Strasbourg, 14. aprila 2005

Spoštovani gospod H.,

maja 2004 ste se pritožili evropskemu varuhu človekovih pravic zaradi domnevnega neukrepanja Evropske komisije v skladu s členom 226 Pogodbe ES.

Dne 14. junija 2004 sem pritožbo posredoval predsedniku Komisije. Komisija je svoje mnenje poslala 29. septembra 2004. Posredoval sem vam ga skupaj s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 20. novembra 2004, in dodatnimi informacijami, predloženimi 19. februarja 2005.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

Da bi se izognili nesporazumom, je treba opozoriti, da Pogodba ES pooblašča Evropskega varuha človekovih pravic, da preiskuje morebitne primere nepravilnosti samo pri dejavnostih institucij in organov Skupnosti. Statut evropskega varuha človekovih pravic izrecno določa, da zoper nobenega drugega organa ali osebe ni mogoče vložiti pritožbe pri varuhu človekovih pravic.

Preiskave varuha človekovih pravic v zvezi z vašo pritožbo so bile zato usmerjene v preučitev, ali je pri dejavnostih Evropske komisije prišlo do nepravilnosti.

PRITOŽBA

Pritožnik je kmet iz Združenega kraljestva, ki ni prejel mlečne kvote, do katere je po njegovem mnenju upravičen.

Po mnenju pritožnika so upoštevna dejstva, če povzamemo, naslednja:

Vlada Združenega kraljestva ne uporablja sistema mlečnih kvot v skladu z uredbama Skupnosti 1546/88 (1) in 857/84 (2) ter zlasti s predhodno odločbo Sodišča v zadevi Thomsen (3).

Pritožnikov pokojni oče je bil najemnik kmetije, ki ji je bila leta 1984 dodeljena mlečna kvota. Kvota je bila dodeljena partnerstvu g. &ampa; ge. V. H. & Son kot proizvajalca mleka, ki upravlja kmetijo v zakupu. Pritožnik je 27. februarja 1999 kot sin družbe kupil ločeno kmetijo. Proizvodnja mleka se je 1. marca 1990 v skladu z nacionalno zakonodajo preselila s stare na novo kmetijo. Istega dne sta g. &amp in ga. V. H. prenehala biti proizvajalca, vendar je pritožnik še naprej proizvajal mleko na novi kmetiji v okviru novega partnerstva, imenovanega WE & RA H.

Britanska sodišča, najemodajalec, vlada Združenega kraljestva in družina H. so menili, da nobeden od navedenih ukrepov v zvezi z mlečnimi kvotami ni nezakonit. Vse zgoraj navedene stranke so tudi menile, da je bil prenos dela kmetijskega gospodarstva izveden v skladu z evropskimi predpisi. Kvoto je družbi WE & RA H. za več let dodelil zastopnik vlade Združenega kraljestva ob popolnem zavedanju, da je mlečna kvota zapustila zakupljeno nepremičnino.

Vendar je bilo na podlagi arbitražne odločbe z dne 15. julija 1991 ugotovljeno, da sta družbi WE & RA H. in njuna nova kmetija upravičeni le do manj kot 0,1 % kvote, kljub prenosu med gospodom &ampom; gospo V H. & Son in WE & RA H. dne 1. marca 1990. Po mnenju pritožnika bi morala arbitražna odločba dodeliti mlečno kvoto družbi WE & RA H. kot proizvajalcem, saj najemnik stare kmetije, gospod & gospa V H. & Son, ni nameraval proizvajati mleka. Namesto tega je bila mlečna kvota dodeljena lastniku stare kmetije Staffordshire County Council, čeprav ta ni upravljal kmetijskega gospodarstva, ni bil proizvajalec in niti ni nameraval postati proizvajalec. Po mnenju pritožnika je to v nasprotju s sodbo Sodišča v zadevi Thomsen. Poleg tega naj bi arbiter z dodelitvijo kvote okrožnemu svetu Staffordshire prekoračil svoj mandat, ki naj bi določal razdelitev mlečne kvote med g. &ampom; go. V. H. & Son in WE & RA H. Pristojni minister Združenega kraljestva zadeve ni popravil. Komisija pa ni ukrepala v zvezi z zadevo, potem ko je pritožnik z dopisom z dne 1. februarja 2003 zahteval, da se zadeva ponovno preuči glede na zadevo Thomsen.

Pritožnik trdi, da proizvajalci lastniki/stanovalci v Združenem kraljestvu redno premikajo mlečne kvote. Vendar najemniki ne smejo premikati mlečnih kvot in to je očitno oblika diskriminacije med proizvajalci, kar je v nasprotju z zakonodajo Skupnosti. Člen 7(2) Uredbe 1546/88 določa, da „[č]e se en ali več delov kmetijskega gospodarstva proda, zakupi ali prenese z dedovanjem, se ustrezna referenčna količina razdeli med proizvajalce, ki upravljajo kmetijsko gospodarstvo, v sorazmerju s površinami, ki se uporabljajo za proizvodnjo mleka.“ V primeru pritožnika je bila po prenosu kvote 1. marca 1990 WE & RA H. edini proizvajalec mleka, edina površina, ki se uporablja za proizvodnjo mleka, pa je bila nova kmetija. Dodelitev mlečne kvote Staffordshire County Council je bila torej v nasprotju s pravom Skupnosti.

Pritožnik trdi, da Evropska komisija ni zagotovila pravilne uporabe prava Skupnosti, ker ni ukrepala proti Združenemu kraljestvu, ki ni ravnalo v skladu s pravnimi akti Skupnosti in sodno prakso v zvezi z mlečnimi kvotami.

Pritožnik zahteva odškodnino za znatno izgubo.

Poizvedba

Mnenje Komisije
Dopustnost pritožbe

S sklicevanjem na člen 195 Pogodbe ES ter člena 1.3 in 2.7 Statuta evropskega varuha človekovih pravic Komisija trdi, da bi moral varuh človekovih pravic to pritožbo razglasiti za nedopustno, saj so bila dejstva, ki jih je navedel pritožnik, že predmet sodnih postopkov ali sodnih odločb v Združenem kraljestvu in jih je obravnaval Odbor Evropskega parlamenta za peticije.

Komisija v vsakem primeru trdi, da bi bilo treba pritožbo razglasiti za neutemeljeno, saj je bil pritožnikov primer obravnavan v skladu z najboljšo prakso, kadar koli ga je Komisija ali katera koli druga evropska institucija preučila. Na podlagi člena 195 Pogodbe ES torej ni razloga, da bi Evropski varuh človekovih pravic izvedel preiskavo.

Ozadje pritožbe

Pritožnik se je v zvezi z mlečnimi kvotami Združenega kraljestva že pred mnogimi leti obrnil na Komisijo. Zadnje sporočilo pritožnika v zvezi z zadevo je bil njegov dopis z dne 1. februarja 2003, v katerem je Komisijo pozval, naj izvrši zadevo Thomsen, za katero je menil, da je enaka njegovi zadevi. Gre za vprašanje, ali naj se v primeru prenosa proizvajalcu ali lastniku zemljišča dodeli mlečna kvota. Po mnenju Komisije pritožnik v dopisu, s katerim je začel postopek za ugotavljanje kršitev proti Združenemu kraljestvu, ni bil omenjen. Pritožnik je Komisijo zgolj zaprosil, naj ponovno preuči svoje ugotovitve v zvezi s peticijo, ki jo je pritožnik predložil Evropskemu parlamentu leta 1995 (4). Komisija je pritožniku odgovorila z dopisom z dne 7. marca 2003, v katerem je podrobno in utemeljeno navedla, zakaj se ne strinja s stališčem pritožnika glede zadeve Thomsen. Po mnenju Komisije je bil dopis pritožnika z dne 1. februarja 2003 ustrezno obravnavan.

Vsebinska presoja zadeve

Komisija je seznanjena z domnevo pritožnika, da bi lahko prosto prenesel mlečno kvoto, izkoriščeno na kmetiji, ki je bila prej najeta („stara kmetija“), na kmetijo, ki je bila pozneje kupljena („nova kmetija“). Pritožnik trdi, da je bila dodelitev skoraj celotne kvote okrožnemu svetu, lastniku stare kmetije, nezakonita in diskriminirana kot najemnik.

Komisija se ne strinja s stališčem pritožnika, ki nima pravne podlage in ni podprto z dejstvi konkretnega primera. Takrat so se uporabljale določbe Uredbe Komisije 1546/88, člen 7, ki je bila sprejeta v skladu s členom 7 Uredbe Sveta 857/84 o vzpostavitvi povezave med kmetijskim gospodarstvom in mlečno kvoto za namen prenosa kmetijskih gospodarstev. Člen 7(1) in (2) Uredbe 1546/88, ki se uporablja za prenose celotnega kmetijskega gospodarstva in za prenose delov kmetijskega gospodarstva, je določal:

1. "Kadar se celotno kmetijsko gospodarstvo proda, zakupi ali prenese z dedovanjem, se ustrezna referenčna količina v celoti prenese na proizvajalca, ki prevzame kmetijsko gospodarstvo."

2. "Če se en ali več delov kmetijskega gospodarstva proda, zakupi ali prenese z dedovanjem, se ustrezne količine razdelijo med proizvajalce, ki upravljajo kmetijsko gospodarstvo, sorazmerno s površinami, ki se uporabljajo za proizvodnjo mleka, ali v skladu z drugimi objektivnimi merili, ki jih določijo države članice."

Glede na zgornje določbe je bilo sklenjeno, da "mora kmet, ki želi postati proizvajalec mleka, pridobiti kmetijsko gospodarstvo, ki mu pripada mlečna kvota (5)". Kmet nima absolutne pravice do mlečne kvote. Sodišče je dejansko ugotovilo, da "lastninska pravica, ki jo zagotavlja pravni red Skupnosti, ne vključuje pravice do razpolaganja s koristjo zaradi dobička, kot so referenčne količine, dodeljene v okviru skupne ureditve trga, ki ne izhaja iz premoženja ali poklicne dejavnosti zadevnih oseb (6)". Zato se v primeru prenosa kmetijskega gospodarstva ali dela kmetijskega gospodarstva razdelitev kvote med zainteresirane strani ne opravi ob upoštevanju zadevnih fizičnih oseb, temveč "sorazmerno s površinami, ki se uporabljajo za proizvodnjo mleka, ali v skladu z drugimi objektivnimi merili".

Komisija opozarja, da je pritožnikov primer v preteklih letih pregledalo več organov. Arbiter je bil prvi, ki ga je pregledal leta 1990. Takrat je bilo stališče pritožnika drugačno od sedanjega, saj se ni skliceval na svobodo prenosa svoje kvote z ene kmetije na drugo, ampak da „sprememba identitete partnerstva ter sprememba proizvodnje in prenos proizvodnje z [stare kmetije] na [novo kmetijo] nista pomenila spremembe uporabe dela gospodarstva v skladu s pravom [Združenega kraljestva]“. Iz tega stališča je razvidno, da pritožnik ni prezrl dejstva, da je treba njegov primer obravnavati v okviru pravil o prenosu kmetijskega gospodarstva.

Arbiter je ugotovil, da je pri stari kmetiji v obdobju od 12. februarja 1990 do 25. marca 1990 prišlo do treh sprememb namembnosti. V zvezi z razdelitvijo mlečnih kvot med obe kmetijski gospodarstvi, tj. staro in novo kmetijo, je arbiter uporabil merila, določena v zakonodaji Združenega kraljestva, ki se nanašajo na „območja, ki so se uporabljala za proizvodnjo mleka v petih letih pred spremembo poklica“. Arbiter je tako sklenil, da bi bila dodelitev mlečne kvote novi kmetiji minimalna. Arbitražni izračun, ki temelji na površinah zadevnih kmetij in času njihove zasedbe, je povzročil, da je bil pretežni del mlečne kvote dodeljen stari kmetiji. Zato je bila kvota za mleko dodeljena v skladu z merili iz člena 7(2) Uredbe 1546/88, tj. "sorazmerno s površinami, ki se uporabljajo za proizvodnjo mleka, ali v skladu z drugimi objektivnimi merili, ki jih določijo države članice".

Arbitražno odločbo sta pregledala okrožno sodišče in pritožbeno sodišče. Odločitev slednjega je postala pravnomočna, saj ni bila odobrena nadaljnja pritožba pri House of Lords. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožnikove argumente v zvezi z učinki sprememb v zasedbi obeh kmetij, pri čemer je navedlo, da „[č]e A in B in C zasedata proizvodno enoto za namene mlečnih kvot in A in B opustita sodelovanje, s čimer se partnerstvo konča, gre /.../ očitno za spremembo v zasedbi, ko C in D tvorita novo in ločeno partnerstvo in prevzameta zasedbo. /.../ Iz tega je razvidno /.../, da ko pravilnik govori o "prenosu", govori o poklicu in ne o pravnem naslovu. Zato ugotavljam, da je imela sprememba poklica v začetku marca podoben pravni učinek kot prodaja, zakup ali prenos z dedovanjem. Iz tega razloga bi tudi /.../ pritožbo zavrnil.“

Komisija meni, da je iz zgoraj navedenega jasno, da tudi če pritožnik zdaj meni, da je bil edini lastnik dejavnosti proizvodnje mleka in s tem povezane kvote, ki je obstajala na stari kmetiji, in da bi jo lahko prenesel na novo kmetijo, to stališče žal ne ustreza pojmu mlečne kvote v skladu z uredbami Skupnosti. Pritožnik ni upošteval povezave med kvoto in kmetijskim gospodarstvom ter je podcenjeval posledice sprememb, do katerih je prišlo zaradi zaporednih partnerstev, ki so izkoriščala obe kmetiji. Trditev pritožnika, da je bil diskriminiran kot najemnik, je zato neutemeljena. Dodelitev mlečne kvote med obe kmetiji je bila opravljena ob upoštevanju njunih območij in trajanja njunega izkoriščanja, pri čemer osebna kakovost lastnika ali najemnika ni pomembna.

Po mnenju Komisije zadeva Thomsen samo potrjuje predhodno sodno prakso Sodišča in ne upravičuje ponovne preučitve pritožnikove zadeve.

Pripombe pritožnika

Pritožnik v svojih pripombah vztraja pri svoji pritožbi in v povzetku navaja naslednje dodatne pripombe:

Svetu grofije Staffordshire je bila dodeljena kvota za mleko, čeprav nikoli ni nameraval ponovno dati zemljišča v najem za proizvodnjo mleka. Namesto tega je okrožni svet izpolnil obrazec odbora za trženje mleka, v katerem je zahteval, da se mlečna kvota vpiše na naslov njegovega sedeža, od koder je okrožni svet dal mlečno kvoto v zakup za znaten dobiček. Ti ukrepi so v nasprotju z zadevo Thomsen, v kateri je navedeno, da je treba mlečne kvote dodeliti proizvajalcem in ne zemljiščem, ki se ne bodo uporabljala za proizvodnjo mleka.

Smernice MKGP (7) svojemu zastopniku, Odboru za trženje mleka, so bile, da lahko posamezni proizvajalci premaknejo mlečne kvote. Odbor za trženje mleka je dodelil mlečno kvoto pritožniku in njegovi ženi, tj. partnerstvu WE & RA H., na novi kmetiji. MAFF je z dopisom z dne 5. julija 1990 identificirala WE & RA H. kot prevzemnika in V. H. & Son kot odsvojitelja. Vendar je zastopnik MKGP družino H. obvestil, da del kmetijskega gospodarstva ni bil prenesen, pritožnik pa se je na podlagi tega nasveta boril proti zadevi. Uredba 1546/88 državam članicam omogoča, da določijo svoja pravila, kar v Združenem kraljestvu pomeni, da se lahko prenosnik in prevzemnik med seboj dogovorita o prenosu mlečne kvote (zakonski instrumenti iz leta 1989, Priloga 4, pravilo 1 (3)). Sodna praksa Sodišča Evropske unije (8) omogoča prenos mlečnih kvot znotraj držav članic, kar pomeni, da lahko proizvajalec mlečne kvote uporabi drugje. V obravnavani zadevi je torej osebna družba zakoncev V. H. & Son lahko prenesla mlečno kvoto z ene kmetije na drugo znotraj kmetijskega gospodarstva.

Arbiter je dodelil mlečno kvoto „zemljišču“ in ne „proizvajalcem“, kot je bilo zahtevano v zadevi Thomsen. Dodelitev mlečnih kvot staremu kmetijskemu gospodarstvu je bila nezakonita, ker se to kmetijsko gospodarstvo ni uporabljalo za proizvodnjo mleka. Vendar je sodišče Združenega kraljestva obravnavalo le vprašanje, ali je prišlo do prenosa kmetijskega gospodarstva, in ni hotelo odločiti o vprašanju, ali je treba mlečno kvoto dodeliti zemljišču ali proizvajalcu.

Pritožnik se sprašuje, kako bi lahko bil svet okrožja Staffordshire stranka v kateri koli arbitraži, saj ni nikoli nameraval uporabiti stare kmetije za proizvodnjo mleka. Sprašuje se tudi, zakaj se H.-ji niso smeli dogovoriti o prenosu mlečnih kvot, ko je Odbor za trženje mleka prvotno sprejel ta ukrep. Predvsem pa se sprašuje, zakaj Komisija ni ukrepala proti organom Združenega kraljestva zaradi nenehnega ignoriranja zakonodaje EU in Združenega kraljestva.

ODLOČBA

1 Dopustnost pritožbe

1.1 Komisija v svojem mnenju trdi, da bi bilo treba pritožbo v skladu s členom 195 Pogodbe ES ter členoma 1.3 in 2.7 Statuta Evropskega varuha človekovih pravic razglasiti za nedopustno, saj so bila dejstva, ki jih je navedel pritožnik, že predmet sodnega postopka ali sodne odločbe v Združenem kraljestvu in jih je obravnaval Odbor Evropskega parlamenta za peticije. Komisija nadalje trdi, da bi bilo treba pritožbo v vsakem primeru razglasiti za neutemeljeno, saj je Komisija pritožnikov primer obravnavala v skladu z najboljšo prakso in zato na podlagi člena 195 Pogodbe ES ni razloga, da bi Evropski varuh človekovih pravic opravil preiskavo.

1.2 Varuh opozarja, da se primer, ki ga obravnava, nanaša na domnevno neizvajanje pravilnega izvajanja prava Skupnosti s strani Komisije. Varuh človekovih pravic meni, da vprašanje domnevnega nedelovanja Komisije v zvezi s tem ni bilo predmet nobenega sodnega postopka. O vprašanju, ali je Komisija pri obravnavi pritožnikovega primera ravnala v skladu z najboljšo prakso, odloča varuh človekovih pravic po svoji preiskavi. Trditev Komisije, da je ravnala v skladu z najboljšo prakso, se nanaša na vsebino zadeve in varuhu človekovih pravic ne omogoča, da pritožbo razglasi za neutemeljeno, ne da bi opravil analizo zadeve.

1.3 V zvezi s trditvijo Komisije, da je Odbor Evropskega parlamenta za peticije zadevo že obravnaval, varuh opozarja, da je njegova ustaljena praksa, da meni, da ni razlogov za preiskavo varuha človekovih pravic, če je zadevo že obravnaval drug pristojni organ. Vendar se v tem primeru zdi, da Odbor za peticije ni obravnaval zadeve, ki je predmet pritožbe, tj. domnevnega nespoštovanja pravilnega izvajanja prava Skupnosti s strani Komisije.

1.4 Varuh človekovih pravic zato ne sprejema argumentov Komisije v zvezi z dopustnostjo pritožbe in bo zato vsebinsko obravnaval zadevo v delu 2 spodaj.

2 Zatrjevana neizvršitev pravilne uporabe prava Skupnosti

2.1 Pritožba se nanaša na to, kako je Komisija obravnavala pomislek pritožnika, da vlada Združenega kraljestva ne uporablja sistema mlečnih kvot v skladu z uredbama Skupnosti 1546/88 in 857/84 ter predhodno odločbo Sodišča v zadevi Thomsen (9). Pritožnikov pokojni oče je bil najemnik kmetije, ki ji je bila dodeljena mlečna kvota v okviru partnerstva gospoda &ampa; gospe V H. & Son kot proizvajalca mleka, ki upravlja kmetijo (v nadaljnjem besedilu: stara kmetija). Pritožnik je 27. februarja 1999 kot sin družbe kupil ločeno kmetijo ("nova kmetija"). Proizvodnja mleka se je 1. marca 1990 v skladu z nacionalno zakonodajo preselila s stare na novo kmetijo. Istega dne sta g. &amp in ga. V. H. prenehala biti proizvajalca, vendar je pritožnik še naprej proizvajal mleko na novi kmetiji v okviru novega partnerstva, imenovanega WE & RA H. Leta 1991 je arbitražna odločba, ki so jo pozneje potrdila sodišča Združenega kraljestva, ugotovila, da sta podjetje WE & RA H. in nova kmetija upravičena le do manj kot 0,1 % kvote, kljub prenosu med gospodom &ampom; gospo V H. & Son in WE & RA H. 1. marca 1990. Po mnenju pritožnika bi morala arbitražna odločba dodeliti mlečno kvoto družbi WE & RA H. kot proizvajalcem, saj najemnik stare kmetije, gospod & gospa V H. & Son, ni nameraval proizvajati mleka. Namesto tega je bila mlečna kvota dodeljena lastniku stare kmetije Staffordshire County Council, čeprav ta ni upravljal kmetijskega gospodarstva, ni bil proizvajalec in niti ni nameraval postati proizvajalec. Po mnenju pritožnika je to v nasprotju s sodbo Sodišča v zadevi Thomsen. Vendar Komisija ni ukrepala v zvezi z zadevo, potem ko je pritožnik z dopisom z dne 1. februarja 2003 zahteval, da se njegov primer ponovno preuči glede na zadevo Thomsen.

Pritožnik trdi, da Evropska komisija ni zagotovila pravilne uporabe prava Skupnosti, ker ni ukrepala proti Združenemu kraljestvu, ki ni ravnalo v skladu s pravnimi akti Skupnosti in sodno prakso v zvezi z mlečnimi kvotami.

2.2 Komisija opozarja na pritožnikovo pismo z dne 1. februarja 2003, v katerem je Komisijo pozval, naj uveljavi zadevo Thomsen, za katero je menil, da je enaka njegovi zadevi. Komisija navaja, da je pritožniku odgovorila z dopisom z dne 7. marca 2003, v katerem je podrobno in utemeljeno navedla, zakaj se Komisija ne strinja s stališčem pritožnika glede zadeve Thomsen. Po mnenju Komisije je bil dopis pritožnika z dne 1. februarja 2003 ustrezno obravnavan.

Kar zadeva vsebino pomislekov, na katere jo je opozoril pritožnik, se Komisija sklicuje na takrat veljavno Uredbo 1546/88, člen 7(2), ki določa, da se v primeru prenosa gospodarstva ali dela gospodarstva razdelitev kvote med zainteresirane strani ne opravi ob upoštevanju zadevnih fizičnih oseb, temveč „sorazmerno s površinami, ki se uporabljajo za proizvodnjo mleka, ali v skladu z drugimi objektivnimi merili“. Komisija opozarja, da je dodelitev mlečne kvote s strani arbitra, ki so jo potrdila sodišča Združenega kraljestva, temeljila na merilih, določenih v zakonodaji Združenega kraljestva, ki se nanašajo na „območja, ki so se uporabljala za proizvodnjo mleka v petih letih pred spremembo poklica“. Arbitražni izračun, ki temelji na površinah zadevnih kmetij in času njihove zasedbe, je povzročil, da je bil pretežni del mlečne kvote dodeljen stari kmetiji. Zato je bila kvota za mleko dodeljena v skladu z merili iz člena 7(2) Uredbe 1546/88, tj. "sorazmerno s površinami, ki se uporabljajo za proizvodnjo mleka, ali v skladu z drugimi objektivnimi merili, ki jih določijo države članice".

Komisija trdi, da pritožnik ni upošteval povezave med kvoto in kmetijskim gospodarstvom ter je podcenil posledice sprememb, do katerih je prišlo zaradi zaporednih partnerstev, ki so izkoriščala obe kmetiji. Po mnenju Komisije je bila razdelitev mlečnih kvot med obe kmetiji opravljena ob upoštevanju njunih površin in trajanja njunega izkoriščanja, pri čemer osebna kakovost lastnika ali najemnika ni pomembna. Pritožnik zato ni bil diskriminiran na podlagi tega, da je najemnik.

2.3 Pred analizo razlogov, ki so jih navedle stranke, želi varuh človekovih pravic opozoriti, da je njegova preiskava omejena na ugotavljanje, ali je Komisija pri obravnavi pritožnikovega pisma z dne 1. februarja 2003 in neukrepanju proti Združenemu kraljestvu ravnala v skladu z zanj zavezujočimi pravili in načeli ter v mejah svojih pravnih pooblastil.

2.4 Varuh ugotavlja, da se pritožba nanaša na pritožnikovo pismo z dne 1. februarja 2003 in na odziv Komisije na to pismo. Varuh človekovih pravic nadalje ugotavlja, da se pritožnik v pismu z dne 1. februarja 2003 sklicuje na svojo peticijo Evropskemu parlamentu, v kateri navaja, da je Komisija „odločila, da se v [njegovem] primeru lastniku zemljišča dodeli mlečna kvota“, in da je Komisija „zavrnila [njegovo] peticijo z navedbo, da čeprav [je bil] proizvajalec, [ni bil] upravičen do mlečne kvote“. Pritožnik poziva Komisijo, naj ponovno preuči svojo odločitev na podlagi 1) zadeve Thomsen; 2) dejstvo, da je arbiter Združenega kraljestva pri dodeljevanju kvote prekoračil svoj mandat; in 3) dejstvo, da najemniki v Združenem kraljestvu ne smejo premikati mlečnih kvot na enak način kot proizvajalci, ki imajo v lasti svoja kmetijska zemljišča. Pritožnik trdi, da je zadeva Thomsen enaka njegovemu položaju in da je Sodišče v zadevi Thomsen odločilo, da mora mlečna kvota ostati pri najemniku/proizvajalcu, če ob koncu najema lastnik zemljišča ne namerava proizvajati mleka.

Varuh človekovih pravic ugotavlja, da Komisija v svojem odgovoru z dne 7. marca 2003 opozarja na ugotovitve Sodišča v zadevi Thomsen, tj. da lahko zakupodajalec po izteku zakupne pogodbe pridobi mlečno kvoto le, če je proizvajalec mleka ali če prenese kvoto, ki je na voljo na kmetijskem gospodarstvu, na tretjo stranko, ki je proizvajalec mleka. Vendar Komisija navaja, da se ne strinja s pritožnikovo razlago zadeve Thomsen, tj. da če zakupodajalec ob izteku zakupne pogodbe ni proizvajalec mleka, kvota ostane pri zakupniku/proizvajalcu. Komisija poudarja, da je kvota za mleko vezana na zemljišče in da najemnik/proizvajalec ob izteku zakupa zemljišča ne more zahtevati ohranitve kvote, ker zakupodajalec ni proizvajalec mleka. Po mnenju Komisije se pomen zadeve Thomsen nanaša na dogodke po prerazporeditvi kvote najemodajalcu. Če zakupodajalec v ustreznem časovnem okviru ne nadaljuje s proizvodnjo mleka ali ne izvede novega prenosa kmetijskega gospodarstva in kvote, se kvota vrne v nacionalno rezervo. V zvezi s trditvijo pritožnika, da je arbiter prekoračil svoja pooblastila, Komisija navaja, da lahko poda pripombe le z vidika prava Skupnosti, na podlagi katerih meni, da ni bilo razlogov za dodelitev mlečne kvote zakoncema H. & Son. Zakonca H. & Son sta prenehala s proizvodnjo mleka pred iztekom najemne pogodbe in sta poleg tega domnevno prenesla kvoto, povezano z zakupljenim kmetijskim gospodarstvom, na ločeno kmetijsko gospodarstvo. Komisija zato ugotavlja, da pritožniku v zvezi z zadevo ne more pomagati.

2.5 Varuh človekovih pravic razume, da pritožnikova trditev proti Komisiji temelji na stališču, da bi morali organi Združenega kraljestva pritožniku in njegovi novi kmetiji dodeliti mlečno kvoto in je ne bi smeli dodeliti grofijskemu svetu, da bi ravnali v skladu z zakonodajo Skupnosti, kot je razložena in pojasnjena v zadevi Thomsen. Da bi ugotovil, ali je Komisija pri obravnavi zadeve ravnala v skladu s pravili in načeli, ki so zanjo zavezujoča, in v mejah svojih pravnih pooblastil, mora varuh človekovih pravic sam presoditi dejstva in okoliščine v zvezi s primerom. Varuhinja človekovih pravic je zato skrbno preučila razpoložljivo gradivo in prišla do naslednjih zaključkov.

2.6 Po mnenju varuha človekovih pravic se zdi, da pojem "kmetijsko gospodarstvo" pomeni vse proizvodne enote, ki jih upravlja proizvajalec. Kmetijsko gospodarstvo je tako lahko sestavljeno iz več kmetij. "Proizvajalec" je fizična ali pravna oseba ali skupina takih oseb, ki kmetuje na kmetijskem gospodarstvu (10). Zdi se, da je pritožnik kupil novo kmetijo februarja 1990 in da sta stara in nova kmetija za kratek čas delovali skupaj kot eno kmetijsko gospodarstvo v okviru enega partnerstva. Zdi se, da je zakup stare kmetije potekel marca 1990, kar pomeni prenos dela kmetijskega gospodarstva (tj. stare kmetije nazaj v roke grofijskega sveta). V skladu s takrat veljavno pravno določbo, na katero se sklicujejo stranke - člen 7(2) Uredbe 1546/88 - je treba mlečno kvoto "razdeliti med proizvajalce, ki upravljajo kmetijsko gospodarstvo, sorazmerno s površinami, ki se uporabljajo za proizvodnjo mleka, ali v skladu z drugimi objektivnimi merili, ki jih določijo države članice". Zdi se, da je Združeno kraljestvo kot objektivna merila določilo "območja, ki so se uporabljala za proizvodnjo mleka v petih letih pred spremembo poklica". Glede na to, da se je v petih letih pred prenosom dela kmetijskega gospodarstva proizvodnja mleka v okviru zadevne kvote večinoma izvajala na starem kmetijskem gospodarstvu, se zdi, da je arbiter prevladujoči del mlečne kvote pripisal staremu kmetijskemu gospodarstvu in okrožnemu svetu.

V zvezi z zadevo Thomsen je varuh človekovih pravic seznanjen z ugotovitvijo Sodišča, da se v skladu s členom 7(2) Uredbe 3950/92 (11) ob izteku zakupa kmetijskega gospodarstva za proizvodnjo mleka s tem povezana mlečna kvota načeloma vrne zakupodajalcu le, če ima status proizvajalca mleka. Vendar Sodišče v nadaljevanju navaja, da člena 7(2) ni mogoče razlagati tako, da nasprotuje temu, da zakupodajalec kmetijsko gospodarstvo prenese na tretjega proizvajalca mleka, pri čemer je temu kmetijskemu gospodarstvu dodeljena kvota za mleko, če sam po izteku zakupa ne namerava nadaljevati proizvodnje mleka. V zvezi s tem je začasna pridobitev mlečnih kvot s strani zakupodajalca, ki ne proizvaja, v skladu s pravom Skupnosti dopustna, vendar za čim krajši čas (12).

2.7 Na podlagi zgoraj navedenega varuh človekovih pravic meni, da je analiza Komisije o položaju pritožnika v skladu z zakonodajo in prakso Združenega kraljestva v zadevnem času razumna. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da se zadeva Thomson, ki je ključna točka pritožbe, nanaša na razlago člena 7(2) Uredbe 3950/92 in ne na razlago člena 7(2) Uredbe 1546/88. Vendar varuh človekovih pravic meni, da je ugotovitev Komisije, da na podlagi zadeve Thomsen člena 7(2) Uredbe 3950/92 ni mogoče razlagati tako, da določa, da mora mlečna kvota ostati pri najemniku, ki proizvaja mleko, kadar lastnik zemljišča, na katero se nanaša kvota, ob koncu najema ne namerava proizvajati mleka, razumna. Vendar je treba opozoriti, da je Sodišče najvišji organ za razlago prava Skupnosti.

2.8 Glede na navedeno se zdi, da je Komisija ravnala v skladu s pravili in načeli, ki jo zavezujejo, in v okviru svojih pravnih pooblastil, ko je sklenila, da kljub zadevi Thomsen pritožniku ne more pomagati v zvezi z njegovim pomislekom. Varuh človekovih pravic zato ne ugotavlja nepravilnosti Komisije.

3 Trditev pritožnika

3.1 Pritožnik trdi, da bi mu morala Komisija povrniti znatno izgubo.

3.2 Glede na ugotovitev iz točke 2.8 varuh človekovih pravic meni, da pritožnikove trditve ni mogoče sprejeti.

4 Nadaljnji argumenti pritožnika

4.1 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da pritožnik v svojih pripombah na mnenje Komisije trdi, da je imel svet okrožja Staffordshire prijavljeno mlečno kvoto na svojem sedežu, od koder jo je dal v najem za precejšen dobiček. Pritožnik se sprašuje tudi, kako bi lahko bil okrožni svet stranka v arbitraži in zakaj se H.-ji niso smeli med seboj dogovoriti o prenosu mlečnih kvot.

4.2 Zdi se, da pritožnik Komisije ni opozoril na vprašanje dajanja mlečne kvote v zakup. Varuh človekovih pravic zato nima pravice poizvedovati o možnih ukrepih Komisije v zvezi s to zadevo. Če ima pritožnik dokaze o trenutnih praksah v zvezi z zakupom mlečnih kvot, mu varuh človekovih pravic predlaga, naj se v zvezi s tem obrne neposredno na Komisijo.

4.3 Glede arbitraže in sporazuma o prenosu mlečnih kvot med strankama se zdi, da pritožnik ne trdi, da so organi Združenega kraljestva te zadeve obravnavali v nasprotju s takrat veljavno zakonodajo Skupnosti. Varuhinja človekovih pravic zato pritožniku predlaga, naj v zvezi s temi zadevami poišče dodatne odgovore ali pravno sredstvo na nacionalni ravni.

5 Sklepna ugotovitev

Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da Komisija ni ravnala nepravilno. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Komisije.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) Uredba Komisije (EGS) št. 1546/88 z dne 3. junija 1988 o podrobnih pravilih za uporabo dodatne dajatve iz člena 5c Uredbe (EGS) št. 804/68.

(2) Uredba Sveta (EGS) št. 857/84 z dne 31. marca 1984 o sprejetju splošnih pravil za uporabo dajatve iz člena 5c Uredbe (EGS) št. 804/68 v sektorju mleka in mlečnih proizvodov

(3) Zadeva C-401/99, Peter Heinrich Thomsen proti Amt für ländliche Räume Husum (Predlog za sprejetje predhodne odločbe), Recueil 2002, str. I-5775.

(4) Peticija št. 320/95.

(5) Zadeva C-2/92, sklepni predlogi generalnega pravobranilca Gulmanna, predstavljeni 20. aprila 1993, Recueil 1994, str. I-955, točka 2.

(6) Zadeva C-2/92, The Queen proti Ministrstvu za kmetijstvo, ribištvo in prehrano, ex parte Dennis Clifford Bostock (Predlog za sprejetje predhodne odločbe), Recueil 1994, str. I-955, točka 19.

(7) Nekdanje britansko ministrstvo za kmetijstvo, ribištvo in prehrano.

(8) Zadeva C-5/88, Hubert Wachauf proti Bundesamt für Ernährung und Forstwirtschaft (Predlog za sprejetje predhodne odločbe), Recueil 1989, str. 2609, točka 13.

(9) Zadeva C-401/99, Peter Heinrich Thomsen proti Amt für ländliche Räume Husum (Predlog za sprejetje predhodne odločbe), Recueil 2002, str. I-5775.

(10) Člen 12 Uredbe Sveta (EGS) št. 857/84 z dne 31. marca 1984 o sprejetju splošnih pravil za uporabo prelevmana iz člena 5c Uredbe (EGS) št. 804/68 v sektorju mleka in mlečnih proizvodov.

(11) Uredba Sveta (EGS) št. 3950/92 z dne 28. decembra 1992 o uvedbi dodatne dajatve v sektorju mleka in mlečnih izdelkov.

(12) Zadeva C-401/99, Peter Heinrich Thomsen proti Amt für ländliche Räume Husum (Predlog za sprejetje predhodne odločbe), Recueil 2002, str.