# Sklep Evropskega varuha človekovih pravic o pritožbi 994/2004/IP zoper Evropsko investicijsko banko
- Avtor: Evropski varuh človekovih pravic
- Datum: null
- [URL](https://www.ombudsman.europa.eu/sl/decision/sl/2157)
---
Strasbourg, 10. julija 2006

Spoštovani g.

marca 2004 ste se pritožili Evropskemu varuhu človekovih pravic v zvezi z vlogo italijanskega podjetja ITALTILE za financiranje globalnih posojil za mala in srednje velika podjetja v Nigeriji v okviru Evropske investicijske banke ("EIB").

Dne 22. aprila 2004 sem pritožbo posredoval predsedniku EIB. EIB je 20. julija 2004 poslala italijanski prevod svojega mnenja. Poslal sem vam ga 29. julija 2004 s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 12. avgusta 2004.

Glede na te ugotovitve se je zdelo, da je treba izvesti nadaljnje preiskave. Zato sem 12. novembra 2004 pisal EIB in jo prosil, naj predloži pripombe k vašim pripombam. Dne 10. decembra 2004 sem prejel njen odgovor, ki sem vam ga posredoval 16. decembra 2004 s pozivom k predložitvi pripomb. Vaše pripombe sem prejel 5. januarja 2005.

novembra 2005 sem vam poslal dopis, v katerem sem vas obvestil, da vam bom čim prej, v vsakem primeru pa najpozneje do 31. januarja 2006, sporočil rezultate svojih poizvedb v zvezi z vašo pritožbo.

decembra 2005 sem vas z dopisom obvestil, da sem istega dne pisal predsedniku EIB, ker sem menil, da so za preiskavo vaše pritožbe potrebni dodatni podatki. Dne 6. februarja 2006 sem prejel italijanski prevod odgovora EIB, ki sem vam ga poslal 13. februarja 2006 s pozivom, da po želji do 15. marca 2006 predložite pripombe. Odgovoru EIB sem priložil kopijo sklepa, ki sem ga sprejel o podobnem vprašanju (zadeva 3442/2004/PB)[(1).](#(1)){#Footnote1} Od vas nisem prejel nobenih pripomb.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA
--------

Po mnenju pritožnika so upoštevna naslednja dejstva:

Italijansko podjetje ITALTILE je 10. septembra 2003 vložilo vlogo za financiranje v okviru globalnih posojil za mala in srednja podjetja (v nadaljnjem besedilu: MSP) Evropske investicijske banke (v nadaljnjem besedilu: EIB) za ustanovitev obrata za proizvodnjo špagetov v Nigeriji. Ta vloga je bila poslana podjetju Ventures \& Trusts Ltd, posredniku EIB, odgovornemu za Nigerijo.

En mesec pozneje je pritožnik po telefonu stopil v stik z EIB v Luxembourgu. Pritožnik je govoril z g. V., ki mu je izrazil nekaj pomislekov glede načina, kako je podjetje Ventures \& Trusts Ltd obravnavalo vlogo podjetja ITALTILE. G. V. je pritožniku zagotovil strokovnost posrednika EIB in navedel, da lahko pritožnik pošlje kopijo vloge EIB, če tako želi, ker bi bilo to koristno za njeno oceno. Pritožnik je 23. oktobra 2003 EIB poslal kopijo zadevne vloge.

Med telefonskim pogovorom med pritožnikom in g. V., ki je potekal v začetku novembra 2003, je slednji pritožnika prosil, naj se obrne na g. L., uradnika EIB, odgovornega za Nigerijo. Pritožnik je zato stopil v stik z g. L., ki ga je obvestil, da EIB ne more posegati v oceno posrednikov in da je poleg tega prejela projekt za končno financiranje šele po tem, ko so ga posredniki predhodno izbrali.

L. je pritožnika tudi obvestil, da bo stopil v stik s posrednikom in ga pozval, naj čim prej preuči vlogo, ki jo je vložila družba ITALTILE.

Na sestanku z družbo Ventures \& Trusts Ltd 26. novembra 2003 je bil pritožnik obveščen, da so bila izčrpana vsa sredstva v okviru globalnih posojil, ki jih je zagotovila EIB, in da zato ne bo mogoče dodeliti financiranja družbi ITALTILE.

Pritožnik je 3. decembra 2003 in 20. januarja 2004 pisal EIB, ki je v odgovoru z dne 28. januarja 2004 navedla: *„Globalna posojila so posojila, ki jih je banka odprla pri nekaterih finančnih posrednikih v izbranih državah za podporo MSP. Sredstva se posojajo finančnim institucijam za nadaljnje posojanje posebnim projektom. V zvezi s tem je za ocenjevanje in spremljanje projektov odgovorna predvsem posredniška institucija. Banka ni vključena v postopek izbire projektov, ki jih izvaja posrednik, njena pravica pa je, da zavrne vsak projekt, ki ji je predložen. Potem, ko posrednik odobri projekt, je odvisno od tega, ali ga bo predložil banki v refinanciranje v okviru globalne posojilne sheme ali ne. V tem primeru bo banka preverila ekonomsko in finančno izvedljivost predstavljenih projektov, vendar je izbira dodelitve, ki jo je treba predložiti banki v obravnavo, v celoti prepuščena presoji posrednika (...). Za zdaj v Nigeriji, Banka ima tak objekt v mestu samo z Ventures \& Trusts. Ta možnost je skoraj v celoti izkoriščena in se kratkoročno ne bo obnovila. Trenutno proučujemo možnost izbire novih posrednikov, da bi razširili našo podporo malim in srednjim podjetjem v Nigeriji."*

Pritožnik je 19. februarja 2004 odgovoril EIB in navedel, da je v telefaksu z dne 20. januarja 2004 zahteval, da se ga obvesti, kateri projekti, če sploh kateri, so bili odobreni in financirani v Nigeriji v obdobju veljavnosti zadevnega instrumenta. Vsebina odgovora EIB zato ni bila v skladu z njegovo zahtevo.

Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic trdil, da (i) EIB v odgovoru z dne 28. januarja 2004 ni obravnavala vprašanj, ki jih je izpostavil v dopisu z dne 20. januarja 2004, in da (ii) EIB ni odgovorila na njegov telefaks z dne 19. februarja 2004.

Pritožnik je zahteval, da EIB odgovori na njegov telefaks z dne 19. februarja 2004 in mu posreduje informacije, ki jih je zahteval 20. januarja 2004.

Poizvedba
---------

**Mnenje Evropske investicijske banke**

EIB je v svojem mnenju o pritožbi povzela naslednje pripombe:

Globalno posojilo je kreditna linija posredniški finančni instituciji, ki nato prihodke (podposojila ali dodelitve) posodi končnim upravičencem za financiranje malih in srednje velikih projektov. Posrednik daje nadaljnja posojila v skladu z okvirnim sporazumom, podpisanim med EIB in posrednikom, ki vključuje in zagotavlja spoštovanje meril EIB za upravičenost. Sredstva niso nepovratna sredstva in jih je treba upravljati v skladu z najboljšo bančno prakso. V zvezi s tem je za zagotovitev ustrezne izbire in spremljanja projektov, ki se predložijo EIB, za ocenjevanje in spremljanje odgovorna posredniška finančna institucija. EIB ni vključena v postopek izbire projektov in posrednik ima pravico, da obravnava vsak projekt, ki mu je predložen. EIB lahko projekt predloži v refinanciranje in ga pregleda šele po tem, ko ga odobri posrednik. Poslovno tveganje običajno nosi posrednik. Vendar se lahko EIB za nekatere operacije v zvezi s sredstvi Evropskega razvojnega sklada, ki jih upravlja v državah v razvoju, odloči, da bo poslovno tveganje (do 50 %) delila s finančnim posrednikom. EIB je pritožniku večkrat pojasnila svojo vlogo. Poleg tega je poudarila, da prvi izbor projekta opravi upravičenec brez posredovanja EIB in da se sodelovanje EIB začne šele po prvi izbiri.

V zvezi s pritožnikovo trditvijo, da EIB ni obravnavala točke, ki jo je navedel v svojem dopisu z dne 20. januarja 2004 v zvezi s postopkom globalnega posojila, je bilo pritožniku že prej navedeno, da je posrednik tisti, ki izbere projekte in upravičence za naknadno odobritev EIB.

Kar zadeva zahtevo pritožnika, da „se jasno in glasno razkrijejo nekateri (če ne vsi) projekti, financirani v okviru navedenega globalnega posojila v preteklih letih", EIB ni mogla razkriti imen upravičencev globalnih posojil javnosti zaradi poslovne občutljivosti teh podatkov, ki so bili zato zajeti v izjemi iz člena 4(vii) njenih pravil o dostopu javnosti do dokumentov (v nadaljnjem besedilu: pravila)[(2).](#(2)){#Footnote2} Vendar je EIB potrdila, da je bilo 14. junija 2002 z družbo Ventures \& Trust Ltd (posrednik za Nigerijo) podpisano globalno posojilo v vrednosti 5 milijonov EUR in da je ta znesek skoraj v celoti uporabila za financiranje projektov v Nigeriji.

Kar zadeva pritožnikovo trditev o domnevnem neodgovoru na njegov telefaks z dne 19. februarja 2004, je bilo med pritožnikom in EIB opravljenih več telefonskih pogovorov. Po prejemu ustreznega telefaksa je EIB menila, da je že odgovorila na vprašanja pritožnika. Poleg tega je EIB približno deset dni po prejemu ustreznega telefaksa prejela dopis *Dipartimento per gli Italiani nel mondo* (v nadaljnjem besedilu: oddelek), v katerem so bila zastavljena dodatna vprašanja o financiranju EIB v Nigeriji in omenjen projekt, ki ga je predstavil pritožnik. Po nadaljnjih izmenjavah elektronske pošte in telefonskih klicih je EIB z dopisom z dne 18. maja 2004 obvestila Oddelek o svojih drugih projektih v Nigeriji. Enak postopek ni bil uporabljen v zvezi s pritožnikovim telefaksom z dne 19. februarja 2004, ker je EIB 24. aprila 2004 izvedela, da je pritožnik vložil pritožbo pri varuhu človekovih pravic. Od takrat je EIB ravnala v skladu s svojo običajno prakso, da ne ohranja neposrednega stika s pritožnikom.

Na vprašanje, ki ga je pritožnik postavil v svojem telefaksu z dne 19. februarja 2004 o tem, kateri projekti so bili upravičeni do globalnega posojila, je EIB v svojem mnenju odgovorila varuhu človekovih pravic. V zvezi z vprašanjem o prihodnjih možnostih za MSP v Nigeriji je bil pritožnik že obveščen, da se EIB pogaja o sklenitvi globalnega posojila z novim posrednikom v Nigeriji, vendar za zdaj ni bila objavljena nobena informacija.
**Pripombe pritožnika**

Pritožnik se je v svojih pripombah z dne 12. avgusta 2004 seznanil z razlago EIB. Vendar je vprašal, zakaj je EIB trdila, da zaradi poslovne občutljivosti teh podatkov ne more javno razkriti imen upravičencev globalnih posojil, in zakaj se je sklicevala na izjemo iz člena 4(vii) Pravil. Stališče EIB je bilo po mnenju pritožnika nejasno, saj se zdi, da se ta izjema uporablja le v primeru upravičencev, ki prejemajo „posredna posojila", in ne v primeru upravičencev, ki prejemajo „neposredna posojila".
**Nadaljnje poizvedbe**
*Prva zahteva za dodatne informacije*

Po skrbni preučitvi mnenja EIB in pripomb pritožnika se je izkazalo, da so potrebne nadaljnje preiskave.

Varuh človekovih pravic je zato 11. novembra 2004 pisal EIB in jo prosil, naj predloži pripombe na pripombe pritožnika, in sicer (a) na dejstvo, da je pritožnik podvomil v trditev EIB, da zaradi poslovne občutljivosti teh podatkov ne more razkriti imen upravičencev globalnih posojil javnosti, in (b) na dejstvo, da se je EIB sklicevala na izjemo iz člena 4(vii) Pravil o dostopu javnosti do dokumentov. Varuhinja človekovih pravic je EIB nadalje pozvala, naj poda pripombe na stališče pritožnika, da je stališče EIB nejasno, saj se zdi, da se ta izjema uporablja le v primeru upravičencev, ki prejemajo „posredna posojila", in ne v primeru upravičencev, ki prejemajo „neposredna posojila".
*Odgovor EIB*

EIB je v odgovoru na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah pojasnila, da se njena politika obveščanja[(3)](#(3)){#Footnote3} in njena pravila uporabljajo za vse projekte, ki jih financira EIB, ter s tem za neposredna in posredna posojila, pri čemer se prvo dodeli neposredno nosilcu projekta, drugo pa nosilcu projekta prek posrednika, tj. posojilojemalca. Načeloma so bili vsi projekti uvrščeni na seznam projektov, razen tistih projektov, za katere je predlagatelj posebej zahteval zaupnost, da bi zaščitil poslovne interese.

Kar zadeva globalna posojila, je EIB na svojem spletnem mestu objavila seznam finančnih posrednikov, ki upravljajo globalna posojila EIB, saj so to njeni partnerji v zadevnem pogodbenem razmerju. Namen seznama je strankam omogočiti, da stopijo v stik s potencialnimi finančnimi posredniki za financiranje njihovih naložbenih projektov. Finančni posredniki ocenijo in izberejo projekte, ki bi bili upravičeni do financiranja EIB v okviru globalnega posojila. Končni upravičenci so zato v pogodbenem razmerju s finančnim posrednikom in ne z EIB. EIB ne more razkriti nobenih zaupnih informacij, pridobljenih prek posrednika.

Zavrnitev EIB, da javnosti razkrije imena končnih upravičencev globalnih posojil, je bila v skladu s členom 4(vii) Pravilnika o dostopu javnosti do dokumentov.
*Pripombe pritožnika*

Pritožnik je v svojih pripombah navedel, da živi v Nigeriji že petindvajset let in da ni vedel niti za en projekt, ki bi bil deležen financiranja prek globalnega posojila, odobrenega podjetju Ventures \& Trust Ltd. Po navedbah pritožnika banke v Nigeriji odobrijo posojila s 30-odstotnimi obrestmi, zato jih ni zanimalo, da bi delovale kot vmesni upravičenci in odobrile posojila z veliko nižjimi obrestnimi merami (4 % do 5 %).

Pritožnik se je skliceval tudi na dejstvo, da smernice Evropske investicijske banke za boj proti korupciji in goljufijam (z dne 19. novembra 2004) potrjujejo *„ničelno toleranco, kadar obstajajo verodostojni dokazi o korupciji med njenim osebjem ali \[pri\] projektu, ki ga financira EIB".* Po mnenju pritožnika so razmere v Nigeriji govorile same zase.

Pritožnik je nazadnje navedel, da se njegov odgovor ne bi smel obravnavati kot nadaljnje pripombe, ki jih je treba posredovati EIB, temveč kot njegove končne pripombe o stanju, opisanem v njegovi pritožbi in nadaljnji korespondenci.
*Drugi zahtevek za dodatne informacije*

Varuh človekovih pravic je 15. decembra 2005 predsedniku EIB poslal še en dopis, saj je menil, da za obravnavo te pritožbe še vedno potrebuje dodatne informacije. V skladu s tem je pozval EIB, naj opredeli konkretno vsebino „poklicne etike, pravil in praks, ki se uporabljajo v bančnem in finančnem sektorju", za katere meni, da bi bili prizadeti v primeru razkritja ustreznih informacij.
*Odgovor EIB z dne 31. januarja 2006*

V svojem odgovoru je EIB poudarila, da člen 287 Pogodbe ES prepoveduje razkritje informacij, za katere velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti, zlasti informacij o podjetjih ,, njihovih poslovnih odnosih ali sestavinah stroškov. Ob upoštevanju tega in ustaljene sodne prakse sodišč Skupnosti[(4)](#(4)){#Footnote4}, ki prav tako zagotavlja posebno varstvo poslovnih skrivnosti, je EIB menila, da bi razkritje podrobnih informacij o globalnih posojilih kršilo pravice tretjih oseb do zaupnosti njihovih legitimnih poslovnih interesov.

EIB je nadalje navedla, da mora zaradi svojega posebnega statusa finančne institucije zagotoviti medsebojno zaupanje s svojimi partnerji, tako da spoštuje bančno tajnost in zaupnost tržno občutljivih informacij v skladu z evropskimi in nacionalnimi predpisi ter standardi bančnega sektorja. Poleg tega so za dejavnosti EIB glede na državo delovanja veljala tudi nacionalna pravila in prakse. Obveznost bančne tajnosti je bila splošno priznana v nacionalni zakonodaji držav članic EU in zakonih, ki so jih sprejela različna poklicna združenja. Sogovorniki EIB so imeli legitimno pravico pričakovati, da bo EIB delovala v okviru vzpostavljenega pravnega okvira in da ne bo razkrivala informacij, zaščitenih z obveznostjo bančne zaupnosti[(5).](#(5)){#Footnote5}

V zvezi s projektom, obravnavanim v tej zadevi, je EIB pojasnila, da bi bila lahko v skladu z določbami pogodbe, podpisane s finančnim posrednikom, zavezana Računskemu sodišču razkriti informacije o končnem upravičencu. Ker pa je bila to edina izjema, predvidena v zadevni pogodbi, bi lahko EIB prevzela odgovornost, če bi te informacije brez posebnega dovoljenja razkrila drugim strankam, ne Računskemu sodišču.
*Pripombe pritožnika*

Pritožnik ni predložil nobenih pripomb glede odgovora EIB.

ODLOČBA
-------

**1 Uvodne ugotovitve**

1.1 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da se je pritožnik v svojih pripombah na odgovor Evropske investicijske banke (EIB) na prvo zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah skliceval na dejstvo, da ni vedel niti za en projekt, ki bi bil upravičen do financiranja prek globalnega posojila, odobrenega podjetju Ventures \& Trust Ltd.

Pritožnik se je skliceval tudi na dejstvo, da smernice EIB o boju proti korupciji in goljufijam (z dne 19. novembra 2004) potrjujejo *„ničelno toleranco, kadar obstajajo verodostojni dokazi o korupciji med osebjem EIB ali pri projektu, ki ga financira EIB".* Po mnenju pritožnika so razmere v Nigeriji govorile same zase.

Vendar je pritožnik poudaril tudi, da se njegov dopis ne bi smel obravnavati kot nadaljnje pripombe, ki jih je treba posredovati EIB, temveč kot njegove končne pripombe o stanju, opisanem v njegovi pritožbi in nadaljnji korespondenci.

1.2 Odločitev varuha človekovih pravic je zato omejena na obtožbe in trditve, ki jih je pritožnik navedel v prvotni pritožbi.
**2 Pritožnikova trditev, da EIB ni obravnavala točk njegovega dopisa z dne 20. januarja 2004 in pritožnikove trditve**

2.1 Italijansko podjetje ITALTILE je 10. septembra 2003 vložilo prošnjo za financiranje v okviru globalnih posojil EIB za mala in srednja podjetja (MSP), da bi v Nigeriji postavilo obrat za proizvodnjo špagetov. Ta vloga je bila poslana podjetju Ventures \& Trusts Ltd, posredniku EIB, odgovornemu za Nigerijo.

Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic trdil, da EIB v svojem odgovoru z dne 28. januarja 2004 ni obravnavala vprašanj, ki jih je izpostavil v svojem dopisu z dne 20. januarja 2004[(6).](#(6)){#Footnote6} Pritožnik je trdil, da bi mu morala EIB te informacije zagotoviti. Po mnenju pritožnika bi mu morala EIB razkriti projekte, financirane v okviru istega globalnega posojila, za katerega je avgusta 2003 zaprosilo njegovo podjetje ITALTILE.

2.2 EIB je v svojem mnenju o pritožbi pojasnila, da je globalno posojilo kreditna linija posredniški finančni instituciji, ki nato prihodke (podposojila ali dodelitve) posodi končnim upravičencem za financiranje malih in srednje velikih projektov. Dodala je še, da je bil zadevni postopek pritožniku že predhodno opisan.

V zvezi s pritožnikovim stališčem o možnosti, da se "jasno in glasno razkrijejo nekateri (če ne vsi) projekti, financirani v okviru navedenega globalnega posojila v preteklih letih", je EIB poudarila, da zaradi poslovne občutljivosti teh podatkov, ki so bili zato zajeti v izjemi iz člena 4(vii) pravil EIB o dostopu javnosti do dokumentov[(7)](#(7)){#Footnote7} (v nadaljnjem besedilu: pravila), ne more razkriti imen upravičencev globalnih posojil javnosti. Vendar je EIB potrdila, da je bilo 14. junija 2002 z družbo Ventures \& Trust Ltd (posrednik za Nigerijo) podpisano globalno posojilo v vrednosti 5 milijonov EUR in da je ta znesek skoraj v celoti uporabila za financiranje projektov v Nigeriji.

2.3 Pritožnik je v svojih pripombah navedel, da je trditev EIB, da zaradi poslovne občutljivosti teh podatkov javnosti ne more razkriti imen upravičencev globalnih posojil, nejasna. Poleg tega je navedel, da so razlogi EIB za sklicevanje na izjemo iz člena 4(vii) pravil nejasni. Po njegovem mnenju se ta izjema uporablja le za upravičence, ki prejemajo „posredna posojila", in ne za upravičence, ki prejemajo „neposredna posojila", katerih imena so bila objavljena na spletni strani EIB.

2.4 Varuh človekovih pravic je 12. novembra 2004 pisal EIB in jo prosil za mnenje o pripombah pritožnika.

2.5 EIB je v repliki pojasnila, da se njena pravila uporabljajo za vse projekte, ki jih financira, torej za neposredna in posredna posojila, pri čemer se prvo dodeli neposredno nosilcu projekta, drugo pa nosilcu projekta prek posrednika, tj. posojilojemalca. EIB je navedla, da v zvezi z globalnimi posojili na svojem spletnem mestu objavlja seznam finančnih posrednikov, ki upravljajo globalna posojila EIB, saj so to njeni partnerji v zadevnem pogodbenem razmerju. Seznam strankam omogoča tudi, da stopijo v stik s potencialnimi finančnimi posredniki za financiranje njihovih naložbenih projektov. Finančni posredniki ocenijo in izberejo projekte, ki bi bili upravičeni do financiranja EIB v okviru globalnega posojila. Končni upravičenci so zato v pogodbenem razmerju s finančnim posrednikom in ne z EIB. Zato ne more razkriti nobenih zaupnih informacij, pridobljenih prek posrednika.

Zavrnitev EIB, da javnosti razkrije imena končnih upravičencev globalnih posojil, je bila torej v skladu s členom 4(vii) njenih pravil.

2.6 V nadaljnjem pismu z dne 15. decembra 2005 je varuh človekovih pravic prosil EIB, naj natančno opredeli konkretno vsebino "poklicne etike, pravil in praks, ki veljajo v bančnem in finančnem sektorju", za katere meni, da bi bili prizadeti v primeru razkritja ustreznih informacij.

2.7 EIB je v svojem odgovoru poudarila, da člen 287 Pogodbe ES prepoveduje razkritje informacij, za katere velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti, zlasti informacij o podjetjih, njihovih poslovnih odnosih ali sestavinah stroškov. Ob upoštevanju tega in ustaljene sodne prakse sodišč Skupnosti[(8),](#(8)){#Footnote8} ki prav tako zagotavlja posebno varstvo poslovnih skrivnosti, je EIB menila, da bi razkritje podrobnih informacij o globalnih posojilih kršilo pravice tretjih oseb do zaupnosti njihovih legitimnih poslovnih interesov.

V zvezi s projektom, obravnavanim v pritožbi pritožnika, je EIB pojasnila, da bo v skladu z določbami pogodbe, podpisane s finančnim posrednikom, morda morala Računskemu sodišču razkriti informacije o končnem upravičencu. Ker pa je bila to edina izjema, predvidena v zadevni pogodbi, bi lahko EIB prevzela odgovornost, če bi te informacije brez posebnega dovoljenja razkrila drugim strankam, ne Računskemu sodišču.

2.8 Pritožnik ni predložil nobenih pripomb glede odgovora EIB.

2.9 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je EIB razlagala pritožnikovo pripombo iz njegovega pisma z dne 20. januarja 2004 v zvezi z morebitnim razkritjem nekaterih (če ne vseh) projektov, financiranih v okviru globalnega posojila, za katere je ITALTILE zaprosil, s strani EIB kot zahtevo za dostop do dokumentov.

2.10 Ustrezna zakonodaja v zvezi z dostopom do dokumentov, ki jih ima EIB, so pravila, sprejeta leta 1997[(10)](#(10)){#Footnote10} in revidirana oktobra 2002. V skladu s šesto uvodno izjavo pravil EIB priznava, da bi morali biti dokumenti čim bolj javno dostopni.

Vendar mora EIB v skladu s členom 287 Pogodbe ES, ki prepoveduje razkritje informacij, za katere velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti, zlasti informacij o podjetjih, njihovih poslovnih odnosih ali sestavinah stroškov, pri obravnavi prošnje za dostop do dokumentov zagotoviti, da se nosilci projektov, dejanski in potencialni posojilojemalci ter druge stranke, ki sodelujejo pri izvajanju ali financiranju projekta, lahko zanesejo na zaupnost svojih postopkov v zvezi z njim.

2.11 V obravnavanem primeru varuh človekovih pravic ugotavlja, da je EIB svoje nerazkritje informacij, ki jih je zahteval pritožnik, utemeljila z izjemo iz člena 4(vii) Pravil, v skladu s katero se dostop do celotnega dokumenta ali njegovega dela zavrne, če bi njegovo razkritje oslabilo varstvo obveznosti varovanja poslovne skrivnosti, kadar bi bilo tako razkritje v nasprotju s poklicno etiko, pravili in praksami, ki se uporabljajo v bančnem in finančnem sektorju.

EIB je dodala tudi, da ne more razkriti nobenih zaupnih informacij, pridobljenih prek finančnega posrednika.

2.12 Varuh nadalje ugotavlja, da dokument, ki je bil objavljen oktobra 2002 in je na voljo na spletni strani EIB[(11)](#(11)){#Footnote11} in se nanaša na "Dostop javnosti do informacij - kako EIB komunicira - pregled", *med drugim* posebej obravnava "Informacije o globalnih posojilih". V skladu z ustreznim oddelkom zgoraj navedenega dokumenta *„je za informacije o posameznih dodelitvah globalnih posojil pristojna posredniška banka kot poslovni partner upravičenca, ki nosi poslovno tveganje projekta in podpiše pogodbo o financiranju".*

2.13 Glede na zgoraj navedeno se zdi, da je EIB sprejela prakso nerazkritja podrobnih informacij v zvezi z dodelitvijo globalnih posojil na podlagi dejstva, da so končni upravičenci v pogodbenem razmerju s finančnim posrednikom in ne z EIB.

2.14 Varuh nadalje meni, da se je EIB v odgovoru na njegovo drugo zahtevo po dodatnih informacijah sklicevala na ustaljeno sodno prakso sodišč Skupnosti[(12),](#(12)){#Footnote12} ki zagotavlja posebno varstvo poslovnih skrivnosti, in pojasnila, da bi razkritje podrobnih informacij o globalnih posojilih kršilo pravico tretjih oseb do zaupnosti njihovih legitimnih poslovnih interesov. V zvezi s projektom, obravnavanim v tej zadevi, je EIB pojasnila, da bi lahko bila v skladu z določbami pogodbe, podpisane s finančnim posrednikom, zavezana Računskemu sodišču razkriti informacije o končnem upravičencu. Ker pa je bila to edina izjema, predvidena v zadevni pogodbi, bi lahko EIB prevzela odgovornost, če bi te informacije brez posebnega dovoljenja razkrila drugim strankam, ne Računskemu sodišču.

2.15 Ob upoštevanju pojasnil, ki jih je EIB podala med preiskavo, in zadnjih specifikacij iz odgovora na drugo zahtevo po dodatnih informacijah, ki jih pritožnik ni izpodbijal, varuh človekovih pravic meni, da je praksa EIB v zvezi z zadevnim vprašanjem legitimna. Glede na to varuhinja človekovih pravic meni, da je bilo stališče EIB, da ne razkrije informacij o upravičencih do globalnih posojil na podlagi izjeme iz člena 4(vii) pravil o dostopu javnosti do dokumentov, upravičeno.

Zato se zdi, da v zvezi s tem vidikom zadeve ni bilo nepravilnosti.
**3 Domnevno neodgovor EIB na pritožnikov telefaks z dne 19. februarja 2004 in pritožnikova zahteva, naj EIB odgovori**

3.1 Pritožnik je v pritožbi navedel, da EIB ni odgovorila na njegov telefaks z dne 19. februarja 2004, in zahteval, naj to stori.

3.2 EIB je v svojem mnenju navedla, da je imela s pritožnikom več telefonskih pogovorov in da je po prejemu ustreznega telefaksa menila, da je že odgovorila na vprašanja, ki jih je pritožnik postavil v svojem telefaksu. Poleg tega je EIB približno deset dni po prejemu telefaksa z dne 19. februarja 2004 prejela dopis "Dipartimento per gli Italiani nel mondo" ("Oddelek"), v katerem so bila zastavljena dodatna vprašanja o financiranju EIB v Nigeriji in omenjen projekt, ki ga je predstavil pritožnik. Po nadaljnjih izmenjavah elektronske pošte in telefonskih pogovorih je EIB z dopisom z dne 18. maja 2004 obvestila Oddelek o svojih nadaljnjih projektih v Nigeriji. Enak postopek ni bil uporabljen v zvezi s pritožnikovim telefaksom z dne 19. februarja 2004, ker je EIB 24. aprila 2004 izvedela, da je pritožnik vložil pritožbo pri varuhu človekovih pravic. Od takrat je EIB ravnala v skladu s svojo običajno prakso, da ne ohranja neposrednega stika s pritožnikom.

3.3 Načela dobrega upravljanja zahtevajo, da institucije na vprašanja državljanov odgovorijo v razumnem roku. V tej zadevi je pritožnik 19. februarja 2004 EIB poslal telefaks. EIB pritožniku ni odgovorila. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je EIB svoje ravnanje upravičila s tem, da je poudarila, da je po njenem mnenju že vsebinsko odgovorila na vprašanja, ki jih je pritožnik izpostavil v svojem telefaksu med več telefonskimi pogovori z njim.

Vendar varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da EIB ni dokazala, da pisni odgovor ni potreben. Poleg tega meni, da se odgovor EIB oddelku z dopisom z dne 18. maja 2004 ne zdi pomemben kot utemeljitev za to, da EIB ni odgovorila pritožniku.

3.4 Glede trditve EIB, da je EIB od datuma, ko je prejela pismo varuha človekovih pravic o začetku te preiskave, to je 24. aprila 2004, sledila svoji običajni praksi, da ne ohranja neposrednega stika s pritožnikom, varuh človekovih pravic meni, da ta razlaga ne zadostuje za utemeljitev neodgovora na pritožnikov telefaks z dne 19. februarja 2004. Varuh nadalje meni, da dejstvo, da je državljan vložil pritožbo pri njem, ne bi smelo povzročiti, da bi zadevna institucija ali organ Skupnosti prekinil neposredne stike s pritožnikom.

3.5 Glede na zgoraj navedeno varuh človekovih pravic meni, da dejstvo, da EIB ni odgovorila na pritožnikov telefaks z dne 19. februarja 2004, pomeni nepravilnost. Varuh človekovih pravic zato v nadaljevanju podaja kritično pripombo.

3.6 Glede na sklep iz točke 3.5 varuh človekovih pravic meni, da nadaljnji ukrepi v zvezi s pritožnikovo trditvijo niso potrebni.
**4 Sklepna ugotovitev**

Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo je treba podati naslednjo kritično pripombo:
> Načela dobrega upravljanja zahtevajo, da institucije odgovorijo na vprašanja državljanov v razumnem roku. V tej zadevi je pritožnik 19. februarja 2004 EIB poslal telefaks.
>
> Če Evropska investicijska banka ni odgovorila na ta telefaks z dne 19. februarja 2004, gre za nepravilnost.

Glede na to, da se ta vidik zadeve nanaša na postopke v zvezi s posebnimi dogodki v preteklosti, ni primerno doseči sporazumne rešitve zadeve. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropske investicijske banke.

S spoštovanjem,

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

*** ** * ** ***

[(1)](#Footnote1){#(1)} Sklep je na voljo na spletni strani: [http://www.ombudsman.europa.eu/decision/en/043442.htm.](http://www.ombudsman.europa.eu/decision/en/043442.htm)

[(2)](#Footnote2){#(2)} UL 2002, C 292, str. 10.

[(3)](#Footnote3){#(3)} Zdi se, da je bil dokument, na katerega se je sklicevala EIB, dokument z naslovom "Dostop javnosti do informacij - Kako EIB komunicira - pregled", sprejet oktobra 2002.

[(4)](#Footnote4){#(4)} Zadeva T-353/94, *Postbank NV proti Komisiji,* Recueil 1994, str. II-921, in zadeva 53/85, *AKZO Chemie BV in AKZO Chemie UK Ltd proti Komisiji,* Recueil 1986, str. 1965.

[(5)](#Footnote5){#(5)} EIB je nadalje opozorila, da je varuh človekovih pravic pri obravnavi podobnega primera (3442/2004/PB) v svojem sklepu sklenil, da je politika EIB, da ne daje podrobnih informacij o skupnih dodelitvah posojil, zakonita.

[(6)](#Footnote6){#(6)} V tem dopisu je pritožnik podvomil v način obravnave vloge, ki jo je predložila družba ITALTILE, in navedel, da bi bila za odpravo dvomov rešitev glasno in jasno razkritje nekaterih (če ne vseh) projektov, financiranih v okviru navedenega globalnega posojila v prejšnjih letih.

[(7)](#Footnote7){#(7)} UL 2002, C 292, str. 10.

[(8)](#Footnote8){#(8)} Zadeva T-353/94, *Postbank NV proti Komisiji,* Recueil 1994, str. II-921, in zadeva 53/85, *AKZO Chemie BV in AKZO Chemie UK Ltd proti Komisiji,* Recueil 1986, str. 1965.

[(9)](#Footnote9){#(9)} EIB je nadalje opozorila, da je varuh človekovih pravic pri obravnavi podobnega primera (3442/2004/PB) v svojem sklepu sklenil, da je politika EIB, da ne daje podrobnih informacij o skupnih dodelitvah posojil, zakonita.

[(10)](#Footnote10){#(10)} UL 1997, C 243, str. 13.

[(11)](#Footnote11){#(11)} <http://www.eib.eu.int/Attachments/strategies/howeibcom_en.pdf>.

[(12)](#Footnote12){#(12)} Zadeva T-353/94, *Postbank NV proti Komisiji,* Recueil 1994, str. II-921, in zadeva 53/85, *AKZO Chemie BV in AKZO Chemie UK Ltd proti Komisiji,* Recueil 1986, str. 1965.