preiskavo in v njegovo zahtevo po dodatnih informacijah, poslano Komisiji 30. avgusta 2005, je pozval institucijo, naj mu posreduje kopijo dopisa, poslanega pritožniku 1. aprila 2004.

5.2 Kopijo zadevnega dokumenta je Komisija posredovala v svojem odgovoru varuhu človekovih pravic z dne 3. januarja 2006. Po analizi vsebine sporočila varuh človekovih pravic ugotavlja, da je bil pritožnik 1. aprila 2004 dejansko obveščen, da se je Komisija na svojem sestanku 30. marca 2004 odločila, da italijanskim organom pošlje uradni opomin v skladu s postopkom iz člena 226.

5.3 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija v odgovoru na njegovo zahtevo po dodatnih informacijah navedla, da odločitve o pošiljanju uradnega opomina na splošno niso objavljene na spletni strani Komisije, kar je v nasprotju z odločitvami o pošiljanju obrazloženega mnenja zadevni državi članici. Kljub temu je Komisija priznala, da bi bilo primerno pritožnika ustrezno obvestiti v odgovoru na njegov dopis z dne 8. junija 2004.

5.4 Pritožnik je v svojih pripombah poudaril, da so v nasprotju s tem, kar je navedla Komisija, sklicevanja na uradne opomine, ki jih institucija pošlje nacionalnim organom v okviru postopkov za ugotavljanje kršitev, pogosto objavljena na spletni strani Komisije. Pritožnik je nadalje poudaril, da so bili za celoten postopek v zvezi z njegovo pritožbo 2003/4372 pogosto značilni napeti odnosi z institucijo. Dopis z dne 8. junija 2004 bi bilo torej treba razumeti v tem okviru, formalni vidik neodgovora pa pomeni manjši vidik v primerjavi z vsebino njegovih očitkov.

5.5 Varuh ugotavlja, da je Komisija svojo opustitev odgovora na pritožnikov dopis z dne 8. junija 2004 utemeljila z dejstvom, da (i) ni bila izpuščena v zvezi z domnevno opustitvijo objave sklica na svojo odločitev, da italijanskim organom pošlje uradni opomin, na svoji spletni strani in da (ii) je bil pritožnik o tej odločitvi obveščen že 1. aprila 2004.

V zvezi s tem želi varuh človekovih pravic opozoriti, da se po pregledu spletne strani Komisije zdi, kot je navedel pritožnik, da so na njej včasih objavljena sklicevanja na uradne opomine, ki jih Komisija pošlje zadevni državi članici. Po drugi strani se ne zdi, da bi bila Komisija zavezana k takim napotitvam. V skladu s členom 12 Sporočila Komisije o odnosih s pritožnikom glede kršitev prava Skupnosti[(18)](#(18)){#Footnote18} se "odločbe*Komisije o postopkih za ugotavljanje kršitev objavijo v enem tednu po njihovem sprejetju na spletni strani Generalnega sekretariata (...). Odločitve o predložitvi obrazloženega mnenja državi članici ali predložitvi zadeve Sodišču se objavijo tudi v sporočilu za javnost, razen če Komisija odloči drugače.* Zato se zdi, da ni predvidena nobena obveznost objave odločitve o pošiljanju uradnega opomina v okviru postopka za ugotavljanje kršitev.

5.6 Čeprav se torej zdi, da odločitve Komisije, da ne objavi sklicevanja na svojo odločitev, da italijanskim organom pošlje uradni opomin v okviru pritožbe 2003/4372, ni mogoče šteti za njeno opustitev obveznosti, varuh človekovih pravic meni, da Komisija ni dokazala, da pisni odgovor na pritožnikov dopis z dne 8. junija 2004 ni bil potreben. Poleg tega meni, da dejstvo, da je bil pritožnik 1. aprila 2004 obveščen o odločitvi Komisije, da italijanskim organom pošlje uradni opomin, ne more upravičiti neodgovora na zadevni dopis. Ker Komisija ni odgovorila na dopis pritožnika, je šlo za nepravilnost.

Vendar pa glede na dejstvo, da je Komisija priznala, da bi bilo primerno odgovoriti na pritožnikov dopis in da je pritožnik v svojih pripombah navedel, da formalni vidik neodgovora predstavlja manjši vidik v primerjavi z vsebino njegove pritožbe, varuh človekovih pravic meni, da v zvezi s tem vidikom zadeve ni treba podati kritične pripombe.
**6 Trditev pritožnika**   

6.1 Pritožnik je v pritožbi trdil, da bi morala Komisija ponovno preučiti svojo odločitev in mu omogočiti dostop do zahtevanih dokumentov.

6.2 Glede na sklepne ugotovitve iz točk 2.17, 3.5 in 4.10 zgoraj se zdi, da mora biti pritožnikov zahtevek neuspešen.
**7 Sklepna ugotovitev**   

Na podlagi preiskav varuha človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da Komisija ni ravnala nepravilno v zvezi s pritožnikovimi trditvami, obravnavanimi v točkah 2, 3 in 4 tega sklepa, in v zvezi s pritožnikovo trditvijo, da bi morala Komisija ponovno preučiti svojo odločitev. V zvezi s trditvijo pritožnika, obravnavano v točki 5 te odločbe, se zdi, da je domnevna opustitev odgovora Komisije pomenila nepravilnost. Vendar iz razlogov, navedenih v točki 5.6 zgoraj, varuh človekovih pravic meni, da v zvezi s tem vidikom zadeve ni treba podati kritične pripombe. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Komisije.

S spoštovanjem,

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

*** ** * ** ***

[(1)](#Footnote1){#(1)} Pismo pritožnika, poslano 22. julija 2004, je bilo prvotno evidentirano kot ena pritožba pod številko pritožbe 2290/2004/IP. Vendar je bila na podlagi pritožnikovega dopisa z dne 23. julija 2004 evidentirana druga pritožba pod številko 2391/2004/IP.

[(2)](#Footnote2){#(2)} UL 2001, L 145, str. 43.

[(3)](#Footnote3){#(3)} Zadeva T-191/99, *Petrie in drugi proti Komisiji,* Recueil 2001, str. II-3677.

[(4)](#Footnote4){#(4)} Zadeva T-191/99, *Petrie in drugi proti Komisiji,* Recueil 2001, str. II-3677, točka 68.

[(5)](#Footnote5){#(5)} Zadevni trije dokumenti so bili:

1. Obvestilo, ki ga je predložila pravna služba v zvezi z določenim primerom kršitve (po mnenju Komisije ni primer, v katerem bi bil pritožnik zainteresiran), SEC(2004) 381;
2. zapisnik posebnega sestanka vodij kabinetov v zvezi z rednim pregledom domnevnih postopkov za ugotavljanje kršitev, SEC(2004) 393;
3. Seznam domnevnih postopkov za ugotavljanje kršitev s predlaganimi odločbami, SEC(2004) 396.

[Dostop](#Footnote6){#(6)} *do dokumenta, ki vsebuje mnenja za notranjo rabo kot del razprav in predhodnih posvetovanj v zadevni instituciji, se zavrne tudi po sprejetju odločitve, če bi razkritje resno oslabilo postopek odločanja institucije, razen če ne prevlada javni interes za razkritje.*

[(7)](#Footnote7){#(7)} COM(2002) 141.

[(8)](#Footnote8){#(8)} Glej opombo 5.

[Dostop](#Footnote9){#(9)} *do dokumenta, ki vsebuje mnenja za notranjo rabo kot del razprav in predhodnih posvetovanj v zadevni instituciji, se zavrne tudi po sprejetju odločitve, če bi razkritje resno oslabilo postopek odločanja institucije, razen če ne prevlada javni interes za razkritje.*

[(10)](#Footnote10){#(10)} UL L 145, str. 43.

[(11)](#Footnote11){#(11)} Zadeva C-41/00 P, *Interporc proti Komisiji,* Recueil 2003, str. I-2125, točka 48; Zadeva T-84/03, *Turco proti Svetu,* Recueil 2004, str. II-4061, točka 71.

[(12)](#Footnote12){#(12)} Glej odločbi varuha človekovih pravic o pritožbi 271/2000/(IJH)JMA in pritožbi 790/2003/GG ([http://www.ombudsman.europa.eu).](http://www.ombudsman.europa.eu)

[(13)](#Footnote13){#(13)} V svojem odgovoru na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah ga je Komisija obvestila, da se je 16. marca 2005 odločila sprožiti sodni postopek pred Sodiščem v zvezi z zadevo 2003/4372.

[(14)](#Footnote14){#(14)} Zadeva T-105/95, *WWF UK proti Komisiji,* Recueil 1997, str.

[(15)](#Footnote15){#(15)} UL 1994, L 46, str. 58.

[(16)](#Footnote16){#(16)} Glej sklepa Evropskega varuha človekovih pravic 412/2003/GG in 2403/2003/MF, ki sta na voljo na spletišču varuha človekovih pravic ([http://www.ombudsman.europa.eu).](http://www.ombudsman.europa.eu)

[(17)](#Footnote17){#(17)} Sodba z dne 26. aprila 2005 *v združenih zadevah Sison proti Svetu* (T-110/03, T-150/03 in T-405/03, še neobjavljena v ZOdl., točke 62--63). Zoper ti združeni zadevi je bila vložena pritožba (C-266/05 P).

[(18)](#Footnote18){#(18)} COM(2002) 141 konč.