Ozadje

1. Septembra 2022 je varuhinja človekovih pravic organizirala javno posvetovanje o preglednosti in sodelovanju pri okoljskem odločanju v EU.[1] Eno od vprašanj, na katera je bila opozorjena, se je nanašalo na zamude in omejeno preglednost Evropske komisije pri obvladovanju tveganja nevarnih kemičnih snovi.[2]

2. Uporabo kemičnih snovi v EU ureja Uredba o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (v nadaljnjem besedilu: uredba REACH)[3]. Uredba REACH je bila zasnovana za varovanje zdravja ljudi in okolja pred tveganji, ki jih lahko predstavljajo kemikalije, in sicer s prenosom dokaznega bremena z regulatorjev na industrijo. Podjetja zavezuje k pridobivanju informacij o kemikalijah, ki jih proizvajajo ali uvažajo v EU, v skladu z načelom „brez podatkov ni trga“[4].

3. Na podlagi teh informacij se lahko Komisija med drugim odloči za omejitev uporabe nekaterih posebej nevarnih snovi ali za njihovo uporabo zahteva predhodno odobritev. Take posebej nevarne snovi, imenovane „snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost“, so lahko rakotvorne, mutagene, strupene za razmnoževanje ali imajo lastnosti endokrinih motilcev. Lahko so tudi obstojne, bioakumulativne in strupene. Določitev snovi kot „snovi, ki vzbuja veliko zaskrbljenost“ je rezultat postopka, ki vključuje temeljito znanstveno oceno in v primeru različnih mnenj zahteva soglasje članov „Odbora držav članic“ Evropske agencije za kemikalije (ECHA).[5] Komisija lahko nato „snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost“ vključi na seznam snovi, katerih uporaba je predmet predhodne odobritve [6].

4. Podjetja, ki želijo uporabljati snovi s tega seznama, morajo Komisiji predložiti vloge za avtorizacijo. Podjetja morajo v svojih vlogah za avtorizacijo dokazati, da so tveganja za javno zdravje in okolje, ki izhajajo iz uporabe zadevne snovi, ustrezno nadzorovana (v nadaljnjem besedilu: ustrezna pot nadzora)[7] ali da socialno-ekonomske koristi njene stalne uporabe odtehtajo tveganja in da ni na voljo ustreznih alternativnih snovi ali tehnologij (v nadaljnjem besedilu: socialno-ekonomska pot).[8]

5. Dva strokovna odbora ECHA, sestavljena iz neodvisnih strokovnjakov [9], Komisiji znanstveno in tehnično svetujeta, ali vloga izpolnjuje pogoje za avtorizacijo: Odbor za oceno tveganja (RAC) in Odbor za socialno-ekonomsko oceno (SEAC). Na podlagi tega mnenja Komisija predloži osnutek sklepa o vlogi za odobritev „odboru REACH“[10], ki ga sestavljajo predstavniki držav članic. Odbor REACH mora odobriti osnutek sklepa, preden ga Komisija lahko sprejme.

6. Podjetje, ki vloži vlogo za avtorizacijo snovi z zgornjega seznama (glej odstavek 3 zgoraj) v roku, določenem v Uredbi REACH, lahko še naprej uporablja to snov, dokler poteka postopek odločanja o avtorizaciji. V tem času se dodatni pogoji in ureditve spremljanja, ki jih lahko Komisija opredeli v sklepu o odobritvi, še ne uporabljajo. Poleg tega lahko Komisija nazadnje zavrne izdajo dovoljenja, potem ko je ugotovila, da pravni pogoji niso izpolnjeni.

7. Varuhinja človekovih pravic je bila v odgovoru na javno posvetovanje opozorjena na pomisleke glede časa, ki ga Komisija potrebuje za dokončanje postopkov obvladovanja tveganja v skladu z uredbo REACH. Izraženi so bili tudi pomisleki, da v javni domeni ni dovolj informacij, na podlagi katerih bi javnost lahko razumela vzroke za zamude.

8. Varuhinja človekovih pravic je že v eni od svojih prejšnjih preiskav [11] pozvala Komisijo, naj pokaže „bolj nujen občutek“in hitreje zaključi svoje postopke odločanja v zvezi z obvladovanjem tveganja nevarnih kemikalij. Da bi dosegli temeljne cilje uredbe REACH, tj. varovanje zdravja ljudi in okolja pred kemičnimi snovmi, je v javnem interesu, da se ta uredba izvaja v celoti in pravočasno.

9. Glede na navedeno se je varuhinja človekovih pravic odločila začeti preiskavo na lastno pobudo, da bi preučila zamude v postopku Komisije za izdajo ali zavrnitev avtorizacije v skladu z uredbo REACH in preglednost tega postopka.

Povpraševanje

10. Varuhinja človekovih pravic je Komisijo najprej pozvala, naj predloži statistične podatke o času, potrebnem za dokončanje postopka odobritve.[12] Varuhinja človekovih pravic je Komisijo zaprosila tudi za informacije o postopku, ki mu sledi pri odločanju o vlogah za odobritev, in o tem, katere informacije v zvezi s tem postopkom proaktivno daje na voljo, tudi v „register komitologije“[13].

11. Preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic se je dvakrat sestala s predstavniki Komisije, da bi razpravljala o teh vprašanjih [14].

12. Preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic je pregledala tudi spise v zvezi z vzorcem 12 vlog za odobritev, predloženih Komisiji [15].

13. Varuhinja človekovih pravic je 17. oktobra 2024 izdala priporočilo v tej zadevi.[16]

14. Komisija je 30. januarja 2025 odgovorila na priporočilo varuhinje človekovih pravic [17].

Priporočilo varuhinje človekovih pravic

15. Varuhinja človekovih pravic je v svojem priporočilu menila, da mora Komisija dokazati ustrezen občutek nujnosti pri preučitvi vlog za avtorizacijo „snovi, ki vzbuja veliko zaskrbljenost“, saj lahko podjetje, ki vloži vlogo za avtorizacijo, običajno še naprej uporablja snov, dokler poteka postopek odločanja.[18] Komisija bi morala storiti vse, kar je v njeni moči, da bi se izognila primerom, v katerih podjetja uporabljajo „snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost“, čeprav ni gotovo, ali izpolnjujejo pravne pogoje iz Uredbe REACH.

16. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je pri Komisiji prišlo do znatnih zamud pri pripravi odločitev o vlogah za odobritev. Medtem ko uredba REACH določa trimesečni rok, v katerem mora Komisija pripraviti osnutek sklepa o izdaji ali zavrnitvi avtorizacije ^[19], Komisija po prejemu mnenj RAC in SEAC v praksi v povprečju potrebuje 14,5 meseca. Nato razprave v Odboru REACH trajajo več mesecev ali celo let, preden se sprejme odločitev o avtorizaciji.

17. Komisija je poskušala upravičiti neupoštevanje zakonsko določenega trimesečnega roka s sklicevanjem na svojo notranjo organizacijo, znatno povečanje števila vlog, zapletenost in negotovost informacij v vlogah ter čas, potreben za preverjanje skladnosti mnenj RAC in SEAC ter za širše mnenje o njih. Komisija je omenila pogosta razhajanja med predstavniki držav članic v Odboru REACH kot dodaten element, ki povečuje čas, potreben za dokončanje postopka avtorizacije.

18. Stališče Komisije varuhinje človekovih pravic ni prepričalo, da po prejemu mnenj Odbora za oceno tveganja in Odbora za socialno-ekonomsko analizo ni mogla upoštevati zakonsko določenega trimesečnega roka za pripravo osnutka sklepa.

19. Prvič, varuhinja človekovih pravic je menila, da notranja organizacija Komisije, vključno z dvema oddelkoma Komisije, ki sta skupaj odgovorna za pripravo sklepov in dobro uveljavljene notranje posvetovalne postopke, ne more upravičiti neupoštevanja zakonskih rokov.

20. Drugič, varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da nedavna sodna praksa o dokaznem bremenu v postopku odobritve pojasnjuje, kako bi morala Komisija obravnavati negotovosti v zvezi z informacijami, ki jih predložijo prosilci. Sodišča EU so nedavno razveljavila sklepe, v katerih je Komisija izdala avtorizacije za uporabo nekaterih snovi kljub nezadostnim informacijam o stopnji tveganja, ki ga predstavljajo te snovi, in obstoju alternativnih rešitev.[20] V skladu s to sodno prakso dokazno breme glede izpolnjevanja pravnih pogojev za avtorizacijo nosijo vlagatelji.[21]

21. Po mnenju varuhinje človekovih pravic bi morala Komisija zagotoviti, da se vloge, ki vsebujejo nezadostne informacije, nemudoma zavrnejo, tako da podjetja, ki so vložila navedene vloge, ne morejo več uporabljati nevarnih snovi v EU.

22. To je še toliko bolj pomembno, kadar se Komisija sooča z velikim številom vlog. Varuhinja človekovih pravic je bila v zvezi s tem zaskrbljena, da je prvo preverjanje informacij iz vlog, ki sta ga opravila RAC in SEAC, sestavljeno le iz preverjanja, po besedah Komisije, ali so bila „odkljukana vsa polja“, medtem ko Uredba REACH od odborov zahteva, da preverijo, ali „vloga vključuje vse informacije“, pomembne za oceno.[22] Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da ni mogoče izključiti, da nekateri vlagatelji izkoriščajo možnost nadaljnje uporabe nevarnih snovi s predložitvijo nepopolnih vlog. Varuhinja človekovih pravic je na podlagi pregleda vzorca spisov o avtorizaciji izrazila zaskrbljenost, da so resni dvomi o tem, ali so prosilci izpolnili svoje dokazno breme, povlekli naprej, namesto da bi bili rešeni na začetku. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da bi Komisija lahko razmislila o tem, da bi RAC in SEAC pozvala, naj ji že v zgodnji fazi sporočita vse vloge, ki vsebujejo nezadostne informacije, da bi lahko Komisija te vloge nemudoma zavrnila.

23. Tretjič, varuhinja človekovih pravic je navedla, da se Komisija pri pripravi sklepov o odobritvi opira na mnenji RAC in SEAC, ki načeloma zadostujeta za pripravo osnutka sklepa Komisije. To so potrdile notranje smernice Komisije za pripravo sklepov njenih dveh služb, ki jih je Komisija posredovala varuhinji človekovih pravic. V skladu s temi smernicami bi morala oddelka načeloma upoštevati mnenji RAC in SEAC. V sodni praksi je navedeno, da Komisija ne more odstopiti od teh mnenj, če ne pridobi „dodatnega mnenja istega odbora ali drugih dokazov, katerih dokazna vrednost je vsaj sorazmerna z dokazno vrednostjo zadevnega mnenja“[23] Varuhinja človekovih pravic je na podlagi pojasnil Komisije razumela, da Komisija še ni uporabila te možnosti, da bi svoje osnutke sklepov utemeljila na „drugih dokazih“. V zvezi s tem je težko razumeti, kako lahko pride do sistemskih nesoglasij med službami Komisije, ki trajajo več mesecev, kaj šele let.

24. Glede na navedeno je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da sistemsko neupoštevanje zakonsko določenega trimesečnega roka za predložitev osnutkov sklepov odboru REACH s strani Komisije pomeni nepravilnost.

25. Varuhinja človekovih pravic je Komisiji priporočila, naj:

• (i) pregleda svoje notranje postopke,
• (ii) uporabijo pravilo, da morajo vlagatelji dokazati, da so izpolnili zakonske pogoje za pridobitev dovoljenja, tako da predložijo zadostne informacije,
• (iii) zagotoviti, da se vloge, ki vsebujejo nezadostne informacije, nemudoma zavrnejo, tako da podjetja, ki so predložila navedene vloge, ne morejo več uporabljati nevarnih snovi v EU.

26. V zvezi s preglednostjo postopkov odbora REACH je varuhinja človekovih pravic menila, da mora imeti javnost možnost, da preuči vzroke za zamude v postopku avtorizacije in od ustreznih akterjev zahteva odgovornost, ne le Komisije, temveč tudi predstavnikov držav članic v odboru REACH. Komisijo je opozorila, da bi morali imeti dokumenti, pripravljeni v okviru postopka avtorizacije v skladu z uredbo REACH, koristi od širšega dostopa javnosti do dokumentov, ki vsebujejo informacije o okolju [24], in da morebitni dogovori o zaupnosti iz poslovnika „komitoloških“ odborov ne prevladajo nad zakonodajo EU o dostopu javnosti do dokumentov [25], kot so potrdila sodišča EU [26].

27. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da Komisija trenutno ne objavlja informacij, ki bi javnosti omogočile razumevanje vzrokov za pretirane časovne okvire v postopku odobritve, tudi kadar so ti posledica nesoglasij med vpletenimi akterji. Zlasti povzetki zapisnikov sej odbora REACH ne zajemajo stanja posameznih dosjejev in razlogov za morebitne zamude. To javnosti preprečuje, da bi od oseb, odgovornih za zamude, zahtevala odgovornost. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da to pomeni nepravilnost, in je podala ustrezno priporočilo, naj Komisija objavi obsežnejše povzetke zapisnikov sej odbora REACH.

Mnenje Komisije

28. Komisija je v svojem mnenju o priporočilu varuhinje človekovih pravic potrdila svojo zavezanost preglednosti in se strinjala, da bo zagotovila obsežnejše povzetke zapisnikov sej odbora REACH.

29. Komisija je priznala tudi zamude v postopku odobritve.

30. Vendar se Komisija ni strinjala z analizo varuhinje človekovih pravic o glavnih vzrokih, ki so privedli do zamud. Komisija se zlasti ni strinjala, da je eden od teh razlogov, kako je uporabila dokazno breme in „prizanesljivost Komisije do vlagateljev, da bi se izognila zavrnitvi dovoljenj, kadar so vloge nepopolne ali kadar vlagatelj ni izpolnil svojega dokaznega bremena.“ Po mnenju Komisije „to ne ustreza dosedanji praksi“. Komisija je dejala, da „ne vključuje več ukrepov za odpravo ključnih pomanjkljivosti vlog za avtorizacijo (tj. vpliva na pogoje za izdajo avtorizacije), ki bi morali namesto tega privesti do zavrnitve avtorizacije. Komisija je po tej sodni praksi ustrezno zaostrila svoj pristop... Kar zadeva nove primere, Komisija ne uvaja več takih ukrepov, npr. odpravlja pomanjkljivo oceno tveganja ali analizo alternativ.“

31. Kar zadeva razumevanje glavnih vzrokov za zamude, je Komisija poudarila, prvič, „velik pritok vlog“, ki je bil „nepričakovan in ga niti agencija ECHA niti Komisija ne moreta obravnavati, kar je povzročilo neželene zamude in zaostanke“, zlasti zaradi „vključitve snovi z razširjenimi uporabami, ki zajemajo številne industrijske sektorje, na seznam za avtorizacijo“. V zvezi s tem je Komisija dejala, da potrebuje več časa za preverjanje zanesljivosti in popolnosti mnenj RAC in SEAC, da bi zagotovila doslednost svojih odločitev in enako obravnavo prosilcev.

32. Komisija je trdila tudi, da ne more zavrniti več vlog za zmanjšanje zamud, ker sta bili mnenji RAC in SEAC v skoraj vseh doslej obravnavanih vlogah pozitivni. Komisija je zaskrbljena, da bi zavrnitev v takih primerih privedla do pravnega izpodbijanja. Poleg tega je Komisija odboru REACH predložila primere nedavnih primerov, v katerih je predlagala zavrnitev, da bi dokazala pripravljenost Komisije, da uveljavi dokazno breme [27].

33. Drugič, Komisija je trdila, da je nedavna sodna praksa prispevala k zamudam, saj sta bili za njeno izvajanje potrebni temeljita analiza in razprava med službami Komisije in člani Odbora REACH, vključno s poglobljeno ponovno oceno vseh nerešenih vlog. Poleg tega je morala Komisija nekaterim prosilcem omogočiti, da v svojih vlogah navedejo manjkajoče elemente, kar se je glede na novo sodno prakso izkazalo za nepopolno.

34. Tretjič, po mnenju Komisije lahko predhodne razprave s člani Odbora REACH znatno povečajo zamude. Komisija je dejala, da sta „stališče držav članic in verjetnost podpore s kvalificirano večino ključna elementa, ki ju Komisija upošteva pri opredelitvi posebnih ukrepov/določb v sklepih, preden predstavi nove osnutke“.

35. Komisija je na splošno menila, da se je sistem avtorizacije iz uredbe REACH izkazal za preveč obremenjujočega za uspešno in učinkovito doseganje zastavljenih ciljev, zlasti za snovi s široko uporabo. Komisija je menila, da je omejitev uporabe snovi lahko manj obremenjujoča kot dodajanje „snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost“, na seznam snovi, za katere je potrebna avtorizacija, saj se omejitve uporabljajo, ne da bi morala podjetja predložiti vloge za avtorizacijo ali nadaljnja odstopanja. Komisija je dejala, da je zdaj previdnejša pri dodajanju novih snovi na seznam snovi, za katere je potrebna avtorizacija.

Ocena varuhinje človekovih pravic po priporočilu

36. Varuhinja človekovih pravic je zelo zaskrbljena zaradi zamud pri postopku avtorizacije v skladu z uredbo REACH, ki jih je razkrila njena preiskava.

37. Te zamude pomenijo, da so lahko posebno nevarne kemične snovi še naprej na voljo na trgu EU, čeprav se lahko izkaže, da se avtorizacija sploh ne bi smela izdati ali da bi se morala izdati le pod posebnimi pogoji in v skladu z ureditvijo spremljanja.

38. Te zamude zato pomenijo resno tveganje za javno zdravje in okolje.

39. Prav tako lahko ogrozijo interese družb, katerih gospodarske dejavnosti bi lahko bile motene zaradi stalne negotovosti glede tega, ali bo dovoljenje izdano ali ne. Glede na te izzive bi morala Komisija storiti vse, kar je v njeni moči, da predstavi jasen načrt za odpravo zamud.

40. Varuhinja človekovih pravic je v svojem priporočilu Komisijo pozvala, naj prednostno obravnava zamude. Natančneje, varuhinja človekovih pravic je Komisijo pozvala, naj pregleda svoje dolgotrajne notranje postopke in preuči morebitne pomanjkljivosti pri uveljavljanju dokaznega bremena.

41. Čeprav je Komisija v svojem mnenju priznala zamude v postopku odobritve, se z varuhinjo človekovih pravic ni strinjala glede njihovih vzrokov. Komisija je zlasti vztrajala, da na dejanske vzroke za zamude ne more vplivati, in v zvezi s tem omenila veliko število vlog, njihovo zapletenost, potrebo po izvajanju sodb sodišča o dokaznem bremenu in dolgotrajne razprave zaradi razlik v stališčih članov odbora REACH.

42. Ne glede na utemeljenost zgoraj navedenih pojasnil Komisije varuhinja človekovih pravic meni, da bi se morala Komisija bolj smiselno posvetiti njenim priporočilom. Komisija je v svojem mnenju zlasti:

• ni obravnavala priporočila varuhinje človekovih pravic, naj pregleda svoje dolgotrajne notranje postopke, zlasti kako je odgovornosti dodelila svojim službam;
• zagotovila nedosledne in nepopolne informacije o svoji praksi uveljavljanja dokaznega bremena pri ocenjevanju vlog za avtorizacijo ter  
• ni predstavila jasnega in celovitega načrta o tem, kako obravnavati izziv zamud v postopku odobritve.

I. Pregled notranjih postopkov

43. Prvič, Komisija sploh ni obravnavala pomanjkljivosti v svojih notranjih postopkih za pripravo sklepov o odobritvi. Čeprav ni naloga varuhinje človekovih pravic, da Komisiji pove, kako natančno organizirati svoje notranje postopke, ponavlja svoje stališče, da notranja organizacija Komisije ne more upravičiti nespoštovanja strogih rokov, določenih z zakonom.

II. Praksa uveljavljanja dokaznega bremena

44. Drugič, Komisija je v zvezi s svojo prakso uveljavljanja dokaznega bremena pri presoji vlog za avtorizacijo po eni strani trdila, da glede dokaznega bremena ni bila preveč „prizanesljiva“do vlagateljev. Po drugi strani pa je priznala, da „ni več“njen namen „popraviti ključne pomanjkljivosti vlog [...], ki vplivajo na pogoje za izdajo dovoljenja [...], ki bi morale namesto tega privesti do zavrnitve dovoljenja“. Poleg tega je Komisija dejala, da je nedavna sodna praksa o dokaznem bremenu povzročila znatne spremembe v njeni praksi, vključno s potrebo po ponovni oceni vseh nerešenih prošenj in po tem, da se od nekaterih prosilcev zahtevajo dodatne informacije. Po mnenju Komisije je izvajanje te sodne prakse znatno prispevalo k zamudam. Hkrati je Komisija navedla, da se priporočilo varuhinje človekovih pravic v zvezi z dokaznim bremenom „do neke mere nanaša na prakse/pristope, ki jih Komisija že izvaja“.

45. Čeprav je Komisija priznala, da je spremenila svojo prakso uveljavljanja dokaznega bremena, še vedno ni jasno, v kolikšni meri je po njenem mnenju njena pretekla praksa prispevala k zamudam in, če je tako, kako naj bi jih njen novi pristop zmanjšal.

46. V zvezi s tem se zdi, da se Komisija tudi ne strinja s priporočilom varuhinje človekovih pravic, naj zagotovi, da se vloge, ki vsebujejo nezadostne informacije, nemudoma zavrnejo, da bi se zmanjšale splošne zamude. Zdi se, da je Komisija še posebej zaskrbljena zaradi pravnih izpodbijanj njenih odločitev s strani družb, ki se jim dovoljenja lahko zavrnejo kljub pozitivnim ugotovitvam RAC in SEAC. Komisija je v zvezi s tem pripomnila, da RAC in SEAC običajno predstavita pozitivne ugotovitve o vlogah.

47. V zvezi s tem varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da sklepne ugotovitve RAC in SEAC Komisije ne zavezujejo.^[28] Namesto tega mora Komisija upoštevati vse informacije, sporočene v mnenjih RAC in SEAC. To vključuje vse informacije, ki so jih predložile države članice ali tretje osebe [29], in zlasti vse negotovosti, ki sta jih izpostavila RAC in SEAC ^[30], ali protislovja v razpoložljivih informacijah.^[31] Dejansko sta sodišči EU nedavno razveljavili sklepa Komisije o avtorizaciji, ki sta sledila (pozitivnim) zaključkom RAC in SEAC, ne da bi zadostno upoštevali negotovosti, navedene v njunih mnenjih.^[32] Če obstajajo težave z jasnostjo in doslednostjo mnenj RAC in SEAC, na katere je opozorila Komisija,^[33] bi morala Komisija sprejeti sistemske ukrepe za reševanje teh težav z ECHA.

III. Odziv Komisije na zamude v postopku odobritve

48. Komisija v svojem mnenju ni predstavila jasnega in celovitega načrta o tem, kako obravnavati izziv zamud v postopku odobritve.

49. Kot je navedeno zgoraj, se je Komisija v svojem mnenju osredotočila na utemeljitev, zakaj se je postopek avtorizacije izkazal za preveč obremenjujočega zaradi dejavnikov, na katere ne more vplivati, pri čemer se je sklicevala zlasti na znatno povečanje vlog, njihovo zapletenost, potrebo po izvajanju sodb sodišča o dokaznem bremenu in dolgotrajne razprave zaradi razlik v stališčih članov odbora REACH.

50. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija te dejavnike že izpostavila v svojih pisnih odgovorih in na sestankih s preiskovalno skupino varuhinje človekovih pravic. Ne zanika, da so ti dejavniki morda prispevali k zamudam Komisije pri pripravi odločb o odobritvi v preteklosti. Vendar varuhinja človekovih pravic vztraja pri stališču, izraženem v njenem priporočilu, da ti dejavniki ne morejo upravičiti zamud [34].

51. Zlasti v zvezi z razhajanji v stališčih članov odbora REACH želi varuhinja človekovih pravic dodati, da je vloga Komisije pripraviti sklep o avtorizaciji na podlagi vseh elementov, ki sta jih predložila odbora ECHA RAC in SEAC. Nato je naloga Odbora REACH, da razpravlja in glasuje o osnutku sklepa Komisije. Ta postopek bi bilo treba izvesti popolnoma pregledno, da bi lahko državljani zahtevali odgovornost Komisije in svojih nacionalnih predstavnikov v odboru REACH.

52. Varuhinja človekovih pravic sicer pozdravlja, da je Komisija sprejela njeno priporočilo za objavo obsežnejših povzetkov zapisnikov sestankov odbora REACH, vendar je zaskrbljena zaradi prakse Komisije, da pred dokončanjem osnutkov sklepov pridobi predhodna stališča držav članic o posameznih dosjejih. Komisija je v svojem mnenju navedla, da so predhodna stališča držav članic in posledična verjetnost pridobitve podpore ključni elementi v postopku priprave sklepov Komisije. Vendar lahko v okviru spoštovanja jasnih in strogih zakonskih rokov, ki jih določa uredba REACH, ta praksa na splošno dejansko prispeva k zamudam v postopku priprave, hkrati pa zmanjšuje preglednost celotnega postopka.

53. Zato varuhinja meni, da predhodne razprave s člani odbora REACH ne bi smele posegati v glavno nalogo Komisije, da na podlagi mnenj RAC in SEAC objektivno in nepristransko oceni vloge ob upoštevanju strogega zakonsko določenega roka treh mesecev.

54. Če ob koncu tega postopka nekatere države članice zavrnejo odobritev osnutka sklepa, ki ga pripravi Komisija, bi morali biti državljani EU o tem v celoti obveščeni, kar bi jim omogočilo, da pregledajo ravnanje svojih predstavnikov in od njih zahtevajo odgovornost.

55. Kot odziv na zamude v postopku odobritve je Komisija obvestila varuhinjo človekovih pravic, da se vse pogosteje odloča za omejitve, namesto da bi za snovi zahtevala predhodno odobritev. Komisija se je sklicevala tudi na prihodnjo revizijo uredbe REACH. Varuhinja človekovih pravic meni, da so učinki teh ukrepov na tej stopnji preveč negotovi, da bi predstavljali zadovoljiv odziv na izzive, s katerimi se zdaj sooča Komisija.

56. Varuhinja človekovih pravic opozarja, da ima seznam snovi, za katere je potrebna predhodna odobritev, pomembno vlogo pri obvladovanju tveganja kemikalij v EU, vzpostavljenem z uredbo REACH. Zato se Komisija ne bi smela izogibati dodajanju novih snovi na ta seznam zaradi upravne učinkovitosti ali smotrnosti.

57. Kar zadeva prihodnjo spremembo uredbe REACH, Komisija do take spremembe in če do nje ne pride, ne bi smela dajati vtisa, da si prizadeva podaljšati sedanje stroge zakonske roke za predložitev osnutka sklepa Odboru REACH v pričakovanju prihodnjih sprememb v zvezi z njegovim notranjim postopkom odločanja. V skladu z veljavno zakonodajo je pravočasen postopek odločanja o tveganjih, ki izhajajo iz nevarnih kemikalij, ključnega pomena za varovanje javnega zdravja in okolja. Varuhinja človekovih pravic na podlagi svoje preiskave meni, da je sedanji zakonski trimesečni rok za pripravo odločitev izvedljiv, saj osnutki odločitev Komisije temeljijo na celovitih mnenjih odborov ECHA RAC in SEAC.

58. Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic vztraja pri ugotovitvi nepravilnosti.

59. Na nobeno od trditev, ki jih je Komisija navedla v svojem mnenju, se ni mogoče sklicevati za utemeljitev resnih zamud v postopku avtorizacije na podlagi Uredbe REACH. Čeprav se Komisija ni strinjala z analizo varuhinje človekovih pravic o vzrokih za zamude, ni predložila smiselnega in doslednega mnenja o vseh vidikih priporočila varuhinje človekovih pravic, vključno s tem, da ni pripravila jasnega in celovitega načrta o tem, kako obravnavati izziv zamud v postopku odobritve.

Sklepne ugotovitve

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi preiskave to zadevo zaključila z naslednjimi sklepi:

Komisija je sprejela priporočilo varuhinje človekovih pravic, naj objavi obsežnejše povzetke zapisnikov sej odbora REACH.

Komisija je delno sprejela priporočilo varuhinje človekovih pravic, naj uporabi pravilo, da morajo prosilci dokazati, da izpolnjujejo pravne pogoje za pridobitev dovoljenja za uporabo posebno nevarne kemične snovi. Hkrati Komisija ni sprejela priporočila varuhinje človekovih pravic, naj zagotovi, da se vloge, ki vsebujejo nezadostne informacije, nemudoma zavrnejo.

Komisija ni upoštevala priporočila varuhinje človekovih pravic, naj pregleda svoj notranji postopek za obravnavo vlog za odobritev.

Varuhinja človekovih pravic meni, da Komisija ni predstavila jasnega in celovitega načrta, kako obravnavati izziv zamud, vključno s pregledom svoje vloge v odboru REACH. Varuhinja človekovih pravic zato vztraja pri ugotovitvi nepravilnosti v zvezi s sistemskim neupoštevanjem zakonsko določenega trimesečnega roka Komisije za predložitev osnutkov sklepov odboru REACH.

Komisija bo obveščena o tej odločitvi.

Teresa Anjinho
Evropska varuhinja človekovih pravic

Strasbourg, 27. 2025

 

[1] https://www.ombudsman.europa.eu/en/public-consultation/en/160313

[2] Odgovor na vprašanje št. 5 na https://www.ombudsman.europa.eu/en/doc/correspondence/en/169594.

[3] Uredba (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), UL L 396/1, prečiščeno besedilo na: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX%3A02006R1907-20140410.

[4] Člen 5 Uredbe REACH.

[5] Člen 59 Uredbe REACH.

[6] Člen 58 Uredbe REACH.

[7] Člen 60(2) Uredbe REACH.

[8] Člen 60(4) Uredbe REACH.

[9] Člen 85(7) Uredbe REACH.

[10] Člen 64(8) in člen 133(3) Uredbe REACH.

[11] Sklep evropske varuhinje človekovih pravic o zaključku preiskave na lastno pobudo OI/2/2016/RH v zvezi z zamudami zaradi

Evropska komisija pri obdelavi dokumentacije o strupenosti kemičnih snovi za razmnoževanje, odstavek 27,

https://www.ombudsman.europa.eu/en/decision/en/81645.

[12] Glej pisne odgovore Komisije: https://www.ombudsman.europa.eu/en/doc/correspondence/en/174970 in https://www.ombudsman.europa.eu/en/doc/correspondence/en/189320.

[13] https://ec.europa.eu/transparency/comitology-register/screen/committees/C34200/consult?lang=en.

[14] Glej poročila s teh srečanj: https://www.ombudsman.europa.eu/en/doc/inspection-report/en/178826 in https://www.ombudsman.europa.eu/en/doc/inspection-report/en/191331.

[15] Glej zahtevo za pregled (Priloga 1), https://www.ombudsman.europa.eu/en/doc/correspondence/en/178825.

[16] Priporočilo Evropske komisije o obvladovanju tveganja nevarnih kemičnih snovi (zadeva OI/2/2023/MIK), https://www.ombudsman.europa.eu/en/recommendation/en/194088.

[17] https://www.ombudsman.europa.eu/en/doc/correspondence/en/199074.

[18] Člen 58(1)(c)(ii) Uredbe REACH. Rok za vložitev vloge za uveljavljanje pravice do neprekinjene uporabe je 18 mesecev pred tako imenovanim „datumom poteka“, od katerega sta dajanje v promet in uporaba snovi prepovedana.

[19] Člen 64(8) Uredbe REACH.

[20] Sodba z dne 7. marca 2019 v zadevi T-837/16, Švedska proti Komisiji, https://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf;jsessionid=7294BECA711A439D8C6681EA7E8E8E49?text=&docid=211428&pageIndex=0&doclang=en&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=1396235, kot je bila potrjena s sodbo z dne 25. februarja 2021 v zadevi C-389/19 P, https://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=238162&pageIndex=0&doclang=en&mode=lst&dir=&occ=first&amppart=1&cid=140338; in sodbo z dne 20. aprila 2023 v zadevi C-144/21, Parlament proti Komisiji, https://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf;jsessionid=88F010BC9D2D47DC02B61F64F40F6FD4?text=&docid=272682&pageIndex=0&doclang=en&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=2524212.

[21] Zadeva T-837/16, Švedska proti Komisiji, točka 79; Zadeva C-144/21, Parlament proti Komisiji, točka 46.

[22] Člen 64(3) Uredbe REACH.

[23] Zadeva T-837/16, Švedska proti Komisiji, točka 69.

[24] Člen 6 Uredbe 1367/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. septembra 2006 o uporabi določb Aarhuške konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah v institucijah in organih Skupnosti (UL L 264/13, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX%3A32006R1367).

[25] Priporočilo evropske varuhinje človekovih pravic v zadevi 2142/2018/TE o zavrnitvi dostopa Evropske komisije do stališč držav članic o smernicah v zvezi z oceno tveganja pesticidov za čebele, https://www.ombudsman.europa.eu/en/recommendation/en/113624.

[26] Sodba z dne 14. septembra 2022, Pollinis France/Komisija, združeni zadevi T-371/20 in T-554/20, točka 96, https://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=265442&pageIndex=0&doclang=en&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=13008442, kot je bila potrjena s sodbo z dne 16. januarja 2025, zadeva C-726/22 P, Komisija/Polinis, https://curia.europa.eu/juris/document/document/document.jsf?text=&docid=294251&pageIndex=0&doclang=en&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=13021830.

[27] Komisija je v svojem mnenju o priporočilu varuha človekovih pravic (stran 3, opomba 5) navedla: „SD_Gruppo Colle, SD_Ormezzano, CTPhT_DEZA, CTPhT_Bilbaina, svinčev sulfokromat rumeni in svinčev kromat molibdat sulfat rdeči_DCC. Maastricht B.V., MOCA_REACHLaw. DEHP_Deza (zadnji dve odločbi nista bili sprejeti, ker sta tožeči stranki umaknili vlogi).“

[28] Zadeva T-837/16, Švedska proti Komisiji, točka 66.

[29] Zadeva T-837/16, Švedska proti Komisiji, točke 12–15 in 92. Člen 64(3) uredbe REACH določa, da „vsak odbor upošteva tudi vse informacije, ki jih predložijo tretje osebe“v okviru javnega posvetovanja, kot je določeno v členu 62(2).

[30] Zadeva C-144/21, Parlament proti Komisiji, zlasti odstavki 62-68 in 85 ter 107-110 in 124.

[31] Zadeva T-837/16, Švedska proti Komisiji, točka 85.

[32] Zadeva T-837/16, Švedska proti Komisiji, točke 92–94; Zadeva C-144/21, Parlament proti Komisiji, točke 71–85.

[33] Komisija je trdila, da mora preveriti, ali sta mnenji RAC in SEAC „popolni, dosledni in ustrezni“. Zadeva T-837/16, Švedska proti Komisiji, točka 68.

[34] Priporočilo Evropske komisije o obvladovanju tveganja nevarnih kemičnih snovi (zadeva OI/2/2023/MIK), https://www.ombudsman.europa.eu/en/recommendation/en/194088, odstavki. 26-40.