FOR PREVIEWING & TESTING PURPOSES ONLY.
This notification will disappear once the page will be published.
This link is available for less than 30 minutes.
  • Lahko berljiv
  • Velikost besedila

Želite vložiti pritožbo zoper institucijo ali organ EU?

Trenutni jezik: 
  • Slovenščina
Izvorni jezik: 
Razpoložljive jezikovne različice: 
Prevod te strani je bil narejen s strojnim prevajanjem.
Strojni prevodi lahko vsebujejo napake, ki bi lahko zmanjšale jasnost in natančnost, zato varuhinja človekovih pravic ne prevzema odgovornosti za kakršna koli odstopanja. Za najzanesljivejše informacije in pravno varnost glejte zgornjo povezavo z izvorno različico v jeziku angleščina.
Za več informacij si oglejte našo jezikovno in prevajalsko politiko.

Sklep Evropskega varuha človekovih pravic o pritožbi 2227/2004/MF zoper Evropsko komisijo

Pritožnik je 14. marca 2003 vložil pritožbo v skladu s členom 90(2) zoper odločbo Komisije v zvezi s potnimi stroški za službeno potovanje. Ker ta pritožba ni bila nikoli posredovana pristojnim službam, je pritožnik 19. avgusta 2003 vložil novo pritožbo pri Komisiji. Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic trdil, da Komisija ni podala utemeljenega odgovora na njegovo pritožbo na podlagi člena 90(2).

Komisija je trdila, da se je neobstoj odgovora na pritožbo na podlagi člena 90(2) štel za implicitno odločbo o zavrnitvi pritožbe.

Varuh človekovih pravic je glede na svoje stališče v prejšnjih zadevah, v skladu s katerim je dobra upravna praksa, da organ za imenovanja izrecno odgovori na vse pritožbe iz člena 90(2), menil, da je to, da Komisija ni podala utemeljenega odgovora na pritožbo pritožnika, primer nepravilnosti.

Varuh človekovih pravic je zato na Komisijo naslovil osnutek priporočila, v skladu s katerim naj bi slednja podala utemeljen odgovor na pritožnikovo pritožbo iz člena 90(2).

Komisija se je v podrobnem mnenju sklicevala na svoja omejena sredstva in trdila, da je bil namen možnosti implicitne zavrnitve pritožb zagotoviti manevrski prostor za določitev prednostnih nalog v zvezi z njenim spoštovanjem dobrega upravljanja. Komisija je nadalje navedla, da glede na to, da je možnost implicitnih odločitev o zavrnitvi pritožb predvidena v Kadrovskih predpisih in nacionalnih pravnih sistemih nekaterih držav članic, izvajanja te možnosti ni mogoče šteti za nepravilnost. Dodala je, da je bilo v zadnjih dveh letih sprejetih pet implicitnih odločb o zavrnitvi pritožb od skupno 1111 pritožb iz člena 90(2). Komisija je poleg tega navedla, da so bili v sami odločbi o stroških službenih potovanj navedeni razlogi, na katerih je temeljila.

Ker je Komisija zavrnila sprejetje njegovega osnutka priporočila, je varuhinja človekovih pravic menila, da je treba poudariti naslednje:

Dobra upravna praksa je, da organ za imenovanja izrecno odgovori na pritožbe iz člena 90(2). Komisija v svojem podrobnem mnenju ni obravnavala razlogov, na katerih je temeljil osnutek priporočila. Zdi se, da zelo omejeno število odločb o zavrnitvi zaradi molka organa potrjuje, da Komisija zaradi omejenih sredstev ni bila dolžna vzdržati se predložitve izrecnih odgovorov na take pritožbe. Poleg tega, čeprav bi bilo mogoče sprejeti, da lahko Komisija določi prednostne naloge v zvezi s pritožbami na podlagi člena 90(2), ki so ji bile predložene, se zaradi tega ni odločila, da na posamezno pritožbo ne bo dala nobenega odgovora, ki bi bil združljiv z načeli dobrega upravljanja. Pojem nepravilnosti je, kot potrjuje sodna praksa sodišč Skupnosti, širši od pojma nezakonitosti. Očitno ni zadostovalo, da so bili v sklepu Komisije o potnih stroških pritožnika za njegovo službeno potovanje navedeni razlogi, na katerih je temeljil. Če bi Komisija menila, da je ta odločitev pravilna in da vsebuje vsa potrebna pojasnila, bi morala še toliko lažje sprejeti obrazloženo odločitev o pritožbi na podlagi člena 90(2). Glede na to, da Komisija ni mogla ustrezno obravnavati pritožnikove prve pritožbe na podlagi člena 90(2), bi moral biti odgovor na njegovo drugo pritožbo na podlagi člena 90(2) z dne 19. avgusta 2003 še toliko bolj potreben.

Varuh človekovih pravic je zato ponovil svoje stališče, da načela dobrega upravljanja zahtevajo, da uprava predloži pisni odgovor na pritožbe iz člena 90(2) in da je treba ta odgovor predložiti v štirimesečnem roku, določenem v tej določbi. Če Komisija tega v obravnavanem primeru ni storila, je to pomenilo nepravilnost.

Glede na to, da je pritožnik v svojih pripombah na mnenje Komisije navedel, da se mu preiskava njegove pritožbe ne zdi koristna, je varuh človekovih pravic sklenil, da Evropskemu parlamentu ni primerno predložiti posebnega poročila. Varuhinja človekovih pravic je zato primer zaključila s kritično pripombo.


Strasbourg, 6. marca 2006

Spoštovani gospod X.,

Dne 15. julija 2004 ste se pri meni pritožili zoper Evropsko komisijo, ker ni podala utemeljenega odgovora na vašo pritožbo, vloženo v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov.

Dne 20. septembra 2004 sem pritožbo posredoval predsedniku Komisije. oktobra 2004 ste mi poslali še en dopis v zvezi z vašo pritožbo. V tem dopisu ste me prosili, naj preoblikujem prvo trditev vaše pritožbe, kot je navedena v mojem dopisu z dne 20. septembra 2004. Komisija je 26. oktobra 2004 poslala svoje mnenje o vaši pritožbi.

novembra 2004 sem predsedniku Komisije poslal še eno pismo, v katerem sem ga obvestil o preoblikovanju prve trditve vaše pritožbe in ga pozval, naj do 31. decembra 2004 predloži mnenje o njej. Komisija je svoje nadaljnje mnenje poslala 6. januarja 2005.

Dne 12. januarja 2005 sem vam posredoval dve mnenji Komisije in vas pozval, da do 28. februarja 2005 predložite svoje pripombe. Do tega datuma od vas nismo prejeli nobenih pripomb.

julija 2005 sem na Komisijo naslovil osnutek priporočila. O tem ste bili obveščeni v dopisu, poslanem istega dne.

septembra 2005 ste mi poslali še en dopis, v katerem ste poudarili, da je v elektronskem sporočilu z dne 6. februarja 2004 (ki ste ga priložili) uradnik Komisije, pristojen za vaš spis, potrdil, da bo napisal osnutek odgovora na vašo pritožbo. Prosili ste me, naj ta element upoštevam v končni različici osnutka priporočila.

V svojem odgovoru z dne 10. oktobra 2005 sem vas obvestil, da je osnutek priporočila kljub naslovu končno besedilo, v katerem varuh človekovih pravic izraža svoje mnenje o tem, ali je zadevna institucija ravnala nepravilno. Obvestil sem vas tudi, da boste morali v primeru, če boste vztrajali pri trditvi, da Komisija ni odgovorila na vašo pritožbo kljub njeni zavezi in očitnemu namenu, vložiti novo pritožbo pri varuhu človekovih pravic. Nazadnje sem vas obvestil, da bo kopija vašega nadaljnjega dopisa poslana v vednost Komisiji, kar so moje službe storile istega dne.

novembra 2005 ste mi poslali še en dopis, v katerem ste me obvestili, da ne želite vložiti nove pritožbe pri varuhu človekovih pravic v zvezi s tem vidikom zadeve in da menite, da je bil dosežen glavni cilj vaših pristopov, tj. da je institucija izvedela za primer nepravilnosti.

Komisija mi je 21. novembra 2005 poslala podrobno mnenje o mojem osnutku priporočila. Posredoval sem vam ga 5. decembra 2005 s pozivom, naj do 31. decembra 2005 predložite svoje pripombe. Dne 14. decembra 2005 ste mi poslali svoje pripombe.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.


PRITOŽBA

Po mnenju pritožnika so upoštevna naslednja dejstva:

Pritožnik je uradnik Komisije. Junija 2002 je odšel na misijo. Po mnenju pritožnika finančno poročilo v zvezi z njegovo službeno potjo ni bilo v skladu z navodili za službena potovanja, znesek povračila stroškov, povezanih s to službeno potjo, pa ni ustrezal stroškom, ki jih je imel.

Pritožnik je 14. marca 2003 vložil pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov. Pritožnik meni, da njegova pritožba ni bila nikoli posredovana pristojnim službam. Pritožnik je 19. avgusta 2003 pri Komisiji ponovno vložil pritožbo v skladu s členom 90(2). Generalni direktorat za kadrovske zadeve in administracijo Evropske komisije (v nadaljnjem besedilu: GD za kadrovske zadeve in administracijo) je njegovo pritožbo evidentiral 28. avgusta 2003.

Med decembrom 2003 in februarjem 2004 je oseba, odgovorna za njegov spis, večkrat stopila v stik s pritožnikom, da bi ga dopolnila. Med temi razpravami je bil pritožnik obveščen, da bo prejel utemeljen odgovor na svojo pritožbo.

Pritožnik je maja 2004 stopil v stik z osebo, odgovorno za njegov spis. Ponovno je bil obveščen, da bo prejel obrazložen odgovor na pritožbo, ki jo je vložil na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov.

Junija 2004 je pritožnik napisal elektronsko sporočilo pristojni službi Komisije in zaprosil za informacije o napredku pri obravnavi njegove pritožbe. Telefoniral je tudi ustreznemu vodji enote GD za kadrovske zadeve in administracijo. Obveščen je bil, da so se „najvišje oblasti odločile, da ne bodo podale nobenega utemeljenega odgovora“.

Pritožnik je 15. julija 2004 vložil pritožbo pri varuhu človekovih pravic. Trdil je, da mu Komisija ni dala obrazloženega odgovora na pritožbo, ki jo je vložil na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov. Trdil je tudi, da mu je ravnanje Komisije odvzelo pravico do vložitve pritožbe pri Sodišču prve stopnje.

Pritožnik je trdil, da bi moral prejeti utemeljen odgovor na pritožbo, ki jo je vložil v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov.

Poizvedba

Mnenje Komisije

Mnenje Komisije o pritožbi je bilo, če povzamemo, naslednje:

Pritožnik se je, da bi se udeležil sestanka vodij predstavništev v kraju službenega potovanja, odločil za nakup letalske vozovnice s ceno vozovnice APEX v višini 396,21 EUR, ki je bila nižja od standardne znižane cene vozovnice. Ta vozovnica pa je zahtevala, da vikend preživi na mestu svojega poslanstva. Pritožnik je upošteval veljavni postopek za izdajo potnega naloga.

Pritožnik je 14. marca 2003, potem ko je 18. januarja 2003 prejel finančno poročilo v zvezi s svojo misijo, prek svojega neposrednega nadzornika vložil pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov. V tej pritožbi je pritožnik izpodbijal odločitev Komisije, da mu ne povrne dnevnic za petek, 14. junija, soboto, 15. junija in nedeljo, 16. junija 2002, v skladu z določbami člena VIII.1 Navodil za službena potovanja. Pritožnik je nadalje zahteval, da se njegova pritožba posreduje organu za imenovanja.

Štiri mesece pozneje, potem ko je pritožnik ugotovil, da oddelek Komisije za pritožbe, ki je pristojen za obravnavo pritožb v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov, njegove pritožbe ni nikoli prejel, je mediatorja Komisije pozval, naj posreduje pri vodji oddelka za pritožbe.

Pritožnik je 19. avgusta 2003 neposredno vložil drugo pritožbo pri ustrezni enoti v zvezi z istimi dejstvi, kot so bila navedena v prvi pritožbi. Ta druga pritožba je bila evidentirana 28. avgusta 2003 pod številko R/517/03. Pritožniku je bilo 1. oktobra 2003 poslano potrdilo o prejemu.

Po navedbah pritožnika so med njim in uradnikom, odgovornim za njegov spis, od decembra 2003 do februarja 2004 potekali pogosti telefonski klici, med katerimi je bil pritožnik obveščen, da bo prejel utemeljen odgovor na svojo pritožbo.

Junija 2004, to je štiri mesece po zadnjem sporočilu, ki ga je pritožnik imel s Komisijo, se je po elektronski pošti in nato po telefonu obrnil na pristojno službo, da bi pridobil informacije o poteku obravnave njegove pritožbe. Pritožnik je bil obveščen, da se v skladu s potrdilom o prejemu z dne 1. oktobra 2003 dejstvo, da organ za imenovanja ni odgovoril v roku štirih mesecev od datuma vložitve pritožbe, šteje za implicitno odločitev o zavrnitvi pritožbe.

Obžalovanja vredno je bilo, da pritožnikova prva pritožba, poslana njegovemu neposredno nadrejenemu, ni bila nikoli posredovana oddelku za pritožbe, ki je bil pristojen za obravnavo pritožb, vloženih na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov. Ko je bila ta enota obveščena o tem dejstvu, se je odločila, da bo v interesu pritožnika in za zagotovitev pravične obravnave pritožb obravnavala drugo pritožbo pritožnika štiri mesece po izteku zakonskega roka. Zato so bili sprejeti ustrezni ukrepi za odpravo napake, ki je nastala zaradi neustreznega prenosa pritožnikove prve pritožbe med ustreznimi službami Komisije.

Pritožniku je bilo nato poslano potrdilo o prejemu, v katerem je bilo navedeno, da (i) ima organ za imenovanja na voljo štirimesečni rok od datuma vložitve pritožbe, da ga obvesti o svoji obrazloženi odločitvi; ii) če ob koncu tega obdobja ni bil prejet noben odgovor na pritožbo, se je to štelo za molk organa, s katerim je bila pritožba zavrnjena; iii) uradnik lahko pri Sodišču prve stopnje vloži pritožbo zoper odločbo zaradi molka organa ali izrecno odločbo pod pogoji iz člena 91 Kadrovskih predpisov (to je v roku treh mesecev od vročitve odločbe ali od datuma odločbe zaradi molka organa). V teh okoliščinah pritožnik, ki bi moral poznati ta pravila, ni mogel prezreti dejstva, da se je neobstoj obrazložene odločbe Komisije do 28. decembra 2003 štel za implicitno odločbo o zavrnitvi njegove pritožbe in je začel zakonski rok za vložitev pritožbe pri Sodišču prve stopnje. Druga pritožba pritožnika je bila zato obravnavana v skladu z veljavnimi pravili. Pritožniku ni bila odvzeta pravica do vložitve pritožbe pri Sodišču prve stopnje.

Ne da bi dvomili o iskrenosti pritožnika, je bilo treba poudariti, da ta ni predložil nobenega dokaza, ki bi dokazoval, da ga je uradnik, pristojen za njegov spis, izrecno obvestil, da bo o njegovi pritožbi sprejeta obrazložena odločitev. V zadevnem spisu, ki ga je imela Komisija, ni bilo dokazov o taki zavezi.

Opozoriti je treba, da čeprav ji Kadrovski predpisi tega ne nalagajo, si je Komisija prizadevala, da bi v vseh pritožbah, vloženih pri njej, izdala obrazloženo odločbo. Kljub temu se je zaradi omejenih sredstev in velikega števila pritožb zgodilo, da te prakse izjemoma ni bilo mogoče upoštevati, za kar se je Komisija opravičila.

Nadaljnje preiskave
Zahteva varuha človekovih pravic po informacijah s strani Komisije

Pritožnik je 19. oktobra 2004 poslal še en dopis v zvezi s svojo pritožbo. V tem pismu je varuha človekovih pravic pozval, naj preoblikuje prvo trditev iz njegove pritožbe. Zato se je zdelo, da so potrebne nadaljnje preiskave. Varuh človekovih pravic je zato 9. novembra 2004 predsedniku Komisije poslal še eno pismo, v katerem je prvo trditev pritožnikove pritožbe preoblikoval tako:

„Komisija pritožniku kljub svoji zavezi in očitnemu namenu ni dala utemeljenega odgovora na njegovo pritožbo, vloženo v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov.“

Odgovor Komisije

Komisija je v odgovoru povzela naslednje izjave:

Kot je bilo navedeno v prvem mnenju z dne 26. oktobra 2004, je bilo mogoče ugotoviti le, da pritožnik ni predložil nobenega dokaza, da ga je uradnik, pristojen za njegov spis, izrecno obvestil, da bo njegova pritožba obrazložena. V zvezi s tem ni bilo dokazov niti v ustreznem spisu, ki ga je imela Komisija, niti v spisu pritožbe, vložene pri varuhu človekovih pravic.

Komisija je želela ponovno izraziti svojo pripravljenost, da poda obrazloženo odločitev v vseh pritožbah, vloženih pri njej, ter se je varuhu človekovih pravic in pritožniku opravičila, ker te prakse izjemoma ni bilo mogoče upoštevati iz razlogov, navedenih v njenem prvem mnenju.

Pripombe pritožnika

Pritožnik do datuma, določenega v ta namen, ni predložil nobenih pripomb.

OSNUTEK PRIPOROČILA OMBUDŠČANA

Osnutek priporočila

Varuh človekovih pravic je 22. julija 2005 na Komisijo naslovil naslednji osnutek priporočila:

Komisija mora podati utemeljen odgovor na pritožnikovo pritožbo v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov z dne 19. avgusta 2003.

Ta osnutek priporočila je temeljil na naslednjih premislekih:

1 Komisija domnevno ni podala utemeljenega odgovora na pritožbo pritožnika, vloženo v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov

1.1 Pritožnik je uradnik Komisije. Junija 2002 je odšel na misijo. Po mnenju pritožnika finančno poročilo, ki ustreza njegovemu potnemu nalogu, ni bilo v skladu z navodili za službena potovanja, znesek povračila stroškov, povezanih s tem službenim potovanjem, pa ni ustrezal znesku, ki ga je porabil. Pritožnik je 14. marca 2003 vložil pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov. Njegova pritožba ni bila nikoli posredovana pristojnim službam. Pritožnik je 19. avgusta 2003 pri Komisiji ponovno vložil pritožbo v skladu s členom 90(2). Komisija je njegovo pritožbo evidentirala 28. avgusta 2003.

Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic trdil, da mu Komisija ni dala utemeljenega odgovora na pritožbo, ki jo je vložil na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov. Pritožnik je 19. oktobra 2004 poslal še en dopis v zvezi s svojo pritožbo. V tem pismu je varuha človekovih pravic pozval, naj svoji prvi trditvi doda naslednjo točko (podčrtano): „Komisija pritožniku kljub svoji zavezi in očitnemu namenu ni dala utemeljenega odgovora na njegovo pritožbo, vloženo v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov.“

1.2 Komisija je v svojem mnenju navedla, da je obžalovanja vredno, da pritožnikova prva pritožba, naslovljena na njegovega neposredno nadrejenega, ni bila nikoli posredovana oddelku za pritožbe, ki je pristojen za obravnavo pritožb, vloženih v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov. Ko je bila ta enota obveščena o tem dejstvu, se je odločila, da bo v interesu pritožnika in za zagotovitev pravične obravnave pritožb obravnavala drugo pritožbo pritožnika štiri mesece po izteku zakonskega roka. Zato so bili sprejeti ustrezni ukrepi za odpravo napake, ki je nastala zaradi neustreznega prenosa pritožnikove prve pritožbe med ustreznimi službami Komisije. Komisija je pojasnila, da je bilo pritožniku poslano potrdilo o prejemu, s katerim je bil obveščen, i) da ima organ za imenovanja na voljo štirimesečni rok od datuma vložitve pritožbe, da sporoči svojo utemeljeno odločitev; ii) če ob koncu tega obdobja ni bil prejet noben odgovor na pritožbo, se je štelo, da gre za implicitno odločitev o zavrnitvi pritožbe; in iii) da lahko pri Sodišču prve stopnje vloži pritožbo zoper implicitno ali izrecno odločbo pod pogoji, določenimi v členu 91 Kadrovskih predpisov. V teh okoliščinah pritožnik ni mogel prezreti dejstva, da se je neobstoj obrazložene odločbe Komisije do 28. decembra 2003 štel za implicitno odločbo o zavrnitvi njegove pritožbe in je začel zakonski rok za vložitev pritožbe pri Sodišču prve stopnje.

1.3 Pritožnik je 19. oktobra 2004 varuhu človekovih pravic poslal še eno pismo v zvezi z njegovo pritožbo. V tem dopisu je poudaril, da je treba prvo trditev iz njegove pritožbe glasiti tako:

„Komisija pritožniku kljub svoji zavezi in očitnemu namenu ni dala utemeljenega odgovora na njegovo pritožbo, vloženo v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov.“

1.4 Varuh človekovih pravic je zato 9. novembra 2004 pisal Komisiji, da bi jo prosil za mnenje o pritožnikovi trditvi, kot jo je preoblikoval pritožnik.

1.5 Komisija je v svojem nadaljnjem mnenju navedla, kot je navedeno v prvem mnenju z dne 26. oktobra 2004, da je mogoče ugotoviti le, da pritožnik ni predložil nobenega dokaza, da ga je uradnik, pristojen za njegov spis, izrecno obvestil, da bo o njegovi pritožbi sprejeta utemeljena odločitev. V zvezi s tem ni bilo dokazov niti v ustreznem spisu, ki ga je imela Komisija, niti v spisu o pritožbi, vloženi pri varuhu človekovih pravic.

1.6 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov "(…) organ obvesti zadevno osebo o svoji obrazloženi odločitvi v štirih mesecih od datuma vložitve pritožbe. Če ob koncu tega obdobja pritožniku ni bil prejet noben odgovor, se šteje, da gre za implicitno odločitev o zavrnitvi, zoper katero je mogoče vložiti pritožbo v skladu s členom 91.

1.7 Varuh človekovih pravic je v svojih odločbah o pritožbah 1479/99/(OV)MM (1) in 729/2000/OV (2) menil, da je dobra upravna praksa, da organ za imenovanja izrecno odgovori na pritožbe uslužbencev Skupnosti v skladu s členom 90 Kadrovskih predpisov. Opozoril je tudi, da če organ za imenovanja tega ne stori, je zadevna oseba pred nadaljnjim odlašanjem zaščitena s pravilom, da je neodgovor negativna odločba. Po mnenju varuha človekovih pravic je namen tega pravila zagotoviti pravno sredstvo uradniku, kadar organ za imenovanja ne poda izrecnega odgovora, vendar organu za imenovanja ne dovoli, da bi odstopil od svoje obveznosti spoštovanja načel dobrega upravljanja.

1.8 V tem primeru bi morala Komisija pritožniku odgovoriti do 28. decembra 2003. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija v svojem mnenju navedla, da čeprav je Kadrovski predpisi k temu ne zavezujejo, si je v vseh pritožbah, vloženih pri njej, prizadevala podati obrazloženo odločitev. Vendar se lahko glede na omejena sredstva in veliko število pritožb zgodi, da se ta praksa v izjemnih okoliščinah ne upošteva. Komisija se je za takšno stanje opravičila. Varuh človekovih pravic meni, da omejena sredstva Komisije in verjetno veliko število pritožb, ki jih je treba obravnavati, niso zadostni razlogi, ki bi upravičevali, da Komisija ni podala utemeljene odločitve o pritožbi pritožnika. Varuh ugotavlja, da se je Komisija v svojih dveh mnenjih tako pritožniku kot varuhu človekovih pravic opravičila, ker nista podala utemeljene odločitve o pritožbi pritožnika. Vendar varuh nadalje ugotavlja, da Komisija v teh mnenjih ni razpravljala o razlogih za svojo odločitev o zavrnitvi pritožnikove pritožbe. Po mnenju varuha človekovih pravic pritožnik zato še vedno ni bil obveščen o teh razlogih. Glede na to varuh človekovih pravic meni, da dejstvo, da Komisija ni podala utemeljenega odgovora na pritožnikovo pritožbo, vloženo 19. avgusta 2003 v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov, pomeni nepravilnost.

1.9 V zvezi s trditvijo pritožnika, da "Komisija pritožniku ni dala utemeljenega odgovora na njegovo pritožbo, vloženo v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov, kljub svoji zavezi in očitnemu namenu", varuh človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija izjavila, da pritožnik ni predložil dokazov, da ga je uradnik, pristojen za njegov spis, izrecno obvestil, da bo o njegovi pritožbi sprejeta utemeljena odločitev. Varuh človekovih pravic meni, da iz dokumentov, ki so mu bili predloženi, ni jasno razvidno, da ga je uradnik, pristojen za pritožnikov spis, izrecno obvestil, da bo o njegovi pritožbi sprejeta obrazložena odločitev. Vendar varuh človekovih pravic glede na svoj sklep iz odstavka 1(8) zgoraj meni, da ni razlogov za nadaljnje preiskave v zvezi s tem vidikom pritožnikove trditve.

2 Trditev, da je ravnanje Komisije pritožniku odvzelo pravico do vložitve pritožbe pri Sodišču prve stopnje

2.1 Pritožnik je trdil, da mu je ravnanje Komisije odvzelo pravico do vložitve pritožbe pri Sodišču prve stopnje.

2.2 Komisija je navedla, da je bilo 1. oktobra 2003 pritožniku poslano potrdilo o prejemu, s katerim je bil obveščen, i) da ima organ za imenovanja na voljo štiri mesece od datuma pritožbe, da sporoči svojo utemeljeno odločitev; ii) če ob koncu tega obdobja ni bil prejet noben odgovor na pritožbo, se je štelo, da gre za implicitno odločitev o zavrnitvi pritožbe; in iii) da lahko uradnik pri Sodišču prve stopnje vloži pritožbo zoper implicitno ali izrecno odločbo pod pogoji, določenimi v členu 91 Kadrovskih predpisov.

2.3 Varuh meni, da je bila pritožniku v potrdilu o prejemu dana zadostna informacija o njegovi pravici do vložitve pritožbe pri Sodišču prve stopnje. Zato meni, da bi pritožnik lahko vložil pritožbo na Sodišče prve stopnje po 28. decembru 2003, če bi to želel. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je pritožnik trdil, da je imel med decembrom 2003 in februarjem 2004 več stikov z osebo, odgovorno za njegov spis pri Komisiji, in da je bil ob teh priložnostih obveščen, da bo prejel obrazložen odgovor na svojo pritožbo. Vendar je edini pomemben dokaz, ki je bil dan na voljo varuhu človekovih pravic, kopija pritožnikovega elektronskega sporočila z dne 9. junija 2004, v katerem se je pritožnik skliceval na pogovor z uradnikom, odgovornim za njegov spis, ki je potekal približno tri tedne prej. Med tem pogovorom je bil pritožnik v skladu s svojim elektronskim sporočilom z dne 9. junija 2004 obveščen, da je obrazložena odločba o njegovi pritožbi pripravljena za podpis. Tudi ob predpostavki, da bi se to elektronsko sporočilo lahko štelo za dokaz, da je Komisija navedla, da bo predložila pisni odgovor na pritožnikovo pritožbo, vloženo v skladu s členom 90 Kadrovskih predpisov, je treba opozoriti, da je bila ta informacija pritožniku dana maja 2004, to je po izteku trimesečnega roka za vložitev pritožbe na Sodišče prve stopnje. V teh okoliščinah varuh človekovih pravic meni, da pritožnik ni predložil zadostnih dokazov, da mu je Komisija s svojim ravnanjem odvzela pravico do vložitve pritožbe pri Sodišču prve stopnje. Varuhinja človekovih pravic zato ugotavlja, da se zdi, da Komisija v zvezi s to trditvijo ni ravnala nepravilno.

Podrobno mnenje Komisije

Komisija je v podrobnem mnenju o osnutku priporočila navedla, da je odgovorna za lastno upravljanje omejenih sredstev ter da je namen precejšnjega števila pritožb in možnosti njihove implicitne zavrnitve zagotoviti manevrski prostor za določitev prednostnih nalog v zvezi z dobrim upravljanjem. Komisija je želela obvestiti varuha človekovih pravic, da je bilo v preteklih dveh letih sprejetih pet implicitnih odločb o zavrnitvi pritožb od skupno 1211 pritožb, vloženih na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov (v primerjavi z eno implicitno odločbo o zavrnitvi pritožbe leta 2003 in štirimi implicitnimi odločbami o zavrnitvi pritožb leta 2004). To je jasno pokazalo, da Komisija zelo omejeno uporablja možnost sprejemanja implicitnih odločitev o zavrnitvi pritožb.

Možnost implicitnih odločitev o zavrnitvi pritožb je predvidena v kadrovskih predpisih in nacionalnih pravnih sistemih nekaterih držav članic. Zato te možnosti ni mogoče šteti za nepravilnost. To a contrario izhaja tudi iz sodne prakse Sodišča v zvezi z obveznostjo obrazložitve odločb, saj taka obveznost ni predvidena v členu 90(2) Kadrovskih predpisov. Po mnenju Komisije je pritožnik s svojo pritožbo zaobšel roke za pritožbe, predvidene v členu 91 Kadrovskih predpisov. Vendar se glede na načelo nujnosti zavezujočih zakonskih rokov zoper odločitev uprave, da zavrne pritožnikovo pritožbo, vloženo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, ni več mogoče pritožiti.

Vendar se je Komisija strinjala s pomislekom varuha človekovih pravic glede vprašanja obrazloženih odločitev in se sklicevala na člen 25 kadrovskih predpisov. V obravnavani zadevi so bili v odločbi že na začetku navedeni razlogi, na katerih je temeljila, saj je, kot je navedel pritožnik, razlog, zaradi katerega se je Komisija odločila, da mu ne bo povrnila treh dodatnih dnevnic, temeljil na dejstvu, da se je odločil, da bo rezerviral letalsko vozovnico s tarifo APEX, zaradi česar je moral ostati do nedelje, in ne na odkljukanem standardu.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je v svojih pripombah z dne 14. decembra 2005 navedel, da se mu, kot je navedeno v njegovem dopisu z dne 15. novembra 2005, ne zdi koristno, da bi se preiskava njegove pritožbe nadaljevala. Pritožnik je poleg tega poudaril, da podrobno mnenje Komisije ne obravnava njegove trditve, v skladu s katero mu Komisija kljub zavezi in očitnemu namenu ni dala obrazloženega odgovora na pritožbo, ki jo je vložil na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov. Po mnenju pritožnika je Komisija le na splošno pojasnila svojo politiko v zvezi s pritožbami, vloženimi na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, ne da bi upoštevala posebne vidike primera.

ODLOČBA

1.1 Pritožnik je uradnik Komisije. Junija 2002 je odšel na misijo. Po mnenju pritožnika finančno poročilo, ki ustreza njegovemu potnemu nalogu, ni bilo v skladu z navodili za službena potovanja, znesek povračila stroškov, povezanih s tem službenim potovanjem, pa ni ustrezal znesku, ki ga je porabil. Pritožnik je 14. marca 2003 vložil pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov. Njegova pritožba ni bila nikoli posredovana pristojnim službam. Pritožnik je 19. avgusta 2003 pri Komisiji ponovno vložil pritožbo v skladu s členom 90(2). Komisija je to pritožbo evidentirala 28. avgusta 2003. Pritožnik je 15. julija 2004 pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložil pritožbo proti Evropski komisiji zaradi neobstoja utemeljenega odgovora na njegovo pritožbo, vloženo 19. avgusta 2003 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov. Pritožnik je trdil, da bi moral prejeti utemeljen odgovor na pritožbo, ki jo je vložil v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov.

1.2 Komisija je v svojem mnenju navedla, da se neobstoj odgovora na pritožbo, vloženo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, šteje za implicitno odločbo o zavrnitvi pritožbe. Komisija je poleg tega navedla, da je treba opozoriti, da čeprav je Kadrovski predpisi k temu ne zavezujejo, si je v vseh pritožbah, vloženih pri njej, prizadevala podati obrazloženo odločbo. Kljub temu se je zaradi omejenih sredstev in velikega števila pritožb zgodilo, da v tem primeru te prakse izjemoma ni bilo mogoče upoštevati. Komisija se je za to opravičila.

1.3 Varuh človekovih pravic je 22. julija 2005, potem ko je proučil mnenje Komisije in pripombe pritožnika, na Komisijo naslovil osnutek priporočila, v skladu s katerim bi morala Komisija podati utemeljen odgovor na pritožbo pritožnika, podano v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov.

1.4 Komisija je v svojem podrobnem mnenju varuha človekovih pravic obvestila, da je odgovorna za upravljanje svojih omejenih virov. Dodala je, da je namen možnosti implicitne zavrnitve pritožb zagotoviti manevrski prostor za določitev prednostnih nalog na področju dobrega upravljanja. Možnost implicitnih odločitev o zavrnitvi pritožb je predvidena v kadrovskih predpisih in nacionalnih pravnih sistemih nekaterih držav članic. Zato te možnosti ni mogoče šteti za nepravilnost. V preteklih dveh letih je bilo od skupno 1211 pritožb, vloženih na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, sprejetih pet implicitnih odločb o zavrnitvi pritožb (v primerjavi z eno implicitno odločbo o zavrnitvi pritožbe iz leta 2003 in štirimi implicitnimi odločbami o zavrnitvi pritožb iz leta 2004).

Vendar je Komisija ugotovila, da se strinja s pomislekom varuhinje človekovih pravic glede vprašanja obrazloženih odločitev. Trdila je, da so bili v obravnavani zadevi v odločbi, ki je predmet spora, navedeni razlogi, na katerih je temeljila.

1.5 Pritožnik je v svojih pripombah navedel, da se mu preiskava njegove pritožbe ne zdi koristna. Pritožnik pa je opozoril, da podrobno mnenje Komisije ni obravnavalo njegove trditve, v skladu s katero mu Komisija ni dala utemeljenega odgovora na njegovo pritožbo, vloženo v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov.

1.6 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da Komisija v svojem podrobnem mnenju o osnutku priporočila vztraja pri svojem stališču, v skladu s katerim neodgovora na pritožbo, vloženo v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov, ni mogoče šteti za primer nepravilnosti. V zvezi s tem varuhinja meni, da je treba poudariti naslednje:

1.7 Varuh opozarja, da je osnutek priporočila Komisiji utemeljil z naslednjimi razlogi: Varuh človekovih pravic je v svojih odločbah o pritožbah 1479/99/(OV)MM in 729/2000/OV menil, da je dobra upravna praksa, da organ za imenovanja izrecno odgovori na pritožbe uslužbencev Skupnosti v skladu s členom 90 Kadrovskih predpisov. Opozoril je tudi, da če organ za imenovanja tega ne stori, je zadevna oseba pred nadaljnjim odlašanjem zaščitena s pravilom, da je neodgovor negativna odločba. Po mnenju varuha človekovih pravic je namen tega pravila zagotoviti pravno sredstvo uradniku, kadar organ za imenovanja ne poda izrecnega odgovora, vendar organu za imenovanja ne dovoli, da bi odstopil od svoje obveznosti spoštovanja načel dobrega upravljanja. Varuh človekovih pravic je zato menil, da dejstvo, da Komisija ni podala utemeljenega odgovora na pritožnikovo pritožbo, vloženo 19. avgusta 2003 v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov, pomeni nepravilnost. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da Komisija v svojem podrobnem mnenju o osnutku priporočila ni obravnavala razlogov, ki jih je navedel v osnutku priporočila.

1.8 Varuh nadalje ugotavlja, da se zdi, da Komisija trdi, da je bila možnost implicitne zavrnitve pritožb v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov potrebna zaradi omejenih virov in potrebe po zagotovitvi manevrskega prostora ter določitvi prednostnih nalog v zvezi z dobrim upravljanjem. Vendar se zdi, da zelo omejeno število odločb o zavrnitvi zaradi molka organa v primerjavi s skupnim številom vloženih pritožb potrjuje, da omejeni viri Komisije Komisije ne zavezujejo k temu, da se vzdrži predložitve izrecnih odgovorov na take pritožbe. Poleg tega je treba opozoriti, da ima Komisija na voljo štiri mesece za predložitev takega odgovora. Varuhinja človekovih pravic nadalje meni, da je sicer mogoče sprejeti, da lahko Komisija določi prednostne naloge v zvezi s pritožbami iz člena 90(2), ki so ji predložene, vendar zaradi tega odločitev Komisije, da na posamezno pritožbo ne bo dala nobenega odgovora, ni združljiva z načeli dobrega upravljanja.

1.9 Tretjič, zdi se, da Komisija z navedbo, da nepravilnosti ne more biti, ker je možnost implicitnih zavrnilnih odločb predvidena v Kadrovskih predpisih (in v pravnih sistemih nekaterih držav članic), trdi, da nepravilnosti lahko obstajajo le v primerih, ko so kršene pravne določbe. Vendar želi varuh človekovih pravic v zvezi s tem poudariti, da je, kot je pojasnilo Sodišče prve stopnje, pojem nepravilnosti širši od zgolj nezakonitosti (3). Medtem ko nepravilnost zagotovo obstaja, kadar uprava krši pravna pravila, ki so zanjo zavezujoča, dejstvo, da je odločba v skladu z zakonom, ne izključuje ugotovitve nepravilnosti.

1.10 Komisija je v svojem mnenju o osnutku priporočila navedla tudi, da so bili v odločbi, zoper katero je bila vložena pritožba na podlagi člena 90(2), navedeni razlogi, na katerih je temeljila. Ker pa je namen postopka iz člena 90(2) upravi omogočiti, da ponovno preuči odločbo, ki je predmet pritožbe, očitno ne zadostuje, da so bili v sami odločbi navedeni razlogi, na katerih je temeljila. Poleg tega bi morala Komisija, če je menila, da je ta odločitev pravilna in da vsebuje vsa potrebna pojasnila, še toliko lažje odločiti o pritožbi na podlagi člena 90(2) in pritožniku predložiti pisni odgovor na to pritožbo.

1.11 Končno varuh človekovih pravic meni, da bi bil odgovor na njegovo drugo pritožbo na podlagi člena 90(2) z dne 19. avgusta 2003 še toliko bolj potreben, ker Komisija ni mogla ustrezno obravnavati pritožnikove prve pritožbe na podlagi člena 90(2) z dne 14. marca 2003.

1.12 Glede na navedeno varuh človekovih pravic ponavlja svoje stališče, da načela dobrega upravljanja zahtevajo, da uprava predloži pisni odgovor na pritožbe, ki so ji bile predložene v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov, in da mora ta odgovor predložiti v roku štirih mesecev, določenem v tej določbi. Zato v tem primeru dejstvo, da Komisija ni odgovorila na pritožbo pritožnika z dne 19. avgusta 2003 v štirimesečnem roku, pomeni nepravilnost, varuh človekovih pravic pa v nadaljevanju podaja kritično pripombo.

2 Sklepna ugotovitev

2.1 Na podlagi preiskav, ki jih je varuh človekovih pravic opravil v zvezi s to pritožbo, je treba podati naslednjo kritično pripombo:

V skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov organ za imenovanja v štirih mesecih obvesti osebo, ki je vložila notranjo pritožbo, o svoji obrazloženi odločitvi. To je v skladu z načeli dobrega upravljanja. Res je, da člen 90(2) Kadrovskih predpisov določa, da se neobstoj odgovora v roku štirih mesecev, določenem v tej določbi, šteje za negativno odločbo. Namen tega pravila je zaščititi državljana, kadar uprava ne izpolnjuje svojih pravnih obveznosti. Upravi nikakor ne daje pravice, da odstopi od obveznosti, ki izhajajo iz načel dobrega upravljanja. Dejstvo, da Komisija ni odgovorila na pritožnikovo pritožbo na podlagi člena 90(2) z dne 19. avgusta 2003, zato pomeni nepravilnost.

2.2 Člen 3(7) statuta evropskega varuha človekovih pravic določa, da po predložitvi osnutka priporočila in po prejemu podrobnega mnenja zadevne institucije ali organa varuh človekovih pravic pošlje poročilo Evropskemu parlamentu in zadevni instituciji ali organu.

2.3 Varuh človekovih pravic je v svojem letnem poročilu za leto 1998 poudaril, da je možnost, da Evropskemu parlamentu predloži posebno poročilo, neprecenljiva za njegovo delo. Dodal je, da posebna poročila zato ne bi smela biti predstavljena prepogosto, temveč le v zvezi s pomembnimi zadevami, pri katerih je Parlament lahko ukrepal, da bi pomagal varuhu človekovih pravic (4). Letno poročilo za leto 1998 je bilo predloženo Evropskemu parlamentu, ki ga je tudi odobril.

2.4 Vendar varuh človekovih pravic ugotavlja, da je pritožnik v svojih pripombah na mnenje Komisije navedel, da se mu preiskava njegove pritožbe ne zdi koristna. Glede na te okoliščine varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da Evropskemu parlamentu ni primerno predložiti posebnega poročila.

2.5 Varuh človekovih pravic bo zato Komisiji poslal kopijo te odločbe in v letno poročilo za leto 2006, ki bo predloženo Evropskemu parlamentu, vključil kratek povzetek. Varuh človekovih pravic tako zaključi zadevo.

2.6 O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropske komisije.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS


(1) Sklep je na voljo na spletni strani evropskega varuha človekovih pravic na naslednjem naslovu: http://www.ombudsman.europa.eu/decision/en/991479.htm.

(2) Sklep je na voljo na spletni strani evropskega varuha človekovih pravic na naslednjem naslovu: http://www.ombudsman.europa.eu/decision/en/000729.htm.

(3) Glej združeni zadevi T-219/02 in T-337/02, Olga Lutz Herrera proti Komisiji, Recueil 2004, str. II, točka 101. Glej tudi zadevo T-294/03, Jean-Louis Gibault proti Komisiji, sodba z dne 31. maja 2005 (še ni objavljena), odstavek 45.

(4) Letno poročilo za leto 1998, str. 27–28.

Kaj menite o tem samodejnem prevodu? Pošljite nam vaše mnenje.